Ah, te dolgočasne pekinške igre...

Tri praznično - vikendaške dneve sem izkoristila za nič, torej za lenobno premikanje po stanovanju s kavča na posteljo, na balkon (s postankom na kavču), mimo kuhinje, in spet malo pavze na kavču. Tisto kar me je tako vleklo k njemu ni bil sam kavč, ampak sovir na njem. Ker še vedno nimam prenosnika (že več kot mesec) in tudi internetne povezave, prav tako tudi dodatnega teveja, je bilo prenašanje zdolgočasene sovice Oke sila težko te dni.
Ker sem se dolgočasila sem se vlekla sem in tja, gor in dol, tisti postanki na kavču pa so bili le jalov poskus da bi sovirja odvrnila od gledanja "#$% Olimpijskih iger. Dvakrat sem se zjutraj zbudila sama v postelji. Sovir je vstal ob štirih, da je lahko gledal televizijo!

Hja, pač nisem športnik, niti pasiven, kaj šele aktiven! Spremljanje športa sem opustila že v osnovni šoli, ko sem med napetimi Milan vs. Inter tekmami pojedla vse nohte in malo kasneje obupala nad navijaštvom za Ferrari moštvo Formule ena, ko je Jeana Alesija zamenjal skrajno antipatični Schumacher. Ki je med drugim razlog, da sem nehala spremljat F1.

In tako sovir zmajuje z glavo, ko se med zappingom (brezciljno preklapljanje tv programov) ustavim na umetnostnem drsanju in občudujem tiste lesketajoče oblekice, nerazložljive akrobacije in predvsem me zabava to, kakšno muziko si izberejo za nastop. Tekme, kjer eden igra direktno proti drugemu, me živcirajo.

Kar malo smotano se počutim v vsej teh vzhičenosti ljudi, ki te dni hvalijo slovenske uspehe na OI. Zakaj smo že veseli? Zanje, ker jim je uspelo, ali za nas, da smo tako dobro zastopani in bomo v svetu vsaj malček bolj prepoznavni? Pa prav tisti so najbolj glasni v hvaljenju, ki ponavadi bentijo čez zaplankane "Slovenceljne"...

Piercing

Imela sem neko obdobje, ki je trajalo nekaj let, ko me je konstantno bolela glava nekajkrat na mesec. Mama se je jezila name in me strašila, da sem si s tistim piercingom gotovo preluknjala kakšno refleksno točko na ušesu, in da me zato boli glava.

Pred petnajstimi leti sem šla do zlatarja in vprašala ali bi mi lahko naredil luknjo na zgornjem delu uhlja. (Pravzaprav sem hotela majhno pikico tam, kot na priloženi fotografiji, vendar si nisem upala. Tako čuden občutek je, ko potipaš tisti tako imenovan tragus...) Zlatar me je malo čudno pogledal in rekel okej, vendar pod pogojem, da ga razrešim vseh odgovornosti v primeru težav. Jaja, ok, samo dej, naredi jo že enkrat! Mislim da sem bila prva na šoli s takšnim piercingom.

Pri osemnajstih sem hotela piercing v popku in še vedno si ne predstavljam svojega popka nagega. Pred nekaj meseci sem tisti obroček vrh ušesa simbolično snela, po petnajstih letih, češ, saj sem prestara za te stvari. In da na obleko za zaposlitveni razgovor piercing pač ne paše, čeprav bi ga komot lahko skrila z lasmi.

Včerajšnje snidenje s sestrično pa je razbrskalo žerjavico izpod pepela in prvotna ideja piercinga na nenavadnem delu ušesa me je čisto prevzela. Naj prespim je bila slaba sovirjeva ideja. Čeprav sem velik pristaš tega, da prespana noč ohladi jezo ali zbistri blodne misli, sem ugotovila, da je tokrat še povečala obsesijo! Škoda, da v navalu navdušenja nisem takoj šla prebost zadeve. Danes sem že malo skeptična in ja, priznam - strah me je! Ne toliko direktne bolečine - bolj mrščavice, ki me spreleti, če pomislim ali potipam, kaj bi rada preluknjala. Ob tem se strašim z mislijo, da bi preluknjala kakšno napačno refleksno točko.

Aja, tisti glavoboli so bili posledica slabo popravljenega zoba...
:)