Februarski PMS

Vsake toliko se zgodi, da naju z mamo ulovijo oglasi na televiziji. Ponavadi je razlog, da jih gledava, to, da daljinca ni pri roki ali pa sva zatopljeni v pogovor in se nama ne da obračat kanala. In ja, vsake toliko se zgodi, da istočasno rečeva: "O moj bog!" in zavijeva z očmi.

Par dni nazaj se je to zgodilo, ko sva prvič videli oglas za Coke Zero (glej k Hrčku), drugače pa vedno za en in isti izdelek: higienske vložke!

Izredno me moti, da v reklamah za vložke izkoriščajo, pravzaprav zlorabljajo menstruacijo in jo predstavljajo kot neke vrste neprijetnost, če ne bolezensko stanje.

Ali je menstruacija res tako nadležna? OK, besedo predmenstrualni sindrom in njen pomen smo že osvojili in moram priznat, da moški del mojih poznanstev to še kar razume. Moram priznat tudi, da včasih izkoristim frazo It's PMS time tudi kadar to ni res, hehe.

Subliminalna namigovanja na to, da če ne bomo uporabljale vložkov znamke x, se ne bomo počutile v redu, se da razbrat iz, na primer, tega, da so bejbe, ki imajo menstruacijo in uporabljajo vložke znamke x, oblečene v bele hlače! Oglas je posnet na beli jahti ali jadrnici, kajjstvemkajže, in tudi ostale barve v oglasu so svetle in vedre. Saj razumete: si predstavljate, kako naredijo prej/potem sceno v Topshop oglasih? No, le spomnite se, kako je prejšnji, passe' sesalec/krpa/telovadni pripomoček predstavljen v črnobelem, z mučeniškimi izrazi na obrazu, in kako je oglaševani sesalec/krpa/telovadni pripomoček predstavljen v lepih barvah!
Sprašujejo, v enem izmed oglasov, ali ne bi bilo lepo, da bi se v Tistih dneh nekdo bolj potrudil za nas, dame. In ob tem statisti nosijo bele (seveda, že spet bela barva!) fotelje okrog po avtobusnih postajah!

Me razumete, zakaj razlagam, da menstruacija ni bolezen, in razen tiste (morebitne) tablete proti bolečinam prvi ali drugi dan, ni nič hudega... Komot se da plavat in kolesarit, in ja, tudi seksat; stalnemu partnerju ponavadi ni big deal. Konckoncev, je samo kri, hehe. Pravzaprav zna bit skoraj ... erotično! Edina omejitev, razen tolerance do menstrualne krvi - oziroma samega pojava - je to, da so ženski reproduktivni organi v Tistem času bolj občutljivi za okužbe.

Ko mi boste naslednjič pošiljali verižna pisma, mi pa, prosim, ne pošiljajte tistega o beljenju vložkov, ki ima za posledico to, da se zaradi tega umre. Tudi, če je res.

Napitnina: pogled z obeh strani šanka

Imam nenavadno prakso v zvezi z napitninami.

Zelo diskriminacijsko, po faci, ocenim ali si zaslužijo ali ne. Ne znajo vsi dobro igrat prijaznosti. In tako se dogaja, da prijazne besede in izrazi na obrazu niso sinhronizirani. Smola - jaz namreč vidim; Enkrat natakar'ca - vedno natakar'ca! (In ponosna na to!)

Vidim, da bi gospodična rada šla na čik, pa ravno nameravam nekaj naročit. In tudi to se začuti, da sem nedobrodošla, čeprav mu bom pomagala zaslužit tisti študentski novčič, ko vstopim v lokal in prepotentni mulc zavije z očmi, pa čeprav samo v mislih. Prav nič ne skriva, da sem mu skalila mir, ki ga je imel do takrat. Med gledanjem filma na prenosniku! Sori, no!

Ne čudim se, da gostinske šole ukinjajo programe za natakarje. Le kdo si želi bit natakar, če ima že beseda tako negativen, prav slabšalen izraz!? Tudi trud za napitnine zna bit poniževalen. Prekleto težko je ostajat prijazen, ko veš, da te imajo za norca. Ker se vse skupaj spusti na osebno raven, in zdi se ti, da so se prišli izživljat nad teboj, in ne samo nad natakarjem.

Najbolj prepotentni gostje so bili najbolj zahtevni. Kako smešno. Verjetno so videli v kakem filmu, ali bolje, v mehiški telenoveli, da bolj ko težiš in zahtevaš od služničadi, bolj se te bojijo in imajo rešpekt do tebe. Taki so ponavadi manjši direktorji, nepomembni, ali pa manj pomembni, in ker se v podjetju niso mogli izkazat kot najboljši, se izživljajo med poslovnim kosilom. Nad strežnim osebjem. In se delajo frajerje pred sodelavci in poslovnimi partnerji.

Jaz se nisem dala. Inteligentna sem bila dovolj, da sem vedela, kje je meja med provociranjem in žaljenjem. Najbolj smešno je bilo, ko je kdo grozil, da bo povedal gospodu L, direktorju. Z največjim nasmeškom in odobravanjem sem ga povabila, naj mu kar pove. In si v mislih predstavljala, kako bo gospod L debelo pogledal, če mu bo sitnoba šel res pravit, kako nesramne natakarice ima. Gospod L namreč ni direktor tistega lokala že najmanj pet let! Auch!

Najodličnejši gostje se ne bodo nikoli pritožili zaradi nepomembnih malenkosti. Vrhunski direktorji, ki so vrhunski predvsem po obnašanju, pridejo na kosila in večerje zaradi poslov in praviloma ne bojo težili niti zaradi ostankov šminke na kozarcu. Mirno bojo prosili za zamenjavo kozarca in ne bodo nahrulili natakarja, naj pokliče upravnika, da se mu pritožijo. Ja, tudi tega sem se naučila od gostov, in tako začela razlikovat med direktorji in Direktorji. Zgodilo se je, da sem, ko je gost že pil iz kozarca, opazila šminko na njem, in hotela kozarec zamenjat. Po opozorilu je tip mirno obrnil kozarec, kjer ni bilo odtisa šminke, in rekel, da če do zdaj ni umrl, ko je ljubčkal ženo, tudi tokrat ne bo umrl od malo šminke. Vsi smo se posmejali in nato sem mu prinesla nov kozarec.

Prav delo na tisti strani šanka, kjer se večina ponavadi nikoli ne znajde, botruje temu, da se drugače obnašam, kadar sem sama gost. Če naletim na nesramno natakarico ali natakarja, mi je v največji užitek pri plačilu računa stisnit tistih nekaj centov v roko, in ji/mu reč: "To je pa za prijaznost!" Garantirano: je vredno pustit napitnino nekomu, ki si je ne zasluži. Tistih nekaj fičnikov je še kako vrednih za videt presenečen in ponižan izraz na obrazu. Gotovo se bo zamislil ali zamislila!

Vsaj jaz sem se, ko so meni tako naredili...

Oh, še ena vezava za dve leti

Ponavadi takim door-to-door "ponujevalcem" stvari zaigram zainteresiranega potencialnega kupca, rečem, naj mi pustijo številko, ker se moram posvetovat s člani družine, in da jih pokličem jutri. Ops, očitno so že uštekali tudi ta sistem. Ne deluje več. In tako se je končalo z mojim podpisom, da bom njihova članica najmanj naslednje dve leti. Huh, pravkar so me včlanili v eno izmed slovenskih knjižnih založb. Eh, cmon, Sovica, 8 knjig boš pa že kupila v dveh letih!

Moja mama je bila včlanjena nevemkoliko let in vsakič preklinjala, ko je morala izpolnit tisti pogoj - nakup najmanj ene knjige na četrtletje. Ampak - takrat sem vsaj brala! In k temu silila tudi mlajšo sestro, ampak neuspešno.
Še vedno rada preberem kak star, zatežen slovenski roman, ko grem v banjo. Iz tistih zbirk, ki jih je kupovala mama. Tisti, ki sem ga znala na pamet, in še zdaj znam nekaj povedi, so bile Mazzinijeve Drobtinice. Kaj sem jaz takrat vedela o tistem, kar je tam pisalo! Bistvo je bilo, da me je, petnajstletnico, avtor znal totalno vplest v dogajanje, in ja - seks in erotiko sem kar čutila, čeprav takrat še nisem vedela, kako to sploh zgleda.

Prav branje "zateženih" slovenskih del je nenazadnje omogočilo dobre ocene pri šolskih spisih, soliden besedni zaklad, in tudi tale blog se ne bere tako slabo, kajne? Kako je gledala profesorica slovenščine, ko sem ji razlagala, da sem za učinek dramatičnosti v eseju o Kocbekovi Črni Orhideji uporabila kratke povedi, za katere sem dobila idejo v ...
Heh, ja, dobro je izpadlo.

Praktičnost interneta je mnogokrat vprašljiva, kadar iščem informacije. Veliko raje pogledam v papirnat slovar, kot pa v tistega virtualnega. Bolj hitro je. In veste, lepo je prit h komu domov in videt knjige na knjižnih policah. Dajejo vtis, kot da si človek vzame čas zase in pokaže, da zna in zmore izpreč iz elektronike ali od ljudi, dela. Priznam, izpade bolj izobražen :)


Mama je videla izpolnjeno naročilnico in me vprašljivo pogledala, tako, malo WTF?, pa sem ji rekla, da se itak počasi selim od doma, in da me tako ali drugače čakajo čisto nove, prazne knjižne police, da jih začnem polnit.

Praktični izumi

Se spomnite tistega posta o maslu?

Žal z milijoni za izum patenta ne bo nič...

Hočem biti tvoj prijatelj!

Portali, namenjeni spoznavanju ljudi in virtualnemu druženju, mi načeloma ne predstavljajo nič slabega. Baje je (tako teoretiki in raziskovalci tega pojava) zaposlenim ljudem v današnjem času pač bolj komot spoznavat ljudi v udobju svojega doma in varnem zavetju anonimnosti, ki ga nudi ekran računalnika. Pravzaprav v to kategorijo spadam tudi jaz. Kot blogerka in kot uporabnica takih portalov.

Vse lepo in prav, tudi ljubezni in družine že obstajajo, ki so bile spočete tako, virtualno, ampak tekmovanje, kdo ima na listi prijateljev več ljudi, dobrih mačk in latino mačotov, je pa že pretirano.

Na Facebooku sem nekaj več kot eno leto, na Myspacu manj, oboje pa je bil vljudnostni klik na prošnjo tega ali onega prijatelja. Myspace poznam že dalj časa, in mi je bilo kar slabo, če sem šla kdaj pogledat, od vseh tistih blinkajočih strani, elementov, kvadratkov, spiralc, bannerjev, gif sličic in že spet tekmovanja, kdo ima več, boljše, bolj... bolj wow!

No, pa sem si naredila tisti profil, in kot na vseh podobnih portalih, je vsake toliko kapnil kakšen, ki je hotel postat moj prijatelj.

Še vedno vse OK. Smo že na začetku definirali, da so portali takega tipa namenjeni temu.
Po ogledu profila nekoga klikneš tisti gumb "Add XY as a friend" in s tem je zahteva seksi mački ali latino mačotu poslana, in čaka na uporabnikovo potrditev. Zahtevi lahko dodaš tudi osebno sporočilo. Ko te le-ta potrdi med prijatelje, sta prijatelja. In prav to je sedaj problem. Kako lahko osebi, s katero želiš biti prijatelj, pošlješ tisti tako imenovan friend request, tako, na suho? Kako lahko NE dodaš zraven sporočilca a la Živjo, si iz Nove Gorice, kot jaz, kam si pa hodila v srednjo? ali nekaj podobnega?

Kako lahko eni vprašajo, po tem, ko si jih očitno po nesreči (ali si imel dober dan) že dodal, kaj si po horoskopu, ko pa to piše v profilu. Kako si pričakuješ, da bom verjela blebetanju, da se zanimaš zame, če nisi vzel minute časa da bi prebral informacije v profilu? Več kot očitno je, da si želel imet samo še eno mačko več v svojem seznamu prijateljev, ki že zdaj, kot vidim, presega številko tisoč! (Mimogrede, tista na sliki je Eva Longoria, idiot plehki!)

Se hecam. Glede fotografije Eve.
Se pa ne hecam glede pop!zditisa nad obsedenim zbiranjem prijateljev, nad čimer se hudujem v tem zapisu. Kar ne morem verjet, da folk zbira prijatelje (predvsem ali celo izključno tiste lepe, seveda), samo zato, da jih bo imel čim več v zbirki. (Mislim, da se števca prijateljev ne da ostranit s strani. Kako pripravno, ne?) Vse to me spominja na čase vrtca, ko smo tekmovali, kdo je narisal najlepšo risbico. Moja risbica je lepša! vs. Jaz imam več prijateljev kot ti!

V mojih seznamih prijateljev so ljudje, ki sem jih tako ali drugače "poznala" že prej, in smo se na FB zbližali, samo eden je kapnil tja po nesreči. Eden izmed tistih, ki so si drznili poslat Add me as a friend zahtevek, in sem kar butasto kliknila z ja!.


Mi lahko kdo razloži, kako imaš lahko tisoč in nekaj prijateljev? Damn, kako komu uspe ohranjat stike s toliko ljudmi? Kako se spomniš, kdaj je imela Ninchyka izpit? Kako pa z rojstnimi dnevi? Saj veste, da ni lepo pozabit na rojstni dan prijatelja... Ali to pomeni, da imaš tisoč opomnikov v mobitelu ali Outlooku? Ali vsak dan klikaš vseh tisoč profilov, in sproti gledaš, kdo ima rojstni dan? Uhhhh....
Kako, hudiča, pa veš, da nisi zamenjal imen, in vprašal Tinchyko, kako je Tjaš, njen fant, ki je v resnici fant od Tanchyke?

Madona... Mislim, da si ne želim imet toliko prijateljev...

Ni sonca brez dežja

Jaz imam tako rada življenje!

Prijatelj mi je pred nekaj meseci jamral, da zakaj do all good things come to an end. In sem čez nekaj dni našla na nekem blogu kratek in simpatičen odgovor, in mu ga poslala, da se vse lepe stvari končajo zato, da naredijo prostor novim lepim stvarem. (Moram najt ta blog)

Vedno rečem, da je življenje sestavljeno iz hribčkov in dolin in da je lepo prav zaradi dolin, v katerih pristanemo. Takrat nam je hudo. Ampak preden smo prišli v dolino, smo bili na varnem, visokem hribu, kajne, in prej ali slej se zopet povzpnemo nanj. Torej, dokler smo na hribu, ne vemo, kako kur... je bit v dolini, na dnu. In šele takrat znamo cenit življenje na hribčku.
Ravno tako je s soncem in dežjem. Kjer sonce pripeka skoraj 365 dni na leto, ga gotovo niso veseli tako, kot bi ga bili veseli Ljubljančani v zimskih dneh! Zato je prav, da obstajata dež in megla. Ker smo sončka toliko bolj veseli, kadar končno posije!

Kakšna razlika med Sovičinim decembrom in januarjem. Decembra sem bila v deževno-megleni dolini, zdaj pa sem še više od hribčka, od kjer name trenutno sije sonce. Tisto najbolj zaželeno. Prvo spomladansko. Uživam v utrujenosti od 12-urnega delavnika, in v bolečini stopal, ki so cel dan preživele v visokih petah. Stoje. Utrujena glava, polna informacij in že nekajkrat sem se zalotila, da razmišljam v italijanščini, glede na to, da sem tam že osmi dan zaporedoma in da govorim italijansko celih 12 ur. Šest do sedem ur spanja in potem spet. Bolj ko sem utrujena, bolj letim. Manj spim, več je adrenalina.

Ampak paše.

Vsaka bolečina stopal in vsaka neprijazna stranka je vredna dejstva, da tistih 12 ur uživam v tem, da sem se končno premaknila z ničle, in da je moj svet po dolgem času ušel iz okvirja monitorja od računalnika. In po dolgih letih mi komplimenti italijanskih šestdesetletnih sluzavcev božajo ušesa, čeprav bi jim najraje zapičila svinčnik v oči, ko me želijo prepričat, da Slovenija to, Slovenci ono,... Jaz pa jim kimam, se jim smejim, in obenem razmišljam, kako bom, ko bo konec tega tedna, vse to spravila na blog. In pokasirala tistih 500€ za teden prodajanja nasmeškov in prijaznosti.


Življenje, hvala ti za vsako dolino in za vse deževne dni!