Vandima

O vandimi prepeva tudi Iztok Mlakar. Jo pa opisuje veliko bolj poetično in romantično kot jo doživljam jaz, ki že celo življenje sodelujem v tem (sicer septembrskem) dogodku.

Torej, vandima je trgatev grozdja. Vsaj na Primorskem, saj izraz izhaja iz italijanske besede vendemmia. Letos je narava pohitela in trgatev se je začela pred predvidenim datumom. Mila zima in tople temperature so pospešile čas trgatve za tri tedne. Pridelovalci vina so si enotni, da je letošnja bera po količini sicer slaba, zaradi toče in suše, a zato bolj kakovostna, saj je narava zadnji hip dobro zalila vinograde in poskrbela za to, da so prej betežne jagode postale polne in sočne.

Trgatev pri moji teti in starih starših, v Goriških Brdih, je bila popolna. Pridni trgači, lepo vreme, dobra volja in sladko grozdje so poskrbeli, da se je kljub nenehnemu hitenju, improviziranju in paniki, vse končalo v manj kot enem tednu. Nikoli nisem preveč marala vandim, saj je bilo to povezano s priganjanjem v brajdo, med trte, to pa je potegnilo za sabo cel dan lepljivih rok in polno različnih majhnih delcev iz vinograda: vinske vitice, male rdeče pajkce ter ostanke listov v laseh. Če si grozde slučajno pazljivo odščipnil in si pri tem nisi umazal rok, je bilo to zagotovljeno ob prijemu ročaja gajbe z grozdjem. Priznam, lep spomin ostaja, ker so hodili trgači z vseh koncev Slovenije in tako sva s sestro ogledovali luštne fante. Ekstra točke za uhan. In za frizuro na ježka. Govorim o letih '88, '89, '90, hehe.

V letošnjo trgatev sem bila bolj vpletena kot prejšnja leta. V času obiskovanja srednje šole sem se izgovarjala, da imam delo s šolo (so res nasedli, glede na to, da je trgatev ponavadi v prvi polovici septembra in da takrat resnično nimaš obveznosti s šolo?), v času študija pa sem veliko delala - popoldne ali ponoči, tako da mi prav ni uspelo it. Tokrat pa je bilo drugače in lep je bil tisti občutek, da si tam, ker te resnično potrebujejo. Kar z veseljem sem obirala tisto grozdje, pomagala v kuhinji, ves čas pa se smejala, saj je ekipa trgačev kar nekaj let enaka in se že poznamo. Ni majnkalo vicev in anekdot, od tačrnih do bolj, mnja, kosmatih :)

To je bil torej moj teden.

S sestro sva razmišljali, da bi utegnilo biti bolje le pod enim pogojem: da bi imeli traktorji zvočnike in radio oziroma mp3 predvajalnik in da bi grozdje prišli obirat najini prijatelji.

Si predstavljate house party v brajdi? ;)

Vinogradniški pozdrav, SO

Utrinki z dela

Zgodilo se mi je že maja, in v soboto spet, da sem imela priložnost videt, kako izgleda Bosanska poroka. Svadba. Vjenčanje.

Mladoporočenca in goste je pričakala pijača dobrodošlice in bend. Beseda, ki mi ni šla iz glave, in mi še vedno ne gre - pa sem vesela, da sem jo osvojila - je mladenci. To so, sta, mladoporočenca. Čisto vsakič, ko je bend zaigral, sta pevka ali pevec oznanila, da je to "za mladence i za sve goste". Mladenci. Mladenci. Haha, kakšna beseda... Taka... smešna. Mladenci, še enkrat, sem si ponavljala ves čas, da bom znala kasneje napisat za prispevek na blogu.

Skozi to poroko sem imela priložnost spoznati Bosance, Bošnjake s tiste druge strani, prej nepoznane, ki so pri meni celo vzbudili malček nevoščljivosti, zavidanja...

In o tem prispevek:

Sama svatba je vsebovala klasične elemente klasične poročne večerje. Malenkosti, ki so razlikovale našo od njihove poroke, so bile vidne že takoj po prihodu svatov. Bend je igral narodno muziko in svatje se sploh niso posedli, ko so že začeli plesat. Presenečena nad tem, vajena pa Slovencev, ki za ples ponavadi rabijo prej zvrnit kozarec ali dva, tako, za pogum, sem z zanimanjem opazovala kolo. Ob tem sem pomislila: glej, glej, kako pripravno, da je kólo - kolo. Sovica, ali ni dobro, da v kolu plešejo vsi in se držijo za roke, ter s tem ohranjajo bližino do brata, sestre iste narodnosti, se tako neznani spoznavajo? Že prej sem vedela, da se ti ljudje med seboj izredno radi družijo, se obiskujejo, obdarjajo z malenkostmi kot so slaščice, pecivo. Tisto kolo je bilo tako.... tako ljudi povezujoče!

Drugo opažanje je, mogoče, razbilo predstave o tistih trpečih, z izrazom mučenega okrašenih obrazih njihovih pevcev. Neverjetno se mi je zdelo, da vsi pojejo - znajo peti - prav vse pesmi. Ja, ok, saj so narodne, mi boste hiteli pravit. Ampak ne! Prav vseh sto ljudi je na ves glas, z vsem srcem prepevalo o ljubeznih, da si me prevarila in zašto si me prevarila situacijah, bolečini, trpljenju naroda, samo njihovem Sarajevu. In odtod očitno tisti izraz na obrazih. Ker se totalno poistovetijo s pevcem, besedilom. Sem se počutila kar malo plehko. Jaz, ki pojem kar neki, kakšno prazno, blond, ameriško pop uspešnico. Pa še te ne znam na pamet.

Tretja razlika. 150 ljudi. 6 whiskyjev, prav toliko Stockov in Jägermeistrov. Vse te steklenice postavljene na doseg roke. Vzemi, kar hočeš, kolikor hočeš. Saj ne želim pljuvat po Slovencih, ampak... enostavno VEM, da bi se našim takoj zasvetile oči in popadli bi tista žganja kot sestradani volki ovco. Saj je zastonj, pij! Svatje so izpraznili tretjino vseh žganih pijač. Ob hrani so pili pivo. Verjetno tako, kot vsak dan. Brez pretiravanja in, oprostite, preseravanja. Nekako tako je bilo videt: pijem pivo vsak dan, všeč mi je. Zakaj bi danes pil whisky?

Ob polurnih pavzah glasbene skupine so jedli in pili. Ko je bend igral, so plesali. Saj ne vsi, ne ves čas. Ampak, vsaj tri četrtine ljudi je bilo vedno na plesišču, če je le igrala muzika.

Posebno mesto po protokolu je imelo obdarovanje. Družine so, ena po ena, hodile do mladencev in jima čestitale ter izročile kuverto z denarjem. Sem izvedela, da je tako po novem. Prej, točno ne vem kdaj, je bilo v navadi prinesti "navadna", klasična darila. Multipraktiki, slike, jedilni servisi...

Ob polnoči so servirali kavo. Turško, seveda. Očitno po tradiciji, je kavo delila nevesta in ne mi, natakarji. Ob lončku kave je nevesta podarila konfete in se zahvalila za prisotnost.

Po torti, ob 1h, so se začeli utrujeni gostje poslavljat, predvsem tisti z majhnimi otroki. Ob 4h je končala igrat muzika in dvorana se je kar izpraznila, ostalo je le še nekaj najboljših prijateljev mladoporočencev in onadva. Še malo so poklepetali ob glasbi s CD-ja in se naposled, ob 5h, tudi oni poslovili. Z zahvalo za organizacijo in izvedbo.

Noč je minila brez razbijanja kozarcev, pretepov (pa ne da bi bili pretepi na .si porokah pogosti ali pravilo), brez tistega dej še eno rundo in samo še enega spijemo, pole pa gremo žicanja za podaljšanje. Izgleda, kot da je bilo bistvo poroke to, da so se videli po dolgem času, kakšno rekli in si obljubili da se vidijo spet kmalu.

Lepo, prijetno, živahno s(m)o se imeli, in prej sem omenila, da sem jim kar malo fouš, ker se znajo imet tako lepo na tak način. Skozi ples in prepevanje! Le kako bi bilo, če bi se mi družili tako? Skratka, veselo je bilo!

Meni pa nikar ne dajte več za poslušat njihovih narodnih pesmi... ;)

Updates about Sovica Oka

Update dneva, update bloga, update Sovice:

1.
Zadnjič sem v postu Turistična geografija obljubila nadaljevanje... Amm, ni nadaljevanje v smislu da prispevek ni dokončan; le razširiti sem hotela razmišljanja o Sloveniji, sloganih, logotipih. In namesto da bi moje dolge pisarije razbila na tri poste in tako z lahkoto objavljala vsak dan, se zapletam in na koncu posta toliko zablodim, da se moram reševat z "ok, nazaj k temi" frazami...


2.
Prav tako sem bila danes zjutraj prepričana, da bom popoldan/večer preživela s pisanjem posta o tem, kako/kaj je bilo včeraj v ... službi. "Službi". A bere to DURS?!?! (Siva ekonomija, pa to... :P) Ampak, se čutim nekako ...v hmm.. dolžna napisat kvaliteten post, berljiv, in ne tak, da je pet vrstic teksta, samo da nekaj napišem... Zato - raje pozneje kakor slabše napisano! :)


Torej, kratek tekst, update današnjega dneva, glede na to, da sem ob šestih zjutraj že tipkala prvega. Današnjega:

3.
Vsake toliko vtipkam v Google iskalne nize "Sovica Oka" in sklanjatve tega imena. Tako, ker sem že nekajkrat zasledila, da me je kdo (do)dal v blogroll in se mi je zdelo fajn. Poleg tega sem prav na ta način odkrila nekaj zanimivih, berljivih blogov.

4.
Današnji new entry v moj seznam branih je blog Črno & Rdeče, ustvarjalke z imenom Salonitka, ki ga sicer nisem še nikoli zasledila v blog agregatih, ampak ima zelo všečen stil pisanja. Pravzaprav, tistih nekaj prebranih objav se mi je zdelo podobnih mojemu stilu izražanja! No, ocenite vi...

5.
Razmišljam o selitvi bloga na že omenjen naslov... sovicaoka.blogspot.si. Pika-es-i, poudarjam...

6.
Razmišljam tudi, koliko naj se razgalim v blogosferi, blogsvetu...
Te fore, "saj te nobeden ne pozna, sprosti se!" ne prebavljam prav dobro... Tako kot je ne prebavljam kot slogan na absolventskem izletu, z izgovorom "Go with the flow, napij se, delaj kar hočeš, prepusti se, nori, bodi unlimited, znori,..."! Menim, da je tudi splet, blog, neke vrste odgovornost. Vsaj za to, kar pišeš. Jaz sem, konec koncev - haha - Sovica Oka in ne Pravoime Pravipriimek! Ampak vseeno...


Jutri spet, z objavo starih grehov ;)
SO

Prijetno jutranje odkritje: Blogspot.si

Zjutraj sem prišla z dela. Ja, z dela, a o tem drugi post, z drugačno vsebino.

Internet je moje mamilo. Stvari počekiram ko se zbudim, pred spanjem, preden grem ven, ko pridem domov in še vmes.

Torej, sem prišla domov ob 6:15 zjutraj in čeprav mrtva od 13 ur dela, vseeno nisem mogla mimo računalnika. In hladilnika. In tuša.
In sem odkrila obstoj Blogspota pika es i, se pravi http://blogspot.si/
Normalno zame, da se ob računalniku pozabi na vse, tudi utrujenost, zaspanost in lakoto, in tako sem hitro rezervirala ime Sovicaoka. Pravkar sem spisala testno objavo ;)

Vsekakor všečno!

Na svidenje spet zvečer...

Turistična geografija

Vsaka šola ima vsaj enega zaguljenega učitelja, učiteljico, ki je nekakšen simbol šole. Gimnazija mojih tet je bila znana po učitelju fizike, SETŠ , moja, je bila do nedavnega znana po hudobni učiteljici angleščine, in tako je bila Turistica znana po tem, da je bil tazaje... profesor tisti, ki je poučeval predmet Turistična geografija.

Pa je le nekaj ostalo od tistega profesorja, ki je hotel, da se učimo na pamet. Malo zato, ker je zahteval definicije pojmov, kot je bilo napisano v knjigi, malo pa zato, ker se drugače kot na pamet nekaterih stvari ni dalo naučit. In tako je ostalo pri tem, da sem si vbijala v glavo kam spada Napoleonov drevored, tisti med Vrhniko in Logatcem: med spomenike oblikovane narave, naravne spomenike ali krajinske parke ali... In vsakič, ko se peljem skozi ta drevored, (zelo rada in vedno po stari cesti do Ljubljane, namesto po avtocesti), se spomnim na njega in na izpitne pole, kjer sem celo zgrešila obkrožit pravilni odgovor, kljub temu, da mi je danes jasno da je dotični drevored spomenik oblikovane narave, še posebno, ker na to opozarja tabla. Ampak jaz se takrat nisem vozila skozi Logatec, je bil moj izgovor. OK, kaj pa druge znamenitosti, zanimivosti in posebnosti v Sloveniji?

In ugotavljam, da se imam za velikega popotnika, Slovenije pa le ne poznam dobro. Kaj Slovenije, še Goriške ne! In kar malo mi je nerodno, ko se srečam s turisti, ki niso obiskovalci glavne znamenitosti Sin Cityja, igralnic, ko me sprašujejo, kaj bi jim priporočila za ogled. Res se mi je to zgodilo le enkrat, leta nazaj, in sem kar ostala za hip ko sem ugotovila, da pravzaprav ne vem! Na hitro sem tistim avstrijskim turistom bleknila, da naj si ogledajo Solkanski železniški most, klasika, in da naj obiščejo grobnico grofov Bourbonov, še večja klasika. Dejstvo je, da so me potem turisti vedno spraševali le za prenočišča, in ne več za znamenitosti. Dejstvo je tudi, da obstaja še veliko drugih točk, o katerih sem se pozanimala takoj tisti dan, ko so me Avstrijci vprašali za informacije. Ugotovila sem, da je kar nekaj zadev, ki so (baje) zanimive za turiste, poleg pestre ponudbe rekreacije. Da bom naslednjič pripravljena!

Ne morem si pomagat, ampak na domače znamenitosti gledam enako kot na te stvari gledam kadar sem sama turist. Enostavno, me ne zanimajo spomeniki, gradovi, dvorci, grobnice, vinske ceste, in podobno. Kot popotnica veliko raje spoznavam ljudi in preko njih spoznavam njihove navade, posebnosti, jezik, mestne legende, skratka - živo kulturo, če se lahko tako izrazim. Razumem, da je bilo nekoč pomembno na destinaciji videt posamezne pomembne stvari, po katerih je kraj znan. Vendar, danes preprosto vtipkaš v Google kar te zanima, in evo, vse informacije, vključno s slikami, so v tvoji dnevni sobi. Samo en klik stran. Tisto, kar je zame največji čar potovanj, so občutki, povezani z ljudmi in dogodki na potovanjih, ne pa to, da se lahko pohvališ bil sem tam, videl sem...

Veliko več je zame vredna večerja pri domačinih, kot pa najbolj profesionalno vodenje po turističnih točkah Havane. Prav tako bi sama verjetno raje povabila turista v Goriška Brda, k starim staršem, na češnje, kozarec vina in čudovit razgled, kot pa ga pošiljala k Bourbonom :)

Ugotavljam, da bom začela hodit okrog po Sloveniji, namesto čepet pred računalnikom, ki se iz hobija spreminja v obsesijo. Zato, da bom znala svetovati turistom, haha, predvsem pa zaradi sebe. Slovenija je čudovita, in glede na to, da je vse tako blizu, je res škoda, da človek ne vidi, ne spozna. Dlje od Ljubljane skoraj nisem bila! Na vzhodu Slovenije dvakrat, če sem natančna, in še to s šolo. Skratka, bom hodila naokrog z Lonely Planet-om in se igrala turistično vodičko sama sebi. Ja, tudi tega nas je učil prej omenjeni profesor.

Mogoče pa je bil navdih za današnji zapis dejstvo, da imam oblečeno majico I FEEL SLOVENIA, in sem začutila, da je ne čutim dovolj... :)

... se nadaljuje

Kriza identitete?

V nasprotju z nekaterimi zagnanimi sošolci, ki so želeli čim prej končati šolo, se zaposliti in narediti dva otroka ter čakat upokojitev, kot rada zlobno pripomnem, sem status študenta vlekla dokler se je dalo. In še naprej, več kot se je dalo. Preprosto zato, ker se je do nekaj let nazaj še izplačalo.

Takrat sem še mislila, da sem frajerka. Pa saj sem, konec koncev, bila! Povsem svobodna vseh obveznosti.

Do šole, saj sem imela opravljene že vse izpite. Do mame, ki ji ni bilo treba financirati vsake moje muhe, ker sem imela svoj denar. Do sebe, saj sem uživala v življenju povsem samostojnega človeka - od brezumnega zapravljanja denarja, do plačevanja položnic.

Dokler nisem ugotovila, da je tega že 3 leta in da...

... šola še vedno ni končana, saj mi manjka diploma,

... bi lahko prispevala del dohodka v mamino gospodinjstvo

... da ima samostojna odgovorna uživačica življenja že skoraj 30 let...

Z rahlim zavidanjem gledam na bivše sošolce, ki so si v teh letih ustvarili nekaj. Bilo kaj. Eni družino, drugi kariero, tretji stanovanje. Rahlim, poudarjam!

Mogoče je bilo to normalno (haha, normalno) v časih mojih staršev, se pravi takrat, ko je zaradi politične ureditve v bivši državi bilo mogoče in hkrati najbolj pogosta izbira, default, končati poklicno, mogoče srednjo šolo, se zaposliti, vzeti kredit za hišo in narediti otroka. Dva. Mogoče tri. In čakat penzijo.

Čeprav ne bi še rada imela družine, je vseeno prisotne nekaj nevoščljivosti z moje strani, ko gledam te sošolce, prijatelje, ki so zgodaj, pri dvajsetih, že naredili otroka. In so se tega rešili. Rešili. Ker zame to predstavlja neke vrste obveznost, ki me še čaka. Vedno sem bila mnenja, da moraš imet otroke: ali zelo mlad, ali starejši. Koliko je mlad in koliko je starejši? Mlad je tisto, ponesrečeno (se me ne da prepričat, da je par, star 19 let, želel otroka in ga načrtno spočel), starejši pa je tisti, tam okrog 30+.

Najbolj zoprno - vsaj meni - bi bilo imeti otroka pri 24-tih, 25-tih. 26 se mi zdi spodobna starost, čeprav, hehe, še dobro da sem že šla mimo ;)

So nekateri mnenja, in me kregajo, da če me ne briga za nadaljevanje roda, ko rečem, da pa mogoče ne bi imela otroka. Saj ne mislim resno, da ga ne bi rada imela. Ravno obratno - bi ga, ampak... se mi zdi, kot da bi ta leta, od polnoletnosti do danes, tako zletela... In jaz še kar ostajam tam, kot da bi bila še zelo mlada in se smejem tistim, ki me sprašujejo, da kdaj bo kaj naraščaja... In ta smeh postaja rahko grenak. Ker se počutim kot da - ker sem toliko časa stala za trditvijo, da najprej šola in kariera, in potem šele družina - sem dolžna igrat to igro še naprej. Trda, trdna, neomajna, frajerka... In se sprašujem, če je to sploh primerno za blog. Ja, saj se lahko sklicujem na to, da je blog spletni dnevnik, hehe. Ampak vsi dobro vemo, da če ima nekdo potrebo po izpovedovanju na papir, lahko piše klasičen dnevnik, kajne? Če sem že omenila blog, in pisanje, naj poudarim, da moj blog, moje pisanje, ni namenjeno pritegovanju pozornosti in provociranju, čakanju na komentarje...

Je danes, ne vem več kdo, niti kje, objavil/-a, mogoče je bila Dajana (oh, nočem da bi izgledalo, da samo polnim vrstice - vse, kar pišem, je spontano) in je napisal/-a, meni všečno, da je bloganje "urjenje v pisanju" ali nekaj takega... Bom objavila link, ko izvem... (link, 24.8. @ 15:30) In točno to je: bistvo mojega pisanja je pisanje, pravzaprav, in ne sporočanje svetu, da sem na strani tej-in-tej našla nekaj zanimivega. Čeprav tudi to delam, hihi.

Ok, nazaj k temi.

Kariera.

Iščem službo. Haha, Sovica, you are soooo funny... Iščem službo...

Amm, "iščem službo" zame pomeni to, da nekomu, ki me vpraša, kaj se dogaja z mano, klasična vljudnostna vprašanja, odgovorim, da sem doma in da... khm, iščem službo. Moje pojmovanje iskanja službe pa je omejeno na to, da na mail dobivam oglase, na katere sem naročena. Mojedelo.com & Co. "Co" pomeni ostale ponudnike takih posrednikov oglasov za delo. Receptionist in hotel in Crete, potrebujejo. Ali pa valeja, ki parkira avtomobile na Parosu. Natakarico na Santoriniju, kar me je med mojim dopustnikovanjem tam, priznam, zamikalo. Ne glede na plačo. Glede na to, koliko ljudi - in koga - tam spoznaš...

Je kariera to, da greš delat v tujino, čeprav bedno delo natakarice, ampak tam zaobvladaš delo barmana? Kaj pa to, da se do pikice naučiš jezika države, kjer delaš? In da je to država, katere jezik se smatra kot pomembnega, če ne svetovnga?

In potem se človek zamisli...

Komu smo že dolžni delat kariero, družino, denar?

Za sošolce, da jim bom lahko, s tistim prikritim, a nemogočim-za-skrit nasmeškom rekla: "Neeee, pred tridesetim niti pod razno!", samo zato, ker sem zadnjih 10 let to ponavljala vsakemu, ki sem ga srečala? Komu smo, ŽE, dolžni bit lepi, ostiženi a la Beckham, suhi, in-cariera, ponosni starši, mladi privatniki, dobri sosedje, oh in sploh? KOMU ŽE?

Moje življenje je moje,

vaše je vaše,

njihovo je pač njihovo

Live, and let live!

Strelka - ne po horoskopu

Sovražim presenečenja, zato ker mi ni všeč občutek, da nečesa ne morem vnaprej naštudirat in ustvarit best- in worst case scenarijev ter variacij le-teh. Daleč od tega, da nisem spontana, pa vendar... Prijateljica si je v soboto drznila pripravit presenečenje. Uspešno!

Torej, me je poklicala, če greva na kalamare. In jaz sem seveda privolila. Z izgovorom, da mora it nekaj iskat v mesto, sva se zapeljali do centra. Najprej sem mislila, da se bova tako, malo za hec, vozili po mestu in kurili bencin, ampak ne. Zavili sva proti domu upokojencev in mi ni bilo jasno... Proti dijaškemu domu? Še manj jasno. Ker ta pot vodi proti Panovcu, goriškemu gozdu, sem pomislila, da se resnično šali in bi me rada spravila se rekreirat. Haha. Ok, ideja je odpadla, ker sem videla, da je tudi ona v sandalih. Se pravi da ne greva teč. Se vozimo po Panovcu, kjer (sramota!) nisem bila nikoli, zato se mi tudi ni niti malo sanjalo, kaj je tam in zakaj se vozimo tja.

Dokler nisva prišli do table z napisom "Strelišče" in takrat se je prižgala žarnica nad glavo. V istem času sem razumela, zakaj se tista ulica, ki pelje mimo dijaškega doma, mimo katerega smo malo prej vozili, imenuje Streliška... Oh, Sovica... In ja, ko smo izstopili iz avta, je bilo slišati strele. Moja prijateljica me je pripeljala streljat! Sicer navdušena nad izvirno idejo, sem bila kar malo šokirana. Pozitivno, seveda.

Trije gospodje so nama razložili kako deluje strelsko društvo, da imajo kar nekaj članov, da gotovo obstaja nekaj neprijavljenega orožja, in veliko drugih informacij, katere sva pridobivali sproti, hehe, med eno in drugo serijo streljanj. Na primer to, da je streljanje drag hobi, saj stane en metek, naboj, kar 0.25€, samo orožje pa okrog 800€ - tisto, ki sva ga imele priložnost videt s prijateljico.

Posameznik mora za pridobitev dovoljenja za nakup in uporabo strelnega orožja izpolnjevati pogoje: da je dopolnil 18 let, da ni zadržkov javnega reda, da je zanesljiv, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine, da ima opravljen zdravniški pregled, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Natančneje so določeni v Zakonu o orožju, kar precej je stroškov, izgleda, in ni kar tako, hvala bogu...

Simpatičen inštruktor nama je dal varovalna očala in slušalke. Opomnil naju je, da so očala obvezna, saj se naboji radi odbijejo od kovinskih tarč, za slušalke pa da bova sproti videli, ali naju bo zelo motil hrup ob sprožitvi pištole. Prva sem začela jaz. Za začetek sem dobila v roke polavtomatsko pištolo. To je vrsta pištole, ki je samopolnilna, kar pomeni, da pred streljanjem vložimo v orožje nabojnik in repetiramo orožje. Nato ob vsakem pritisku na sprožilec izstrelimo en naboj, dokler ne zmanjka nabojev v nabojniku. Inštruktor je pokazal postopek od začetnega prijema pištole do merjenja in samega strela. Tri naboje je v okvir, nabojnik (ali žargonsko bolj domače šaržer) napolnil sam, nato sem za zadevo poprijela jaz in pod njegovimi navodili nadaljevala. Do tukaj je bilo še vse lepo in ... seksi, hehe. Po repetiranju, to je tisti seksi klik - klik, ko nabiješ pištolo, je pištola pripravljena za streljanje. Naj omenim, da je z dolgimi nohti to težko izvest, hehe, pa tudi sama pištola je bila kar težka - 1,2-kilska kovinska pošast. Ne bom več nasedla Lari Croft, Nikiti, Mrs. Smith in Aliasovi Sidney. ;) Inštruktor naju je opozoril, da se sprožilca, petelina, ne dotikamo do trenutka, ko smo pripravljeni na strel in že merimo na tarčo. Sem že omenila, da so bili to pravi naboji?

Tarča je bila 10 metrov oddaljena od mene, približno 30 x 40cm velika, z malo črno pikico v sredini. Ne vprašajte... Sploh si nisem mislila da bom zadela tarčo, kaj šele pikico! Ampak sem jo, tarčo, in to nekaj centimetrov stran od črne pike, kar me je presenetilo in hkrati zmrazilo ob misli, da če jaz to zmorem prvič, kako to obvladajo profiji...

Nadaljevali sva še z dvema, revolverjem ter še eno polavtomatsko kovinsko zverino, tokrat kombinirano z lahko umetno maso, zaradi teže. Ne sprašujte za oznake, tudi kalibra si nisem zapomnila. Za revolverja sem vedela, da je tista zadeva, katero lahko vidimo v western filmih in pa, ko je govora o ruski ruleti, hehe. Za vsak strel ga moramo posamično nabiti, za razliko od prejšnje pištole. Vsaka je imela v štirih rundah po tri naboje, na koncu, ko sva streljali možice, ki se ob zadetku zvrnejo, pa se je vsaka lahko izživljala s šestimi. Mislim, da sem si prav zapomnila, da daljša cev pomeni močnejši "šus".

Tulce izstreljenih nabojev smo pobrali, saj jih polnijo sami in tako prihranijo. Namesto 25 jih naboj stane 8 centov.

Ura streljanja se je poznala, po tem, da sva proti koncu vedno slabše merili, saj nama je dolgotrajno namerjanje utrudilo damsko ročico z dolgimi nohti. Nekaj napetosti je bilo čutiti tudi med rameni in vratom. Še nekaj časa sva opazovali strokovnjake, kako streljajo preko ali skozi različne, umetno postavljene ovire za streljanje in kako vadijo zaporedje strelov.

Ob vprašanju, če bi še malo streljali, sva istočasno odkimali, da je bilo dovolj. Vsaj za prvič.

In nato sva šli na kalamare. Kar malo važni in nevarni sva se počutili, hehe...

Puberteta: spomini

Ravnokar sem peljala najmlajšo (jaz sem najstarejša) sestrično k prijateljici. Nona in nono se hudujeta, da kaj ji je vendar treba hodit okrog. Prijazno jima skušam dopovedat, da enostavno ni fer, da ji kar naprej težita, da stalno visi na računalniku, po tem pa, ko se končno odlepi od njega, in malo socializira z živimi ljudmi, spet ni prav.

Med nama je 16 let razlike. In sem se spomnila, kakšo doživetje je pubertetnici za nekaj ur obiskat prijateljico. Vse tiste skrivnosti, pomembni pogovori, katerim se "odrasli" le nasmehnemo, ker ne razumemo, da je res konec sveta, ker je prijateljica že dobila fanta, dotična pa še ne.

Mama pravi, da nisem bila težka v času pubertete. Da sem sicer imela nekaj izpadov, nisem pa v znak uporništva - baje skupnega imenovalca pubertetnikov - brila glave na balin ali imela živo roza pramenov, barvala nohtov v črno, nažigala raznih -metal muzik, pisala žalostnih pesmi in niti bežala od doma. Veliko sem brala in gledala televizijo, hodila v glasbeno šolo, s kolesom in peš pohajkovala po bližnji italijanski Gorici. Vedno je bila zraven mene tudi sestra, s katero sva še danes neločljivi. Tamala sestrična je edinka in tako ostajajo njene prijateljice sošolke, do katerih ne more kar tako, brez prevoza.

Ko sem bila stara 13 let, se pravi v sedmem razredu, sem začela žicat mamo za dovoljenje za obisk diskoteke. Do takrat, do pojava tiste želje, sem lahko ostajala zunaj do največ 21. ure, pa še to le poleti, med počitnicami. Smisel celega dneva v času počitnic je bil ta, da sem zvečer lahko srečala simpatijo. Vaška mladina se je zbirala v centru vasi in tam posedala po starem mostu. Kako prijetni so bili naši večeri! Taki, z ravno pravšnjo količino metuljčkov v trebuhu, da kdaj te bo simpatija vprašal, ali bi hodila skupaj. Ja, most je dogajal! Na bar, gostilno, še pomislili nismo.

Tista diskoteka, za katere obisk sem prosila in prosila mamo, je bila nedeljska popoldanska matineja, diskoteka za otroke, praktično. Presrečna sem bila, ko mi je končno dovolila. Enkrat na mesec, sicer, ampak od 17h do 21h, kakor je tudi obratovala. Peljali so nas starši ene ali druge prijateljice, s katerima sem se družila. Mulci, ki smo jih spoznale tam, so nam obljubili, da nas pridejo obiskat. Telefonske številke, napisane na koščku papirja so zame ohranile čar in vestno sem jih spravljala v škatlo s spomin(k)i. Ponavadi smo se prijateljice zmenile in vse tri skupaj poklicale fante iz mesta. In kako ponosne smo bile, da bojo Goričani prišli na vas. In to ne kakršni koli, pač pa tisti, ki so bili takrat najbolj popularni!

Žur, kot smo imenovale tisti obisk fantov, je potekal tako, da smo z žepnino kupile - za časa malinovcev fancy pijače - Coca-Colo, Fanto in Sprite ter nekaj čipsa, kokic ter Bobi palčk in Top Flips obročkov, obvezno z okusom pizze. Na to do listi je bilo najtežje opravilo zrihtat muziko. Temu, čemer danes rečem playlist, seznam predvajanja, ko izberem všečno muziko za tako ali drugačno priložnost, smo takrat delali "na roke". In sicer tako, da smo na kasete štukali skupaj najbolj in komade. Se spomnete, koliko časa nam je to vzelo, dragi bralci mojih let? Bistvo (haha, tako takrat kot tudi danes) je bilo v tem, da muzika ni smela zahtevati, da se kdo ukvarja z njo. Tam naj bo, vnaprej določena, in naj se vrti. Leta 1992 smo sicer že imeli CD predvajalnik na glasbenem stolpu, a kaj, ko so bile CD plošče drage in niso bile Various Artists kompilacije!

Skratka, meščani so bili zadovoljni in šele danes se zavedam, da sploh ni bilo nobenega alkohola nikjer, čeprav so bili dve leti ali tri starejši od nas, trinajstletnic. Kako lepo je bilo bit omamljen od občutkov pričakovanja, adrenalina in smeha od pripravljanja kraja zločina ter od metuljčkov, ko so sta se dva pogleda srečala, namesto bit omamljen od alkohola!

Take male dogodivščine so zagotavljale najmanj mesec sreče in materiala za pogovore nas, treh prijateljic. Tako preprosto, tako nedolžno, tako lepo!

Moje pubertete ne bi zamenjala z današnjo.

Čeprav sem oboževalec elektronskih igračk in elektronskega načina komuniciranja, mi je še vedno zelo pri srcu, če mi nekdo pošlje tapravo, otipljivo razglednico z morja, namesto MMS sporočila, in še vedno mi je lepo, če lahko novoletne voščilnice razstavim po polici v dnevni sobi, kot da brezosebno tvorijo vrsto v inboxu mejla.

Hvaležna sem, da sem ubežala IRC obsesijam ter tekmovanju, kdo ima največ prijateljev v MSN imeniku, oboje kot kazatelj priljubljenosti, da ne govorim o ekshibicionistično usmerjenih portalih tipa Glasujzame.com.

In bizarno, če ne smešno, je današnjim obiskovalcem dijaških plesov lepiti zapestnice različnih barv okrog roke, zato da natakarji prepoznajo ali si pod 15 ali nad, ali pa si vmes 16 in 18 let star. Pod 18 ne dobiš alkohola, ena barva. Pod 15 moraš ob polnoči zapustiti prireditveni prostor, druga barva. Vmes, tretja barva. Nobeden pa ne more prepovedati tej mladini popivanja pred samo zgradbo diskoteke ali pred vstopom vanjo. Ne, nobeden od osmih varnostnikov, ki ponavadi varujejo okrog 100, 150 ljudi na plesu.

Meni ni bilo treba tega!

Našega mostA ni več. Pred nekaj leti so ga podrli in ga obnovili, tako da se na njem ne da več sedet. Prej pol metra široko betonsko površino za sedenje, prijetno segreto od celega dneva sonca, je zamenjala tanka kovinska ograja brez duše.

Mladina pa poseda v baru...

Ugotovitev

intermezzo:


Zdaj vem, zakaj pišem blog:

Enostavno,


zato ker me nobeden ne posluša!

Kako žurajo različne narodnosti

Prežurali noč.

Slovenka, Angležinja in Anglež (slovensko - egiptovske krvi), Kanadčan (Egipčan po poreklu, živeč v Ženevi), Kanadčanka (Jordanske krvi), Kanadčanka (Egiptovska provenienca).

Razlika med mano, Slovenko, in ostalimi?

Sovražim to, ampak je resnično: Slovenka je/sem potrebovala pijačo (ok, dve) da je lahko plesala na muziko, ki ni "njena". Ostali so plesali, kot da ne bi nič (s)pili...

In se človek zamisli...

Se počutim tako ... NAZADNJAŠKA...

Kljub vsem čaščenjem alkohola, ugotavljam, da mogoče ni alkohol Tisto.

Istočasno ugotavljam tudi, da (zame) napredni Zahodnjaki le nimajo toliko pojma o alko pijačah, hehe... Kako lahko naročiš Kamikaze za shooter? In Jagermeister? In Kapiroshko? No way!

Stara in čudna

In potem se sprašujejo, zakaj sem čudna.

Torej, javljam se s počitnic. Zadnje dni sem mogoče res tečna, ampak ...

Moj normalen dan poteka tako: vstanem, odprem računalnik. Pojem kosilo in grem spet malo pred računalnik. Do večera. Skoraj, no, če ni vmesnih prekinitev za kavo v mestu greha, sem še malo na računalniku.

Pogled v našo dnevno sobo bi izgledal tako: vse se spreminja - svetloba, temperatura, ljudje, program na TV, celo vonji - samo ena stvar ostaja enaka: Sovica, vedno tiho na najslabšem mestu na kavču. Najslabšem zato, ker je na najbolj neugodnem mestu za gledat TV. Zato ker se je hotela umaknit drugim, ki gledajo TV in ki so hoteli sedeti na tistih mestih, s katerih se jo lepo vidi.
Da ne boste mislili da se oddaljujem od teme... Jaz sedim torej tam, čisto tiho in mirna, in ne vprašam nobenega nič. In očitno to moje sostanovalce moti. Moja mama, recimo, vsake toliko znori, in ko me vidi da ždim tam z računalnikom na kolenih, me napol vpraša - napol opomni, da če delam diplomo. Ja, mama... In to je bencin, prilit na ogenj. Za nekaj ur pospravim računalnik in naredim, kar mi je pač v tistem trenutku naročeno. Samo da je mir v hiši.
Če imam ravno nesrečo tisti dan, in je poleg mame živčna še sestra, jih slišim tudi od nje. Da sem stara in čudna, mi reče. In veste kaj je najhuje? Da misli resno! Da sem stara ravno ne, tisto o čudaškosti pa je mišljeno resno. Zato, ker se ji nočem pridružit na cigaretu, ker ne morem. Zato, ker sem na računalniku.
Priznam, postajam sociofob, odkar sem doma in ne delam. Mogoče sem zato začela pisat blog? Haha...

Torej, čudna sem, zato ker nočem it na čik, zato ker se nočem it kopat, zato ker...
Milijon izgovorov, ki si jih razlagam tako, da so ti ljudje enostavno nevoščljivi, ker imam pač kaj počet. In oni ne. In ker bi radi razbili lastno dolgočasenje z mano, in jim to ne uspe. Ker pač nimam časa zanje, sem čudna. Tudi prav.

Po desetih letih sem šla z mamo na morje. Osem nas je; smo gostje mamine sestre in njene družine. Če bi morala plačati, ne bi šla, verjemite. Pa saj tudi ne bi mogla. Ker si ne bi mogla privoščit.

Čudna sem, ker nimam kape na glavi, ko smo včeraj pol ure čakali trajekt na soncu. Še bolj čudna sem, ker je niti nisem hotela, z izgovorom, da je pač ne potrebujem in da sem vajena sonca. Čudna sem, ker včeraj, ko smo prispeli, nisem hotela it takoj plavat. Čudna sem, ker dopust raje preživljam z računalnikom v senci. Po njihovo bi morala ležat na soncu in se sončit. Kot delajo taprave dame? Ženske? Kdo že določa, kaj se dela na dopustu? Kaj je že dopust? Mar ni tukaj govora o početju tistega, kar se ti zljubi? Sem jaz kriva, če imajo ostali take službe, da imajo računalnika do vrh glave, in ga v času dopusta nočejo niti videt? Sem zato čudna, ker imam rada računalnik, pa čeprav le urejanje glasbenih fajlov?
Včeraj zvečer sem bila, recimo, čudna, ker sem za večerjo želela naročit špinačno pito. In teta, to je tista, ki mi je nekaj vrstic bolj gor težila s kapo, mi je rekla: "Ma ne... Le kako lahko naročiš nekaj, za kar ne veš, če je sveže! Bomo počakali natakarja in nam bo on svetoval, kaj vzet!" In sem rekla da OK in zraven potiho še "Whatever..." Ker ne plačujem jaz računov na koncu večerje.

Hodim spat ob 5h zjutraj, zato ker moja cimra, ne more spat. Ji je vroče, pravi. In z odprtimi vrati baje ne smemo spat, ker obstaja možnost obiska kač in miši. Ampak, soba ima klimo. In ne, moja cimra ne more spat s prižgano klimo. Zato se celo noč obrača na sosednji postelji. Jaz pa globoko diham in štejem do deset, da ne znorim. In se delam da spim, da mi ni treba spraševat butastih vljudnostnih vprašanj, da zakaj ne spi. Jaz pa prav lepo zaspim, čeprav nisem utrujena.

Sem čudna?

In čudna sem še zato, ker je vse, kar hočem, mir. Samo to, da me pustijo pri miru in ne stalno gnjavijo. Me pač ne zanima gledanje sončnega zahoda prav vsak dan! Ali lahko namesto obveznega gledanja sončnega zahoda v točno določenem lokalu v vasi raje pometem dvorišče ali pomijem posodo? Ja, I wish...

Za čudno sem tudi označena, kadar doma igramo karte, in naenkrat obelodanim, da grem spat. In me nahrulijo, da kako lahko. Da kako lahko kar grem. Ko sem jih enkrat vprašala, da kaj bi morala naredit, so mi rekli, da bi morala najavit ene tri igre prej, da mislim it spat. Amm... Kdo je pravzaprav tukaj čuden?

No, in da ne bojo rekli, da sem čudna, sem združila dvoje v eno: grem spat zdaj, ob 5:30, zato ker cimra gotovo že spi. Te pol ure, odkar smo mladina prišli domov, pa sem pisala blog, zato, da me nobeden ne vidi, da ne bojo rekli da sem stalno za računalnikom... In da sem čudna...

Skratka, čudna sem zato, ker si ne želim kar naprej družbe in ker sem rada tako, malo bolj sama. Pa saj ne ravno sama... Le tega si ne želim, da bi morala stalno odgovarjat na neka vprašanja in skrbet za to, da ne bi nastala tišina v pogovoru. Pa ne zato, ker bi bilo meni neprijetno, ampak ker vem, da bi bilo sogovorniku.

In ker sem se naučila raje bit tiho, kot težit nazaj, sem ubrala tako pot, da se osamim in da ne vprašam nobenega nič.

In potem rečejo, da sem čudna...

Santorini III.

5.8.2007

Nisem še uspela napisat, zakaj smo pravzaprav na Santoriniju. Bistvo počitnic ravno v Grčiji, ki je meni sicer totalno neprivlačna, je pravzaprav obisk otočka Antiparosa. Tam ima namreč mamina sestra z družino hišo. Vsako leto se odpravijo tja, in ker je hiša velika, vedno povabijo zraven še koga. Namesto direktnega odhoda na Antiparos pa je vmesni postanek, Santorini, služil kot rojstnodnevno darilo od tete za strica.

Rojstni dan je do večera potekal kot včerajšnji dan. Vstajanje, sončenje, kosilo. Siesta, sončenje, odhod v mesto. Tokrat smo šli na slepo iskat restavracijo in zadeli v polno. Sphinx, za razliko od včerjašnje Selene, ni razočaral, kvečjemu popravil vtis Santorinskih sistemov rezervacij in obnašanja natakarjev. Hrana je bila odlična, natakar prijazen, potrpežljiv z razlago vseh neznanih jedi in sestavin, ves čas nasmejan in povrh vsega še, khm, prijeten za oko. Santorini je očitno priljubljena destinacija za dekleta in bratranec si je veselo ogledoval od sonca zagorela telesca mladenk. S sestrično sva si bili edini, da so lušni le policaji. Hja, saj veste, uniforma pač :)

Nisem še omenila cen.
Prav nič nisem navdušena in ne bi priporočila Grčije, vsaj ne študentom in vajenim low budget potovanjem (torej jaz). Zavedajo se, da je turist dober vir dohodka. Male, ampak pomembne razlike v centih gotovo prinašajo spodobne zaslužke prodajalcem zelo želene hladne pijače sredi razbeljenih ulic, prav tako vedno polne restavracije ter oderuški taksiji, ki za enako pot kot jo opravi avtobus, računajo tudi desetkrat več.
Jed v spodobni restavraciji stane od 15€ naprej. Fast food-ov začuda nisem poskusila, je pa fast food restavracija tista, ki mi omogoča tapravo primerjavo med destinacijo in Slovenijo.

Mladina, mi trije, smo hoteli v centru mesta obiskat znan disko-bar, ampak smo si premislili, ko so nas na vhodu vprašali za 16-evrsko vstopnino...

Večer se je končal z buteljko vina na terasi sobe. Prijetno. In vse tiste lučke v daljavi... In tiste od ladij, 400 metrov pod nami.

Santorini II.

4.8.2007

Dejstvo, da nikoli ne zajtrkujem, vključuje med drugim tudi to, da pospim še tisto uro, ko grejo drugi na zajtrk.
Ob desetih sem se spravila iz postelje in na terasi ugotovila, da precej piha, in pričakovano neprekinjeno sončenje, za kar me je sicer prijelo prvič, je skoraj odpadlo. Ko se sončiš je priporočljivo da pripeka, ker v nasprotnem primeru človek nima nobene želje se it ohladit v bazen.

Na recepciji sem odkrila brezžično internetno povezavo. Seveda je načrt za sončenje v trenutku propadel in zavzela sem udoben pleten stol pred recepcijo. Ostali člani odprave so me čudno gledali, češ: kako more na dopustu sploh gledat računalnik? Očitajoči pogledi in pripombe so zmagali in sem omejila uporabo računalnika na DJ-a.

Za kosilo sem si privoščila solato. Kako smešno: ponekod še vedno velja, da solato naroči tisti, ki je na dieti. V Grčiji pa že ne! Porcija je ogromna in če ne bi bila tak požeruh, bi jo pustila. Popoldan se je veter umiril in sem se uspela malo posončit. Na recepciji sem odkrila brošurice o Santoriniju in nekaj malega prebrala...

Večerjali smo v restavraciji Selene, ki nam je ostala v slabem spominu. Osebno smo se namreč oglasili tam, ampak so nas odslovili z izgovorom, da je vse polno. Aha, smo bili tolerantni. Kaj pa jutri? Ja, jutri tudi ne, ker imamo celo restavracijo rezervirano za ohcet, so rekli. Neverjetno, ampak po namigu hotelske recepcije, da nekatere restavracije upoštevajo priporočila recepcije, da je nekdo dober gost, smo po preprostem klicu prijazne receptorke dobili isti dan mizo.
Selene, (gr. Luna), je bila sicer odlična restavracija z izvirnimi jedmi, a kaj, ko le-te ne teknejo, če ti jih prinese natakar, ki izgleda kot da bi se te rad čim prej rešil. Skratka, minus!

Podobno kot z restavracijami je na Santoriniju s taksiji. Več velja, če za prevoz pokliče recepcija. Odpreti podjetje, ki se ukvarja s prevozi po Santoriniju, je odlična, še nezapolnjena tržna niša. Dobiti taksi ni kar tako. V središču Fire, glavnega mesta, je parkirni prostor in majhno hišico z uslužbenko, kjer se prijaviš, da potrebuješ taksi in nato čakaš vrsto.
Zato smo se vozili z najetim vozilom. Enim, za vseh osem ljudi. Šofer, ki je edini imel pravico voziti avto – ker ga je najel na njegovo ime – je moral peljati najprej prve štiri in se nato vrniti po ostale štiri dopustnike. Nehvaležno, vem...

In pri tem zapisu je ostalo... nisem uspela dokončat ;)

3,2,1 - štart! Santorini I.

3.8.2007

Na pot sem se odpravila nepripravljena, kot vedno, ko grem na počitnice. Potovanje namreč zahteva, da človek pregleda razpoložljive informacije, si natisne vozne rede, naslove hotelov, telefonske številke, ki bi mu prišle prav. Počitnice pa so pri meni »pustimo se presenetiti«. In jaz sem tokrat šla na počitnice.

Zadnjih nekaj potovanj mi je uspelo, da sem v kovček stlačila tiste cunje, ki gredo skupaj. Že večkrat sem se namreč znašla z nemogočimi kombinacijami barv, materialov, modelov. To je pa zato, ker vedno pakiram zadnjo minuto in v kovček leti vse, kar najprej pride pod roke. Pravilo je samo eno: ne pozabit najbolj nujnega.
Kaj pa je najbolj nujno? To pravilo variira glede na sezono: tokrat so bile važne kopalke in očala. Večinoma pa se vprašam: »Česa ne moreš kupit na destinaciji?« In to gre najprej v kovček. Ko je najboljnujno v kovčku, potovalki, se algoritem prioritet razširi na manj nujno in postane dodana vrednost.

Upoštevajoč prejšnje izkušnje in last minute tip moje osebnosti smo se na pot odpravili precej zgodaj. Čeprav ponavadi nisem osel, sem tokrat z velikim veseljem mislila na tisti led. Med drugim sem ugotovila, da je brez veze nastavljat uro zadnjo minuto, ker je prav vseeno, ali spiš tistih 15 minut več, za katere ti je kasneje, ko na destinaciji ugotoviš, da imaš samo zgornji del kopalk, zelo zelo žal.

Brnik mi je postregel z dvema presenečenjema: s polarno temperaturo, 12°C in čisto novim prizidkom, ultra modernim, če ga primerjamo s prejšnjim žalostnim stanjem tega letališča.
Vkrcali smo se na Boeinga, kar je pomenilo, da gre Adrii očitno dobro, saj širi floto. Drugače imajo Airbuse in Canadaire. Da je Boeing izposojen, sem ugotovila po ukrajinskih napisih na sedežu pred sabo; saj veste: »Life vest under your seat« in »Fasten seat belt while seated«.
Vsi v floti so kratko- oziroma srednjeprogaši, kar pomeni, da ni potrebe po televizorjih za kratkočasenje potnikov. Posledično so napotki za ravnanje v primeru nezgod prikazani v živo in ne preko vnaprej posnetih filmčkov. Že od majhnega mi je bilo zanimivo, kako stevardese in stevardi prikazujejo izhode, nameščanje kisikove maske v primeru padca pritiska v kabini in oblačenje rešilnega jopiča.
Vedno sem mislila, da sem samo jaz tista, ki pozorno gleda, dokler nisem tega sama počela. Zanimivo je biti na drugi strani. Nekaj deset parov oči uprtih vate, ki pozorno spremljajo vsak gib. Bolj zaradi same stevardese kot pa zaradi postopkov, hehe.
V očeh potnikov je kabinsko osebje občudovano, jaz pa sem se vsake toliko vprašala, da kako bi ravnala, če bi dejansko prišlo do ekstra situacij. Incident, kot piše v priročniku za kabinsko osebje, ni nujno nesreča – lahko je malo dima v stranišču, ker je nekdo odvrgel na skrito pokajen prepovedan cigaret.

Glede na dolžino leta smo za kosilo dobili sendvič. Sem hotela poslikat obrok, da bi ga poslala na spletno stran airlinemeals.net, kjer potniki komentirajo obroke na letalih. Ampak nisem, ker se mi ni dalo stegovat čez ostale potnike za odpret nahrbtnik v predalu nad sedeži, za vzet fotoaparat. Sendvič sam ni bil nič posebnega, je pa bila posebna stevardesa, ki je z iskreno prijaznostjo delila hrano in pijačo.

Na Santoriniju smo se zvečer nastanili v čudovit hotel v mestecu Fira na vrhu prepada, z izjemnim pogledom na morje in okoliške otoke. Pridružilo se nam je še šest manjkajočih členov, s katerimi bomo skupaj dopustnikovali.

Več o Santoriniju jutri...


 

Zmenkarije, zmenek (drugi del)

Pa ja ne kdo misli da bo kako hot nadaljevanje? O, ne, žal (za vas) in hvala bogu (zame).

Torej, D. me je našel na Skypeu... In jaz sem, kot se za naivnico spodobi, nasedla. Ampak, saj ni bilo tako slabo - ravno obratno - zdelo se mi je super, da pridobivam nove prijatelje.

Po telefonu, kot imenujem Skype, se mi je zdel D. v redu. Priznam, ni bilo ravno za se zaljubit v njegove izjave, pa vendar ... prijazen, simpatičen fant. Nisem še omenila, vendar padam na računalničarje. Ne računalničarje po izobrazbi, pač pa na tech navdušence, najraje samouke ;)

In D. je bil očitno dobro (Beri: dobro zame, ker sem laik) osveščen v zvezi z računalnišatvom, tako soft- kot hardverom. Zanimiv človek, očitno! Brez odlašanja sem mu posredovala MSN naslov. Sledila so klasična virtualna spoznavanja... Kdo si, ali študiraš, delaš, kam si hodil v šolo, kam hodiš pohajat,... in seveda slika.jpg.

Povedala sem že, da ljudi ocenjujem na prvi vtis. Ja, na vtis, ne pa pogled. Gotovo se zavedate, da tukaj obstajajo svetlobna leta razlike? In jaz nimam težav s pošiljanjem slike. Pa ne zato, ker bi se imela za misico, haha, pač pa zato, ker... enostavno... taka sem, kot sem. Enim sem všeč, drugim pač ne. Sem, smo komu dolžni ugajat?

In mu pošljem sliko. In ne, jaz nisem hotela njegove. Večinoma nočem, da mi oni na drugi strani pošlje sliko. Predvsem zato, priznam, ker si nočem uničit sanj o MSN prijatelju na drugi strani ekrana, pa tudi zato ne, ker... enostavno... me pač ne zanima. D. je tako ali drugače že imel lastno sliko tam, kjer uporabnik izbere, katero sliko naj MSN prikaže, tako da sem si mislila: nov kontakt, pač, koga pa briga, kakšen je za videt - saj si ne iščem moža, hihi...

Tekom leta, kar sva se poznala, sva se občasno videla na MSN, izmenjala dve vljudnostni besedi, mogoče tri, in razen prej omenjenih vabil na vse mogoče dating strani, ni bilo nič posebnega. Dokler nisem začela bit pozorna na to, da je vedno, ko me je kliknil na MSN, napisal: "O, glej, glej, koga se vidi... Sem mislil da si umrla. :)"

Ja, vedno identično enako. In jaz sem (hmmm...ali je opazil?) vedno znova odgovorila: "O, živjo!"

In on je nadaljeval, s frazo, ki je ne prebavljam: "In, kaj poveš?" Jaz, že malo napičena, sem pretvorila "Kako, hudiča, me sprašuješ, kaj povem in kako sem, če si me ti kliknil?!?!" v "Mah, nič novega...", in sem mu opisala trenutno situacijo. Se pravi, da sem ravno vstala ali da se ravno odpravljam na delo ali ... kar je bilo pač na sporedu. Vljudnostno, poudarjam. Še malo splošnih debat, o tem, kake so plače na Iskri in da kako ni kam it ven v Novi Gorici. No ja, tukaj sva se razhajala v mnenjih :)

Skratka, D. je vedno zaključil debato z "Torej, Sovica, kdaj greva na pijačo?", ali pa jo uporabil za mašilo "MSN tišine", to je, ko oba pisca ne pišeta ničesar, ker se je rezervoar idej za spoznavanje izpraznil. Jaz, sicer pripravljena na kavo (hej, kavo resnično jemljem SAMO kot KAVO in ne kot zmenek, saj zmenek obvezno vsebuje alkohol in se dogaja po sončnem zahodu!), sem mu odgovarjala, da saj se pač že tipkava in da bo kavica padla ob priliki. Da ful delam, pa to...

In enkrat lani sva se spet dobila na chatu, ker sem po dolgem času uporabila star MSN e-naslov. Se spomnete, da sem ga zaradi osebka D. zamenjala? In sem se za hec vpisala, ker sem videla da je mladi gospodič online. "O, glej, glej, kdo se vidi po dolgem času!", mi natipka v pozdrav. "O, živijo!", sem bila dobre volje in ravno prav nastrojena za bit zlobna preko ekrana.

"In, kaj počneš?!", me vpraša, in jaz mu rečem, da surfam po netu. "Aaaa... lepo....", je bil gostobeseden njegov odgovor. "Ti?", ga izzovem, pričakujoč njegov privzeto nastavljen odgovor. In mi odgovori, kot že toliko krat prej, da se dolgočasi. Sem mu natipkala nazaj, da kako je mogoče, da se dolgočasi, glede na to, da je na računalniku. To vendar ne obstaja! Računalnik in dolgčas sta protipomenki, oštja! In kot že nekajkrat mi začne jamrat, da išče punco. Eno tako, kot sem jaz, ker nisem slaba, sodeč po slikah. Pa ga vprašam, dr. sci. med. Sovica Oka, dr. med., unv. dipl.psih., spec. psih, da kje jo išče, da je ne najde toliko časa. Star je namreč enako kot jaz.

Pa mi reče, buča, da saj hodi bo barih, ampak kaj ko ni nobene pametne. Hmmm, pametne.... Tricky, kajne? Za nekoga je biti pameten potrdilo od MENSE, za drugega je pomembnejše to, da imaš skupne hobije, za tretjega to, da delaš na borzi, za nekoga to, da je nekdo razgledan... Torej, punca mora bit pametna...

"OK, kaj še?!" vrtam dalje. "Ma ja, tako, da je za žur...", pove in sproži novo razglabljanje o tem, kaj je lahko nekomu žur... Tekmovanje, kdo bo bolj pijan? Kitara s prijatelji ob morju? Rave?

Ga vprašam, če je bil v najbolj fensi lokalu v Novi Gorici. "Eh, to ni zame..." reče, in doda, da elektronska, house muzika ni zanj. Ouch! Majcena majcena minus točka... Da raje hodi na osmice, pravi. (Prosim, javite se tiste punce, ki ste se zaljubile na osmici!)

Še nekaj takih fraz in dodobra me razjezi s tem, da se mi posmehuje, ko ga vprašam, če je bil kdaj v knjižnici in da pa bi mogoče tam prej našel punco. Počasi zaključujeva debato in spet, pozdravne vrstice "Kaj zdej, kdaj greva na pijačo?" Saj sem se že vpisala v MSN z namenom iskat kreganje, in to je bil povod. Mu odgovorim: "No, pa dejva! Drugi teden!" In ker bo nesel računalnik na popravilo ravno takrat, predlaga, da mu dam GSM številko. No, pa naj bo. Komaj sem čakala, jezna na njegovo pretirano samozavest, da se spoznava. Sem ga celo opozorila, čeprav v šali, da naj pripravi seznam stvari, o katerih bova govorila. Da ne bo "kot nekoč z enim zmenkom na slepo, ki je bil tako zelo živčen, da sem govorila kot dež!". Kar koli, samo da ne bi bilo tiste mučne tišine. Ki na prvi zmenek ne paše ravno...
Frajer je bil pogumen in je napisal, da se ne boji, ker misli, da sem taka, da bi se dalo z mano vse pogovarjat. Ok, dejmo mu šanso!

Naslednji teden je bil njegov računalnik že popravljen, ko mi je poslal sporočilo na MSN. In sva se zmenila. Čez eno uro v tem in tem lokalu. Jaz sem prišla prva. Naj niti ne omenjam, da sem hitela in trepalnice namazala med vožnjo, blusher, rdečilo, pa nanesla ko sem že parkirala avto. Čakanje me sicer ne moti, vendar je bilo nenavadno, da moram jaz, ki vedno zamudim, čakat. In sem ga dočakala. Sicer nisem bila nominirana, vendar sem prepričana, da bi dobila Oskarja za najbolje zaigran nasmešek in pozdrav v zgodovini filma. Ne zaradi videza. Zaradi ležernosti premikanja in obnašanja glede na čas zamude.

Prvi vtis torej slab, kar pa ne nujno pomeni tudi slab konec, kajne?

Sva se usedla. Je pil pivo. Zame je bil dobrojutro time, pet popoldne. Živele nočne izmene, hehe. Na začetku je debata kar tekla. Raje ne povem, o čem, ker sem prepričana, da vas ne zanima o tem, kako imajo D.-jevi prijatelji urejene kleti ter kakšne avte vozijo. Tudi to, da kako ga klicarijo mlade deklice, ni ravno primerno spoznavni klepet, bognedaj ga imenovati zmenek, ampak ... OK, Sovica, pomiri se, saj ne hodiš z njim!

In je zmanjkalo. Pripravljena na take situacije (glej zgoraj), sem začela vleč iz sebe instant teme in fraze, ki so se aktivirale z naslednjo naročeno kavo - Če pije kavo, koliko časa pije kavo, je kafetar, na kakšen način jo pije... - in enako s pivom. Omenim nekaj bolj intimnega, tako, za malo sprovocirat. Se drži. Stopnjujem, in uporabim besedo "pofukat" na enako brezbrižen in hladen način, kot jo uprorabijo moški. Za stotinko se ustavi, nasmeje in kratko nekaj odgovori.

"Ker saj veš, kako je, moški ste pač usa e getta!", razložim, kot Primorci radi uporabimo to .it frazo. Da uporabiš in zavržeš, oglašujejo vlažne čistilne robčke. Lepše pa se sliši, in celo rima, .si verzija te fraze: nategni in pobegni. Osebek na drugi strani mize ostrmi, nekaj menca, in bolj pogosto srka pivo. Pretiravam, in to tako, da ga spravim v zadrego. Sem pač uživala v moči besednih igric, kjer me ni dohajal.

Obroček v uhlju, z obešenim križcem na njem, je bil odločilen pri fightu med angelčkom (ki je pošten, dober, moralen) in hudičkom (ki večinoma spodbija angelčka) v mojih mislih, in prišlo mi je... do vrha! Govorila sem jaz, skoraj ves čas. Razen takrat je posedoval žogo več kot jaz, ko sva govorila o avtomobilskem trgu. Dve uri sva bila tam in sem prva predlagala, da greva, ko se nisem mogla več spomnit nič, ampak res NIČ več.

Plačal je on, če se sprašujete.

Prideva ven in se mi je zdelo spodobno v pozdrav seči človeku v roko. Bil je vidno presenečen. Ampak se je znašel in dokaj hitro odreagiral.
Vsa jezna sem šla domov, misleč na vse tiste filme, kjer se take situacije končajo z romanco. In na to, da me kar malo boli glava od toliko govorjenja. In na to, da sem morala skoraj samo jaz govorit. Kot dež. Tudi neumnosti.

Ja, to je bil moje drugo srečanje s človekom, spoznanim virtualno. Prvo se je končalo dobro. (opomba: tudi tadrugi ne ve za novi MSN naslov, if you know what I mean...;))

Kako je bil lahko tako samozavesten preko MSN-ja in kasneje tako redkobeseden, sem se ves čas spraševala. Pridem domov in hitim pripovedovat sestri, še vsa nemirna in raz...jarjena, da kako je bil človek brez besed in skratka - beden blind date. Pozvoni telefon.

"In, kaj poveš?", se oglasi D.

Lahko verjamete?

Zmenkarije, uvod (1. del)

Saj veste, kako gre:

Friend Request from D .... Hi Princess, I'd like to add you to my friends network. You have to confirm that we are friends, and we'll each get to meet more people. Please approve or reject my request by accessing the web site: Accept Friend. Thanks, D...

Tako, torej. Za Hi-five sem sicer vedela, da je ena taka spletna zmenkarija, kot slovenski najbolj znan Ona-on.com, ali pa Spoznaj.com (včlanjenim obljubljajo napredne funkcije in ... khm - napredno flirtanje?), pa tudi znane Zmenkarije.org (opozarjajo, da stran NAČELOMA ni namenjena oglasom za seks in drugim seks ponudbam). Tukaj so še zmenki na Gajba.net, obstaja tudi Vroče-mesto.com, če niste še vedeli, eh, kar sami poglejte, koliko jih je!

Včasih sem sprejela invite, brez točno vedet, kaj se skriva za naslovom, in se tako, iz firbca vpisala. Dokler niso ljudje začeli težit. Tisti, recimo, ki je povabil na Hi5, me je našel preko Skype-a. Naj vam povem, da ima Skype v nastavitvah možnost izbiranja, kdo te lahko pokliče oziroma kontaktira. Ampak tista kljukica, s katero vedno znova označim "sprejemaj klice le od ljudi iz imenika", kar noče in noče opravljat svojega dela. In zdaj grem na Skype samo in IZKLJUČNO, če me kdo prej po mobitelu pokliče, da naj vklopim Skype in da se slišimo tam zastonj.

Skratka, ko sem bila še čisto sveža uporabnica Skypea nisem vedela, kako pravzaprav deluje. In se je zgodilo, da je zazvonilo iz računalnika in ... sem kar kliknila zeleno slušalko in se s tem javila na klic. (Skype sicer NI servis za zmenke, je pa res, da lahko preko njega najdeš (in nadleguješ) ljudi.) Na drugi strani se je mi je predstavil D., me vprašal če sem nova na Skypeu in od kod prihajam - v profilu je bilo namreč napisano le to, da sem iz Slovenije. No, in sva ugotovila, da živiva 10 km stran eden od drugega. Kako zabavno, sem si mislila, in izmenjala sva MSN naslova. To je bilo vse. Pika. Konec.

In je prišel en dan mail z vabilom na Hi5. Ok, sem kliknila povezavo do strani za registracijo in se registrirala. Kar tako, malo za šalo. Potem so začela na moj mail prihajati sporočila strani Hi5, s slikami deklet, in jaz sem morala ocenit (pardon: NAJ BI OCENILA), katera od njih je najbolj primerna za D-ja. Halo?!

Situacija se je nekoliko umirila, čez nekaj mesecev pa spet mail od drugega dating servisa, strani Glasujzame.com, naj se pridružim! Amm... Naj uganem... Le kje piše? Ana, tukaj spodaj, čisto na mičkeno: ITAK! Podpisan je, seveda, D!

In sem spremenila email naslov ter imela mir.

Zdaj pa kratek test za bralce: pred kratkim sem na tisti star e-naslov dobila še eno povabilo, tokrat za spletno stran Badoo.com. Ali lahko uganete, za kakšno stran gre in kdo mi ga je poslal? Gotovo ne potrebujete namiga ;)

Skratka, osebek D., ki je bil današnji navdih za post, je prisoten na vsem mogočih in nemogočih portalih za zmenkarije in enkrat me je preko MSN-ja tako razjezil, da ... [več v prihodnjem postu, Zmenkarije, 2. del, hehe]

Stran, na katero me je povabila sestrična, ni bila takšna, zato sem se ji pridružila, čeprav jo obiščem le tri- ali štiri krat na leto. Pač, pozabim :) Seveda je na vsaki strani, ki ponuja spoznavanje ljudi na tak ali drugačen način, prisoten določen odstotek tistih, ki iščejo (le) seks in avanture, vendar, hehe, na WAYN-u se vsaj lahko skrijejo pod pretvezo, da potrebujejo informacije.

Stran je simpatična: se včlaniš, izpolniš obrazec z osebnimi podatki in po želji vtipkaš kje in kdaj si bil na potovanjih, ali kam imaš namen potovati. Ali pa preko iskalnika (kriteriji so država, spol, starost) poiščeš koga iz države, kamor imaš namen potovat, zato da se spoznaš in si urediš kakega zastonj vodiča ali poceni prenočišče. Ali pa samo vprašaš za informacije. Skratka, spodobno. Tudi Slovencev je vedno več...

Torej: instant, virtualne zmenkarije ter uspeh preko spleta nastalih ljubezni: ja ali ne?

to be continued... Zmenkarije, 2. del (Srečanje z osebkom D.)