O meni

Mislim... pa saj to ni res.

Sama sebi sem smešna, butasta, kliničen primer, in pravzaprav se sploh ne razumem.
Poznate še koga, ki sam sebi dela probleme?

Sem velika oboževalka Post-it listkov, beležk, opomnikov (papirnatih in digitalnih) vseh mogočih oblik, ampak vseeno - ne zaležejo nič.

Trenutno stanje opomnikov na desni strani ekrana, v Google Widgets aplikaciji na listi to do:

1. Šest idej za post, ki pridejo mimogrede, in da ne bi pozabila, o čem sem hotela pisat, v nekaj besedah spravim idejo "na varno", ker iz glave pač rado uide. Nobena od teh idej ni bila realizirana, stare so od 14 do 30 dni. Ker se mi kasneje zdi butasto, da sem hotela pisat o tej in tej zadevi, ki se mi je v trenutku navdiha zdela zanimiva.

2. 7.9.: uštimaj (pač nekaj) na občini do 10.9.!

3. 15.9.: rok za oddajo prijave na delo Lifeclass

3. Piši profesorju!

4. Sporoči spremembo telefonske številke sem in sem

5. Vrni knjige v knjižnico do ...

6. Naroči se pri zobozdravniku, tel. ...

Nekaj takega kot na računalniku obstaja tudi v telefonu, še najbolj pa zaupam beležki Da ne pozabim, ki je že moja peta ali celo šesta po vrsti. Všeč mi je, ker jo izdajajo s šolskim letom in ne koledarskim. Moje leto se namreč začne prvega oktobra in ne prvega januarja.
Problem vseh teh opomnikov je ta, da sicer pridno pišem, v dobri veri, da ne pozabim, nato pa se ne spomnim pogledat!

Does it make sense?

Torej, take situacije me včasih spravijo v drek. Ampak resnično globok drek.
Ne razumem, zakaj ne morem razumeti, da je lažje, če seminarsko napišeš nekaj dni pred rokom in si potem miren. Ponavadi tisto noč pred iztekom roka ugotoviš, da sploh nimaš še navodil za seminarsko in da jih najdeš na šoli, ki odpre šele v ponedeljek. Rok oddaje je seveda tisti petek pred ponedeljkom.

Preprosto, ni normalno, da poješ vso kožo ob nohtih, nohte, ustnice, spraskaš cel obraz od živčnosti in si povrh vsega še cel teden mozoljast in v pikicah in hrastah. In to samo zato, ker si ugotovil, da si zgrešil uro sestanka, ker si si narobe zapisal v opomnik. In zdaj ti je nerodno poklicat, kako se da zadevo rešit.

Nemogoče se ti zdi, da je že dve leti, odkar si začel govoriti, da moraš zamenjat zobozdravnika, ker si zasebnega ne moreš več privoščit. Dve leti! Vsak mesec pa si v opomnik dodaš tisti: "Pokliči zobarja." Naslednji mesec pa še: "Pokliči zobarja. NUJNO!!!" Ha, kot da pomaga, če napišem z rdečim.

To moje mečkanje me je enkrat, recimo, skoraj stalo službe. Ker sem cel mesec gledala tisti opomnik, da je rok za prijavo tak in tak. Dokazila sem imela zbrana, razen potrdila o začasnem prebivališču v Ljubljani. Ne sprašujte. Zadnji dan je prijava šla na pošto. Saj poznate tisti: "Prijave sprejemamo do (datum)", s tem, da je ta datum na kuverti, ko je bila zadeva oddana na pošto in ne datum, ko naslovnik prejme stvar.

Da ne govorim o tem, koliko krat so mi že morali ponovno priklopiti gsm. Mislim... no comment. Da ne bi kdo mislil, da me je izučilo v prvo! Haha, ne mene, saj menda nisem osel! (Ki gre samo enkrat na led). Pa ni bilo zaradi denarja, da ga ne bi imela - in ravno to je hudo - da ga vsaj ne bi imela, bi bil to dober izgovor da so me odklopili. Svašta.

Koliko laži profesorjem, da zakaj nimam narejenega tega in tega! Bog ne daj, da hranijo vse moje mejle v mapi študenta v referatu! Ker ... izgovor je prirejen za trenutno situacijo in čez nekaj tednov ne vem več, kaj sem sem jim napisala!

Ali pa tisto, ko moraš vstat zjutraj in odit na (daljšo) pot. Seveda nastaviš budilko na snooze in dremaš še 15 minut, ki za seboj potegnejo spoznanje, da obleka, predvidena za pot, ni zlikana (včasih niti oprana), avto ima goriva le še za tri kilometre, ti pa jih boš naredil deset, in če ti slučajno uspe prit z bencinom do cilja, po poti pokasiraš vse rdeče semaforje. Če tudi to rata, se pa gotovo zgodi, da prideš na cilj s strgano najlonko. Po možnosti je to razgovor za delo.
Vse to zaradi ušivih 15 minut spanja!

Omenila sem tudi knjižnico. Lahko verjamete, da tam z mojo izkaznico nisem bila že enih osem let? Ker sem naredila 8.000 SIT zamudnine, pa čeprav sem bila vsak dan v Novi Gorici, kjer je knjižnica! Lahko verjamete, da sem enako naredila s sestrino izkaznico in si zdaj izposojam na ime od prijateljice?
Bolano!

In na koncu, ko opravim, kar sem imela za opravit, seveda s tremi sivimi lasmi več in pojedenimi nohti/živci, ter prazno denarnico, za vse opomine, hitre pošte, in podobno, vedno rečem:

"In to je bilo tako težko naredit prej?!"

Nenavaden seminar

Sva se prijavili s prijateljico na nek vikend seminar, ki je bil obvezna postaja na poti do delovne prakse v tujini.
Za 12 tisoč tolarjev smo udeleženci dobili prenočišče, hrano in predavanja. Možno je bilo celo izbirati med navadnim in vegetarijanskim menijem; slednjega je prijateljica tudi izbrala. Obljubili so nam nizke cene pijač.

Že tako sva zamujali, ker sva iskali stavbo, kjer naj bi potekal seminar. Končno sva jo našli in malce skeptično vstopili, ker sva ugotovili, da seminar poteka v ... planinskem domu. Pred vrati sva še nekaj časa mencali in si izmišljevali izgovore, zakaj sva pozni in žrebali, katera bo vstopila prva ter prevzela nase tisti zoprn občutek, ko te vsi buljijo.

Ta strah ni bil potreben, saj sva v prostoru našli ljudi v poltemi in glasni muziki, ki so nekaj ploskali in plesali, bolje rečeno poskakovali. Kot pri kakšni sekti. Pomešali sva se zraven in le malo od vseh 40 ali 50 ljudi je opazilo, da sta prišli dve novi. Našli sva si stole, organizatorji (študentje) so se kasneje predstavili in razložili pravila in podobno. Razdelili so nas v skupine po 8, če se prav spomnim, in šli smo se neke spoznavne igrice.

Pavza.

S prijateljico nisva bili v isti skupini in odmor sva izkoristili za hitro izmenjavo mnenj. Butasto se nama je zdelo, da obstajajo taka pravila obnašanja, kot recimo: tisti, ki zamudi, mora "za kazen" zapeti pesmico pred vsemi drugimi udeleženci. Ali pa: če vidiš, da je "ime organizatorja, zadolženega za multimedijo" sam, pojdi do njega in ga objemi.

WTF?

Gremo naprej. Skupinice, nič novega. Vsaka skupina si je morala izmislit pesmico ali igrico ali neke vrste prepoznavno skandiranje, pač, nekaj, kar je predstavljalo ime in karakter skupine. Priznam, smo se nasmejali.
Pavza.

Drugi del seminarja je bil zanimiv. Spet razdeljeni v skupine, smo razmišljali o globalizaciji, gensko spremenjeni hrani, kislem dežju in podobno. Na šeleshamer pisali naše ideje. Vsaka miza je imela lastno temo, mi pa smo krožili in ustvarjali. Še vedno nisem razumela povezave s prakso v tujini, mogoče to, no, da je bilo nekaj študentov tujcev in da je bil uradni jezik za sporazumevanje angleščina.

Petkove delavnice je bilo konec in v zgornjih prostorih planinskega doma so nam začeli dodeljevat sobe. Vse lepo in prav (požrli sva namreč, da to ni TO, kar sva pričakovali), če se ne bi organizatorjem (očitno) utrgalo in so nas hoteli po sobah razdeliti po naključnem sistemu. Beri: fantje in punce, poznani in nepoznani, vsi skupaj. Halo?!?!
Začeli sva verjeti, da je ta seminar le izgovor, krinka za eno masovno orgijo, ker če ne - povejmo - kdo hudiča bi po sobah razporejal ljudi, ki se med seboj ne poznajo! To sicer ni bilo vse, kar je kazalo na poskus organizatorjev, da bi se na seminarju... khm khm. A o tem "po večerji". Na koncu sva si le izborili, da sva bili v sobi skupaj. Sami.

Torej, v zgornje prostore smo, kot že rečeno, šli v sobe. Bilo je oktobra, se mi zdi, a prekleto mraz, radiatorji mrzli, voda v skupnih kopalnicah ledena. Lakota me je naredila živčno in začela sem razmišljati da bi moral bit naslednji dan prekleto dobro izpeljan, da bi popravili vtis nečesa, ki je krneki.

Večerja.
Haha, večerja. V prostoru, kjer smo prej imeli predavanja, delavnico, je bila večerja, ki je izgledala tako: kruh in pašteta. Za vegetarijance: kruh in evrokrem. Zraven pa čaj in kava ali kakav.

Se zajebavamo?!?!

Totalno sem znorela in obvestila prijateljico, da grem domov. In ne, še zdaleč nisem razvajena, da je pašteta povzročila popizditis. Saj vam že ves čas pravim, da se je le stopnjevalo. Znorela sem zaradi tega, ker je bil seminar kar nekaj in sem se počutila izkoriščeno. Ne zaradi 12.000 SIT, pač pa zaradi tega, ker so rekli, da je seminar obvezen, če hočeš bit del tima, ki bo zrihtal delo v tujini. Da si ne drznejo temu še kdaj reč seminar!!!

S prijateljico sva se odločili, da počakava do drugega dne, se pravi sobote, in da če še takrat ne bo v redu, greva.
Pika na i, ki je odločila, da ne bova čakali sobotnih predavanj, pa je bil večerni žur. Vedno v istem prostoru (saj si predstavljate planinski dom, kočo, ki ima spodaj skupni prostor za različne dejavnosti?) tokrat z DJ-em. Pijača po ugodnih cenah je bila vino, belo in rdeče, po 25 ali 30 SIT za deciliter. Škoda, ker takrat še nisem pila vina. Rdeče vino se je dalo z Ben Colo ali Mercator Colo spremeniti v bambus. Kje hudiča je bila kola pri večerji? Pollitrske plastenke vode niso hoteli dat, niti prodat. Še vedno ne vem, zakaj.

Nisem vam še povedala, zakaj je bil ta žur odločilni dejavnik pri tehtanju možnosti iti ali ne iti domov. Na seznamu potrebščin, ki smo ga udeleženci dobili, je bilo med drugim napisano, naj prinesemo tri barve majic: rumeno, rdečo in zeleno. Zelene sploh nisem premogla takrat, ampak sem vzela nek približek. Prepričana sem bila, da bomo tekmovali v skupinah. In da bomo pripadniki iste skupine bolj prepoznavni, bi pač nosili majice enakih barv.

O, sveta naivnost!

Žur prvega dne je bil tako imenovan semafor party. Se vam je že prižgala žarnica nad glavo? Kajti meni se ni takoj. OK, sem štekala: semafor = barve. Rdeča, rumena, zelena.

Ja, in?

Za božjo voljo, naj vam pojasnim pravila igre. Semafor partyja:
V rdečo majico se oblečejo tisti, ki so zasedeni, se pravi imajo fanta/punco, v zeleno tisti, ki so samski, v rumeno tisti... vmes.
Amm... bolj podrobno: te majice niso bile informativnega značaja, da kdo je zaseden in kdo ne. Te majice so bile namenjene prepoznavanju tistih ki niso pripravljeni seksat (rdeča), tistih, ki so open minded, (very open minded, očitno in so želeli z zeleno barvo sporočit da so pač "available") in rumenih, ki so očitno želeli izpast zadržani, pridni, jaz-nisem-tak/-a, in v stanju pijanosti spremeniti barvo in postat zeleni.

Zjutraj, še pred zajtrkom, sva se pobrali domov. Obljubili so nama vrnjen denar. Do danes ga nisva videli, čeprav je prijateljica kar nekaj časa težila in klicarila organizatorje. Mimogrede: to je bilo pred petimi leti.

Slo-novice.com

In kaj vidijo moje oči, medtem ko dam prednost računalniku pred Walker Texas Rangerjem?

Ažuren seznam blogov oziroma blog agregatov - na enem mestu! www.slo-novice.com, zavihek Blogosfera!
Definitivno zanimivo odkritje zame!

Prosim, brez posmehovanja, če ste že (dolgo) vedeli. Pustite mi veselje... :D

Unisex WC-ji

Ne, hvala!

Kljub vsej veličini, marmorju in steklu, iz katerega je narejena naša knjižnica, so pri vecejih totalno zgrešili.
Najprej je bila nekaj let konfiguracija stranišč taka, da so bili prostori za dame v pritličju, za gospode pa v prvem nadstropju. Vsaj zdi se mi. Ampak ker človek večinoma pride v knjižnico, poišče iskano in gre ven, stranišč niti ne uporablja in verjetno se vsi strinjamo, da niso bistvenega pomena v takšni ustanovi kot je knjižnica. Vendar sem zadnjih 10 dni skoraj vsak dan preživela v knjižnici po 6, 7, tudi 8 ur in tako spoznala blišč marmorja v bedi kulture obiskovalcev. (Je mogoče kdo opazil, da manjkam v blogsceni? ;)) Se kdo sprašuje kaj sem cel delavnik normalnega zaposlenega počela tam? To, da sem v upanju, da bo diploma končno narejena, raje šla pisat stran od motečih elementov dóma, ki motijo mojo odločenost za spisat tistih 60 strani. (Moteči elementi so: hladilnik, kavč, postelja, TV in internet. Tega v knjižnici ni. No ja, internet je, ampak ni brezplačen in niti brezžičen. Se pravi - ga ni.)

V vseh teh dneh in urah obiskovanja knjižničnih stranišč sem prišla do nekaterih zaključkov.

Je mogoče, da so hoteli poenostaviti sistem "ženske v enem nadstropju, moški v drugem" s tem, da so naredili obe stranišči uniseks? Tudi če prej nista bili stranišči ločeni za ženske in moške in predpostavljamo, da se jaz motim - ali je bila ideja o uniseks straniščih posrečena? Se jim je zdelo, da so naključni obiskovalci knjižnice tako intimni kot sodelavci iz odvetniške pisarne, kjer dela Ally McBeal? So pomislili, ali je uslužbencu na pultu za informacije prijetno opravljati delo dva metra od vedno priprtih vrat stranišča? Je bil načrt za postavitev stranišča točno na sredino glavnega hodnika šala ali se ga resnično ni dalo urediti v kakšnem manj prometnem delu knjižnice? Bi se mogoče dalo straniščne kabine ločiti vsaj z gips steno in ne samo s steklom mlečne barve, višine 180 cm, kjer je nad in pod njim praznina, da lahko gledaš in poslušaš (!?!) soseda, ki sedi pol metra od tebe?

Sicer pa: pohvalno, da nikoli ne zmanjka toaletnega papirja, niti mila in niti brisač za roke. Pohvalno je tudi to, da je ena od treh kabin namenjena majhnim otrokom - z mini školjko.

Dobro, toliko o kiksih knjižnice. Druga ugotovitev o straniščih v knjižnici je sad obnašanja obiskovalcev.

Vedno rečem prijateljem, ki jamrajo, da ne spoznajo nobene prave punce, da kaj jo pa iščejo po barih, in da zakaj je pa ne grejo iskat, na primer, v knjižnico. In se mi smejejo. Jaz se jezim, da se mi smejejo, ker pač primerjam bare in knjižnice kot kraja, kjer se v enem večinoma raje zadržujejo različni ljudje kot v drugem. Pa ne govorim o kadilcih, hehe. (Prepričana sem, da ste razumeli prispodobo ;)) Pravzaprav so naslednje besede namenjene tako barom kot knjižnicam, pravzaprav vsem javnim straniščem.

Ko sem sanjarila, kako bi bilo imeti lasten bar, sem razmišljala tudi o tem, kako bi v WC obesila opozorilo:

Pusti za sabo takšno, kakršno si našel!

Če bi ljudje upoštevali to opozorilo, bi bila stranišča čista (haha, optimistka, ampak pustite mi veselje in utopijo, da bi bilo kdaj lahko res) Ampak ne, to je pač pretežko - pustit za sabo čisto. Koga briga, saj nisem doma! In tako pustimo tistih nekaj kapljic lulanja na školjki, ker se pač ne usedemo in potrebo opravimo napol stoje. (Saj je vendar umazano, se spomnite? Pa ja se ne bomo usedli!) Tudi fantje pustijo kapljice za sabo, veste? Dvignjena (način: Moški) ali spuščena (način: Ženska) deska oziroma sedalna površina: prav vseeno je. Gre se za Tiste rumene kapljice. Ali ni lažje vzeti košček papirja, in obrisati za sabo, tistih nekaj NAŠIH kapljic, kot pa še bolj poscati (sem namenoma uporabila to besedo) že prej poscano? Ali ni nagravžno stopat po tujih kapljicah, pardon, tujem scanju, z dvignjenimi hlačnicami?

Pridemo iz WC-ja do umivalnika. No ja, nekateri ne pridejo do tja... Umijemo roke in jih obrišemo s papirnato brisačo. Ena seveda ni dovolj, zakaj bi šparali, saj - že spet - ni naše! Najmanj pet, če ne deset, čistih, neuporabljenih, še zloženih brisač leti v koš.

Koš: nerešljiva uganka. Sindrom bivše natakarice je še vedno v stanju pripravljenosti in ko vidim (pre)poln koš brisač, veselo stopim vanj, da potlačim papir. Ko si obrišem roke, skušam brisačko čim bolj zmečkati, da porabi čim manj prostora v košu za smeti.

Sem smešna?

Servis pomivalnega stroja

Oglasi za Calgon, vse-v-ena tabletah za pomivalni stroj, praški, geli, in vse kar spada zraven pomivalnega stroja, so očitno učinkoviti, saj natančno vem, kakšna je ponudba. S takim bombardiranjem oglasov seveda ni nič čudnega.

V oglasu (gotovo poznate tistega, kjer spušča pomivalni, ko mama in hčerka zjutraj hitita v službo/šolo) sodeluje tudi tisti prijazen serviser, ki svetuje, naj v prihodnje uporabljajo Calgon.
In prav serviserja bi jaz potrebovala, da bi popravil pomivalni, ki ne dela že več kot dve leti. Meni to sicer ne predstavlja težave, ker sem tudi pred okvaro stroja raje pomivala posodo na roke. Je pa priročno, da je umazana posoda pospravljena v pomivalnem, namesto v koritu. Samo in izključno to. OK, priznam, in malo zaradi tega, ker porabi manj vode stroj kot pa jaz, hehe.

Torej, pred pol leta sem klicala Halo, Mojster, dispečerski center za mojstre vseh vrst. In mi dajo telefonsko številko ... mojstra, pač. Kličem, in se mi oglasi osebek, ki mi reče, da ta teden sicer nima časa, da pa bo poklical naslednji teden. Ker sem predvidevala, da v enem tednu ne bo urejeno, sem namenoma klicala kar dva tedna pred maminim rojstnim dnevom.
Ni klical. Tudi naslednji teden ne. Tolerantna kot sem, sem mislila, da je pač igubil številko - saj veste, kakšni so mobiteli... Kličem še enkrat. Zgodba se ponovi, za vsak slučaj mu narekujem domačo telefonsko in posloviva se z natančnim dogovorom, da se slišiva v ponedeljek, in da če ne pokliče on, ga bom jaz. Uganite, kaj se je zgodilo v ponedeljek? A mislite da je poklical? OK, spet kličem jaz. Tip mi reče, da se slišiva naslednji dan ali najkasneje v sredo. Aha, naivnica...

Torek. Nič.
Sreda. Še vedno nič.
Dobro, PA NIČ! In sem darilo za mamin rojstni dan preusmerila v drug nakup.

Sem še razmišljala o tem, da bi Halomojstra obvestila o obnašanju njihovih serviserjev, ampak... če nimam nič od tega, se pač ne izplača. Da bi to zanalašč, za zadoščenje, naredila, pa spet ne!

In stroj je sameval. In jaz sem pomivala.
In stroj je sameval, in jaz sem pomivala.
Do meseca nazaj, ko smo izbrskali dve telefonski številki servisov, ki baje popravljata stroje naše znamke. Rezultat: prvi ne popravlja Zanussijev. Drugi se ne oglasi.
Pridemo do tretje telefonske številke. Obstajajo. Super! Se oglasijo. Ulala! Obljubijo da pridejo. Bingo!

To je bilo pred dvema tednoma. Niso prišli, niso klicali. Ali je to mogoče? Ali je dobiti serviserja za pomivalni stroj tako težko? Vam zagotavljam, da je možnost, da zmagam v casinoju večja, kot dobiti serviserja za j.... pomivalni stroj!

Zdaj res ne vem več, koga in kam klicat. Se kar malo izogibam temu smotanemu opravilu, samo zato, ker se mi ne da več pustit nategovat. Najhuje je, da sam stroj sploh ni pokvarjen - le tesnilo pušča!

Mama razmišlja o nakupu novega, pa ji ne pustim. Čeprav ima kakih 15 let, namenu odlično služi, glede na to, da ne kuhamo veliko in je uporabljena posoda le nekaj kozarcev, krožnikov in kakšen lonec.

Vprašaj tedna

Robert, kaj zaboga...?

O kadilcih skozi oči nekadilke

Z novim kadilskim zakonom se je moji sestri, strastni kofetarci in kadilki, zamerilo posedanje po kafičih. Ji pač ni več gušta pit kave v baru. Če zraven ne moreš prižgat čika, raje nič, pravi. In tako kuhamo kavo doma. Res, da ni espresso s svetlo peno, je pa cenejša.

Meni je ta situacija z Zakonom seveda dobrodošla, ker ne kadim in posledično mi ni več potrebno z njo hodit okrog, na kavo in čik, za družbo. Njen Pridi, greva na kafe naju je stal veliko. Deset kilometrov do Nove Gorice, v priljubljen lokal. Dve beli kavi, dve kokakoli, in če so zmanjkali cigareti, še škatlico le-teh. Da ne govorimo, če se je pridružil še kdo. In po kavi nazaj domov, še deset kilometrov.

Moram povedat, da od začetka veljave Zakona nisem še bila zunaj. Bila sem dvakrat na kavi, vendar sonce te dni sije v prid kadilcem in tako sva s prijateljico sedeli zunaj, na vrtu kavarne. Tudi ona kadi. Nimam veliko prijateljev in znancev, ki ne kadijo. Pravzaprav, se družim le z dvema, ki ne kadita.

V sedmem, osmem razredu - zdaj že v petem, verjetno - se ponavadi pojavijo eksperimentiranja s cigaretami: "Prijateljica kadi in to zgleda ful dobro. Tudi jaz hočem biti kul." Jaz se nisem pridruževala tem začetkom. Pravzaprav je bilo ravno obratno! Mislila sem si: "Vsi kadijo, zato da bi bili posebni, da bi izstopali, da bi bili sprejeti. Jaz pa sem edina nekadilka v klapi. Kdo je zdaj poseben, a!?" Svojo cigareto (ups, ne morem reč cigareto) sem poizkusila v prvem letniku srednje šole. Preprosto zato, ker sem mnenja, da ne moreš reč, da ti nekaj ni všeč, če sploh nisi še poizkusil. In tako sem naredila dva dima. Mi ni bilo všeč. In še zdaj sem vesela, da se me ni prijela ta navada.

Ne zdi se mi fer, da je Zakon tak kot je, čeprav ne kadim. Je pa tudi res, da se mi ni zdelo fer pred zdajšnjim zakonom, ko je veljal tisti, ki je predpisoval ločene prostore za kadilce in nekadilce. V teoriji, na papirju, je to izgledalo tako: število sedežev za kadilce: 50, za nekadilce: 20. Razumem, da večina obiskovalcev lokalov kadi in je bilo prav, da so lokali dajali prednost, kar se tiče kapacitet, njim. Tisto, s čimer se nisem strinjala, je bilo dejstvo, da so imeli kadilci lepši del lokala, nekadilci pa dve mizi, ali tri, tam nekje v kotu, daleč proč od šanka. Pogosto ločeno samo s plastičnimi znaki "nekadilci" na mizi, ki je bila pol metra oddaljena od miz za kadilce.

V kavarnici blizu doma je bil za nekadilce prav prive. Ja, pohvalno, boste rekli. Dokler vam ne povem, da je bil ločen z drsnimi vrati, je bil na koncu lokala, je imel slabše stole ter mize, brez gretja pozimi in brez zvočnikov z glasbo. Glasba in toplota sta bila torej privilegij kadilcev. Ne vprašajte - na drugi konec lokala se tudi natakarjem ni dalo. Tako smo pijačo hodili naročat sami. Uganite pa, kaj se je zgodilo, ko smo odpirali Tista vrata, ki so ločevala nas, izobčence in elito z glasbo in gretjem? Ja, prostor za nekadilce je postal isto gost z dimom kot tisti kadilski!

In moja sestra se je odločila, da ne bo več kadila. Zanjo mi je škoda, da jo je "udaril" zakon, resnično! Ker je edini človek, ki odgovarja na jamranja sokadilcev, da postajajo cigareti dragi, da zastrupljajo, da ..., da ona pa rada kadi in ne bi nehala kadit. Ker ona čik pokadi z užitkom. In ji je lepo kadit! Doma smo prostor zraven garaže celo preuredili v kadilnico! Ki je postala kar naša druga dnevna soba, hehe.

Vedno je tudi rekla, da se ji ne zdi tak problem nehat kadit, ko je poslušala nerganja kolegov, ki so kadili ultra super light cigarete ali strašili okrog z nikotinskimi obliži ali čingumi, da bi se odvadili. S prvim septembrom je zmanjšala dnevno dozo na dva, tri čike. Prej 15 do 20. Pravi, da ji cigareta pripada zjutraj ob kavi, enkrat med delom in zvečer pri pijači. Pa še teh nekaj pokadi samo zato, ker ji je všeč in ne zato, ker ne bi mogla brez.

Pravijo, da so - v času spreminjanja v nekadilce - kadilci živčni, nemirni, da začnejo ropat hladilnik, in podobno. Moja sestra ni nič od tega. Samo tako naprej!

Good luck, sestrica! ;)

*Fotografija:
Marlboro iz Venezuele: slika zdravih pljuč (levo) in pljuč kadilca (desno)

V upanju na Loto

O čem začnete sanjat, kadar na televiziji vidite oglas za Loto?

390 tisočakov so ponujali ta teden, se mi zdi. Vsaj v sredo, ko sem šla proti Portorožu. In že doma sem dobila idejo, da bom na Petrolu na Obali vplačala listek in tako vsaj imela upanje. Kajti velikokrat uporabim frazo Če bi zadela Loto!, in se vedno znova spomnim, da ne morem zadet, če sploh ne igram.
V sredo nisem nič vplačala. Na kavi s profesorjem, kjer sem se skoraj skregala, da bom plačala jaz, sem pri pultu ugotovila, da imam prazno denarnico. Kartic pa, seveda, ne jemljejo. Sestra mi je ponoči zmaknila edini bankovec.

Ah, itak ne bi zadela. Pač niso bile moje številke... Več sreče prihodnjič ;)

Danes sem videla, da glavni dobitek ni bil izžreban...

In upanje o(b)staja. Pesimisti rečejo, da kako lahko sploh upam, da bom zadela. Saj res ne igram pogosto, no... In da če se zavedam, da kako srečo mora človek imet, da obkroži tapravih sedem številk. Ampak, čakajte malo: ravno v tem je bistvo igre Loto!

Se spomnite, ko ste v šoli reševali teste, izpite, z že podanimi odgovori v a-b-c-d obliki, katere je bilo potrebno obkrožit, če so bili pravilni? Ste tudi vi v odmoru odgovorili sošolcu, da ste reševali "na loto", naključno, random, če želite ostati v računalniški terminologiji? No, iz tega izhajam, da če je mogoče, da je uspelo za pozitivno oceno obkrožit nekaj naključno izbranih črk, zakaj se to ne bi zgodilo pri Lotu, kjer so namesto črk pač številke?

Pravi naš benzinaio, starejši nergač blizu penzije, ko grem kdaj pa kdaj na Petrol v našem kraju vplačat znesek za žrebanje, da so igre na srečo hudič, greh in poguba. Pa si mislim pri sebi: Ha, da bi ti vedel... Vsaj da bi igrala dvakrat na teden Loto! Halo, to sploh ni igra na srečo. Ne morem ji reči igra na srečo, če je vložek zanjo bolj poceni kot bela kava ali škatlica cigaret! In razmišljam o tistem adrenalinu ob igralnem avtomatu, v katerega gre najmanj 20€. Za začetek.

Ah ne, saj ni tako, vendar: pri Lotu vplačaš 2 evra, za to, da imaš upanje za jih zadet 400 tisoč. V casinoju se vsakemu, ki pride igrat z manj kot 50 evri, smejejo. Verjetno tudi meni. A vendar grem tja. Občasno. Čeprav samo s tistim rdečim bankovcem. Upanje, pač, da boš zadel, če ti je namenjeno.

Upanje... Stanje, v katerem zmoreš vse, tudi tisto, za kar niti nisi vedel, da zmoreš. Je tisto, kar ti da moč, čeprav bi po vseh pravilih že moral biti ob-up-an. Je razlog, da greš naprej, ko si mislil, da je že vsega konec in da si zguba. In ti da razlog, da nadaljuješ. Upanje so sanje, v katerih je dovoljeno vse, čeprav veš, da ni mogoče. Čisto globoko v sebi pa vendar čutiš, da obstaja neka možnost, da se pobereš, da ti bo uspelo. Da se lahko nemogoče zgodi tudi tebi in ne samo v filmih.
Je tisti adrenalinsko-ščemeč občutek, da Loto danes ni bil izžreban, zato ker čaka tebe. Ker ti hoče usoda (bog, kemija, vesolje,..) dat še eno priložnost. Je spraševanje, ali se bo zgodilo tudi tebi, da boš zgrešil gumb na igralnem avtomatu, namesto minimalnega stavil maksimalno število kreditov, in ravno v tistem trenutku zavrtel zmagovalno kombinacijo znakov na slotu.

Še dobro da o(b)staja upanje. Brez njega bi bili izgubljeni ;)

Pričakujoče kliknem ... in spet nič.

Nekaterim blogroll služi izključno za to, da sporočijo drugim bralcem, koga berejo. In se s tem popredalčkajo. Popredalčkamo. Moj blogroll služi za bližnjice. In razlog pogostih menjav je ta, da želim klikat po povezavah, ki se osvežujejo vsaj nekaj krat na mesec. Tisti, ki že več kot mesec niso nič napisali, mi kradejo klike. Razumite vendar!

In potem vsake toliko prevetrim blogroll. Ob vsakem spreminjanju si mislim, ali ni morda krivično, da nekoga, ki že več kot mesec ni napisal nič, tako predrzno mečem s seznama. In zraven se vedno potihem vprašam, da kdaj bom jaz tista, ki ne bo imela časa za pisanje, ali ga ne bo hotela imeti.

Razlog, da sem prisiljena se ukvarjat z listo branih pa je ta, da vedno, ko zamenjam predlogo, seznami izginejo, hehe. In tako moram vse znova ročno vnašat...

Ugotavljam, da je na mojem seznamu branja vedno več žensk. V nasprotju z začetkom mojega pisanja. Super! Sem vesela in jih z največjim apetitom prebiram. V "resničnem življenju" namreč raje prijateljujem s fanti.

Sošolke, znanke, s katerimi sem se družila, so na pijači vedno razpravljale o tem, kako fanta ni nič doma, da bogve kje se klati, da kaj pa če ima drugo, in podobno. Vse OK, ampak... ne vedno in samo o tem, za božjo voljo! Priznam, malo sem alergična na take pogovore, za katerimi ostane tisto belo perje. Sem pač taka, da me ne moti, da gre Sovir na službene poti, na pivo s sodelavci, ali pa, če si preprosto zaželi gledat Milan proti Interju z nekaj so-navijači pri kom doma.

Pernat pozdrav,

SO

Gradbena dela

... se spodobijo za četrto obmesečnico Bloga Sovice Oke.

Dnevi so se skrajšali, tema se začne bolj zgodaj, predloga bo lahko temnejša.

Ok, ni res. Priznam, v prejšnji predlogi se ni dalo spreminjat pisav in postavitev, hehe.

Čaka me cel večer urejanja...

edit: ura je 1:00 ... jutri naprej :)

Posodobljeni vrtci

V nedeljo sem pomagala mami urediti igralnico v vrtcu in med sprehajanjem po njej našla razne stvari, ki so me popeljale nazaj v otroštvo.

Veliko se ni spremenilo, z veseljem pa ugotavljam, da je "25 let pozneje" vrtec napredoval, in igrače posodobil s pripadniki drugih ras. Upam, da to pomeni vzgajanje strpnosti že od malega, hehe.

NLP

Sem slučajno ulovila kos ponovitve NLP-ja. Nisem komaj čakala, da bo novo obdobje, ko bojo televizije spet zalaufale oddaje lastne produkcije in da pridejo novi deli nanizank. Vseeno mi je. Če je kaj spodobnega za pogledat, ok, če ne, pa tudi ok.

Baje so obljubljali novo sceno, nove obraze, nov koncept oddaje, nov, novo, novi... (poškilite k sIreni)

Toleriram tremo, začetne nerodnosti, neusklajenosti voditeljev, majhne spodrsljaje. In vse kikse, ki spadajo v nove projekte, na splošno, rade volje spregledam.

Ko hočem nekaj skritizirat, se vedno vprašam, ali bi znala jaz to bolje naredit... In potem se kritika zmanjša. To je ostalo iz časov, ko sem bivšega spremljala na nogometne tekme in se zgražala nad obnašanjem in izražanjem navijačev. In vedno, ko so sodnika ali igralca ozmerjali, sem si mislila: "Pa pojdite vi tja, na igrišče, če mislite da ste sposobni bolje igrat!"

A vendar:
Železnikova je bila (vsaj delovala je tako) zelo sproščena, kar zna celo bit znak živčnosti, hehe. Nasmešek je bil kar preveč iskren, da bi bil resničen, kajti ne smemo pozabiti da je dotična konec koncev po poklicu igralka. Oni, tadrugi - oprostite moji nerazgledanosti - je bil pač neznanec, zato nisem od njega pričakovala nič. No, kasneje sem sicer ugotovila, da ni neznanec...
Tako kot je bilo (vsaj zame) nemogoče zamenjat Jonasa na Milijonarju, tako je nemogoče zamenjat Ladota v nedeljski popoldanski oddaji na TVS 1. Tudi če si "boljši", ne moreš bit boljši, ker je vsak zase unikaten. Primerjavam se seveda ne moremo izogniti. Nova dva imata težko nalogo: če sta Lado in Anja štartala z nule, morata Tjaša in Dejan začeti iz minusa. Zaj..., ni kej rečt...

Milijonar pa je še vedno enako Jonas, TLP pa je enako Lado & Anja.

Kamen spotike je bila večinoma bjonda. Točka prva: nekaj časa je še zdržala ob spodobni slovenščini, potem pa, (ko je trema malo popustila?) preklopila na TISTI (meni na televiziji neprebavljiv) jezik. So vidl, namesto so videli. Ne bom vas zasipala s primeri, ker si jih nisem zapomnila.
Točka druga: vsem, gostom in sovoditelju, je kar naprej skakala v besedo! Goste je nekaj vprašala, pa sploh ni počakala, da so odgovorili do konca!
Tačrn je bil čuden zaradi frizure. Kot kakšen ... (ah, saj vem, da berete moje misli...). Nisem spregledala besed tipa: mlek namesto mleko. Ampak, se vsaj ni rinil ves čas v ospredje!

Bogve, kako bi se jaz znašla na njunih mestih... Hja, se ne bi, ker nisem voditeljica.

Nad oddajo pa sem vseeno bila razočarana...

Svetla točka oddaje: Marko Naberšnik, režiser Petelinjega zajtrka

Simobil?

Prejšnji teden sem se, sita stare Motorole, le odločila. Bila je ljubezen na prvi pogled. Na hitro sem primerjala alternativno ponudbo in se odločila.

O prešaltanju na Simobil sem razmišljala že kako leto. V Simobil trgovini se prikažem vsakih nekaj mesecev, po večini takrat, ko na reklamnem prospektu vidim kak zanimiv telefon. Karakteristike telefona odgovarjajo, dizajn tudi, zatakne se vedno in samo pri tem da ... je to Simobil. Da ni Mobitel, kateremu sem zvesta in popolnoma zadovoljna z njim že 8 let.

Med prospektom in obiskom trgovine je vmesna postaja. Pogledam namreč na njihovo spletno stran. In izgleda, (glede na to, da še naprej hodim tja) kot ne bi verjela informacijam s spletne strani, ali, bolje rečeno - ne bi hotela verjet. Zavedam se, da toliko let Mobitela povzroči, da je vse - privzeto Mobitel.

In jaz se kar ne morem odlepit od njihovega načina poslovanja, njihove ponudbe storitev, skratka - vsega. Vidim rdeče. In tista kontrastna Simobilova zelena je kontrastna Mobitelu tudi v poslovanju, ponudbi storitev, skratka - v vsem. Toliko let tipkanja enih in istih številk: za pomoč naročnikom, za stanje na Mobi računu. Sploh reči Mobi, ker je "mobi" postal sinonim za predplačniški način telefoniranja. Pri Simobilu meddrugim ločijo uporabnike tudi glede na način plačila: naročnina je višja, če se odločiš za klasičen, papirnat račun in ne drugo obliko. Ne da je to slabo, ravno obratno, ampak jaz vam cel čas pravim o tem, da kako je težko prešaltat. Opomine zaračunavajo(!) in to glede na višino zneska. Višji je znesek za plačat, več te stane opomin. Tukaj sem pogorela.

Pred nekaj meseci sem imela ogledanega Sony Ericssona serije W, Walkman, kar pomeni, da je telefon prilagojen poslušanju glasbe. Za mamljivih 20€, seveda ob poroki s Simobilom. Za dve leti. Spet me je neslo v njihov Halo Center, v upanju, da so se naročnine, paketi in vse ostalo, spremenili in postali bolj logični. Ne, niso. Še vedno ostajajo neizvirno poimenovani Smart I, II in III, dodan je le Orto Smart paket, ki - tako drobni tisk - se ga lahko sklene le če: "tisti, ki je obstoječi uporabnik paketa (tegaintega) ne more..." in "tisti, ki je pred (datum) sklenil ... a pri tem še ni prekoračil datuma ... ima možnost ... ". Ah, saj razumete. Drobni tisk, pač. Za telefon se nisem odločila, z izgovorom, da vendar ne morem it k Simobilu!

In se je letos na morju bratranec čudil, da how come I'm not a Vodafone? In da I should do that, in mi zraven razlagal o ultra ugodnih tarifah za klicanje v tujini in gostovanju v partnerskem omrežju Vodafona po svetu, pa tudi do 75-odstotno cenejših klicih. Vodafone! No, pa sem pomislila, da bi tudi jaz postala Vodafone...

Prodajalke so izjemno prijazne, vedno nasmejane, vsaj v Novi Gorici. Opomba: so ženskega spola. Plus! Rada vidim ženske v "tech" trgovini. Nekako ... mi ni nerodno spraševati stvari, za katere se predpostavlja, da bi jih morala vedeti. Pred moškimi ni tako... Hehe...

Ugotavljam, da mi je začel Mobitel it na živce, ker se ima (še vedno) za monopolista. Ne, ne poznam njihovih poslovnih poročil. Prav tako se mi ne sanja, koliko Mobitelovih uporabnikov je preneslo številko (beri: denar) k Simobilu. Ali obratno. Vem pa to, da je v zadnjih dveh letih veliko mojih prijateljev in znancev zamenjalo operaterja. Tardečega z zelenim. Pravzaprav jih je vedno več tistih, ki mi sporočajo, da je njihova nova številka 040. In kar naenkrat se je v mojem gsm imeniku znašlo kaka četrtina 040 številk. Kar pomeni, da so dražje za klicat, seveda. Pri Simobilovcih niti ni tako. Vsi Simobilovci me (na Mobitel številko) raje kličejo s Simobil številko kakor pa z Mobitelovo, če so uporabniki obeh. Nelogično, ane? Priznam, to je bilo pred uvedbo Vikend tarife v Itak paketu. Minuta pogovora v Mobitel omrežju stane namreč 1 cent.

Vedno več je tudi tistih, ki so prenesli številko Mobitel v Simobil omrežje, pa se jim je zdelo fajn izključit tisto opozorilo, ki tistega ki kliče, opozori, da kliče v drugo (dražje) omrežje. Wrooong! Veste koliko denarja požre en 15-minutni klepet s kolegom, kateri ti šele na koncu pogovora, slučajno - ker je ravno naneslo - pove, da je šel na Simobil? In da je komaj čakal, da je lahko ukinil tisto sporočilo? Jeeeznaaaa!!!

Za take primere sem si v imeniku na SIM kartici ob imenu naredila zvezdico* in tako vem, s kom se moram pri pogovoru omejit. Če kličem jaz, seveda :)

S telefonom sem zadovoljna. Presega moja pričakovanja, glede na to, da sem imela zelo skromne pogoje: da je Sony Ericsson (prej stroga privrženka Nokie) in da podpira predvajanje glasbe. Meniji so izredno pregledni - tako po funkcionalnosti kot po dizajnu. Edina pomanjkljivost, ki pa sem se je navadila v nekaj dneh, je ta, da ima v spodnji vrsti tipk (*, 0, #) premalo prostora za komot tipkanje. Govorim o dolgih nohtih ali bolj močnih prstih.

Do nadaljnega bom imela obe številki. Čez nekaj testnih mesecev pa se bom odločila, ali je Simobil go ali partly go.

Zdaj pa strogo spremljam porabo, da se privadim na Simobil style...
Se oglasim po prejemu prvega računa ;)

Delovni vikend

***

ŽIVLJENJEPIS

Sovica OKA

I. Osebni podatki

Datum rojstva: 5. junij 1979
Državljanstvo: Slovensko
Naslov: Sovino Gnezdo 5b
Telefon: 05/tu-tut-tu
Mobitel: 041/tut-tut-tut

E-pošta: oka.sovica@gmail.com

II. Izobrazba

1999 - 2007
Turistica, Visoka šola za turizem Portorož, smer Hotelirstvo in turizem; pridobljeni naziv: diplomirani organizator turizma (Zagovor diplome v oktobru 2007)

Glavni predmeti: poslovanje nastanitvenih obratov, marketing, poslovanje turističnih podjetij, gospodarsko pravo, upravljanje s človeškimi viri, informatika s statistiko

1994 - 1999
SETŠ Nova Gorica, smer Podjetniško poslovanje; pridobljeni naziv: poslovni tehnik
Glavni predmeti: Poslovne veščine, gospodarsko pravo, računalništvo in informatika, poslovna matematika s statistiko, gospodarsko poslovanje, tuji jeziki (angleški, italijanski, nemški), strojepisje

1986 – 1994
OŠ Miren

III. Znanja

Jeziki
(ocena 5 pomeni obvladam)
Angleški jezik: razumevanje 5; sporazumevanje 5; pisanje 5 – uporabljam dnevno
Italijanski jezik: razumevanje 5; sporazumevanje 5; pisanje 4 – uporabljam dnevno
Španski jezik: razumevanje 3; sporazumevanje 2; pisanje 3 – uporabljam nekajkrat letno
Srbski jezik: razumevanje 2; sporazumevanje 2; pisanje 3 – moje znanje je osnovno
Nemški jezik: razumevanje 2; sporazumevanje 1; pisanje 2 – moje znanje je osnovno

Računalniška znanja:
Dnevno uporabljam/odlično poznavanje: MS Word, elektronska pošta, internet
Mesečno uporabljam/osnovno poznavanje: MS Excel, MS Powerpoint

Ostala znanja
Vozniški izpit B kategorije
Desetprstno slepo tipkanje

IV. Delovne izkušnje

Avgust 2003 – oktober 2006
Inclub d.o.o., Igralni salon Casino Princess
Vallet natakarica
Obseg dela: strežba pijače in hrane, skrb za dobro počutje gostov, informiranje gostov, pomoč pri izvajaju marketinških dejavnosti

December 2002 – junij 2003
Adria Airways d.d.
Stevardesa na letalu
Obseg dela: skrb za varnost potnikov in njihovo udobje med letom

Poletje 2002
Turistično informacijski center Nova Gorica
Delo na informacijskem pultu
Obseg dela: posredovanje informacij, pripravljanje prospektov, brošur v okviru aktivnosti TIC-a

Julij 1999 – julij 2001

Inclub d.o.o., Igralni salon Casino Princess
Vallet natakarica
(glej zgoraj)

V. Predstavitev

Opisujejo me kot prijazno, ustrežljivo in delavno. Sem samoiniciativna in kreativna, lojalna, zelo komunikativna. Delo v timu mi ni tuje. Z vsemi sodelavci sem se do sedaj odlično razumela, sem zelo prilagodljiva. Pri svojem delu sem natančna in dobro organizirana, hitro se učim in rada osvajam nova znanja.

Najbolje se znajdem v okolju in nalogah, ki od mene zahtevajo ustvarjalno razmišljanje. Uživam v raziskovanju trga, kontaktiranju z ljudmi in na splošno pri delu z njimi. Na to kažejo tudi moja dosedanja dela, ki sem jih opravljala preko
študentskega servisa. Rada imam dinamično in raznoliko delo, najraje kombinacijo
pisarniškega in terenskega dela. Veselila bi me služba v turistični panogi.

V prostem času se najraje izobražujem; veliko berem, predvsem priročnike s HRM tematiko in psihologijo človeka. Precej časa preživim za računalnikom, ter s tem kombiniram zabavo in izpopolnjevanje znanja tujih jezikov.


VI. Reference

Pošljem na zahtevo

***

Prosim, če mi pošljete informacijo, ali je potrebno življenjepisu priložiti tudi
prošnjo!

***

Voda teče v grlo. Datum zagovora diplome se bliža, prihranki zmanjkujejo.
Vikend sem preživela v iskanju službe. CV je seveda bolj stiliziran kot ga omogoča Blogger...
Držite pesti.