Dilema o pisanju in branju v blogosferi

Volk bi napisal, da je to preblisk dneva, jaz sem pa na začetku bloganja uporabljala kategorijo utrinki. Ki so bili pravzaprav razporejeni po celem časovnem traku mojega življenja in se niso zgodili nujno na dan pisanja prispevka...

Torej, preblisk/utrinek današnjega dneva sovice Oke:

Ne vem ali je huje,

da berem ostale bloge in zanemarjam pisanje svojega

ali

da pišem svojega in ne utegnem brat (ter komentirat) ostalih ?

1. Za povečanje števila utrinkov in ponovno uvedno kategorije utrinki je gotovo kriv Facebook in njegov telegrafski način sporočanja o tem, kaj se dogaja z uporabnikom.

2. Čas je, da začnem blog uporabljat za dnevnik. Dnevnik Dnevnik. In napisat vse kar mi pade na pamet. :)

Prenesene številke znajo bit drage

Že veste, da nisem simpatizerka Simobila. Nekaj Mobitelovcev, ki jih imam v imeniku telefona, je preneslo številko k Simobilu. Prvih nekaj mesecev je ob klicu na dotične številke opozarjalo glasovno sporočilo Kličete v drugo omrežje. Fajn, ni kaj rečt. In zdelo se jim je dobro, ko so dobili možnost, da to avtomatično opozorilo izklopijo.

Problem je, da en je en kup teh barab pozabilo, da se ne kličemo pogosto. In da nam prve mesece od njihovega prestopa k tazelenim ni prav nič pomagalo, da je bilo sporočilo vklopljeno. Tako se je zgodilo, da sem dva meseca zaporedoma dobila višji račun za telefon. Po specifikaciji je bil krivec nekdo iz drugega mobilnega oziroma stacionarnega omrežja. In ker je osem evrov od dvajsetih, kolikor znaša moj povprečen mesečni račun, velik delež, sem si rekla, da sem verjetno kam klicala na hišno številko. Simobilovcev pa itak ne kličem, ker jih je v mojem imeniku le nekaj. Kvečjemu pošljem sporočilo, tisti eni prijateljici, ki je ortosmart. (Mimogrede, tudi naši so ga posrali z imenom paketa Džabest. Dooh!)

In tako sem ga enkrat klicala, zgornjega krivca, in se je zgodilo, da je bil nedosegljiv. Takrat pa slišim odzivnik, da klicani ni dosegljiv, ampak je bilo sporočilo... drugačno. Nekaj ni bilo kot ponavadi. Glas je bil moški! In tukaj je sovica pogruntala, kje je štos. "Tajnica" na Mobitelu je namreč ona! Osebek ima 041 številko na Simobilu! Jeb... Pork... Da bi te strela...

Ampak sem za take situacije dobila rešitev: Mobitelovci preprosto pošljemo sms z besedo ODZIVNIK na 1918. Ko kličemo v drugo omrežje, ki ni Mobitel, nas sistem opozori Kličete v drugo omrežje. Če želimo preveriti, pri katerem operaterju se nahaja številka, vtipkamo ukazni niz *130*tel.številka# in pritisnemo tipko za klicanje.

Blejska dogodivščina z vlakom

Plan je bil popoln. Reč mami, da greva s prijateljico na Bled, da tam prespiva pri njenih starših, in da se vrneva naslednji dan s popoldanskim vlakom.

V resnici sva šli na Bled in se vrnili istega dne z diaboličnim planom imet žur v izposojenem tetinem stanovanju blizu domačega kraja. Nič kaj posebnega, če ne bi plana izvajali petnajst- in trinajstletnica. (Se še kdo spomni, kako je bit brez vozniškega izpita? Ok, si kdo predstavlja kako je bit brez vozniškega izpita, bit otrok in živet v neLjubljani?)

Zamudiva prvi popoldanski vlak in počakamo - tudi prijateljici, ki sta ostali na Bledu - na naslednjega. Planirane ure se zamaknejo za dve naprej. To bo vplivalo na dejstvo, da se bo temnilo, ko bova prišli do železniške v Novo Gorico in na ugotovitev, da bojo trgovine ob osmih zvečer, ko prispe vlak, že zaprte. Do brezcarinske trgovine po alkohol bo treba štopat, logično, kako bova carinikom povedali, zakaj najstnici tovorita flaške alkohola peš čez mejo pa bo tudi problem razložit. Ah, bo že!

Pride naslednji vlak in poslovimo se štiri kokoške. Na postaji še vidimo znanca, ampak vstopa v drugi vlak, ki stoji na peronu zraven našega. Potihem se sprašujem, kaj gre Primož delat na Jesenice, saj ni logično, da ne bi tudi on šel domov, proti Novi Gorici. Na vlaku odpreva okno in se pogovarjava s prijateljicama, ki nama bosta kasneje pomahali, ko bo vlak štartal. Sprevodnik se nama približa in vzame karte, takrat še neke majhne, dva-krat-štiri velike kartončke rjave barve in ju preluknja. Sprašuje, kam greva. Polni adrenalina, pričakujoč noro zabavo zvečer, mu poveva, da v Novo Gorico. Malo se namuzne in reče: "A, v Gorico gresta...". Malo posmeha je bilo v njegovih besedah. Če bi bil mlajši, bi še pomislila, da je hotel malo flirtat ali pa je samo vprašal, kar tako, za bit vljuden...

Prva ocena (in jaz vedno ocenjujem ljudi glede na prvi vtis, in ja, malokrat se zmotim) je bila: Zoprn. Brko. Južnjak. Nekaj ni v redu. Hinavsko se smeje. Privoščljivo. [V nadaljevanju ne bo kriminalke s spolnim nadlegovanjem, ne naslajajte se]

Vlak se premakne nekoliko nazaj. (Kako nazaj, saj vlak vendar nima "nazaj" opcije - vlak lahko gre v obe smeri, ampak vedno naprej! Verjetno - ah, kako dolgo nisem potovala z vlakom - bo vzel zalet, gotovo je to standardna procedura. Sovica, pripravi se za kontra udarec, ko bo spremenil smer od tele. Saj veste, tako kot v avtu, ko mislite, da bo voznik zavil levo, in se na to pripravite, pa zavije desno in vas s tem preseneti).
Vlak se začne premikati nazaj. Vedno bolj hitro. V tistem trenutku je žarnica nad glavo posvetila in povezala Primoža, ki je šel na drugi vlak, posmehovanje sprevodnika in smer premikanja vlaka. Bili sva na vlaku za Jesenice!


...se nadaljuje...

Biti samohranilka se nekaterim izplača

Sočutno sem prikimavala žalostnim izpovedim punce, mamice samohranilke, kako je oče male punčke ne šmirgla in kako ji noče plačevati čisto nič. Klasična zgodba naivnice, ki se zaplete s poročenim, ki ji obljublja, da se bo ločil, in ko ji naredi otroka, reče ops in si premisli/prizna da "ni tako lahko kot je mislil" in podobne...

Sicer pridna in hodi delat v Italijo, kar je na goriškem oziroma Obalnem koncu dokaj pogost zaslužek ter dodatni zaslužek upokojenkam ali mladim frajlam ki nimajo izobrazbe. In to dobro plačan zaslužek. Govorimo o čiščenju. Slovenske Maje in Tine so Italijanom kakor mehiške Marie in Lupite za Američane; saj veste o čem govorim, menda ste videli kak sluzat ameriški film z mehiško novodobno deklo, ki gospodinji ter hodi v šolo iskat otroke prezaposlenih staršev.
Govorimo o desetih evrih na uro. Krat nekaj ur na dan, nekaj dni na teden. Ni slabo. Še posebno za mlado mamico, ki zjutraj pelje malo v vrtec in gre delat, zgodaj popoldne pa jo s poti iz službe pobere iz vrtca.

Prikimavala sem ji vse do prejšnjega tedna, ko je prišla pokazat komplet spodnjega perila, ki so ji ga znižali z 80 na 40€. Je prijamrala, da ji bojo ukinili denarno pomoč in kako ji je težko in da se ne vidi naprej. Da bo verjetno morala it delat. Nisem prav dobro razumela. Saj že dela! Na črno, pa vendar! Je pojasnila, da so jo klicali z Zavoda za zaposlovanje, da se že trikrat ni javila na razgovor za delo, na katere so jo napotili. Še manj sem jo razumela, kajti ni mi bilo jasno, kje je problem - saj bi menda rada našla službo, s plačanimi prispevki? Neee, se je zgrozila. Da ona ni navajena delat kadar ji drugi rečejo, pač pa, ko si sama zaželi. Halo!? No, saj sem tudi jaz med tistimi, ki ne bi radi imeli urnika, pa vendar je fajn, da obstaja nek red...

Da se vrnem. Ženska vsa nejevoljna, da bo verjetno morala sprejet službo, v nasprotnem primeru bi jo odslovili z Zavoda. Pa kaj, sem si mislila... Saj hodi delat v Italijo! In je nadaljevala s poslovili tipa: Ooo, adijo, vita bella, kavice in spanje. Pa mi je kapnilo, da bi jo vprašala, če ni vesela, da so ji našli službo in da kakšno izobrazbo sploh ima. In jamra tipica naprej, da nima šole in da se je prijavila za čistilko - prav tako službo so ji tudi našli. Še rekla je, kako dobro podporo dobiva za tamalo, da je večja kot povprečna plača!
Vse hudo tistega dneva pa je doseglo vrh, ko sem jo vprašala, koliko časa je na Zavodu. Nisem mogla verjet in nisem mogla verjet, da je kaj takega sploh mogoče. Ženska je na Zavodu pet (PET!!!) let!

Prosim, da se denarna pomoč Centrov za socialno delo in podobnih ustanov nameni ljudem in otrokom, ki resnično potrebujejo pomoč, in ne, da financirajo kavice, cigarete in luksuzne komplete spodnjega perila lažnivim mamam samohranilkam. In folk se boji recesije?! Lepo vas prosim... Bati se je gnilega sistema vsakdanjega življenja, ne pa tako imenovanih svetovnih kriz...

Zlorabljeno zaupanje

Pred nekaj meseci me je bratranec, s katerim veliko let nisem imela stikov, kontaktiral in izmenjala sva si telefonski, maile, MSN in ostale novodobne kontaktne podatke.
Nekajkrat sva šla na pijačo in prav fajn je blo "spoznat" "novega" prijatelja. Veliko ve o računalnikih, kar je pri meni velik plus in zlata jama za pridobivanje novih informacij in fint.

Potem me je vprašal - glede na to, da se ukvarja s fotografijo - če bi mu naredila uslugo in mu pomagala testirat nov fotoaparat, oziroma objektiv. Tako, da bi se slikala gola. Ali pa v spodnjem perilu. In kar malo čudno je bilo pomislit, da bi se nastavljala ... bratrancu! Bi se pa že raje neznancu, kot pa žlahti! Oklevala sem, a je obljubil, da bo digitalne slike vpričo mene izbrisal in uničil.

Prejšnji teden sva se naključno srečala, in rahlo opit, ter zaradi tega frajerski, mi je omenil, da je preko mojih MSN stikov odkril nekdanjo simpatijo. Ni mi bilo jasno. Pa je povedal, da je znorel, ker me ni nikoli na MSN, in je mislil, da sem ga blokirala, pa je nekako, preko mojega IP-ja vdrl v moj MSN svet, ter tam malo brskal med mojimi kontakti, in videl, da ni blokiran.

Si predstavljate, kako gola sem se počutila v tistem trenutku?

Starega msn naslova ne uporabljam več. Za alternativnega ne ve. Šele zdaj sem zares vesela, kako dobro sem storila, da se taki osebi nisem pustila fotografirat gola...

Jaz pa po navadi...

Včasih premišljujem kar nekaj časa, preden objavim kaj o sebi. Ali pa sploh povem. V skoraj tridesetih letih so čisto vsi odvečni kilogrami posledica zarečenega kruha. Zato se vedno bojim reč: to pa zame ne velja, jaz pa ne bi nikoli, in podobne.
Zadnje čase mi neizmerno težijo (dobronamerne) pozornosti prijateljev in znancev. Prav te so sprožile razmišljanje in samoopazovanje zadnjih nekaj mesecev.

Bojim se, da sem človek brez navad.

Veliko blogerjev je že napisalo, veliko prijateljev je že izreklo, veliko navad sem že opazila: grejo zjutraj na stranišče. Ob kavi spijejo deci radenske. Čisto vedno jejo pizzo s kečapom - brez ne obstaja. V službi najprej preberejo maile. Ob sobotah gredo v naravo. Pred spanjem preberejo nekaj strani knjige. Avto obvezno operejo ob nedeljah. V času kosila vedno pokličejo partnerja/otroke. Ko so slabe volje ali žalostni, poslušajo točno določen CD. Dopust je lahko samo na Hrvaškem. Brez da bi se naličile, ne gredo ven iz stanovanja. Za posebno priložnost oblečejo vedno isto srajco. Kupujejo jogurt iste blagovne znamke že dvajset let. Na malico gredo vedno ob pol dvanajstih, čeprav ni tako določeno. Kavo doma spijejo iz priljubljene skodelice, ki je spomin na [vstavi poljubno]. Ob četrtkih gledajo Prijatelje; žur z zastonj pijačo jih ne bi spravil izpred ekrana! Ponedeljke imajo rezervirane za kartanje s prijatelji. Časopis obvezno listajo od zadnje strani proti prvi. Obvezno gredo prvi vikend sezone kostanjarjev na eno porcijo. Če vidijo črno mačko, ki jim gre pred avtom, trikrat pljunejo ali potrkajo na vrata. Po koncu smučanja obvezno zavijejo na štamprli močnega. Ob prihodu v stanovanje se brez izjeme sezujejo/preobujejo v copate.

Skratka, kup hotenih ali nehotenih navad. Večkrat me je razjezilo - in prav to je sprožilo razmišljanje o mojih (ne)navadah - da sem se v kavarni usedla in čakala na natakarja. Ki se je prešerno -poševnica- zmagoslavno prikazal ob meni z belo kavo in jabolčnikom z vodo brez ledu.

Razumem: hotel je samo dobro in marsikdo bi bil takega načina postrežbe vesel. Tudi jaz bi morala bit vesela, da si me je natakar zapomnil in da ve, kaj pijem. Kombinacija bela kava plus jabi z vodo je že znosna za si zapomnit, a da nočem ledu sredi poletja, je že težje. Skratka, znorela sem, ker: jaz želim danes in zdaj belo kavo, za kar pa ne morem garantirat za jutri! Če mi danes paše jabolčnik, bom jutri presenetila z željo po kokakoli z ledom in limono, zraven pa pila macchiato! In čeprav vsi vejo za mojo obsesijo z Jägermeistrom, bom mogoče čez vikend želela raje tekilo s pomarančo in cimetom, da veste.

In počasi ugotavljam, da sploh nimam navad? To zna bit prav zoprno, če me želijo ljudje presenetit s kako malenkostjo. V katero velikokrat buljim in ne razumem, zakaj so mi jo želeli podarit, pa se zgodi, da na tisti velik vprašaj v mojih očeh sami odgovorijo: saj si rekla da imaš rada, da ti je všeč...
Oh, a res? Ma ste prepričani? Kdaj že? Lahko sem v nekem trenutku, ali dnevu res skoraj umrla od želje po neki stvari, nikakor pa si ne smete zapomnit preveč natančno mojih trenutnih prebliskov :)

Vse moje življenje je random. Edina moja stalnica je sprememba. Sovražim ustaljenost in navade. Ne razmišljam. Nočem urnikov in nočem komandiranja, nočem opredeljevanja, kaj mi je in kaj mi ni všeč. Če mi v melanholičnem razpoloženju danes paše klasična glasba, se bom naslednjič zgražala in izjavila, da me dela živčno. Rada bi sledila Begu iz zapora, in seriji Las Vegas, a mi ne uspe. Sobotno popoldne bom en mesec preživela s Kanalom A, čez dva tedna pa se ne bom spomnila, če Las Vegas sploh še predvajajo. Nočem pisat postov dva - ali trikrat na teden. Hočem pisat, ko se mi piše.

Kar na živce si grem, ker včasih neupravičeno nap!zdim koga, ki je nehote zgrešil, ker v bistvu sploh ni nič zgrešil, ker je kriva samo moja muhavost.

Mater! Težko je to življenje dvojčka...

Svečarstvo Sovica Oka s.p.

Skozi celo leto, na prvi november pa še toliko bolj, se pritožujem nad izbiro nagrobnih sveč. Pred nekaj leti sem za šalo rekla, da bi bila dobra tržna niša proizvodnja nenavadnih sveč, takih posebnih, lepo oblikovanih, nestandardnih. Izbira sveč ni ravno skromna, vseeno pa se jezim, da čisto vse nagrobne sveče izgledajo tako - nagrobno. Na voljo imamo tistih nekaj barv, rdečo, belo vijolično in rumeno, in tistih nekaj oblik.

Najraje na pokopališče nesem belo v obliki valja. Zaprem jo v steklen svečnik, in nič ni lepšega kot preprosta lučka in skromen šopek rož. Elektronskih sveč na baterijo ne prenesem. Saj vem, je sila preprosto, da jo neseš tja enkrat toliko in potem si rešen obveznosti za naslednji mesec, dva, tri. Utripajoče lučke elektronskih sveč dajejo pokopališču disko videz, torej čisto nasprotnega od "večnega počivališča", "večnega miru", "tihega doma", in podobnih nagrobnih napisov.

Kolebam med tem ali je ideja o steklenem svečniku, ki se ga da ponovno uporabit, koristna ali pa bi morda med potencialnimi kupci naletela na odpor. Predstavljam si, da bi nekdo oblikoval sveče v steklenih kozarcih, nekako tako kot se dobi Nutello. Prazen kozarec Nutelle opereš in ko jih zbereš šest imaš lep set kozarcev za sok ali vodo. Ali viski. Dizajn je preprost in nevsiljiv, enkrat se jih je dalo kupit tudi porisane z Disneyevimi junaki. Pravo malo veselje za otroke, ki s(m)o tako lahko imeli vsak svojega.

Torej, kakšna bi bila masovna proizvodnja teh svečnikov-kozarcev? Dva deci, tri, in pollitrski bi gotovo prišli prav. (Tisti pollitrski bi gotovo bili zelo hvaležen dizajn tako za uporabo svečnika kot kozarca za pivo!). Če pomislim, da povprečen človek "skuri" le nekaj sveč na leto, bi v nekaj letih gotovo lahko nabral vse tri garniture kozarcev - za vodo, za viski in za pivo. Ostanke voska se da brez težav odstranit, po tem, ko se vosek strdi. Odpadek bi bil minimalen, saj bi od sveče ostal le alu pokrovček, ki ščiti plamen pred vetrom in dežjem.

Upoštevajte občasne nestabilnosti sovičinega uma. Saj se še spomnite tistega o lupilcu za krompir, ki je lahko tudi lupilec za maslo - za tanke lističe masla, ki se hitro stopijo na toast kruhu?


fotografija: http://img.loccitane.com

Grozljivo je po več kot mesecu odpreti Bloggerjevo stran,

ker se je spet spremenila in ima en kup novih elementov ter nadgradenj. Človeku, ki zadnje čase tako malo bloga, in je totalno padel ven iz tega, je to čisto pravi majhen šok. Ah, kje je tista sovica, ki je vsake tri mesece spremenila predlogo bloga, ker je bilo toliko lepih, da bi jih menjala kar vsak teden?

Ko sem na računalniku, pa naj bo to urejevanje besedil, bloganje ali gledanje filmov, potrebujem mir. Ne prenesem, da ljudje kar naprej hodijo okrog mene, da mi čez ramo kukajo v ekran, še najbolj od vsega pa me živcira, da vidijo in vejo, da imam rada mir v mojih virtualnih svetovih, in da me kljub temu nekaj sprašujejo. Čeprav zahteva odgovor le nekaj sekund, je to dovolj, da me zmoti pri osvajanju novih html kod, razmišljanju, kako povezati besede v smiseln, strokoven-a-spet-ne-preveč-strokoven stavek, in podobno.

Podobno se dogaja, če berem knjigo. Podobno se je dogajalo, ko sem se učila. V naši hiši ne obstaja prostor ali čas, da bi se človek lahko zagvišal, da bo imel mir. V štirih etažah te gotovo najdejo. Bivanje v dnevni sem že zdavnaj opustila, ker tam kraljuje mama. Računalnico je zasedla sestra. Gotovo mislite, da če sta ta dva prostora zasedena, se lahko umaknem s sobo, kajne? Ja, seveda. Ali pa kopalnico. Medetažna hiša omogoča zoprno klicanje po sistemu pokliči iz katerega koli nadstropja v katero koli nadstropje in slišali te bodo. Na žalost. Odkar je sestra osvojila MSN me je gnjavila kar preko njega iz etaže -1 v +1. Pa ne z vprašanji za pomoč online. Z vprašanji za pomoč: Pridi dol v računalnico mi pomagat.

Tako zdaj uživam v miru sovirjevega stanovanja. Telefon lahko izklopim, stacionarnega nimava. Tudi interneta še (vedno) ni. Odkar se da pošto pogledat preko telefona pa ga pravzaprav niti ne pogrešam. Bl*Oka*roll-ovci vedno manj pišejo, jaz pa tudi. In tako se dogaja, da doma Doma prižgem internet glih za najt kako informacijo in pa za vreč očke na Facebook, ki je postal najbolj priljubljen način za komuniciranje s prijatelji in znanci, ter za sporočat, kaj se dogaja z mano in v moji glavi.

Moje pisanje v zadnjem letu, od leta in pol, kar pišem, je bilo veliko bolj nesproščeno kot je bilo na začetku. Čeprav sem rekla, da bi pisala blog za passatempo in zato, da bi znanci vedeli, kaj se dogaja z mano, je bil ravno to kiks sovičine blogerske kariere. Zoprno je pisat o nečem, pri čemer so sodelovali bralci. Ker sem z bloganjem tudi želela "malo vadit pisanje", bi seveda dogodek malo spremenila, mu dodala ščepec čilija in ga naredila bolj zanimivega za brat. S tem, ko soudeleženi pri dogodku bere blog, pa je brezveze.
Bloger, vsaj takega bloga, doživljajsko-izpovednega, kot ga pišem jaz, se razkriva. In s tem postane ranljiv, ker daje svoje misli in s tem dušo na vpogled drugim. Še toliko bolj nerodno je, če ga bralci poznajo, kot sem že napisala, in si po prebranem mislijo svoje. Preveč lahko. Preberejo, premeljejo, izoblikujejo svoje mnenje o tem, brez da bi jim bilo potrebno sodelovati v dvogovoru z menoj, kot bi se to zgodilo, če bi se pogovarjali v živo. Eh...

To je bila torej moja napaka: povedat za obstoj bloga. In posledično pazit, kaj napišem, da koga ne užalim, ali pa skušat zakamuflirat post, da se dotični ne bi prepoznal. Iz tega sledi, da pisanje ni spontano in človeka mine volja do filtriranja besed.

Imam še nekaj ur na razpolago. Mogoče bom še kaj napisala. Kaj nevtralnega. Ali pa bom šla iskat kako lušno novo predlogo :)


Vaša sovica

Hehe, deset razlogov, zakaj voliti nacionaliste. Nene, ni sad mojega pisanja... Malo sem se nasmejala, ko sem naključno brskala po internetu...
(Vir: http://nacionalist.freehost386.com/index.htm)

ZAKAJ VOLITI NACIONALISTE?

Bližajo se volitve, politiki nas bombardirajo s plakati, obiski prireditev, lažmi, polresnicami in včasih celo z resnicami. Gledam, poslušam in razmišljam, za koga bi volil. V tej stranki mi je všeč eden, v drugi drugi, a glas bo potrebno dati le eni stranki. Dolgo sem razmišljal, malo spal, izmenjal mnenja s kolegi za šankom. Iskal sem vzroke ZA n PROTI in na koncu sem se odločil.

Glasoval bom za NACIONALISTE, le ne vem še točno za katere.

Zakaj sem se tako odločil? Na tej spletni strani si ogledate razloge, ki sem jih jaz iztuhtal, če pa najdete še kakšen tehten razlog, do katerega nisem prišel s svojo glavo mi ga sporočite na malinacionalist@gmail.com

1. razlog

2. razlog

3. razlog

4. razlog

5. razlog

6. razlog

7. razlog

8. razlog

9. razlog

10. razlog

Zoprni - Aedes albopticus

Prav nič damsko bom zdaj to napisala: rit me srbi! 

Pravkar sem se našpricala z Off odganjalcem komarjev, ampak kaj, ko je po "komarjevi" toči prepozno "zvoniti" z Off sprejem. Tričetrt hlače sem že zamenjala z dolgimi, pa ne zaradi upada vročine - kje pa! V dolgih hlačnicah sem samo zato, da ne gledam in da drugi ne gledajo mojih popikanih nog. Pravkar sem dobila še nekaj dodatnih, po včerajšnjem rafalu. Današnja bera obsega dva nova flekca na roki in dva nova na riti. Ne na ritnicah, ampak med njima!

Približno tričetrt časa tipkanja porabim za paranoično praskanje po naključnih delih telesa, kjer mislim da me srbi. Po selitvi k sovirju, kjer sem v celem poletju imela vsega skupaj največ deset pikov, je tukaj, doma, prav divje. Oprema policijskega specialca verjetno ne bi zadostovala za iti na vrt po paradižnike. Zdaj razumem mamo, ki kar naprej jamra, da pride z vrta brutalno napadena. Tigrasti komarji so bolj napadalni od samice merjasca (a se reče merjaščevka?) z mladiči! 

O tigrastih komarjih je jamrala že Ksenija, ampak jaz sem šele konec sezone prišla na vrsto, da doživim zračne teroristične napade brez usmiljenja. (Evo, pravkar sem zmastila tretjega!)

So bolj agresivni od "navadnih" komarjev. Pravzaprav opažam, da tistih navadnih sploh ni več! Tigrasti komarji so malo manjši in zgleda bolj odporni na antikomarske preparate. Pičijo tudi skozi obleko, baje, in zdaj, po dveh urah, kar sem bila stran od tega zapisa lahko tudi rečem, da Off ni prav nič uspešen. Medtem sem pobila še dva. Oh... Se bom kar pobrala nazaj k sovirju. 

Večinoma ljudje tožijo, da pik bolj boli kot tisti od navadnega komarja (jaz mu rečem kar Komarus vulgaris, če ne mislim tigrastega - ampak o drugemu kot o tigru itak ni več debate). Mene sicer nič bolj ne boli, niti srbi, je samo grdo za videt. Prav zoprno. Ravno toliko kot občutek nemoči, da razni električni antikomarski vtiči ne pomagajo... 

Popotniki omenjajo DEET (deet.com), baje najmočnejše protikomarsko zaščitno sredstvo, ki naj bi odganjalo še najhujše primerke komarjev. Ampak nekako mi ne diši, da bi se morala po tuširanju našpricat za it spat?!

***

Uporaba DEET: v lekarnah se lahko kupijo številni repelenti. Na tržišču so trenutno na voljo: Ben's 30, Off, Ultrathon, Bayrepel inAutan. Ben's pršilo vsebuje 30 % DEET. Off aerosol vsebuje 15 % DEET, sprej pa 25 % DEET. Ultrathon losion vsebuje 34,34 % DEET, sprej 25 % DEET in pršilo 19 % DEET. Picaridin, bolj poznan kot Bayrepel, dobimo v obliki spreja ali pršila. Je alternativa DEET. Autan prav tako ne vsebuje DEET, pač pa pikaridin – KBR. 

Vir: Žurnal

***

foto: Wikipedia

Kriv, ker vozi mercedesa

V lokalu prisedem k mizi okusno oblečenega 50+ gospoda. V naslednjih petnajstih minutah znanec izkoristi umik gospoda, ki je šel nekaj metrov stran telefonirat, da me bombardira z vprašanji kdo je že tale, kaj že dela, da ima toliko denarja, in podobnimi. Drugi znanec mi zarotniško pomežkne, in prišepne, da so mi očitno všeč tačrne mašine. 

Petdeset-plus gospodu se čez nekaj časa pridruži svetlolasa gospa. Ko odhajam od mize me ustavi tretji znanec in mi reče nekaj v stilu: glej ju, pa taka starostna razlika in on je... in ona je... in kar tukaj, v javnosti... 

In potem sem znorela.

Gospod je moj sosed. 

Gospod vozi rabljenega črnega mercedesa. 

Gospod je iz tujine prinesel gospe naročeno blago.

Vem, vem... nevajeni finih, olikanih ljudi se je ostalim obiskovalcem lokala zdelo sila skrivnostno in zanimivo, o čem sva/sta z diskretno jakostjo glasu pogovarjala. Kaj šele šok, da je imel v pol ure kar dve za trideset let mlajši kobili zraven sebe! Pa poročen! Ah, seveda, itak, saj je poln denarja! Seveda si to lahko privošči. Samo zato, ker je lepo oblečen in vozi dober avto. 

Nekateri ljudje očitno nimajo svojih življenj. Ali so preveč dolgočasna. Ali preveč zakomplicirana, da bi mislili nanje in se zato zatekajo k tistim od drugih. Ali pa so zgolj radovedni. Ali pač opravljivi. Ali samo ljubosumni, da nisem prisedla h komu izmed njih. Ali nevoščljivi. Ali privoščljivi, da so "zasačili" poročenega (očitno zelo uspešnega) človeka z (očitno premlado) družbo. Tako z menoj, kot s tisto, ki se je gospodu pridružila kasneje. Odtod velika gledanost bigbrotherjev?

Ponesrečeno(?) ime novega nakupovalnega centra

Že večkrat sem jamrala v zvezi s tem, kako v Novi Gorici ni McDonald'sa. Najbližji je v Vidmu, naslednji v Ljubljani(!), v Kopru in Trstu pa so ju zaprli. Prav tako nimamo Drogerie Markta. Si lahko predstavljate? Tistega v italijanski Gorici so zaprli pred nekaj leti. Če po vsej Sloveniji rastejo Tuš centri, naj vam povem, da imamo v NG dva mini Tuš marketka. In ne boste verjeli, Spar je šele/celo(!) v Ajdovščini. V Novi Gorici pač ne. Big Bang je prišel k nam pred nekaj meseci.

Da bo končno Spar tudi tukaj, vemo. Otvoritev je enajstega septembra, in v mega nakupovališču, ki bo spravil Mercator Center ob veliko strank, bo tudi DM. Super. Ko sem videla montiran svetlobni napis imena nakupovalnega centra me je pa hmali kap. Čisto zgrožena sem nasprotovala mami, ki je izjavila, da saj je kul. Tole sem enostavno morala delit z vami. Ne zdi se mi ravno v redu, da so temu centru dali ime Qlandia. Od posameznika zavisi, kako si razloži ime. Mami je bilo, kot sem že napisala, pač - kul. Meni se za bližino italijanskega potenciala kupcev ne zdi prav nič fajn. Ime namreč zveni kot...

Ste že slišali za primer skoraj "zgrešenega" imena avtomobila Chevy Nova? Proizvajalec je po določitvi imena izvedel, da ime znamke tega avtomobila za špansko govoreč trg pomeni "ne gre". Haha, kakšna ironija, avtomobil z imenom Ne gre. Kljub temu, da nekateri radi povejo, da je General Motors spremenil ime za južnoameriški trg (v Chevy Caribe) in da je prodaja po tem stekla, to ni res. Prodajniki so računali na to, da se "no va" in "nova" vseeno izgovarjata drugače, pa tudi to je res, da se pri opisu stanja, da avto "ne gre", ne reče: ne po špansko no va, niti po angleško it doesn't go.

Torej tale zgodbica ostaja opomin, da je potrebno pred lansiranjem novega produkta na določen trg preveriti, kaj izraz sploh pomeni.

Zdaj pa h Qlandii. Mama je asocirala to ime z besedo kul, torej cool-andia. Uradno naj bi bilo, da je Qlandija zato, ker črka Q označuje kvaliteto - quality. Zdaj pa komaj čakam na odzive Italijanov, ker vedite, da culo (izg. ku'lo) pomeni rit!

Torej lahko prevedemo: Qulandia - Ritolandija.

Ah, te dolgočasne pekinške igre...

Tri praznično - vikendaške dneve sem izkoristila za nič, torej za lenobno premikanje po stanovanju s kavča na posteljo, na balkon (s postankom na kavču), mimo kuhinje, in spet malo pavze na kavču. Tisto kar me je tako vleklo k njemu ni bil sam kavč, ampak sovir na njem. Ker še vedno nimam prenosnika (že več kot mesec) in tudi internetne povezave, prav tako tudi dodatnega teveja, je bilo prenašanje zdolgočasene sovice Oke sila težko te dni.
Ker sem se dolgočasila sem se vlekla sem in tja, gor in dol, tisti postanki na kavču pa so bili le jalov poskus da bi sovirja odvrnila od gledanja "#$% Olimpijskih iger. Dvakrat sem se zjutraj zbudila sama v postelji. Sovir je vstal ob štirih, da je lahko gledal televizijo!

Hja, pač nisem športnik, niti pasiven, kaj šele aktiven! Spremljanje športa sem opustila že v osnovni šoli, ko sem med napetimi Milan vs. Inter tekmami pojedla vse nohte in malo kasneje obupala nad navijaštvom za Ferrari moštvo Formule ena, ko je Jeana Alesija zamenjal skrajno antipatični Schumacher. Ki je med drugim razlog, da sem nehala spremljat F1.

In tako sovir zmajuje z glavo, ko se med zappingom (brezciljno preklapljanje tv programov) ustavim na umetnostnem drsanju in občudujem tiste lesketajoče oblekice, nerazložljive akrobacije in predvsem me zabava to, kakšno muziko si izberejo za nastop. Tekme, kjer eden igra direktno proti drugemu, me živcirajo.

Kar malo smotano se počutim v vsej teh vzhičenosti ljudi, ki te dni hvalijo slovenske uspehe na OI. Zakaj smo že veseli? Zanje, ker jim je uspelo, ali za nas, da smo tako dobro zastopani in bomo v svetu vsaj malček bolj prepoznavni? Pa prav tisti so najbolj glasni v hvaljenju, ki ponavadi bentijo čez zaplankane "Slovenceljne"...

Piercing

Imela sem neko obdobje, ki je trajalo nekaj let, ko me je konstantno bolela glava nekajkrat na mesec. Mama se je jezila name in me strašila, da sem si s tistim piercingom gotovo preluknjala kakšno refleksno točko na ušesu, in da me zato boli glava.

Pred petnajstimi leti sem šla do zlatarja in vprašala ali bi mi lahko naredil luknjo na zgornjem delu uhlja. (Pravzaprav sem hotela majhno pikico tam, kot na priloženi fotografiji, vendar si nisem upala. Tako čuden občutek je, ko potipaš tisti tako imenovan tragus...) Zlatar me je malo čudno pogledal in rekel okej, vendar pod pogojem, da ga razrešim vseh odgovornosti v primeru težav. Jaja, ok, samo dej, naredi jo že enkrat! Mislim da sem bila prva na šoli s takšnim piercingom.

Pri osemnajstih sem hotela piercing v popku in še vedno si ne predstavljam svojega popka nagega. Pred nekaj meseci sem tisti obroček vrh ušesa simbolično snela, po petnajstih letih, češ, saj sem prestara za te stvari. In da na obleko za zaposlitveni razgovor piercing pač ne paše, čeprav bi ga komot lahko skrila z lasmi.

Včerajšnje snidenje s sestrično pa je razbrskalo žerjavico izpod pepela in prvotna ideja piercinga na nenavadnem delu ušesa me je čisto prevzela. Naj prespim je bila slaba sovirjeva ideja. Čeprav sem velik pristaš tega, da prespana noč ohladi jezo ali zbistri blodne misli, sem ugotovila, da je tokrat še povečala obsesijo! Škoda, da v navalu navdušenja nisem takoj šla prebost zadeve. Danes sem že malo skeptična in ja, priznam - strah me je! Ne toliko direktne bolečine - bolj mrščavice, ki me spreleti, če pomislim ali potipam, kaj bi rada preluknjala. Ob tem se strašim z mislijo, da bi preluknjala kakšno napačno refleksno točko.

Aja, tisti glavoboli so bili posledica slabo popravljenega zoba...
:)

Človek - narava 0 : 1

Še dobro, da imam star avto.

Ne predstavljam si, kako škoda bi mi bilo gledat na novem avtu tiste bunke, ki jih je povzročila toča, ki je prej, okrog poldneva klestila v okolici Nove Gorice. Po tleh je bilo vse belo, ledene žogice so bile velike kakor tiste za golf.

Ko je začelo padat, je bilo že prepozno, da bi šla do avta in iz njega vzela rjuho in brisačo, ki sta bili namenjeni za pranje. Tvegala sem kako hudo poškodbo glave. Resno! In tako sem le nemočno opazovala skozi šipo, kako mi košček za koščkom odpada plastika obeh zadnjih luči...

Prav srhljivo je bilo. Kot pri Železnikih - se spomnit, kako nemočen je človek proti naravi. In obenem kimat z glavo, in pritrjevat, da narava le vrača udarec.

Računalnikarije

Saj ni fer, da pišem vnaprej, brez da bi rešila računalniški zaplet, ampak vseeno:

Sovirju je padel moj prenosnik na tla. Sem samo slišala, videla pa ne. Važne so posledice, torej to, da je po tem računalnik dvakrat zmrznil in mrknil. Do tega, da se niti windowsi niso več zagnali. Ops. Zadnja leta so mi auto-izvedeni računalniški servisi dobro uspevali, tole je pa uganka.

Na računalniku so dokumenti, ki jih nisem še uspela shranit na prenosni disk, kamor podatke shranim enkrat mesečno ali na dva meseca. To so fotografije in diploma - oziroma fajli, ki zadevajo diplomo. Mrk. Skušam formatirat disk, a - glej srečo - formatiram prav tisto particijo, kjer so fotografije in diploma ter muzika, in ne taprave, torej tiste, kjer so bili inštalirani ikspeji in ostali programi. Se butam z glavo v zid, ker sem ločila dokumente od sistemskih datotek prav s tem namenom, če bojo kdaj šli falit windowsi.

Se pozanimam, in ugotovim, da obstajajo programi, ki (navidez) izbrisane dokumente obudijo od mrtvih.

Kaj sem hotela povedat: to, da se mi je kot laiku že nekajkrat zgodila ista ali podobna situacija. Ja, kot laiku. Takemu, da je verjel resnobnim obrazom serviserjev, ki so s pogrebniškim izrazom sočutno dahnili tisti: "Ni druge kot da formatiramo." In še bolj resnobno odkimali, ko sem laično (upajoče) vprašala, ali je še kaj upanja za... moje seminarske naloge.

Zakaj hudiča mi ni nikoli nobeden povedal, da so po formatiranju dokumenti še vedno Tam?!?!

Saj bi plačala, tudi več deset tistoč tolarjev - takrat sem jih imela - samo da bi dobila moje "dragocenosti" nazaj!

Viñetas

Viñeta mi bo prišla še kako prav.

V letu dni sem zapravila za slovenske avtoceste približno deset evrov. Trikrat po en evro in pol, za krajšanje poti, ker sem bila pozna, ali ker se mi ni dalo cijazit okrog riti v žep. Mogoče sem šla kdaj v Ljubljano po avtocesti in zapravila nekaj več kot tri evre. Mogoče. Tako ali tako je pot po periferijskih ovinkih Cola, Podkraja v Logatec in Vrhniko veliko bolj razgibana in prijetnejša od avtoceste. Še bolj, odkar se bojim belih cliov, nekih škatel, iz katere te lahko fotografirajo, in tako naprej. (Resnično ne bi rada, da vidijo, in dokumentirajo!, kako si vrtam po nosu med vožnjo. )

Torej spadam med tiste, ki bi se morali hudovat nad viñeto. Ker v enem letu ne bo upravičila mojih običajnih potovanj. Oujea. Tukaj je trik; dosedaj se nisem vozila po avtocestah, ker mi je bilo pač škoda denarja. (Zelo močan argument proti AC je bilo tudi dejstvo, da do Ljubljane po periferičnih poteh porabim isto časa za manj kilometrov, natančneje 90 - namesto 120.)

Obljubljajo nam boljšo pretočnost prometa. Ker ne bo zastojev na cestninah. Am, nikoli nisem doživela zastoja, ker - saj ste ravnokar prebrali? - se ne vozim po avtocestah!
Zato pa me zanima, koliko sovic je v Sloveniji, takih, ki bodo viñeto uporabljali, da bi jo "amortizirali" oziroma se trudili upravičit njen nakup. Prepričana sem, da nas je kar nekaj, takih sovic.
Zdaj pa od prejšnjega sistema cestninjenja odštejte sovice, ker se po AC niso vozile zaradi cestnin in prištejte število sovic, ki se bodo na mrtvo vozarile po avtocestah, samo zato, da bodo izkoristile nakup. A se samo meni zdi, al' bo na cesti ena množica sovic, ki se bodo za "samo ceno bencina" vozile okrog na obiske k prijateljem na drugih koncih Slovenije?

No, bomo videli tisto pretočnost prometa...

Prva uporaba viñete se bo zgodila ob obisku Gorenjske, druga pa verjetno Štajerske.
Oujea.

Mr. and Mrs. Smith

Ona ljubeče pripravlja večerjo. Čeprav utrujena od celega dneva, vseeno zamesi testo. Prav posebno dobro ji danes rata - gre v pet kilometrov oddaljeno trgovino po čarobno sestavino. Je tik pred tem, da lahko postreže večerjo, ko pride Mr. Smith. Gospod Smith je vesel, da ne bo jedel hitre hrane, in da bo gospa Smith, ki sicer ni ravno najbolj navdušena nad kuhanjem, večerjo lastnoročno pripravila. Tudi on je utrujen, ker je imel naporen dan.

Čez dan si kot sveže zaljubljena pošiljata romantično-erotična sms sporočilca, ki obetajo vroč večer, po večerji. Gospa Smith preživi povprečen dan v službi. Je pa nadpovprečno dobre volje, ker bo končno jedla doma, po dolgem času. Izstopajoča prijaznost meji na osladnost in stranke to opazijo, čeprav razumejo osladnost kot prijaznost. Gospa Smith ima razdelano osebnost in bogate delovne izkušnje, zato zna spretno, včasih še preveč, skriti in potlačiti živčnost in slabo voljo. (Dobri opazovalci bi znali povedati, da je živčna, ko je hipernasmejana in hiperenergično premika desno stopalo in/ali prste na desni nogi. To je zanjo kot bobnanje s prsti ali živčno pritiskanje na odpiralno-zapiralni mehanizem kemičnega svinčnika, česar sicer ne počne.)

Gospa Smith je vedno bolj napaljena vesela, da se vidi z gospodom Smithom. Doma si odpočije slabo urico, nato začne pripravljat večerjo. Z ljubeznijo, seveda. Gospod Smith malo zamudi, kar je gospe Smith dobrodošlo, kajti malo zamuja s pripravo večerje. Gospa Smith ugotovi, da je gospod Smith, ki je vstal okrog poldneva - torej šest ur za gospo Smith - popil vso pijačo, ki paše k dotični večerji. Gospa Smith želi popolnost in se preobleče z namenom, da gre iskat pijačo ki paše k dotični večerji za gospoda Smitha. Gospod Smith vztraja, da ne želi povzročati težav in da bo preživel tudi brez popolne pijače k popolni večerji. Gospa Smith vztraja in Smith popusti, ter izbere sorto pijače.

Smithova še vedno, vsa v pričakovanju popolnega večera, odide po popolno pijačo in ob odhodu ljubeče vpraša ali je večerja dovolj narejena ali ne. Gospod Smith odgovori, da je, in žena mu naroči, naj vzame zadevo iz pečice.

Čez dobrih pet minut je gospa Smithova že nazaj z vrečko in pričakujoče stopi v kuhinjo. Tam sicer vidi izklopljeno pečico, vendar ji ni jasno, zakaj je večerja še vedno tam in ne zunaj pečice, kjer naj bi se hladila in čakala na serviranje.

Gospa Smith ne bi smela videti vsebine pečice. Ne v tako občutljivem obdobju. Ne ravno Tisti dan v letu, ko kuha za gospoda Smitha. Gospod Smith se dela, da ne ve za nič in krivdo za zapečeno večerjo zvali na damo, ki mu je ustrežljivo šla iskat pijačo po njegovi želji. Pravi, da je kriva ona, ker je bila priprava večerje njena domena in ne njegova. Dejstvo, da mu je gospa Smith ob odhodu po pijačo zanj naročila, naj vzame večerjo iz pečice, ne velja.

V tem trenutku gospa Smith znori, napizdi moža, napolni oči s solzami, in prizna, da je čakala tisto večerjo, ker naj bi bil to prvi in edini obrok v dnevu. In da je take ne more jest. Sploh ji ni podobno, a njen glas se trese od besa. Noži in kosi večerje letijo okrog. Paše ji metat kose večerje okrog in prvič v življenju se ji zdi, da razume tiste scene v filmih, ko jezni ljudje zalučajo marmornat kipec v ekran televizorja ali telefon v zid, in podobne. Točno to dela zdaj tudi ona, ampak se zaveda, da bo itak morala pospravit prav ona. Zave se tudi, da razbijanje kozarcev od gneva ni sproščanje napetosti, ampak le pritegovanje pozornosti, da bo nekdo prišel, in jo tako, filmsko, skušal ustaviti ustavil in ona bo padla v histeričen jok, heroj, ki jo je uspel ustavit, pa jo bo tolažil in ji ponudil robček, v njegovem močnem objemu pa se bo umirila.

Fovšija?

Znajdem se v situaciji, ko odgovarjam na vprašanje kje si / kaj delaš / si še s sovirjem, in na podobne vljudnostne fraze. Ob tem je neizbežno povedat, da se selim v Italijo. Po začetnem šoku, ki ga omilim s pojasnilom, da je niti-ne štirideset metrov od meje s Slovenijo, sledijo, logično, vprašanja o cenah.

Preračunano, z vsemi popusti, subvencijami, stroški notarjev, priklopa elektrike/vode, jajcanji birokratskega tipa, da pridobiš potrebne dokumente, nova, neopremljena zadeva stane 1.600€/m2. V nasprotju z Novo Gorico (saj veste, niti-ne štirideset metrov stran, čez mejo) z bloki, ki so nastali v zadnjih dveh letih, kjer cena klavstrofobično majhnega stanovanja doseže baje 2.400€ in celo 2.600€.

Čisto vsi, ki sem jim do sedaj opisala pogoje za nakup takega stanovanja, vključno s 26.000 evri subvencije, ki jo "časti" regija Furlanije-Julijske krajine (se mi zdi?), pa morajo na koncu, ko slina iz ust visi nekje med koleni in gležnji, izstrelit tisto strupeno puščico, ki sicer tolažilno deluje na izpraševalca: Ja, ma so pa stroški skorej enkrat višji! (prevod: Budalo, sovica, a ne štekaš da kar prišparaš na kvadratnem metru, boš plačala, ali celo preplačala na stroških življenja v Italiji!)

Kar tolažite se, drage hijene. Verjetno se ne zavedate, da delate isto: kako bi če ne pojasnili odlog plačila, plačila na obroke, kredit, in podobne oblike finančnih "ovinkov"? Kaj je lažje odplačevat: mega kredit za dvesto tisoč evrov ali malo višje zneske na položnicah vsak mesec? Ali niso višje položnice na dolgi rok, recimo 10 ali 15 ali morda celo 20 let v bistvu - kredit?

;)

Misli o globalizaciji

Pustimo ekonomske izraze, s katerimi so nas filali v šoli.

Z besedo globalizacija sem se srečala kot majhna. Ampak nisem še razumela, da se temu reče globalizacija in kaj pravzaprav je to. Fajn mi je bilo, da nama je teta iz Londona prinesla take fensi cunje, meni in sestri. Mami pa take posebne čokolatine ali škatlo piškotov. Ali pa parfum, ki bi si ga še danes ne mogla privoščit. Panthere de Cartier je ostal sinonim za drag špas, topclass, VIP odjemalce, in navsezadnje - bogataše. Še vedno šparam stekleničko, iz katere po več kot petnajstih letih še vedno začutiš London. (Mami se je zdelo butasto)

Cunje so bile res posebne. Vedno iz kvalitetnih materialov, celo toliko kvalitetnih, da še danes (prisežem!!!) nosim roza pižamco na medvedke, ki sem jo dobila pri kakih desetih, mogoče dvanajstih letih. Saj veste, da jih imam 29, ne? Tiste oblekice so tako posebno dišale: po Londonu, sem rekla. In zdelo se mi je tako fino obleč nekaj, za kar sem vedela, da ne bom videla v razredu na sošolkah. Kar ponosna sem bila! S tem, da nisem bila nikoli mahnjena na cunje, prej na flomastre. In barvice!

Danes mi teta prinese iz Londona škatlo čokolatinov. Tako, simbolično. Saj ve, da se Lindte dobi tudi pri nas. Ampak v naši družini je tista škatla ostala simbol za trendy London, noro mesto brez omejitev, sinonim za nekaj eksotičnega, dragega, ekstravagantnega. Za promisedland. Majčke, o katerih sem pisala zgoraj, so bile več ali manj iz Top Shopa, roza pižamca na medvedke je iz Marks & Spencerja. Nič kaj posebnega, ane? Pa vendar!

Po eni strani se veselim tega, da poznam McDonald's. Zdi se mi, da nekako spada v kulturo popotnika, da se - v primeru da ne prenaša hrane na destinaciji - lahko zateče v McD. In čeprav je meni najbližji šele v Vidmu (oziroma v Ljubljani?), se tolažim s tem, da je to konckoncev dobro - kajti mekdonalds jem "samo" nekajkrat na leto.
Po drugi strani mi ni niti malo všeč, da je globalizirani svet tako - globaliziran! Če preskočim ponorele otroke, ki hodijo v šolo tekmovat, kdo ima več, boljše in dražje, ugotovim, da sem tudi sama, kot odrasla, malo zmedena. Verjetno je prav, da ima človek enako trgovino v Ljubljani, Londonu, New Yorku in Madridu in Tokiu. In mogoče tudi to, da so v vseh teh trgovinah cunje zložene enako: ob vhodu tele majčke, na levi steni one hlače, za blagajno pa ličila, moški oddelek pa... [vstavi poljubno]

Jaz pa se utapljam v tej možnosti izbire in nemalokrat se zgodi, da mi je všeč preveč stvari. Ne mislite, da je težava finančnega značaja: zmedena sem, rada bi imela stil, a ugotovim vedno znova, da v neomejenih možnostih izbire pravzaprav preveč vsega. V trgovini je pogosto preveč modelov majčk, preveč modelov črnih majčk, preveč modelov črnih majčk z V-izrezom. Saj veste - ene so bolj telirane, druge manj. Ene so krajše, druge daljše; rokavi črne majčke z V-izrezom so lahko kratki, manj kratki, tričetrt, ali dolgi.
Vsega je povsod preveč. Velika izbira mi otežuje nakupe. Razvajenost, da se V-izrez tiste majčke lušno poda na one čevlje. In da za druge čevlje paše bolj črna majčka - puli! In jaz nisem bolana na cunje!

Prenosnik sem kupovala pol leta. Uganite zakaj? Ker jih je bilo preveč! Se ustavim na bencinski in stojim tam pred hladilnikom: benzinaio bobna s prsti po pultu, ker zapirajo. Uganite kaj je narobe? Prišla sem po vodo. Pa me je zmotil viseč lepljiv listek z oglaševanjem novega okusa vode. In mozgam ali bi poskusila tanov okus (nikakor ne gresta skupaj tista dva okusa, ki sta napisana na etiketi, vsaj, ko si ju skušam predstavljati) ali grem ziheraško na Odo. Da ne govorim o 30+ vonjih mehčalcev, ki sem jih naštela prejšnji teden v trgovini.

Spet. Isto sranje. Preveč izbire. Ki vodi v neodločenost! Preseravanje, če vprašate mene, beseda, ki bi jo slovenski črkovalnik za Firefox komot "posvojil", namesto, da jo podčrta!

Na Kubi nimajo izbire. Tudi veliko drugih držav je nima. Ampak o Kubi lahko govorim iz prve roke. Ravno tako so srečni. Ravno tako se zabavajo, hodijo v šolo ali v službo in pač - preživijo. Spominjajo me name: tisto veselje, tako iskreno, ki veje iz oči Kubanca: hvaležnost, kot sem jo občutila jaz za tisto majčko iz Top Shopa ali pižamco iz Marks & Spencerja. Tako odvisni so od zunanjega sveta! S tem, da smo mi vedno imeli ali Italijo ali Avstrijo zraven, od koder se je dalo vsaj kaj pretihotapit. Čeprav majhno, mičkeno malenkost. Paket kafeta. Kavbojke, baje. Higienske vložke!

Muzikaličnemu Kubancu sem pustila moj mp3 player. Še sto bi jih prinesla tja, glede na stopnjo veselja, ki jo taka igračka za dvajset evrov prinese narodu, ki ne more živet brez glasbe. In kako poceni sem se ob tem počutila: jaz njega "zadovoljim" z dvajsetimi evri, njemu pa je to neprecenljivo! To, da bo lahko imel glasbo v majhni napravci vedno s sabo. In da se bo lahko malo postavljal pred prijatelji, med katerimi je vedno bolj važno, koliko kdo ima. Gigabajtov, D&G-jev, evrov.

Jebenti globalizacijo.
Lahko je to reči, ko živiš v razvitem svetu... Včasih si želim, da bi letalo strmoglavilo na kak samotni otok, v neciviliziran svet, kjer je važno, da preživiš. In si zvečer poješ ob ognju. Nag, ali oblečen v palmine liste in kjer je ogenj privilegij in pitna voda neprecenljiva dobrina. Kjer ne obstaja vprašanje ali boš oblekel zlatočrno ali srebrnočrno kombinacijo za sobotni izhod.

Šankovski znanci

Nadaljujem od prej.
Alkoholizem.
Kaj je narobe z ljudmi, ki dolžino delovnega časa zapravijo v pohajkovanju po lokalih? Osem (osem!) ur napivanja!?

V nevemkolikoletni natakarski karieri sem videla in doživela en kup kalibrov, ki ne spadajo niti najbolj bizarno CSI epizodo. Od tistih, ki se pridejo spočit od žene, do tistih, ki pridejo z dobrimi nameni popit kozarec vina, a se dober namen sfiži in postane skrajno slab, do tistih, ki so želeli preprost pogovor o vsakdanjih stvareh, zakamufliran v decilitre.

Veliko težkih karakterjev z dodano vrednostjo alkohola sem "obrnila" s prijaznostjo. Nevajeni prijazne natakarice so se nehote prepustili mehki notranjosti, ki jo navadno obda trda lupina, ki jo zmehča n-krat deci vina. In prav z najbolj težkimi gosti sem postala dobra prijateljica. Kako čudno, in in hkrati - kako preprosto: ljudje pridejo v lokal z namenom sprostitve. Ampak ne alkoholne! In kako žalostno. Da pjancu manjka le malo ženske. Le malo človeka. In malo topline ter čustev. In da hodijo "čustva" iskat po lokalih. Preko alkohola - ker kokakole ne morejo naročit. Ker ne bojo izpadli moški.

Torej se zavedajo, da če bojo nekaj spili, se bodo odprli, omehčali, se sprostili! In vejo, da se bojo včasih sprostili še preveč, toliko, da jim stvari lahko uidejo izpod nadzora? Saj se zgodi, ampak - da skušaš tako stanje namenoma povzročit, zato da bi "preložil" odgovornost na alkohol? Ha! Kako preprosto, kajne?

Začenjam razmišljat, da niso žene alkoholikov tiste, ki so žrtve. Da je ravno obratno. Da možje postanejo alkoholiki ker se zatekajo drugam, ker pri ženi ne dobijo tistega, kar potrebujejo. Pogovora, topline in - ženske.

Nove kazni

Se sprašujem, ali ne bi bilo mogoče bolje ukreniti eno drugo stvar, in ne zvišati kazni za cestnoprometne prekrške. Kajti z mojim predlogom bi rešili (mogoče) več problemov. Naenkrat!

Zvišali so CPP kazni. S tem so želeli preprečit/omejit število (smrtnih) žrtev zaradi hitrosti / alkohola / hitrosti zaradi alkohola. Predvsem hitrosti zaradi alkohola. Saj vemo.

Torej, moj predlog (vzemite to kakor hec, kajti raje se odpovem vožnji kakor alkoholu), ki bi bil tak, da bi ubil nekaj muh na en mah. Predlagam, da se CPP kazni zniža in da se raje zviša ceno alkohola! (Totalno pljuvam v lastno skledo).

Verjamem v to, da bi s tem "rešili" en kup: avtomobilskih nesreč, nek procent samomora, nek procent depresij, nek procent pretepenih žensk in otrok, in tako naprej...



Torej?

Ena kratka o predstavljanju

Že večkrat se mi je pripetilo, da sem morala nekoga predstavit tretji osebi, pa sploh nisem vedela, kako je osebku ime. V mislih sem se oštevala, da kako ne poslušam ljudi, ko se predstavijo. Teorija je šla naprej s tem, da sem rekla, da sem očitno tako skoncentrirana da razločno povem svoje ime, da kar preslišim ime tistega, ki se mi je predstavil. Nemalokrat se je tudi zgodilo, da sem prijateljici rekla: "Poslušaj dobro, ko se ti predstavi, da bom sploh vedela, kako mu je ime! Sem pozabila, kaj hočem?!"

Pustimo tiste klasične o bontonu, kdo koga predstavi po hierarhiji, starosti in tako dalje: prišla sem do tega, da poslušam, kako se mi ljudje predstavijo. In veste kaj? Ljudje se sploh ne predstavijo! Razumljivo je, da če tisti, ki predstavlja, že pove imeni, in nam tako ni treba ponavljat. Ampak to, da jaz povem ime, v odgovor pa dobim samo živjo ali me veseli? Mislim...

Kako naj vem, kako je človeku ime? Naj ga vprašam: "Kako ti je pravzaprav ime?" še med stiskanjem roke? Ali raje drugič, ko se vidiva? Ali ne bi bilo butasto, ker se človek verjetno niti ne zaveda, da mi sploh ni povedal imena?

In potem jaz izpadem neumno, ker ne znam (ker ne morem, halo!) poklicat človeka, in mu rečem: kolega ali gospodična ali kar ... stari?

Place called Vertigo

Torej, uspelo mi je obiskat diskoteko, o kateri sem pisala, da kako brezsramno oglašuje, kako dobri so. Še pred otvoritvijo.

Že res, da je v Ajdovščini, in ne v Novi Gorici, ampak verjetno je bolje tako. Zgleda kakor da je Nova Gorica sinonim za propad in neuspeh takih zadev. Kar se tiče logističnih težav (beri: bojazni pred novim prometnim zakonom v povezavi z alkoholom in vožnjo) mi je vseeno, ali je zadeva locirana v Novi Gorici ali 30 kilometrov stran. Pravzaprav je še bolje tako, da imamo Goričani občutek, da smo šli "malo ven".

Disko je sicer manjši kot sem pričakovala. Trije tematski sklopi so zares sklopi, oziroma šanki, in ne nadstropja ali ločeni prostori, v katerih bi bila tudi različna glasba. Ozvočenje je v redu, pravzaprav vrhunsko, ampak moram povedat, da sem se obiskovanja diskotek odvadila v naraščajočem trendu disko-barov, in če se prav spomnim zadnjega obiska kake take zadeve, je bilo v Gavioliju tudi nekaj takšnega. Kot se za disko spodobi, vendar!
Najbolj vzburjajoče pa so rnb melodije, ko ne veš, ali ti srce bije po taktu ali takt glasbe sledi bitju srca ali pa je vse skupaj eno. Lepo. Lepo!

Navdušena sem nad tem, da muziki občasno stišajo jakost in takrat poteka program. Videti je, da za diskoteko skrbijo in da večeri niso prepuščeni naključju. Nastop Klemna, Trkaja in Kinga je bil sicer malo prehud zame in kljub toleranci do te zvrsti sem vseeno postala malo živčna po treh urah yoyo-ja. Barman show s podajanjem gorečih steklenic je bil paša za oči, še ne viden je bil tudi Coyote Ugly stil natakaric, ki so s šanka zlivale pijačo iz litrskih steklenic v usta obiskovalcev. Zastonj, seveda.

Prijetno je stat malo stran od plesišča, kjer muzika ni tako glasna in se lahko pogovarjaš brez da bi moral za to kričat.

Edina minus točka, ki se je znašla na ocenjevalni listi, me je čakala na izhodu iz diskoteke. Vem, enkrat ni nobenkrat, ampak vseeno so se mi zamerili visokorasli obritoglavci, ki so me nestrpno preganjali ven, češ da ne morem čakat prijateljice ravno tam, na izhodu: ali naj grem nazaj noter ali pa ven. Mislim, da začenjam slabo mislit o varnostnikih. O tisti prepotentni drži s prekrižanimi rokami in razkoračenimi nogami. S katero tako ljubosumno varujejo stopnice do VIP prostora.

No, bomo videli danes. Večer mi je pisan na kožo: oldies goldies moje mladosti, hehe. Bomo videli, če ga bojo uspeli varnostniki pokvarit.

To moram imeti!

Pepelnik za "križce krožce". Tudi če ne kadim.










Nož za toast - za tiste, ki ne marajo skorje.












Predpražnik, ki spreminja razpoloženje skupaj z vami. Ni slaba ideja, pod pogojem, da znajo obiskovalci angleško. In da so toliko uvidevni, da razumejo, da mogoče Go away napis ni le hec...









Ne verjamem, da je kdo med vami, ki si nikoli ni želel rokavic, ki grejejo roke med tipkanjem.










Strašilna brisača in Hitchkokova zavesa za tuš ne verjetno ne potrebujeta komentarja :)

Sovir, čestitam!

Simpatično... po dolgem času je sova spet... SOVA. Nočna. (Ali kdo, kot jaz, spremlja ure objav? Kajti jaz zamaknem uro zapisa maksimalno za nekaj minut. Toliko, da Blogrola.com ali Sloblogi.net uštekajo. Heh...)

Kako čudno, dragi kolegi blogerji - ali se tudi vam zgodi, da kdaj zapišete objavo za post na papir?

Znašla sem se v sobi, brez prenosnika. (Ah, saj v moji sobi itak slabo lovi brezžični internet! (kakšna ironija, ha, glih v sovičini sobi najslabše lovim ruterjevo brezžično povezavo s svetom.) Ostali prebivalci hiše so internetno skoraj nepismeni.) In jaz pišem v zvežčič, ki sem ga uporabila za kratkočasenje v Rimu skoraj leto nazaj... Da bom jutri pretipkala. Ideje za zapis kar izginejo od današnje noči do jutrišnjega dne, kajne? O, saj vem, da veste, kako je...

Naj bo to čisto dnevniški zapis: hotela sem zabeležit (da bo ostalo tukaj trajno, ker ne nameravam brisat bloga, tudi če ga ne bom več pisala):

Sovir: zelo, ZELO, Z E L O sem ponosna nate! (Ha, da bi videl/vedel, s kakšno nečitljivo pisavo - tako popolno v svoji nepopolnosti - tole pišem, medtem ko ti zraven mene tako sladko, tako pošteno spiš...)

Hja, sovir ne bere (baje sem mu prepovedala) tega bloga. Ampak vem, da bo vesel, ko bo čez nekaj let to bral; Sem mu povedala že prej, kako neizmerno sem ponosna nanj, da je danes dosegel, kar je dosegel.

Mislim, da nisem še povedala tega, ampak sovir ne odobrava mojega pisanja. Pisanja bloga, da ne bo pomote, ne samega pisanja. Heh... Je pač zguba časa, če je človek brezposeln in če piše diplomo že eno leto. Hja, vsake toliko, ko pogledam število objav (a je enih 140?) v enem letu, se zamislim, da kaka fejst diploma bi to bila, velika 140 strani! Se pravi, da bi bil vsak blog zapis "vreden" eno stran diplome...

Saj vendar veste, da je vsaka slaba/še tako absurdno nemogoča stvar za nekaj dobra? Za nekaj, kar sedaj še ne vemo, ampak se bo izkazalo kasneje, v prihodnosti, za dobro, zelo dobro, ful dobro?
No, to be continued... Blog sovice Oke šele dobiva zalet! ;)

Ferrari

Nisem neka pleharca, ampak vseeno mi je lep videt lep avto in občutit kurjo kožo, ki jo povzroči zvok zverine, ki šibne mimo. Če se zadeva imenuje Ferrari, se sline še toliko bolj pocedijo. Zaradi želje po adrenalinu pospeška, ne tisti po lastništvu. Ime Ferrari sem imela rada v Formuli 1 do prihoda neprebavljivega Schumacherja. Za Alesija in Bergerja sem kar nekaj let tiščala pesti in spremljala dirke. (Jaz?! Šport?! Nemogoče!)

V iztekajočem se vikendu je imela Nova Gorica priložnost videt in slišat nekaj takih zverin. Baje dvaindvajset. Ferrariste, ki pridejo vsako leto, sem letos videla bolj od blizu. Stereotip, da je lastnik take macchine vzvišen 'taljanski šestdesetletnik, poln denarja, ne drži. Vsaj kar sem jih imela priložnost spoznat.
Vozniki so bili tako mladi kot starejši, čisto vsi pa so dajali vtis, da je v ferrariju pač lepo se vozit in da so to zgolj izpolnjene sanje in življenjski stil, ne pa preseravanje jaz imam ferrarija!

Ja, točno zato so lastniki večinoma sivolasi šestdesetletni gospodje. Če sem prav razumela enega od njih, mi je rekel, kako se da prit do takega avta: s pol plače ješ, pol jo daš na stran. Dobrovoljček v roza srajci se smejal, ko mi je to razlagal, in pravil, kako je pomembno, da v življenju znaš uživat v stvareh kot so otroci in vnuki.

Za astronavtski pospešek od nič do ... bom morala počakat do kdaj drugič. Kako nesramno matrat tak avto po slabih cestah in kakšna škoda imet tak avto, s katerim lahko hodiš samo na zbore ferraristov nekajkrat na leto, niti ne vsako nedeljo iz mesta.

foto: sovica

Bad karma

Ko sem se v torek na zaposlitvenem razgovoru zahvaljevala za hiter odziv in povabilo, sem omenila prejšnji razgovor, za katerega še nisem dobila odgovora. Ne čestitamo, ne žal, niste bili sprejeti. Že več kot mesec. V smehu sem razložila, da kako so nesramni, da mi niso odgovorili - ker bi lahko kot lolek čakala in čakala, in ne bi v tem času iskala drugih zaposlitev, med drugim tudi tiste v torek. In da jim bom poslala en tako-se-ne-dela-od-takega-podjetja-si-tega-nisem-pričakovala mail. In tipo direktor se je posmejal in mi rekel: "Ma veš kaj, saj se ti ne splača. To je samo bad karma!"

Zdelo se mi je tako fajn! Mogoče bodoči šef je pridobil še dodatne pike. Od torka do danes ga imam namreč v mislih, ko hočem odpret usta z namenom teženja (upravičenega ali ne) ali kakih drugih izjav, za katere vem, da ne bi bile všeč tistim, ki so jim namenjene. Bad karma. Bad karma! BAD KARMA.

Je pa nevarno prakticirat tole zadevo, opažam, ker se "teženje" (predvsem tisto upravičeno) nabira in se bojim, da bo en dan na veliko počilo. Za kaj brezveznega. In je res, da paše bit tiho v situacijah, ko te ljudje z nizko stopnjo čustvene inteligence skušajo sprovocirat, in jim ne uspe ;)

Kofetkanje

Na kafe ne grem nikoli sama. Dozo kofeina, ki je sicer ne rabim, ker nisem ravno ljubiteljica kave,
bi si lahko v žile pognala kar doma. In še za manj denarja. Torej hodim na kafe kadar sem v mestu in se s kom dobim, da si kaj povemo. In prav to je zame smisel kofetkanja.

Velikokrat pa se mi je zgodilo, da sem med razlaganjem (po možnosti česa pikantnega) začutila, da me nekdo gleda. Občasno sem pomislila, da sem v razburjenem tonu pač preglasna in da me zato gledajo, z namenom, da bi mi poslali tisti ubijalski pogled, ko se bom zavedla, da nečesa ne delam prav.
Kasneje sem ugotovila, da ni kriva moja glasnost (čeprav menim, da govorim ravno prav naglas, da se ni treba nagibat proti meni, da bi me bolje slišali), in niti tema, o kateri govorim, če sem slučajno kdaj rekla besedico na f.

"Krivo" je bilo to, da bil je osebek, ki je sedel zraven, pač sam pri mizi. Seveda je normalno, da ob pitju kave ne buljiš v šalico in se delaš da si neviden. Logično je tudi to, da nehote uloviš pogovor pri sosednji mizi. Še posebno, če nimaš s kom se pogovarjat in nimaš čtiva s seboj. Do tukaj vse lepo in prav in razumljivo.

Ne razumem pa kako dva človeka, ki prideta na pijačo, sedita tam v tišini in namerno poslušata pogovor pri sosednji mizi! Ja, sranje! Kar nekaj tistih, ki berete ta zapis, lahko potrdite, ker sem vas na take dogodke opozorila v času zločina. Se spomnite?

Kako dolgočasen mora biti par, da gresta partnerja na kafe izključno samo zaradi kafeta? In da sta po deset, petnajst minut tiho in da je edini zvok, ki pride o njiju: "A greva?"

Sovica

"Sova – čuk je simbol modrosti. Simbol sove je za Slovence simbol knjige in znanja. Sova je tudi simbol noči. Povezuje energijo in moč nezavednega, duhovno energijo človeka, meseca, moč vodne in rastlinske energije, ki je v vsakem človeku kot latentni izvir nesmrtnosti in kot iskra božanskega ognja.

Čuk je v slovenski kulturi znamenje za nastanek živalskega kraljestva. Zaradi svojega skovikanja ali čukanja dobi ime čuk. Čuk naznanja nekaj duhovnega, nekaj skritega in nekaj, kar je povezano s skrivnostjo in znanjem.

Želel bi, da bi se ta simbol, ki je tako intimno slovenski kot tudi svetovni, udejanil kot znak razvoja znanja in duha."

Oskar Kogoj

Ja, danes sem dobila čudovito idejo za vselitveno ali rojstnodnevno darilo. ali pa za diplomo. Saj bi si jo kupila sama, tačrno sovo (sicer brez pozlačenih detajlov), ampak stane enih 150€. Sem omenila žlahti. Naj mislijo, da mi je pač samo všeč. Že mama je sumničava, da vsepovsod videva sove in sovice v takšni ali drugačni obliki: kot ozadje na računalniku, obesek za ključe, sličica na majici...


foto: darila-kogoj.com

Moški, ženske in spuščanje straniščne deske

Malo sem zmedena.

Ko ženske težijo, naj moški spustijo straniščno desko po opravljeni potrebi - kaj točno mislijo s tem?
Kaj je DESKA: tisti obroč lesa/plastike, ki pokriva keramiko straniščne školjke, ali pokrov, ki pokriva vse skupaj?

Sem videla oglas, da v Hoferju prodajajo en tak "samozapiralni" pokrov, pa sem se začela spraševat, ali druge ženske težijo (samo) za obroč, kot jaz, ali je bistvo teženja v tem, da je školjka v celoti pokrita?

Rada bi vedela, (če) kdo najprej pokrije vse skupaj, in šele nato spusti vodo. Poanta pokrova je baje ta, da ob spuščanju vode preprečuje pršenje kapljic iz školjke, ki nastane ob sili splakovanja. Ta prš namreč vsebuje delce tistega, kar smo hoteli odplaknit...

Izkazovanje ljubezni elektronskim igračam

Sama tako kronično ne pazim na stvari, da me je včasih prav sram. Še posebno, ko mi dajo v roke kaj dragocenega in se jim kar zamegli pred očmi, verjetno mislijo da kako lahko zadevo primem s tako lahkoto in s tako majhno mero spoštovanja.

Notebook prenašam velikokrat kar v papirnati vrečki. Od avta do knjižnice bi ga nesla kar v rokah, ampak bi kmetje (po stanju duha, seveda) buljili in v skladu stanja duha mislili, da se delam frajerko in da se važim, da imam prenosni računalnik. (Ne pozabite, da nisem v Ljubljani)
Zgodi se tudi, da računalo prespi noč zunaj, na terasi. Marsikomu se zdi to neumno in izpostavljanje nevarnosti, vendar, saj veste - ne pozabite, da nisem v Ljubljani, ampak na vasi.

Tale moj menefregističen odnos, ki ga imam do sicer ljubljenih igrač, ne pomeni, da imam zadeve obtolčene, ker mi kar naprej padajo na tla, in nobena ni še bila polita. Nisem nerodna. Huje, s temi zadevami ravnam nemarno pri polni zavesti! Ne glede na ceno, vedno rečem: ah, pa kaj, če se uniči, saj bom kupila drugega. Resnično nimam spoštovanja. Zato pa znorim, če kdo ne zna obračat listov knjige tako, kot bi bilo to prav. Zelo nežno in z zgornje strani. Tudi tiste iz knjižnice, ki niso moje.

Ko fotoaparata nisem našla cel mesec, sem mislila, da so mi ga ukradli iz nahrbtnika, ki ga je bilo potrebno pustit pred vhodom pri zadnji atrakciji v Gardalandu. Seveda mi je zatežilo, ampak ni bil konec sveta! Pa je prišel ven. Ne vem več, od kje.
Je pa res, da sem snemljivo komandno ploščico avtoradia skoraj vedno spravila (v žep na vratih, haha), ko sem šla delat ponoči. Vedela sem, da po parkirišču ponoči krožijo sumljivi ljudje, taki, ki bi za nekaj evrov za šus ali za denar za casino' prodali še sebe - torej kako jih ne bi zamikal spodoben avtoradio...
Ja, ampak to je ponoči. In se je zgodilo, da sva s prijateljico ob petih popoldne šli po nakupih, pri največji možni svetilnosti sonca, in ko sva se vrnili, naju je namesto avtoradia pričakala zevajoča praznina z ven štrlečimi kabli.
Haha, Sovica je pozabila, da je bila v Ljubljani!

Ja, tistega radia mi je bilo res žal. Poleg radia so mdrfkn lopovi našli še telefon, ki je bil sicer pospravljen, a je normalno - in tudi jaz bi naredila tako - da ko je vlomilec enkrat v avtu, preišče predale in predalčke. Še dobro, da so mi pustili dokumente avta. (Zakaj bi jih pravzaprav vzeli?)

Za tisti ukraden gsm se še vedno smejim in naslajam, da kakšno slabo kupčijo so naredili s tem, da so tvegali, da jih dobijo. Zaradi radia in telefona, ki me je ravno začel zabejavat in zmrzovat, tako da je bil skoraj za vreč stran. Hihihi.

No, spet sem zablodila z zapisom... Hotela sem z vami deliti to, da sem našla stran Baza-ukradenih-gsm.com, kjer lahko s pomočjo številke IMEI pogledate, če je kdo našel vaš izgubljen telefon. Lahko ga prijavite kot ukradenega/pogrešanega ali v bazo vpišete IMEI telefona, ki ste ga našli, ali preprosto preverite, ali je rabljeni telefon, ki ga nameravate kupiti, mogoče ukraden/pogrešan.

foto: http://www.oreillynet.com

Gospod policist, slučajno sem vozila tako hitro, saj ponavadi ne...

Prav žalostna sem bila včeraj, ko sem peljala mimo enega izmed elektronskih merilcev hitrosti, tistih tablic, ki so postavljeni ob cesti, da te opomnijo, kako hitro voziš. Pokazalo je 42km/h! Tako nizkega "izmerka" nisem videla še nikoli in pri sebi sem bentila čez novi zakon. Seveda nisem vozila prva, ampak za tremi avti v koloni. Po vasi. !Ay, mi madre! Mimo tistega merilca ponavadi peljem od 60 do 80, čeprav ni prav, da skozi vas, kjer je omejitev petdeset, peljem toliko. Ampak kaj, ko ima tako lep nov asfalt in široko cesto in ob treh ponoči ni malih otrok in kolesarjev, da bi se jih morala bat in pazit nanje.

Žal moram napisat, da verjamem, da bo promet počasnejši z novimi, strožjimi ukrepi. Jaz sem gotovo taprva, ki skozi tisto vas ne bo več vozila osemdeset, ma - žal - ne zaradi tega, ker to ni prav, ampak zaradi bojazni pred kaznijo. Spomnila sem se prvih postrožitev kazni. Niso pomagale, smrtnih žrtev je bilo v naslednjih letih še več. Kasneje smo dobili tisti simpatičen zakon, ki po 21. uri prepoveduje prodajo alkohola v trgovinah, bencinskih, itd. Saj ni tako napačen, daleč od tega, vendar nisem čisto prepričana, da ga zaradi tega kaj manj cuknemo. Še en zakon, uveden pred nekaj leti, kjer smo se prvič srečali z nekoliko višjimi kaznimi, tudi ni pomagal. O tem lahko le sklepam, saj bi jih v nasprotnem primeru, torej če bi bil učinkovit, ne višali ponovno. In tako drastično.

Sprašujem se, ali je nov prometni zakon mogoče dvigovanje samozavesti policistom, da se jih bomo spet bali. Kot v Jugoslaviji. Malo so izgubili na ugledu in kar nekaj policistov, ki jih poznam, je pustilo slabo plačano službo in so raje šli za varnostnike v casinoje. Višja plača za enako delo v treh izmenah, ob vikendih in praznikih. Obravnavanje prometnih nesreč in gledanje trupel so zamenjali za posredovanje powerpoint slajd šovov in neumnih filmčkov.

Pišejo na strani Policije, da je namen preventivnih akcij prispevati k večji varnosti vseh udeležencev v prometu. Aja? A se zavedajo, kako refleksno stopi voznik na žlajf, ko zagleda tisti bel avto z modro črto? Verjetno da ja. Zato menim, da bi zadostovalo že to, da bi na kritičnih mestih, kjer se rade dogajajo nesreče, še vedno stali policisti. Samo stali. In s tistim "stanjem" tam, na nevarnem mestu, tako upočasnjevali (pre)hitre voznike.
Da kaj takega ne bo nikoli mogoče, lahko sklepam po tem, kako so zanimiv način opozarjanja na smrt na cesti umaknili, ker ni bil v skladu z zakoni oz. cestno prometnimi predpisi.

Od Solkana proti Tolminu se peljemo po nevarni smotani cesti, ki ji rečemo Soška, zaradi tega, ker je speljana ob Soči oziroma malo nad njo. In ja, cesta se vije prav tako kot reka, in je zaradi ovinkov in ožine (moram omenit dotrajan asfalt?) vzela že veliko življenj. Pred dvema letoma, ali tremi, so se na Soški, tam, kjer je najbolj nevarna, pojavili prometni znaki, za katere smo se lep čas spraševali, kaj hudiča pomenijo. Znaki so bili kvadratni, če se prav spomnim beli z modro obrobo, v sredini pa je bil narisan velik vprašaj. Kakih deset jih je bilo.
Pozneje smo izvedeli, da je bil tak znak postavljen na mestu, kjer je nekdo umrl. V opozorilo. V razmislek. Še pozneje so jih umaknili, ker - kot sem že omenila - pač ne obstajajo po CPP-ju.

Da nadaljujem.
Če sem prej, še pred nekaj tedni, razmišljala o delu v območju sto kilometrov od mojega doma, zdaj iščem delo maksimalno deset, petnajst kilometrov stran. Ker se bom v kratkim selila v bližino centra mesta, vedno bolj razmišljam, kako bom iskala službo, ki bo le kak kilometer stran, da se bom lahko vozila s kolesom. Neprijetno mi je it na cesto. Ne pijana. Kar tako. Zaradi sistema preverjanja. V desetih/dvanajstih kilometrih, ki jih rabim prevozit do Nove Gorice, sem včeraj prevozila najmanj šest do sedem točk, kjer je možno, da bi bili postavljeni radarji. Ne, ne, ne mislim policijskega vozila s policistom, ki strelja vame. Mislim na potuhnjene novodobne radarje, ki na nas prežijo pod pretvezo da so pač parkirani ob cesti, med drugimi avtomobili.

Ker smo vajeni tega, da nas radarji pričakajo od spredaj, so tisti, ki bi radi naredili naše ceste bolj varne, uporabili drugačno tehniko. Radar v belem cliu je montiran na zadnji polici, ta pa je parkiran pred frizerskim salonom, skupaj z avtomobili strank salona, v naši smeri vožnje. Ker ne vemo, da je radar, mirno peljemo mimo tistih nekaj kilometrov na uro več od predpisanih, podlasica pa nas poslika, po možnosti s prstom v nosu, in domov dobimo fotospominček s položnico.

Pred kratkim so Goričani dobili tudi moder avto, opremljen z displejem, kjer sporočajo večinoma: ustavite, policija, pa tudi prometna nezgoda.

Tako se zdaj bojim vseh:
- belih avtov
- avtov z LJ registracijo
- modrih octavij karavan
- avtov nenavadnih barv (baje zlatorumena marea karavan)
- parkiranih(!) avtov

Saj pravim: nedvomno bo učinkovalo, da bom vozila počasneje. Ampak škoda, ker to mojemu vzorcu povzročanja prometnih nesreč ne bo pomagalo. Prbijem se večinoma, ko iščem telefon, ali pa iščem pesem na cedeju, in ne vidim, da je vozilo pred mano ustavilo.

OK, promet smo torej rešili.
Zdaj pa se spravimo na narkomane in prodajalce drog ter morilce.

Presenečenje na pokopališču

Sva nesli s sestro včeraj zvečer, bilo je okrog devetih, rože na pokopališče. Pri grobu naju je čakalo presenečenje. Nekaj minut sva lovili zrak in misli. Kar stali sva tam in buljili v nekaj belega, kar ne spada tja. Po nekaj sekundah tišine in zmedenosti, in ko so se oči privadile temi sva ugotovili, da je zadeva, ki leži tam na okrasnem lubju - pes! In nikjer nobenega človeka, da bi mu pripisali lastništvo.

Pa ja ga ni kdo pustil tam z namenom, da se ga reši, ker mu njegova družba ni bila več všeč? Hmm... to bi sklepali, če bi videli, da je zanemarjen, ampak ko sva ga božali sva opazili, da je lepo rejen in z lepim kožuhom, torej so z njim lepo ravnali. Ko sva si opomogli od začetnega šoka, sem malo stran opazila plastično skledico in v njej ostanke hrane. Torej nekdo nosi hrano psu na pokopališče? Malo sva ga spraševali, čigav je, in kaj počne tam, on pa je samo užival v božanju.
Zvabili sva ga do izhoda iz pokopališča, a ko sva hoteli zapret vrata, je stekel nazaj in nama dal vedet, da je razumel, da sva ga hoteli spravit s pokopališča!

Ker nama zadeva ni dala miru, sva čez nekaj ur znova odšli na pokopališče in mu nesli ostanke od večerje, v primeru, da bi bil še tam. Pes je bil še vedno tam, vendar na drugem grobu. Pokopališki pes, madona, kaj zaboga...?! Pustili sva mu hrano v njegovi posodici in si rekli, da prideva danes po svetlem. Ko sva že odhajali pa sva opazili nekaj, česar prej nisva, zaradi teme. Meter stran od našega je grob, kamor so v teh dneh očitno nekoga pokopali. In tako sva rešili misterij pokopališkega psa in njegove skledice.

Živalca je tam, k(j)er še naprej čuva pokojnega gospodarja...

Zaposlitev pri Italijanih? Zakaj pa ne!

Prejšnji teden sem se ločila od petstotih evrov, ki sem jih namenila za generalno popravilo avta. No, naj povem (tok tok po lesu), da je bilo to prvo v šestih letih lastništva.
Tudi, če sem brez denarja, kot brezposelna, nisem nikoli zares brez in rezerva v obliki nekaj sto evrov je vedno prisotna. No, zdaj tudi tega ni več. V obupu tistega dne sem se spravila iskat službo. Saj ne, da je drugače ne iščem, vendar je bilo tokratno iskanje drugačno od zdolgočasenega klikanja po Mojemdelu-com, Zaposlitvi-net in podobnih.

Italija ni več obljubljena dežela, kar se tiče plač, in jaz sem konkurenčna le tam, kjer je nujno potrebno obvladati angleščino. Italijani so kljub velikemu napredku še vedno zelo ZELO švoh z angleščino. Po drugi strani razmišljam, da če delavec v proizvodnji dobi jurja, in še kaj več, zakaj ga ne bi tudi jaz, za "umsko" delo z znanjem treh jezikov! In sem šla iskat italijanske zaposlitvene oglase!
Po nekaj urah sem prišla do oglasa, ki je mamljivo ponujal zaposlitev v turizmu, torej na mojem področju. Kar malo sumljivo se mi je zdelo, glede na to, da poznam Italijane kot stare slinaste prasce. Hja, toliko let dela v casinoju je pač pustilo posledice in tale oglas bi mirno lahko objavil nekdo, ki išče prostitutke ali striptizete:

Iščemo dekle, starost max. 30 let, za delo v turizmu, z odličnim znanjem slovenskega in angleškega jezika. Zaposlitev je v Vidmu. Dekle naj bo brez obveznosti, imeti mora vozniški izpit, pripravljena mora biti na pogosta potovanja v Slovenijo. Nastop dela je takoj. Za dodatne informacije pošljite CV s fotografijo na email naslov.

Odločila sem se, da pošljem kratko email sporočilo brez CV-ja, ravno toliko, da mi odgovorijo, za kaj točno gre. V predstavitvi sem omenila starost, znanje jezikov in to, da končujem študij na turistični šoli. Glavno vprašanje, poleg tistega o vsebini dela, je bilo, ali sem primerna kandidatka, ker sem Slovenka, in ne Italijanka. Naslednji dan so mi odgovorili in - da ne boste napeto pričakovali: ni prostitucija in nič podobnega - se predstavili kot italijansko podjetje, ki v sodelovanju z Avstrijci odpira hotel v Sloveniji. Potrebujejo torej nekoga, ki bi poskrbel za promocijo, trženje in prodajo teh storitev. Ker je to odločno preveč za moje izkušnje, predvsem pa ... za moja jajca, nisem več pisala nazaj.

In glej glej, malo prej dobim mail od tega gospoda, da kako to, da jih nisem poklicala na "za več informacij pokličite..." telefonsko številko. Me slučajno žicajo, naj jih pokličem? So slučajno zainteresirani? Še več, v emailu so (tokrat) poudarili, da iščejo izključno osebo iz Slovenije!

No, in temu je bil namenjen današnji izliv misli na virtualni dnevniški papir: Kako, hudiča, si pričakujejo, da jih bo kontaktiral Slovenec, če pa dajo oglas na (samo) eno (žnj) italijansko stran, ki je zaposlitvam namenjena le bežno?

No, bom poklicala zdaj... Informacija, da je bilo ogledov oglasa samo 65, me navdaja z nekim nerazumljivim upanjem...

(Sovica z metuljčki v trebuhu)

Najboljše presenečenje je, da ni presenečenja

Tako so v neki kampanji oglaševali hoteli nevemkateriže.

S tem sloganom so sporočali potencialnim gostom, da bodo dobili natanko to, kar pričakujejo. Brez presenečenj. Vsaj slabih, seveda. S tem sloganom, ki je bil pravzaprav ena (pre)drzna obljuba (obljubljamo pa ne, če nismo prepričani, ali bomo obljubo zanesljivo lahko izpolnili) so si naredili medvedjo uslugo. Gostje so namreč našli celo vrsto "presenečenj", tudi taka, ki jih sicer ne bi sploh opazili. In ob vsakem presenečenju so se počutili ogoljufane.

Z družbo smo se odločili, da gremo na otvoritev kluba Vertigo v Ajdovščino. Da je projekt široko zastavljen, sem sklepala po tem, da že tri dni videvam oglase na Popu in Kanalu A. Seveda sem odgooglala pogledat, če imajo spletno stran.

Klub mora bit po opisu ena huda zadeva, s tremi tematskimi sklopi (floors), opremljenimi v različnih stilih. Glavni in največji je Hollywood, ki je opremljen moderno, nato sledijo Havaji, kjer je oprema v Hawaii stilu (surfing, plaža) in na koncu se Texas, ki je opremljen z lesom (saloon style?). Po slikah zgleda res zelo lepo in ultra moderno, pravzaprav kar megalomansko. Celotna diskoteka obsega 1000m2, sprejme 1470 obiskovalcev. Posebnost in zanimivost diskoteke je v tem da je ozvočena z avto hi-fi zvočniki. Na steni s subwooferji (2,20m x 6m!) je 44 komadov s premerom 38cm, na spletni strani pa je celotna specifikacija o avdio in video opremi kluba.

Ob branju predstavitve kluba sem spomnila tiste zgodbice o hotelu iz skripte za marketing. Ne morem še reč, ali so moja pričakovanja previsoka, a vendar sama ne bi spisala spremnega besedila za spletno stran kluba tako: We have a lot of knowledge and professional experience in this area to create the best and most amazing atmosphere in the club, in tako: The layout of the VERTIGO Fashion Club is unlike any other club in Slovenia. Tudi če bo res tako, kot pišejo. Sicer sem prepričana, da bo po slabi izkušnji od zadnjič (delanje sramote DJ-jem in glasbi z zvokom v Bachusu) Vertigo gotovo dobrodošel bass-balzam za telo in dušo.

No, držim pesti, da bo uspelo, in da je tekst na strani Vertiga še preskromen. Za razliko od predkratkimodprtega bara Ghost v Novi Gorici, mi Vertigo zveni fajn, futuristično in obetajoče.

Aja: nikjer nisem zasledila informacij o vstopnini, razen na Cosmopolitanovem forumu, torej nepreverjeno, da naj bi bila vstopnina od 10 do 20€ z vključeno prvo pijačo. O, madona, koliko časa že nisem bila v disku! Starina, sovica!