Ena kratka o predstavljanju

Že večkrat se mi je pripetilo, da sem morala nekoga predstavit tretji osebi, pa sploh nisem vedela, kako je osebku ime. V mislih sem se oštevala, da kako ne poslušam ljudi, ko se predstavijo. Teorija je šla naprej s tem, da sem rekla, da sem očitno tako skoncentrirana da razločno povem svoje ime, da kar preslišim ime tistega, ki se mi je predstavil. Nemalokrat se je tudi zgodilo, da sem prijateljici rekla: "Poslušaj dobro, ko se ti predstavi, da bom sploh vedela, kako mu je ime! Sem pozabila, kaj hočem?!"

Pustimo tiste klasične o bontonu, kdo koga predstavi po hierarhiji, starosti in tako dalje: prišla sem do tega, da poslušam, kako se mi ljudje predstavijo. In veste kaj? Ljudje se sploh ne predstavijo! Razumljivo je, da če tisti, ki predstavlja, že pove imeni, in nam tako ni treba ponavljat. Ampak to, da jaz povem ime, v odgovor pa dobim samo živjo ali me veseli? Mislim...

Kako naj vem, kako je človeku ime? Naj ga vprašam: "Kako ti je pravzaprav ime?" še med stiskanjem roke? Ali raje drugič, ko se vidiva? Ali ne bi bilo butasto, ker se človek verjetno niti ne zaveda, da mi sploh ni povedal imena?

In potem jaz izpadem neumno, ker ne znam (ker ne morem, halo!) poklicat človeka, in mu rečem: kolega ali gospodična ali kar ... stari?

Place called Vertigo

Torej, uspelo mi je obiskat diskoteko, o kateri sem pisala, da kako brezsramno oglašuje, kako dobri so. Še pred otvoritvijo.

Že res, da je v Ajdovščini, in ne v Novi Gorici, ampak verjetno je bolje tako. Zgleda kakor da je Nova Gorica sinonim za propad in neuspeh takih zadev. Kar se tiče logističnih težav (beri: bojazni pred novim prometnim zakonom v povezavi z alkoholom in vožnjo) mi je vseeno, ali je zadeva locirana v Novi Gorici ali 30 kilometrov stran. Pravzaprav je še bolje tako, da imamo Goričani občutek, da smo šli "malo ven".

Disko je sicer manjši kot sem pričakovala. Trije tematski sklopi so zares sklopi, oziroma šanki, in ne nadstropja ali ločeni prostori, v katerih bi bila tudi različna glasba. Ozvočenje je v redu, pravzaprav vrhunsko, ampak moram povedat, da sem se obiskovanja diskotek odvadila v naraščajočem trendu disko-barov, in če se prav spomnim zadnjega obiska kake take zadeve, je bilo v Gavioliju tudi nekaj takšnega. Kot se za disko spodobi, vendar!
Najbolj vzburjajoče pa so rnb melodije, ko ne veš, ali ti srce bije po taktu ali takt glasbe sledi bitju srca ali pa je vse skupaj eno. Lepo. Lepo!

Navdušena sem nad tem, da muziki občasno stišajo jakost in takrat poteka program. Videti je, da za diskoteko skrbijo in da večeri niso prepuščeni naključju. Nastop Klemna, Trkaja in Kinga je bil sicer malo prehud zame in kljub toleranci do te zvrsti sem vseeno postala malo živčna po treh urah yoyo-ja. Barman show s podajanjem gorečih steklenic je bil paša za oči, še ne viden je bil tudi Coyote Ugly stil natakaric, ki so s šanka zlivale pijačo iz litrskih steklenic v usta obiskovalcev. Zastonj, seveda.

Prijetno je stat malo stran od plesišča, kjer muzika ni tako glasna in se lahko pogovarjaš brez da bi moral za to kričat.

Edina minus točka, ki se je znašla na ocenjevalni listi, me je čakala na izhodu iz diskoteke. Vem, enkrat ni nobenkrat, ampak vseeno so se mi zamerili visokorasli obritoglavci, ki so me nestrpno preganjali ven, češ da ne morem čakat prijateljice ravno tam, na izhodu: ali naj grem nazaj noter ali pa ven. Mislim, da začenjam slabo mislit o varnostnikih. O tisti prepotentni drži s prekrižanimi rokami in razkoračenimi nogami. S katero tako ljubosumno varujejo stopnice do VIP prostora.

No, bomo videli danes. Večer mi je pisan na kožo: oldies goldies moje mladosti, hehe. Bomo videli, če ga bojo uspeli varnostniki pokvarit.

To moram imeti!

Pepelnik za "križce krožce". Tudi če ne kadim.










Nož za toast - za tiste, ki ne marajo skorje.












Predpražnik, ki spreminja razpoloženje skupaj z vami. Ni slaba ideja, pod pogojem, da znajo obiskovalci angleško. In da so toliko uvidevni, da razumejo, da mogoče Go away napis ni le hec...









Ne verjamem, da je kdo med vami, ki si nikoli ni želel rokavic, ki grejejo roke med tipkanjem.










Strašilna brisača in Hitchkokova zavesa za tuš ne verjetno ne potrebujeta komentarja :)

Sovir, čestitam!

Simpatično... po dolgem času je sova spet... SOVA. Nočna. (Ali kdo, kot jaz, spremlja ure objav? Kajti jaz zamaknem uro zapisa maksimalno za nekaj minut. Toliko, da Blogrola.com ali Sloblogi.net uštekajo. Heh...)

Kako čudno, dragi kolegi blogerji - ali se tudi vam zgodi, da kdaj zapišete objavo za post na papir?

Znašla sem se v sobi, brez prenosnika. (Ah, saj v moji sobi itak slabo lovi brezžični internet! (kakšna ironija, ha, glih v sovičini sobi najslabše lovim ruterjevo brezžično povezavo s svetom.) Ostali prebivalci hiše so internetno skoraj nepismeni.) In jaz pišem v zvežčič, ki sem ga uporabila za kratkočasenje v Rimu skoraj leto nazaj... Da bom jutri pretipkala. Ideje za zapis kar izginejo od današnje noči do jutrišnjega dne, kajne? O, saj vem, da veste, kako je...

Naj bo to čisto dnevniški zapis: hotela sem zabeležit (da bo ostalo tukaj trajno, ker ne nameravam brisat bloga, tudi če ga ne bom več pisala):

Sovir: zelo, ZELO, Z E L O sem ponosna nate! (Ha, da bi videl/vedel, s kakšno nečitljivo pisavo - tako popolno v svoji nepopolnosti - tole pišem, medtem ko ti zraven mene tako sladko, tako pošteno spiš...)

Hja, sovir ne bere (baje sem mu prepovedala) tega bloga. Ampak vem, da bo vesel, ko bo čez nekaj let to bral; Sem mu povedala že prej, kako neizmerno sem ponosna nanj, da je danes dosegel, kar je dosegel.

Mislim, da nisem še povedala tega, ampak sovir ne odobrava mojega pisanja. Pisanja bloga, da ne bo pomote, ne samega pisanja. Heh... Je pač zguba časa, če je človek brezposeln in če piše diplomo že eno leto. Hja, vsake toliko, ko pogledam število objav (a je enih 140?) v enem letu, se zamislim, da kaka fejst diploma bi to bila, velika 140 strani! Se pravi, da bi bil vsak blog zapis "vreden" eno stran diplome...

Saj vendar veste, da je vsaka slaba/še tako absurdno nemogoča stvar za nekaj dobra? Za nekaj, kar sedaj še ne vemo, ampak se bo izkazalo kasneje, v prihodnosti, za dobro, zelo dobro, ful dobro?
No, to be continued... Blog sovice Oke šele dobiva zalet! ;)

Ferrari

Nisem neka pleharca, ampak vseeno mi je lep videt lep avto in občutit kurjo kožo, ki jo povzroči zvok zverine, ki šibne mimo. Če se zadeva imenuje Ferrari, se sline še toliko bolj pocedijo. Zaradi želje po adrenalinu pospeška, ne tisti po lastništvu. Ime Ferrari sem imela rada v Formuli 1 do prihoda neprebavljivega Schumacherja. Za Alesija in Bergerja sem kar nekaj let tiščala pesti in spremljala dirke. (Jaz?! Šport?! Nemogoče!)

V iztekajočem se vikendu je imela Nova Gorica priložnost videt in slišat nekaj takih zverin. Baje dvaindvajset. Ferrariste, ki pridejo vsako leto, sem letos videla bolj od blizu. Stereotip, da je lastnik take macchine vzvišen 'taljanski šestdesetletnik, poln denarja, ne drži. Vsaj kar sem jih imela priložnost spoznat.
Vozniki so bili tako mladi kot starejši, čisto vsi pa so dajali vtis, da je v ferrariju pač lepo se vozit in da so to zgolj izpolnjene sanje in življenjski stil, ne pa preseravanje jaz imam ferrarija!

Ja, točno zato so lastniki večinoma sivolasi šestdesetletni gospodje. Če sem prav razumela enega od njih, mi je rekel, kako se da prit do takega avta: s pol plače ješ, pol jo daš na stran. Dobrovoljček v roza srajci se smejal, ko mi je to razlagal, in pravil, kako je pomembno, da v življenju znaš uživat v stvareh kot so otroci in vnuki.

Za astronavtski pospešek od nič do ... bom morala počakat do kdaj drugič. Kako nesramno matrat tak avto po slabih cestah in kakšna škoda imet tak avto, s katerim lahko hodiš samo na zbore ferraristov nekajkrat na leto, niti ne vsako nedeljo iz mesta.

foto: sovica

Bad karma

Ko sem se v torek na zaposlitvenem razgovoru zahvaljevala za hiter odziv in povabilo, sem omenila prejšnji razgovor, za katerega še nisem dobila odgovora. Ne čestitamo, ne žal, niste bili sprejeti. Že več kot mesec. V smehu sem razložila, da kako so nesramni, da mi niso odgovorili - ker bi lahko kot lolek čakala in čakala, in ne bi v tem času iskala drugih zaposlitev, med drugim tudi tiste v torek. In da jim bom poslala en tako-se-ne-dela-od-takega-podjetja-si-tega-nisem-pričakovala mail. In tipo direktor se je posmejal in mi rekel: "Ma veš kaj, saj se ti ne splača. To je samo bad karma!"

Zdelo se mi je tako fajn! Mogoče bodoči šef je pridobil še dodatne pike. Od torka do danes ga imam namreč v mislih, ko hočem odpret usta z namenom teženja (upravičenega ali ne) ali kakih drugih izjav, za katere vem, da ne bi bile všeč tistim, ki so jim namenjene. Bad karma. Bad karma! BAD KARMA.

Je pa nevarno prakticirat tole zadevo, opažam, ker se "teženje" (predvsem tisto upravičeno) nabira in se bojim, da bo en dan na veliko počilo. Za kaj brezveznega. In je res, da paše bit tiho v situacijah, ko te ljudje z nizko stopnjo čustvene inteligence skušajo sprovocirat, in jim ne uspe ;)