Piercing

Imela sem neko obdobje, ki je trajalo nekaj let, ko me je konstantno bolela glava nekajkrat na mesec. Mama se je jezila name in me strašila, da sem si s tistim piercingom gotovo preluknjala kakšno refleksno točko na ušesu, in da me zato boli glava.

Pred petnajstimi leti sem šla do zlatarja in vprašala ali bi mi lahko naredil luknjo na zgornjem delu uhlja. (Pravzaprav sem hotela majhno pikico tam, kot na priloženi fotografiji, vendar si nisem upala. Tako čuden občutek je, ko potipaš tisti tako imenovan tragus...) Zlatar me je malo čudno pogledal in rekel okej, vendar pod pogojem, da ga razrešim vseh odgovornosti v primeru težav. Jaja, ok, samo dej, naredi jo že enkrat! Mislim da sem bila prva na šoli s takšnim piercingom.

Pri osemnajstih sem hotela piercing v popku in še vedno si ne predstavljam svojega popka nagega. Pred nekaj meseci sem tisti obroček vrh ušesa simbolično snela, po petnajstih letih, češ, saj sem prestara za te stvari. In da na obleko za zaposlitveni razgovor piercing pač ne paše, čeprav bi ga komot lahko skrila z lasmi.

Včerajšnje snidenje s sestrično pa je razbrskalo žerjavico izpod pepela in prvotna ideja piercinga na nenavadnem delu ušesa me je čisto prevzela. Naj prespim je bila slaba sovirjeva ideja. Čeprav sem velik pristaš tega, da prespana noč ohladi jezo ali zbistri blodne misli, sem ugotovila, da je tokrat še povečala obsesijo! Škoda, da v navalu navdušenja nisem takoj šla prebost zadeve. Danes sem že malo skeptična in ja, priznam - strah me je! Ne toliko direktne bolečine - bolj mrščavice, ki me spreleti, če pomislim ali potipam, kaj bi rada preluknjala. Ob tem se strašim z mislijo, da bi preluknjala kakšno napačno refleksno točko.

Aja, tisti glavoboli so bili posledica slabo popravljenega zoba...
:)