Točnost, lepa čednost.

Sem prepričana, da če hitiš, (lahko) narediš več škode kot ... bi jo sicer, če ne hitiš. Zadnja leta sem osvojila, pravzaprav si jo izmislila, neko tehniko, ki niti ni tehnika, ki mi omogoča, da ne zamujam.
Več.
Toliko.

Tako nekako zgleda, da če me čaka obveznost ob določeni uri, ne grem dan prej prat in likat cunj, tako da visijo na obešalniku, v opomin, da je naslednji dan tako zelo pomemben. Razmišljam samo o tem, da bo treba narediti dober, prijeten vtis. Če je dogodek resne narave. Razgovor za službo, recimo. Ob tem me bolj skrbi, kaj bo, če zaide debata v politične vode, kjer mi ne pomaga noben rešilni obroč, kot pa to, ali bojo opazili, da so konice mojih čevljev že rahlo okrušene. In raje poklikam nekaj strani s politično vsebino, ravno toliko, da vem, kje se nahaja Rupel, če je slučajno na kakem obisku, ali pa se spomnim, da bi lahko izpadla ažurirana s tem, da bi navrgla kaj o Castru. Trač revij ne berem, tako da ne vem, kako napreduje romanca med JJ in zdravnico Urško.

In tako ne paničarim. Lase umijem tik pred zdajci. Če je čas. To pa ocenim sproti. Zelo se prilagajam in če ni časa, bom pač nekaj pričarala. Če ni časa likat las, pač ne bom likala. Preprosto. Make-up? Če znese, OK, če ne, pač ne. Vseeno mi je. Da se pobarvat tudi med vožnjo, veste, pri rdečih semaforjih. Ki pa so itak pravilo, ko se ti mudi, kajne?

Sploh ne razumem, kako je lahko kdo jezen, če drugi ni točen. (Vem, vem, kar napadite me :)) Ne recite, da niste nikoli zamujali, čeprav ste na koncu prišli točno, ali celo kako minuto prej. Ne recite mi, da ne veste, kako je, ko cunje letijo po sobi, kako skačete po stanovanju z eno hlačnico oblečeno in drugo ne, in ne govorite mi, da v avtu ne gledate ure kar naprej, koliko še manjka do ure iks. Ne razumem, kako lahko gledate grdo tiste, ki so zamudili, čeprav ne veste, kaj se jim je zgodilo po poti. In včasih se res kaj zgodi, in niso prazne gume samo izgovori. Ni mi jasno, kako niste veseli, da je dotični sploh prišel do cilja, glede na to, da je divjal po cesti, in bi lahko sploh ne prišel na cilj, samo zato, ker ve, da ne prebavljate zamudnikov.
Še letalo čaka, zakaj ne bi tudi navadni smrtniki?

Skratka, zgodi se, da se dobim s kom. Doma se napravim po zgoraj opisanem postopku. Na dogovorjeno mesto prispem kako minuto bolj pozno, odvisno seveda od tega, s kom sem zmenjena. Na razgovor za službo ravno ne, čeprav... Delodajalci nimajo časa čakat? Gimme a break... Koliko krat ste prišli točno, pa so vas pustili čakat, tudi pol ure? Mene več kot enkrat. Oni pa lahko, seveda... Oni so tam zaradi nas, ne mi zaradi njih. Hmmm... bi se dalo debatirat o tem. Vem za primere, ko si je podjetje zaj... odlične potenciale, samo zato, ker so bili tako vzvišeni in preponosni, da bi sprejeli kandidate, ki so zamudili. Prav jim bodi! :)

Torej, velikokrat se zgodi, da zmenka še ni tam.
A mislite, da sem jezna? Zakaj že? Če imam po zmenku naprej obveznosti, je zmenek sam kriv, da si je skrajšal čas z mano, in je škoda v njegovo breme, hihi. Drugače pa mi je prav vseeno, če zamudi. Ne verjamem, da ste jezni na zamudnika, ker to pomeni, da ste za mizo sami, in vam je nerodno gledat v zrak. Če ja, je to vaš problem, ker ste tako nesamozavestni in neiznajdljivi. Če sem jaz tista, ki čaka, gotovo ne bom zamerila. Zmenku napišem sms, da čakam v avtu, pred lokalom, ali v lokalu. Zmenek odgovori, da potrebuje še 10 ali 15 minut. Odlično. Vedno obstaja kaka obrv, ki je ostala neizpuljena. Se mi je mudilo, in nisem utegnila pobarvat trepalnic? Naj vam ne bo nerodno z mano na pijači - ne bo prvič, da sem jih mazala za mizo. Glej, glej, beli rob francoske manikure nohtov je okrušen. Ha, še 5 minut imam! In pač popravim nohte.
In kako, pri oštji, bi potem lahko zamerila zmenku, ker bo zamudil nekaj minut?

V tolažbo: če so vaše obrvi popolne, manikura sveža in trepalnice namazane, sem prepričana, da obstaja v vašem telefonskem imeniku kup prijateljev, ki jih niste slišali že več kot leto. Napišite jim sporočilce, da ste se pač spomnili nanje in jim tako polepšajte dan. Kaj pa oni vejo, kakšen razlog tiči za tem...
Skoraj v vsakem lokalu boste našli kak časopis. Naročite si aperitiv, da boste vsaj en kozarec v prednosti pred zmenkom, in tako manj živčni, in ... sprostite se, zaboga! Ne igrajte ultra zaposlenega človeka, ki se ga ne sme pustit čakat. Ne obstaja.

Si ne predstavljam, da bi nekdo porabil nekaj ur, da bi se v nulo uštimal zame, nato pa še prišel pred dogovorjeno uro. (Ne drznite si, z mano). Vtis o takem človeku? Ne, da sem mu pomembna. Prej tak, da človek nima kaj počet, in da ima časa na pretek. Kakšen dolgčas... Gotovo je tudi človek dolgočasen...

Če pa boste hoteli kdaj na pijačo z mano, evo... bolj preprosto, kot da sem vam napisala navodila, ne gre. ;)

Prinaša padec mej (same) prednosti?

Je rekla mama dva tedna nazaj, ko je gledala na koledar: "Samo še dvakrat! Samo še dvakrat!", in si je s tem prislužila začuden pogled z moje strani. Nisem ravno navajena slišat mame, ki se pogovarja sama s sabo… Ker gremo ponavadi k starim staršem ob nedeljah, in je krajše, kar za deset kilometrov, če se do tja peljemo čez Italijo, je bilo velikokrat pomembno, kdaj smo se vračali nazaj. Ker smo bili omejeni z urnikom mejnih prehodov. Tisti, ki je bliže starim staršem, je ob nedeljah zapiral že ob 18:30 in tako se je večkrat zgodilo, da smo pridivjali do že oblečenega carinika, ki je ugašal luči, zadnjo minuto. Kakšen krat nam tudi ni uspelo, in tako smo si pot še podaljšali. In preklinjali zraven.

Torej, tale mamin samo-še-dvakrat je bil namenjen mejnim prehodom. Da gremo samo še dvakrat skozi rampe in hitimo do 18:30.

Vsi prebivalci ob meji smo, sklepam, na splošno v pričakovanju, da ne bo več blokov. Zakaj že? Aja, zato da ne bo gneče, ko se ti najbolj mudi, in zato, da nam ne bo treba več kazat prepustnic, ali osebnih izkaznic oziroma potnih listov, in zato, ker smo siti prepotentnih fac na meji, kjer so si cariniki, pred leti preoblečeni v policaje, dvigovali samozavest. Z ustavljanjem prestrašenih romunskih, bolgarskih in podobnih registrskih tablic, ali pa tudi drugih, če je le bil kombi sumljive starosti, ali barve, po možnosti naložen z opremo za surfanje ali kajtanje, ali le poln neobritih temnih južnjakov.

Tega torej ne bo več. In malo prej, ko sem se vračala proti domu, sem opazila, da so danes na prehodu v našem kraju odstranili tisto hiško, v kateri so ždeli policaji in mahali "naprej" ali v navalu dolgočasja stegnili roko skozi okence, po dokument. Ko sem videla tisto praznino, ki se od krajevnega osvetljenega pokopališča in glavne ceste nadaljuje v italijansko temo, brez rampe, pa me je malo zmrazilo, ob misli, da imajo zdaj vsi neomejen dostop do naše vasi. Vsi, tudi tisti, ki ga prej niso imeli. In ker je Italija idilično pribežališče vseh mogočih narodnosti, katerih ljudje prodajo vse svoje premoženje doma, in v Italijo pridejo ilegalno, bo to od zdaj naprej pomenilo, da imajo prost vstop tudi v Slovenijo. Kadar si bojo zaželeli. Brez kontrol, brez urnikov. In mi je bilo kar malo neprijetno, saj sem še nekaj dni nazaj razlagala, kako je pri nas varno, in da hodim teč okrog 22., 23. ure. In da se bojim samo duhov.

Naš kraj pa je itak že prej bil hot spot za ilegalce, prebežnike, in navsezadnje, za tihotapljenje avtov čez mejo. Se še spomnite tistega Bentleya, ki je ostal vkopan v blatu? Ja, ja, tak je naš kraj…

No, bomo videli…

BL(ho-ho-ho)ŽIČ. Post festum post.

Saj veste, da ne morem napisat kratkega posta. Zato se javljam šele zdaj.

Smo preživeli. Dejavniki, ki so me spremljali za prit do kraja zločina, so bili vse prej kot ugodni. Kot da bi mi sporočali, da bo nekaj narobe, in mi to poskušali povedat na take in drugačne načine, in preprečit vožnjo do Ljubljane. No, tokrat mi alter ego, to je tisti del Sovine dvojčkove osebnosti, ki skrbi za moralo, ni mogel reč: "Sem ti rekel!"

Razlogov za obisk Bložiča je bilo kar nekaj; naj ostane taglavni ta, da nisem bila še na nobenem blogerskem srečanju, žuru, mitingu. Od danes naprej imajo spoznani kolegi blogerji obraz, glas, karizmatičnost, frizuro, simpatičen nasmešek, edinstveno mimiko, narečje, višino, celo vonje (Tudi Chanel No. 5, recimo ;))

Vse pohvale in čestitke Človeku, ki ga na koncu sploh nisem uspela uradno spoznat. Ostajam navdušena nad samo lokacijo, oziroma prijetnim minimal, ravno prav velikim lokalom. Nisem pričakovala. Pač, vajena študentskih, low-budget žurov.
Ozvočenje, torta, obeski z imeni: BRAVO! Dodatne točke dobi Bložič za muziko. Se zavedam, da izbor muzike ni bil ravno najbolj pester, ampak veste kaj: vsaj enkrat je meni ratalo, in je kdo drug trpel. Ponavadi sem jaz tista, ki se smeji s stisnjenimi zobmi. Napad starega rocka me je okrog 3h(?) pregnal domov. Sicer odlična muzika, tudi v moji glasbeni zbirki, ampak ne za tja, ne za tisto uro, ne za tisto stanje ljudi. Si ne morem pomagat, ampak sem vesela, da ni bilo balkanjad.

Ok, Človek si je zaslužil bit prvi, zdaj pa gremo kronološko:
Šefica Gole pisarne, Tamala: izkazala si se kot zgovoren dobrovoljčkast party animal. Z mero. Do vsega. Like it! Če rečem, da je bilo čokoladno pecivo dobro, je bilo res dobro. Nina, potrdila si simpatičnost in preprostost, ki sem si jih predstavljala ob prebiranju tvojega bloga. Pravzaprav, sploh si ne predstavljam, kako godrnjaš. Duš'ca, ni kaj rečt! Hvala, ker si prišla! Bejbika, saj veš, da mi je bilo v veselje te spoznat! ;)
(Z njimi sem prebivala led/tremo/neučakanost/vznemirjenje pred dogodkom)

Nagrado za naj makeup oči in najbolj seksi glas večera dobi Lyla. Nasmejano bitje, ki me je potolažilo, da je toliko stara kot jaz in s tem razbila povprečje "naše" male skupinice na Bložiču. To mi delaj! ;)

Prav do Ljubljane sem morala it, da sem spoznala tebe, Alex, čeprav živiš le nekaj kilometrov stran od mene. Ampak - nama je le uspelo. Si nisem mislila, da je blo tako hudo, kot si napisal. Ampak res se ti ni videlo! Sem imela bolj rdeče oči jaz, ki sem preklinjala kadilce, prisežem! V ta sklop vključim tudi Zlobo, ki prav tako prihaja iz bivšega 065 telefonskega omrežnega konca. Črna (pričakovano), visoka (nepričakovano), ful ful lušna. Od Bložiča naprej te ne morem več klicat Zloba! ;)

Andybaby je bila razlog, da sem sploh zvedela za Bložič, zato: hvala, Andy. Takoj sem vedela, kaj bom napisala o tebi v post festum postu: sonček! Zelo zelo prijetna, preprosta, nezafnana, skromna. Zraven Andy spada šarmantni Dmashina. Amm... bo dovolj to, da povem, da so kravate moj fetiš? Ten points! ;)

Fish... je bil Fish. Težko napišem kaj drugega o tebi, hehe, you know... Tak si, kot na fotografijah, in tak, kot v postih. Strasten. Presenetljivo miren, prevzaprav, in prijazen, glede na osebnost volkodlaka. Zraven Fisha sem uspela spoznat tudi MaMlaza, ki sicer (še) nima bloga. V zvezi s Fishem še Katja Lenart, nasmejana pozitivka, in Simona Rebolj. Bliskajoče oči potrjujejo ostrino, ki veje iz njenih zapisov. Kot mnogi drugi, sem bila presenečena nad njeno mladostjo, glede na stil pisanja.

Had, mislila sem, da si bolj zatežen. In manj zgovoren. Sori, ampak podnaslov bloga kritičen do vsega in vseh pač zveni... zateženo, haha. In piercing; presenečenje! Hvala za foto shooting. Shootinge.

Hirkani je mlada. In nasmejana.

Vsake toliko, ko je zmanjkalo debate, je za poživitev poskrbel Rbrndusic, veseljak in Plešoči Žid, kot se je poimenoval v eni izmed debat, kjer smo pilili nemščino (njegova močna točka) in španščino (Sovica in Tamala, jiiihaaa!). Vsekakor si nama popestril Bložič! Pravzaprav verjamem, da ne samo nama ;)

Vesela sem bila, da sem vsaj nekoga spoznala sama, brez da bi mi drugi prišepetavali. To je bilo takrat, Popotnik, ko sem te prišla pozdravit. Ah, saj sem ti že povedala, da si tak kot na sliki, in da sem te zato prepoznala. Nedvomno si naredil vtis name, s tvojo prejšnjo službo in z ljubeznijo do potovanj. Z veseljem bom ponovila kako popotniško debato s tabo!

Fetalij je točno tak, kot sem si ga predstavljala. Frizura, sovpada z zapisi. Odbita! ;)
Don Barkl je mlajši kot sem mislila in izredno simpatičen. Očke... Take, nagajive. Temne, temne. Se prav spomnim? Rado mi je dal prednost med čakanjem v vrsti pri šanku, tam nama je uspelo spregovorit nekaj besed. Ga sicer nisem poznala, zato sem šla šele danes pogledat njegov blog. Bom večkrat brala. Uspelo mi je spoznati tudi Chefa. Ampak samo spoznati. Drugič nadgradimo.

Še eden: nisem vedela, da je Kašpar Kašpar. Ampak sem ga zaznala in šele danes po slikah vem, da je bil on ON. sIreno sem srečala v toaletnih prostorih. Zgražali sva se nad ubijalsko neonko, ki je še treznim ljudem naredila rdeče oči, majhne pikice pa obarvala v ogromne rdeče mozolje. Strašljivo.

Prav tako nisem vedela, da je Piroman PiRoman, in so mi to povedali tako zelo proti koncu žura, da bi mi blo nerodno uletet tja in se ob 3h predstavljat. Ravno tako je bilo s Človekom, za katerega sem vprašala, da kdo, zaboga je ta Človek, da mu grem čestitat za organizacijo. Tamala mi je obrazložila (tako, z WTF pogledom): "Ja pa tisti, ki ti je prinesel Absint!" "Ahaaaa..." Potem sem dobila WTF pogled jaz. Komentar? Mmmmmmm! Oba!

Miss Nymphee se je zgražala, da pije Jäger in da se ji smejejo, kao da kdo pa (še, sploh) pije Jegra. Ay, ay, Nymphee... Glih tapravo je dobila. In tako smo ble tri Jäger-fanice na kupu, skupaj s Tamalo. Na koncu sva s Tamalo spoznali še doktorico Filomeno.

Od daleč so mi pokazali tudi Nino s klicajem. In, obstaja še nekaj neznanih lastnikov hudih pogledov, ki pa... bojo ostali neindentificirani do drugega srečanja. Nisem uspela spoznati Črnordeče Nataše in Vetrnice! Je bila Kandela tista, ki je imela čez srečelov?


Zaključki:
Super, super, super!

Če se še kdo sprašuje, ali je bilo tisto, kar sem imela okrog vratu, pravo krzno, naj povem, da ni bilo pravo, pa tudi umetno ne. Je bil preprost kos kosmatega blaga, ki ga ponavadi vidite v obliki plišastih živali. Ko so me v n-to vprašali, sem postala že malo jezna. Ni vsaka kosmata stvar krzno! OK, sori, to sem morala napisat :)

Čas daril

V preteklosti mi je bilo kupovanje daril toliko lažje, čeprav sem imela manj denarja kot danes.

Ko sem bila majhna, mlajša, je bilo očitno, kaj si kdo želi za rojstni dan, za božič, novo leto, in ostale praznike, pri katerih je v navadi obdarovanje. Pravzaprav sem tudi jaz vedela, kaj si želim, in kot otrok vneto pisala sezname želja. Čisto realne želje so bile v zvezi s pisarijo. Tako kot bi si mogoče danes zaželela nov tiskalnik, sem bila takrat najbolj srečna za paketek flomastrov, kasneje za otroški pisalni stroj, še pred kratkim sem Sovirju naročila komplet Post-It listkov, danes pa bi bila še vedno vesela za kako pisalo a la Parker. Svetleče, srečne, hvaležne oči!

Barbika, ki sem si jo zaželela, ni bila tista z mojega seznama. Moja sestra je dobila Barbie Hawaii, ali nekaj takega, in je imela lase do gležnjev. V nevoščljivosti, da nisem tudi jaz dobila take, malo bolj fensi, sem opletala z njo po zraku, dokler ji ni glava odletela v novoletno smrečico in tam obvisela, ujeta z lasmi v iglice. Takoj naslednji dan, ko sem prespala, me je bilo tako sram, in še zdaj me je, da sem starše tako užalila. Čeprav tega nista kazala. Takrat se še nisem znala opravičiti. Sploh se nisem vprašala, kako sta starša zadovoljna z darilom. Ki je bilo sicer skromno, a vedno domiselno in uporabno. Omejeno na klasično trgovino takratnega YU trga.

Danes se srečujem z drugačnim problemom, pravzaprav ravno obratnim, kot je bil takrat: omejena sem bila z denarjem in izbiro. Danes nisem omejena z denarjem (no ja, ne podarjam ravno verižic Swarovski ali letalskih kart na Bali) in niti z izbiro. Pravzaprav je prav ponudba tista, ki mi povzroča težave. Z globalizacijo so do nas prišle svetovne trgovine, ki so bile prej eksotika. In če sem kot otrok dobila za darilo trenirko iz Italije, ali majčko iz Londona, in se tako počutila frajerka, sem danes kar malo izgubljena v poplavi ponudbe, ki zija iz izložb in internetnih strani.

Nekateri rečejo, da je lažje kupiti darilo za nekoga, ki ga poznaš, kot pa za nekoga, ki ga ne poznaš. V osnovi naj bi bilo tako, vendar verjemite, da raje izvem, da je sodelavka reciklirala moje darilo, torej ga podarila naprej, kot pa da pomembna oseba ne nosi puloverja, ki sem ji ga podarila. Izbiranje daril ni preprosto, in tudi če poznamo okus obdarovanca, zlahka zgrešimo in ob samozavesti, da vemo, da je sodelavki všeč zelena barva, kupimo majico odtenka trave namesto olivno zelenega, ki je sicer njen priljubljen.
Ja, ja, vem da je važna misel, ampak... Ampak je potrata denarja kupiti drag parfum, v opravičilo, da mora ja bit dober, če stane veliko, in s tem očistimo vest, da se nismo v iskanje darila bolj poglobili in se pozanimali, kaj bi oseba pravzaprav rada. Velikokrat ni potrebno dosti; mislim, da smo obremenjeni s tem, da nas skrbi, da bi bilo darilo prepoceni.

Zanimiva oblika, ki je postala priljubljena v zadnjih letih, je darilni bon. Nekateri jih ne marajo, in so užaljeni, ker se jim zdi tako neosebno. Zame je bon sanjsko darilo. Ne vem, če lahko blefiram, in kiks-nakup vonjavo uporabljam, samo zato, da ne bi užalila tistega, ki mi je podaril parfum. Kdo bi se branil bona za masažo? Ali bona v računalniški trgovini, kjer je bila webcam čisto predraga, ker je stala 35€, z bonom pa je lažje "le" dodati tistih 15€, ki zmanjkajo do polne vrednosti kamere.

V naši družini smo že večkrat obšli obdarovanje pod jelko. Lani smo, recimo, kupili monitor za računalnik. Vsi. In to je bil božiček. Pod jelko so se znašli le majhni paketki s simbolično vsebino: nogavice, uhani, komplet kozarcev za penino, šal, in podobno. Brez pretiravanj.
Za rojstni dan sem si zaželela, da mi nekdo plača račun za telefon, hehe, zraven tega pa sem dobila brisačo za na plažo, ki se je ujemala z barvo kopalk. Posrečeno, ane?

Prav tako kot darilni boni so mi pri srcu doma narejena darila: prijateljev CD z animacijo fotografij in glasbeno podlago, z naslovom "The best of Sovica Oka", zapestnica, narejena od malih sestričen, romantična večerja, papirnata (in ne virtualna) voščilnica, obesek za verižico, narejen lastnoročno, steklenica Jaegermeistra, reklamna majica, ki se je ne da dobiti v trgovini.

Za letošnjega božička, dedka Mraza spet nimam želja... Imam vse, kar potrebujem. Jaz uživam v predbožičnem in prednovoletnim časom, v lučkah okrašenega mesta, v vonju klinčkov in cimeta, v pričakujoči atmosferi. Ki se itak razblini prvega januarja zjutraj...

Malo denarja kupi malo muzike. Ali res?

Razmišljanja o blagovnih znamkah segajo v čas srednje šole, ko so nas učili osnovnih pojmov v zvezi z ekonomijo in podjetniškim svetom. Nekateri učitelji so zagovarjali višje cene znanih blagovnih znamk z utemeljitvijo, da podjetja denar porabijo za ideje, testiranja, nove materiale, nove postopke obdelave, in tako dalje. Drugi so bili prepričani, da so lahko neznane prav tako dobre, nemalokrat celo boljše od že uveljavljenih dragih sorodnih znamk. Da so širokemu krogu potrošnikov neznane, pa je krivo večinoma dejstvo, da pač ne vlagajo toliko denarja v oglaševanje.

Že uveljavljene znamke res vlagajo. In malo manj uveljavljene res ne/manj oglašujejo. Kaj to pomeni?

To pomeni, da smo leta nazaj kupili računalnik znamke IBM, ki je računalniškemu laiku neke vrste zagotovilo, da bo izdelek dober. Zaradi dobrega imena. Nobeden v naši hiši se ni razumel na računalnike, fensi pa je bilo slišat aj-bi-em. Kasneje smo kupili iks znamko. Razlika? Neverjetno, ampak manj se je kvaril kot IBM! Kako to? Hja, preprosto… Z IBMom pač nismo znali delat, ker je bil prvi, testni zajček. Iks znamka laufa še zdaj, po hudi kapi od udarca strele je še boljši. Manjka mu samo malo delovnega spomina, tudi pekač bi bil že za zamenjat. Ampak, kdo bi mu zameril, saj je letnik 2001.
Sestra je hotela kupit ultra fensi avtoradio. In je izbrala Sonyja, po tem, ko se je smejala mojemu … Panasonicu. Panasonic bi verjetno delal še zdaj, če ga ne bi ukradli. Za razliko od Sonyja, ki je prvič začel nagajat nekaj mesecev po nakupu, dve leti kasneje, pred kratkim, pa totalno crnil. Hvala lepa!

Torej, ali je res, da malo denarja kupi malo muzike, in obratno?

Poglejmo oblačila. Boom moje mladosti, statusni simbol in pokazatelj, ali ima družina denar, so bile rdeče kavbojke znamke Energie. Poleg tega, da je bilo šivanje zares kvalitetno (večino cunj te znamke bi lahko oblekla tudi danes), so bile majčke Energie tudi lepe. Preprosto: lepe. Ampak jaz nisem padala na znamke. Meni je bilo važno, da kavbojke zmanjšajo rit, recimo, in pa to, da so lepe barve.
Po osnovni šoli smo zrasli, in ugotovili, da ne glede na etiketo na zadnjem žepu, vse cunje šivajo na vzhodu. In smo se začeli spraševat, kje je torej fora, da so fensi znamke tako drage.

Presedlali smo na filozofijo, da raje kot nosit dva para kavbojk celo leto, raje kupiš kakšne bolj poceni in imaš za isti denar pet ali šest parov. Mislim, da kavbojke ne zaslužijo stat več kot bivših 15.000 SIT. Ne glede na kvaliteto. Ne glede na znamko. Ne vem, kako naj vam obrazložim, da imam trenutno na riti kavbojke, ki sem jih našla slučajno (in ne znižane), ki niso od znamke, in jih nosim že 4(!) leta. Me je kar sram napisat: stale so 16€. Šestnajst!!! Znano znamko kupim le, če se ne morem upreti kosu, ki mi je zelo všeč. Da bi kupila kavbojke D&G, samo zato, da bi me prijateljice gledale in se grizle od zavisti? Haha, niso vredne. Prijateljice, ne kavbojke.

Hrana. Odvisno. Jogurta iz Lidla nisem jedla nikoli. In ga tudi ne bi. Zaradi predsodka, da je zanič, ker stane tako smešno in neverjetno malo. Tako nekako: kje je finta, da je tako poceni? Če bi mi zvezali oči, in mi dali za ocenit, kateri od jogurtov je iz Lidla, in kateri je od Yovilanda, verjetno ne bi ugotovila. Priznam. Ampak kaj dejansko loči cenen poceni jogurt iz Lidla od kakega drugega? Hja, slab primer, glede na to, da ga nisem jedla. OK, vzemimo čokolado. Kaj loči Milko od čokolade iz Lidla? Okus. Oziroma delež kakava, verjetno. Pri meni pa vsekakor tisto prepričanje, da je pač poceni in da je zato zanič. Ampak zanimivo, sir brie je v Lidlu prav zakon. Prav tako kava, ki sem jo enkrat podtaknila doma, z namenom preizkusit, ali domači občutijo razliko med 50% cenejšo kavo, in tisto, ki jo kupujemo ponavadi. Je bila odlična, so rekli. Coca Cole spet ne bi menjala. Ben Cola in podobne gnerične nekaj-kole so ogabne.

Kakšen odnos imate do ponaredkov? Si upate nositi torbico Prada, ki ste jo kupili v Bosni, s tako samozavestjo, kot da bi bila originalna? Kaj vas prepriča za nakup nečesa? Cena, kakovost, razmerje med ceno in kakovostjo? Trenutno finančno stanje? Radi prihranite denar na vsem, ali le na luksuznih dobrinah? Je bolj pomembno imet čim večjo plazmo neznane znamke, ali manjšo, za isti denar, ampak da je od znamke, ki vam ustreza?

Torej, edina stvar, kjer sem občutljiva na znamko, je kozmetika. Ko najdem izdelek, ki mi je všeč, in ustreza, mu večinoma ostanem zvesta dolga, ampak res dolga leta. Pri istem dezodorantu in pudru vztrajam že več kot 10 let. Seveda z vmesnimi testnimi obdobji konkurence, ampak neuspešno. Nekajkrat sem se fajn zafrknila, ker sem se prepričevala, da Oriflamov parfum prav tako lepo diši kot ostali, dizajnerski parfumi. Niti podarit si ga nisem upala. V smeti.

O trgovskih blagovnih znamkah (Spar, Tuš, Mercator,...)imam deljeno mnenje. So take, ki so čisto v redu, take, ki niso v redu niti v originalni obliki, in so take, ki so enake, kot je original. Sem ugotovila, da se nekateri ljudje zgražajo nad sokovi blagovne znamke Mercator. Ostalih ne poznam, ker kupujem samo v Mercatorju. (Nimamo Spara v Novi Gorici, veste? Tudi Lidla ne. Tuš pa je ... mini market) Da so slabi, sokovi, so rekli, in se zmrdovali nad njimi, češ, kako lahko kupiš kaj takega. Ampak niso vedeli, da so Fructalovi (ne prepričate me, da obstaja kaj boljšega), le pakirani v tiste grde Mercatorjeve oblekce. Bistvo je očem nevidno, saj veste. Seveda ne verjamem, da je kvaliteta prav enaka originalu, a malo bolj razredčen jabolčni sok name nima vpliva. Važno, da je od Fructala. Tako sem jim svetovala, naj na embalaži poiščejo napis: “Za [ime trgovske družbe] polni/pakira [ime proizvajalca]"

In še o znamkah Made in Slovenia. Kako, hudiča, bi me radi slovenski proizvajalci prepričali v nakup njihovih izdelkov, če so cene njihovih izdelkov na domačih policah enake tistim priznanim izdelkom iz uvoza? Hmmm... Recite, da sem plehka, ampak... že samo zaradi bolj privlačne embalaže bi izbrala tujca. In renomeja.

Vaše izkušnje, mnenja?

Za(jebava)la

Nikoli nisem bila pristašica zajebavanja ljudi (res se nisem mogla ogniti tej besedi). Takšnega ali drugačnega. Niti v časih mIrca, ko so fantje pod krinko ženskega nicka hoteli spoznat punce, nisem teh for prav tolerirala. (V prepričanju, da bo punca prej zaupala drugi punci telefonske, naslov, številko modrca, seks fantazije?)

Tudi Pazi, kamera! mi ni prav nič smešna. Gledat ljudi, kako se (zares) prestrašijo, ali jih spravljat v situacije, da jim je nerodno, mi ni všeč gledat. Reakcije so seveda različne. Od smeha (v najboljšem primeru) do jeze (v dobrem primeru) in do batin (v najslabšem primeru, in to bi verjetno tudi jaz naredila, hehe)

Razlog, da ne poslušam Radia 1, čeprav muzika ni slaba, je prav zajebavanje ljudi po telefonu s strani "punčke" Zale, ki kliče naokrog s pretvezo, da jo zanima to ali ono, ali da nekaj potrebuje.
Če ima smolo, in jo prepoznajo, je mogoče vse skupaj še simpatično, ker se klicani smeje in igra njeno igro. Ampak to malo desetletnico (ki seveda ni mala desetletnica), zafrkne, ker hoče, da izpadejo ljudje neumni. Ne samo to. To ni dovolj. Bistvo je, da se klicanemu človeku ne sanja, za kaj se gre, in da se trudi pomagat, poslušalci, ki poznajo oddajo, pa se pred radijskimi sprejemniki režijo in naslajajo nad naivnostjo in neobveščenostjo klicanega. Kako lepo, ha? Ampak le, dokler se dogaja drugemu, ane?!

Tisti, ki ne vejo, za kaj se gre, lahko debilizme poslušajo na strani Radia Ena.

Decembrski PMS

Ah, sem vedela, da bi morala to napisat že včeraj, dokler je bilo še sveže...

V osnovni šoli sem bila ena izmed redkih, če ne edina v razredu, da nisem hodila k verouku. Kot dvanajstletnica sem se počutila kar malo izključeno iz debat, ki so sledile dnevu, ko so ostali imeli verouk. Pravzaprav sem verouk jemala kot druženje, kot pripadnost neki posebni skupini, s statusom klike, in ne kot VERO-UK.

Ne vem, če sem bila že kdaj pri maši. Poročni obredi ne veljajo. Prav tako ne veljajo polnočnice. Seštevek vseh obiskov pa se vrti okrog številke 3 ali 4.
Včeraj sem torej bila pri maši, na željo none. In si želela, da bi imela zraven kos papirja in pisalo, da bi lahko zapisala vse občutke in napade jeze ter ogorčenja za zapis na blog. Tavžent misli, ki se je rodilo med mašo, je že izpuhtelo, ampak so ostale taglavne.

Moje včerajšnje reakcije (glej kategorijo zapisa) so bile mogoče pretirane, in do danes sem že prespala. A ko sem prišla iz cerkve, sem oblajala vse živo okrog mene. So me morali celo mirit, da nisem delala scene pred tisto zgradbo. No, ja, scene ravno ne, a vendar sem govorila dovolj naglas, in z zelo razburjenim tonom.
Razpiiiiiip me je že sama pojava župnika. Ledeno hladen. Tako po mimiki, kot po govoru in intonaciji, in tudi dejanjih. Da ne govorim o pogledu. Ponavadi so župniki majhni, prijazni, topli, z nekim izrazom vsesplošne pomirjenosti s svetom na obrazu. Ustnice z rahlim, le nakazanim nasmeškom. In pogledom, ki potrjuje iskrenost nasmeška na obrazu.
Tale včerajšnji je bil podoben mafijskemu botru, ali pa, če hočete, in si boste lažje predstavljali, pripadniku Cerkve, ampak tistemu, ki je na drugi, tahudobni strani. Poskušajte si priklicat v spomin kako barabo iz Grofa Montecrista. Ali pa koga iz Da Vincijeve šifre.
Žal mi je, da moram tako napisat, ampak poleg te asociacije sem nehote dobila le še eno: zgledal je kot kak pedofil. Ne sprašujte zakaj. Verjetno iz časopisov, ko ujamejo koga od njih, in objavijo sliko. Zaradi temperature njegovega pogleda, verjetno.

Tako kot je deloval po videzu, je tudi govoril. Naveličano, zguljeno, na pamet, obredno, brez čustev, brez občutka za slovnična ločila. Kot stroj.

Sem se trudila "not past" in sem resnično prisluhnila temu, kar je govoril. Tudi, če je bilo smiselno, in se je v tistih besedah kdo našel, je bila intonacija tega človeka tako poudarjeno nezainteresirana, da je vse skupaj izpadlo plehko. Tako plehko, da me je spomnilo na pisanje Trubarja, na Pridigo proti zidavi cerkva. Preberite še enkrat. ...proti zidavi cerkva. Kdaj že? Enih 500 let nazaj! Čeprav me takrat ni ravno zanimala ta tematika, ki zame sovpada s politiko, sem vseeno prisluhnila, in ugotovila, da moje srednješolsko domače branje le ni tako zavoženo, kot se je zdelo takrat. Cerkev primerjam s politiko preprosto zato, ker menim, da imata skupno točko, po kateri težita: moč. Malo bolj izobraženi (takrat), in malo bolj lumpi (danes) ljudje, ki želijo diktirati ostalim ovcam. Z namenom pridobivanja koristi.

Da ne bo pomote: Trubar je bil veren, le zavzemal se je za to, da bi vsak posameznik našel lasten način stika z bogom, in da se da boga najdi tudi izven cerkve, brez bližine pozlačenih in dragih kipcev ter podob. To mi deli!

S Sovinimi očmi, se pravi zelo velikimi, in na široko odprtimi, sem gledala, kako si je tip župnik nalil cel deci vina, s tako vnemo, da je teklo kar iz obeh odprtin tiste posebne bučke, in ne samo iz tiste, kjer bi moralo. Nato je dolil vodo. Ne vprašajte, koliko. Govorimo o mililitrih. In spil. Da je spil z užitkom, sem sklepala, ker je po tistih nekaj požirkih tako okuševal okus v ustih, kot profesionalen sommelier.

Malo mi je dvignilo pritisk.

Nadaljeval je z branjem, enako monotonim, in enako naveličanim, kot prej. Skušala sem se skoncentrirat na vsebino, ampak mi je pogled uhajal na njegove čevlje, ultra modne, sicer, in nisem mogla drugače, kot da sem mislila na to, kakšni so ti ljudje kadar so off-duty, če me razumete. Kaj počnejo, kaj razmišljajo, ali res verjamejo v... Njega, in podobno. Ali ni vse skupaj le farsa. Priznam, dotaknila se me je tudi misel o spolnosti in prav nič mi ni šlo na smeh, ko sem pomislila, da kako, če, zdržijo brez... no, saj veste. Brez ... praznjenja, pač.
Ampak moje že v perverzijo usmerjene misli niso trajale dolgo, ker me je zmotila sapa na vratu. Ugotovila sem, da gospa v klopi za menoj z vso svojo bitjo moli. (Pravzaprav, sploh ni poslušala župnika!?) Bogve čemu se je zahvaljevala, ali za kaj je prosila. In ali res verjame v to, ali je bolj važno, da jo vidijo sosede.

In takrat je pritisk narasel.

Za boga (haha, kako pripravno) milega: kako, pri Devici Mariji, brezmadežnem spočetju, vseh angelih in svetnikih, lahko verjamejo v to "(cenzura)"??? Srečni oni, ker jim to daje mir. In da ko naredijo napako (ki je vnaprej določena, saj veste - sedem smrtnih grehov in podobne fore za obvladovanje ljudi in pranje možganov), potrebujejo le hiter skok do spovednice, kjer tam opravičijo napake. Kako preprosto: narediš p*zdarijo, ampak koliko ti je dejansko žal, če veš, da te čaka odpuščanje s tem, ko zmoliš n-krat Očetanašega? Seveda je lahko grešit, če vnaprej veš, da boš z nekaj besedami odgnal grožnjo za pekel!

Haha, in ja, pekel.
Ne morem drugače, kot da se spet spomnim literature in Sartra, da "kako vemo, da ni to, kar zdaj doživljamo, pekel nekega drugega sveta in nekih drugih, predhodnih življenj".

Stanje pritiska: ekonom lonec. V najbolj intenzivni fazi kuhanja.

Ker je do mene prispela košarica, kamor ovce mečejo denar (saj poznate tisto anekdoto, češ da je po uvedbi evra neka župnija pozvala farane, naj v izogib težki košarici darujejo raje bankovce, in ne kovancev?), in kjer sem videla 20 evrski bankovec!!! Moram omenit, da sem se ob košarici spomnila, koliko ljudi zapusti v oporoki imetje prav... Cerkvi! Kaj pa vsi zlati in pozlačeni elementi, ki jih najdemo v cerkvah?


Zaključek: Ogabno.
Živa manipulacija z ljudmi. Če ne boš priden, boš šel v pekel. In kaj že pomeni bit priden? To, da delaš kar ti rečejo v cerkvi in kar ti narekuje Cerkev. Sam bog.
Se spomnimo, kako so se grški, rimski in egipčanski ekscentriki samooklicali za bogove, in se na ta račun valjali po bivališčih, ki so jih gradili ljudje-ovce? Ali pa tisto, da so morali jest leže, saj jih je v sedečem položaju preveč tiščalo v trebuhu? Vse popito vino, vse orgije?
Preprosto: samo z ustrahovanjem se je dalo doseči, da je bila masa ljudi ponižna in ubogljiva. Da ni prišlo do anarhije.

Če bi se jim res šlo za vero, bi to propagirali drugače.
Neustrezen marketing? Zame prav gotovo. Verovati in hoditi v cerkev ni isto.

Ampak se ne gre za vero. Sicer pa - kaj bi imeli od ljudi, ki bi hodili v cerkev kar tako, zastonj?




Dodatno branje: Ne morem da ne bi... (Iz akvarija)