Ena natakarska

Sovica Oka, ko gost v lokalu vpraša za še eno pivo: "Glej, Stojan, ne morem."
Gost, presenečeno in jezno: "Zakaj ne?!!!"
Sovica Oka, bolj potiho: "Zaradi tistega zadnjič..."
Gost, še bolj jezno: "KAJ!? Kaj je blo zadnjič!!! Saj nisem bil pijan, saj nisem razgrajal!!!"
Sovica Oka, ga potegne malo stran od drugih gostov: "Razumi, je za tvoje dobro... Zadnjič si se polulal v hlače..."
Gost presenečeno in rahlo v zadregi odide.

Katastrofa! Tragedija!

Prepričana sem, da je Tomaž Humar umrl na najlepši možen način za njegove pojme. A vendar se me njegova smrt dotakne na zoprn način, in vse prej kot spoštljiv, pa ne zaradi njega samega in njegovih dosežkov. Objave v stilu "kdo bo prvi" me razpiiiiiiiiiipzdijo (zvok cenzure na TV). In točno tako sem izvedela  novico ob 11h soboto. Preko Facebooka. Vsekakor je bil to šok, saj sem verjela, da gre še za en  ponesrečen šov alpinista, ki je povzročil že marsikatero zavijanje oči zaradi dejavuja: "A spet?"

Facebook skupine kova Tomaž Humar - RIP me ne ganejo prav nič. Čeprav bi tako rada, da bi nas oni  na drugem svetu gledali od tam zgoraj, vseeno mislim, da ni tako. Enako kot rečejo za mojo mojo nedavno preminulo nono, da škoda, da ni videla pravnuka. Ravno za mesec sta se zgrešila... Halo?! Pranona ni na oni strani vsa žalostna, da je zamudila pravnuka!

Ok, ok, nisem hotela zaiti...

Smrt pomembne osebe zame izničijo - ali vsaj v veliki meri zmanjšajo - mediji. Danes za dobro jutro pri kosilu kriči z naslovnice Tomaž Humar, in članek, ki je posvečen njemu, na vse možne tragične načine opisuje domneven potek dogodkov. Oja, pogosto se dogaja, da ob senzacionalni novici zavijam z očmi, ker že vidim veselje novinarjev, da bo ob dolgočasnih političnih novicah, in tistih iz gospodarstva, en nov naslov  z oznako "škandal" ali "nesreča" in "tragedija". Verjetno si predstavljate, kateri časopis imam v mislih?

Tomaža Humarja sem si na mogoče neprimeren način izposodila, želim pa kritizirat medije. Rednemu branju sem se popolnoma odpovedala, zavestno. Saj jih tudi prej nisem brala, le če sem koga čakala za kavo. Prav zoprno mi je gledat tiste naslovne, čez pol strani objavljene novice. Res je, tudi novinarji morajo prislužit svoj dopust (za kruh menda imajo?) in njihova naloga je, da naredijo naslov članka čim bolj privlačen, da ga bo potencialni kupec v množici listja v trafiki opazil. Pa vendar, koliko je to prijazno do prizadetih? Prepričana sem, da je le malokdo v stanju žalovanja razpoložen odgovarjat na novinarska vprašanja, ki v lovu za senzacionalno novico marsikdaj preskočijo mejo rahločutnosti. Okej, njihova naloga je informirati. Vendar opažam vedno večjo agresivnost, morda kar tekmovalnost med konkurenco pri objavljanju novic.

Kakorkoli, ubogi Tomaž Humar se mi je zameril, ker že tri dni poslušam in berem (je to neke vrste posilstvo?) samo o njem, tale zapis, ki nastaja že dva dni, pa je dokončno spodbudila naraščajoča številka belomodrega F-prijatelja, ki vztrajno obvešča, da se v skupini množijo virtualni kliki prijateljev, ki žalujejo za njim. Žalujejo? Je potrditveni klik v Facebook skupino žalovanje? Koliko ljudi je sploh vedelo, kdo je Tomaž Humar, vsaj pred letom 2005, ko so ga (prvič) reševali, in je bila velenovica spet na naslovnicah?

Naslednja katastrofa, potres, HnNn virus, požar, vojna, Fritzl? Zgleda kot da bi bili veseli takih novic. Takšne vendar najbolj gredo v prodajo! Ljudje so lačni katastrof in tragedij. Vsaj sklepam. Po tem, da vsi vejo za Fritzla, za to, kdaj je slovenski dan samostojnosti, kdaj pa dan državnosti pa ne ravno vsi!

V tolažbo mi je misel, da mogoče z veseljem berejo o tragedijah drugih, da se katarzično veselijo, da le ni najhuje ne prejemat plače politika ali direktorja, in da so na svetu še druge, hujše stvari, ter da je morda bolje bit povprečen in neviden, kot bogat tajkpizdun, ki ga zasačijo pri kraji in vlačijo po časopisih.

Kako razbarvati obarvano perilo?

Perete stroj belega perila. Ko želite obesiti zadeve pa ugotovite, da je bila vmes črna nogavička.

Obratno se je zgodilo meni pred dnevi. Prala sem temno perilo, vmes pa je bil rumen bodi. Ki se je spremenil iz sončno rumenega v sivkasto-modrega s temnomodrimi progami. To se je zgodilo, ker sem podlegla oglasu za Mix color pralni gel, ker z njim lahko pereš perilo različnih barv. Nekdo je na mojo jezno objavo na Facebooku hudomušno pripomnil, da če nisem razumela, da je "mix color" pač zato, ker "zmeša" barve, haha.

Z varekino (no, belili) nisem ravno domača. Izhajam iz tega, da belilo pač pobeli, in bi bilo zato neprimerno ga uporabljat na rumenem kosu. Tako sem se odpravila iskat nekaj, kar bi izpralo modre odtenke. Pri pralnih sredstvih sem prišla do škatlice z jasnim imenom Remedia (popravi). Navodila so verjetno na deklaraciji na škatlici, zato ne bom prevajala, le dodala lastne izkušnje.

Ker sem imela le en kos perila za razbarvat, sem se odločila, da ne bom prala v stroju, ampak na roke. Dala sem pol vrečke prahu v nekaj litrov vode (originalno navodilo je cela vrečka v 8 do 10 litrov). Navodilo obljublja, da višja kot je temperatura vode, boljši bo učinek - seveda glede na najvišjo dovoljeno temperaturo pranja za določeno tkanino. V vedro sem vlila kar vrelo vodo in ji dodala malo mrzle, tako da sklepam, da je bila temperatura kakih 70 ali 80°C. Potopila sem bodi v mešanico in v sekundi (ampak res v sekundi!) je postal spet rumen.

Vsa navdušena sem se spomnila še par ponesrečeno opranih oblačil in jih šla iskat, da jih potopim v čarobno vodico. Sivo obarvane roza spodnje hlače so postale... rumenkaste! V rdečem vedru namreč ni bilo videt, da je bodi "pustil" rumeno barvo. Ker pa se iz napak učimo, bojo hlačke šle z naslednjim (roza-rdečim) strojem v pranje. Prepričana sem, da bo zakon rdečih oblačil, ki stalno nekaj spustijo, deloval, in da bojo spet roza.

Reklamna , a nadvse priljubljena sovirjeva majica bele barve je bila obarvana v roza. Seveda ne enakomerno, kajti tako bi sploh ne bilo videt, da je obarvana, ampak spet progasto. Tokrat sem zamenjala vodo in vedro in dala v dva litra vode (spet vroče) zvrhano čajno žličko prahu. In potopila majico. Ki se je spremenila v še-nikoli-tako belo!

Za rešit je ostal še en bel sovirčkov bodi. Res neumno naredijo te bele cunjice z živordečo obrobo ovratnika in rokavov: seveda je med pranjem postal roza. Spet sem zamenjala vodo in potopila bodi. Tako kot je bil bodi bliskovito bel, so bile bliskovito razbarvane tudi rdeče obrobe. Tako so zdaj oranžne. Kar me pa ne moti.

Torej,  očitno je čajna žlička prahu dovolj na 4 ali 5 litrov vode, če želimo razbarvat samo en kos perila. Tisti rumen bodi je namreč postal bolj bled, saj je očitno premočna mešanica pobrala tudi rumeno barvo...

Pričakujem komentarje, če bo kdo nadaljeval poskuse! Namenoma sem sestavila naslov posta iz takšnih besed, kot bi jih sama vtipkala kot ključne v brskalnik, če bi iskala nasvete, hehe.

Dobrodošla, če so za kaj koristna: verižna pisma

Vsake toliko dobim v e-nabiralnik kakšno verižno pismo, naprej pa pošljem, če se mi zdi uporabno ali res simpatično. Powerpointovih osladnih predstavitev, kamor se je nekomu ljubilo pretipkavat romantične misli in zraven lepit slike s sončnimi zahodi, ker se je ravno naučil uporabljat ta program, pa recimo ne pošiljam naprej. 

Prejšnji teden sem v n-to dobila mail o bolni deklici, za katero ameriški družbi velikanki zbirata denar, da jo bodo lahko zdravili, saj stroški presegajo finančne vire staršev. V slovenski različici te verižice je podpisan celo slovenski zdravnik (ali res obstaja, ne vem), kar daje mailu (vsaj zame) veliko mero verodostojnosti. Vsekakor me ganejo mali bolni otroci. Ampak sem šla vseeno poguglat, če je na internetu kaj v zvezi s tem. In našla...

Rachel Arlington ni bolna. Pravzaprav sploh ne obstaja. Tudi če bi obstajala in bila hudo bolna, in bi ji ameriški družbi AOL in ZDNET želeli pomagat, bi verjetno neposredno podarili denar. V pismu je namreč prošnja, da naj čim več ljudi pošlje mail naprej, ker da za vsakega poslanega družbi podarita mali bolnici 0,03 USD. Samo na hitro poskusite pomnožit številko, če pošljete vsem v vaši mailing listi, in vsak od vaših prijateljev na poštnem seznamu pošlje vsem na njihovem poštnem seznamu in če...

Obstaja več verzij tega pisma - od tega, da je ponekod desetmesečna Rachel desetletna, do tega, da je pismo avtorska pesem, katero je avtorica napisala sinu avtistu (kaj je avtizem?). Rachel v nekaterih mailih boleha za levkemijo, nekje pa za rakom na možganih. Tudi fotografija je baje montaža. Vsaj upam! Jasno je, da se na tak način e-pošti ne da sledit, torej tudi ne zbirat denarja. Super bi bilo, če bi se dalo na tak način zbirat denar!

Tole o Rachel sem šla raziskovat, ker sem pred nekaj meseci dobila neko neverjetno e-sporočilo. Prebrala sem, da so našli fotoaparat s fotografijami dogajanja med nesrečo letala družbe Airfrance, ki je letelo iz Brazilije proti Franciji, in strmoglavilo v noči na 1. junij 2009. Res grozljive slike... Dokler mi zdrava pamet ni rekla, da kdo je tako korajžen (predvsem pa priseben), da med padanjem (in tresenjem, in kisikovo masko,...) še fotografira!?  Prišla sem do ogabne ugotovitve, da je nek bolan um mailu prilepil screenshote serije Lost, in razposlal okrog, češ da so posnetki junijske nesreče! (Tudi kolega Klemen piše o tem)

Če bi radi pomagali, in bili dobrodelni, pojdimo raje darovat kri ali kostni mozeg. Mislim, da je še vedno aktualna zgodba o fantku Nelu z Raven na Koroškem.

Tistemu, ki mi je poslal tale mail, bom odgovorila s tem, da mu bom v opomin poslala nazaj tale post. Prav tako bom poslala vsem (6-krat preposlan mail po pribl. 30 ljudi), katerih imena in e-naslove sem dobila v mailu, ker ne uporabljajo fuknkcije skrite kopije. Da bodo vedeli, čemu takšni maili služijo: zbiranje e-naslovov za baze podatkov!