Ena natakarska

Sovica Oka, ko gost v lokalu vpraša za še eno pivo: "Glej, Stojan, ne morem."
Gost, presenečeno in jezno: "Zakaj ne?!!!"
Sovica Oka, bolj potiho: "Zaradi tistega zadnjič..."
Gost, še bolj jezno: "KAJ!? Kaj je blo zadnjič!!! Saj nisem bil pijan, saj nisem razgrajal!!!"
Sovica Oka, ga potegne malo stran od drugih gostov: "Razumi, je za tvoje dobro... Zadnjič si se polulal v hlače..."
Gost presenečeno in rahlo v zadregi odide.

Katastrofa! Tragedija!

Prepričana sem, da je Tomaž Humar umrl na najlepši možen način za njegove pojme. A vendar se me njegova smrt dotakne na zoprn način, in vse prej kot spoštljiv, pa ne zaradi njega samega in njegovih dosežkov. Objave v stilu "kdo bo prvi" me razpiiiiiiiiiipzdijo (zvok cenzure na TV). In točno tako sem izvedela  novico ob 11h soboto. Preko Facebooka. Vsekakor je bil to šok, saj sem verjela, da gre še za en  ponesrečen šov alpinista, ki je povzročil že marsikatero zavijanje oči zaradi dejavuja: "A spet?"

Facebook skupine kova Tomaž Humar - RIP me ne ganejo prav nič. Čeprav bi tako rada, da bi nas oni  na drugem svetu gledali od tam zgoraj, vseeno mislim, da ni tako. Enako kot rečejo za mojo mojo nedavno preminulo nono, da škoda, da ni videla pravnuka. Ravno za mesec sta se zgrešila... Halo?! Pranona ni na oni strani vsa žalostna, da je zamudila pravnuka!

Ok, ok, nisem hotela zaiti...

Smrt pomembne osebe zame izničijo - ali vsaj v veliki meri zmanjšajo - mediji. Danes za dobro jutro pri kosilu kriči z naslovnice Tomaž Humar, in članek, ki je posvečen njemu, na vse možne tragične načine opisuje domneven potek dogodkov. Oja, pogosto se dogaja, da ob senzacionalni novici zavijam z očmi, ker že vidim veselje novinarjev, da bo ob dolgočasnih političnih novicah, in tistih iz gospodarstva, en nov naslov  z oznako "škandal" ali "nesreča" in "tragedija". Verjetno si predstavljate, kateri časopis imam v mislih?

Tomaža Humarja sem si na mogoče neprimeren način izposodila, želim pa kritizirat medije. Rednemu branju sem se popolnoma odpovedala, zavestno. Saj jih tudi prej nisem brala, le če sem koga čakala za kavo. Prav zoprno mi je gledat tiste naslovne, čez pol strani objavljene novice. Res je, tudi novinarji morajo prislužit svoj dopust (za kruh menda imajo?) in njihova naloga je, da naredijo naslov članka čim bolj privlačen, da ga bo potencialni kupec v množici listja v trafiki opazil. Pa vendar, koliko je to prijazno do prizadetih? Prepričana sem, da je le malokdo v stanju žalovanja razpoložen odgovarjat na novinarska vprašanja, ki v lovu za senzacionalno novico marsikdaj preskočijo mejo rahločutnosti. Okej, njihova naloga je informirati. Vendar opažam vedno večjo agresivnost, morda kar tekmovalnost med konkurenco pri objavljanju novic.

Kakorkoli, ubogi Tomaž Humar se mi je zameril, ker že tri dni poslušam in berem (je to neke vrste posilstvo?) samo o njem, tale zapis, ki nastaja že dva dni, pa je dokončno spodbudila naraščajoča številka belomodrega F-prijatelja, ki vztrajno obvešča, da se v skupini množijo virtualni kliki prijateljev, ki žalujejo za njim. Žalujejo? Je potrditveni klik v Facebook skupino žalovanje? Koliko ljudi je sploh vedelo, kdo je Tomaž Humar, vsaj pred letom 2005, ko so ga (prvič) reševali, in je bila velenovica spet na naslovnicah?

Naslednja katastrofa, potres, HnNn virus, požar, vojna, Fritzl? Zgleda kot da bi bili veseli takih novic. Takšne vendar najbolj gredo v prodajo! Ljudje so lačni katastrof in tragedij. Vsaj sklepam. Po tem, da vsi vejo za Fritzla, za to, kdaj je slovenski dan samostojnosti, kdaj pa dan državnosti pa ne ravno vsi!

V tolažbo mi je misel, da mogoče z veseljem berejo o tragedijah drugih, da se katarzično veselijo, da le ni najhuje ne prejemat plače politika ali direktorja, in da so na svetu še druge, hujše stvari, ter da je morda bolje bit povprečen in neviden, kot bogat tajkpizdun, ki ga zasačijo pri kraji in vlačijo po časopisih.

Kako razbarvati obarvano perilo?

Perete stroj belega perila. Ko želite obesiti zadeve pa ugotovite, da je bila vmes črna nogavička.

Obratno se je zgodilo meni pred dnevi. Prala sem temno perilo, vmes pa je bil rumen bodi. Ki se je spremenil iz sončno rumenega v sivkasto-modrega s temnomodrimi progami. To se je zgodilo, ker sem podlegla oglasu za Mix color pralni gel, ker z njim lahko pereš perilo različnih barv. Nekdo je na mojo jezno objavo na Facebooku hudomušno pripomnil, da če nisem razumela, da je "mix color" pač zato, ker "zmeša" barve, haha.

Z varekino (no, belili) nisem ravno domača. Izhajam iz tega, da belilo pač pobeli, in bi bilo zato neprimerno ga uporabljat na rumenem kosu. Tako sem se odpravila iskat nekaj, kar bi izpralo modre odtenke. Pri pralnih sredstvih sem prišla do škatlice z jasnim imenom Remedia (popravi). Navodila so verjetno na deklaraciji na škatlici, zato ne bom prevajala, le dodala lastne izkušnje.

Ker sem imela le en kos perila za razbarvat, sem se odločila, da ne bom prala v stroju, ampak na roke. Dala sem pol vrečke prahu v nekaj litrov vode (originalno navodilo je cela vrečka v 8 do 10 litrov). Navodilo obljublja, da višja kot je temperatura vode, boljši bo učinek - seveda glede na najvišjo dovoljeno temperaturo pranja za določeno tkanino. V vedro sem vlila kar vrelo vodo in ji dodala malo mrzle, tako da sklepam, da je bila temperatura kakih 70 ali 80°C. Potopila sem bodi v mešanico in v sekundi (ampak res v sekundi!) je postal spet rumen.

Vsa navdušena sem se spomnila še par ponesrečeno opranih oblačil in jih šla iskat, da jih potopim v čarobno vodico. Sivo obarvane roza spodnje hlače so postale... rumenkaste! V rdečem vedru namreč ni bilo videt, da je bodi "pustil" rumeno barvo. Ker pa se iz napak učimo, bojo hlačke šle z naslednjim (roza-rdečim) strojem v pranje. Prepričana sem, da bo zakon rdečih oblačil, ki stalno nekaj spustijo, deloval, in da bojo spet roza.

Reklamna , a nadvse priljubljena sovirjeva majica bele barve je bila obarvana v roza. Seveda ne enakomerno, kajti tako bi sploh ne bilo videt, da je obarvana, ampak spet progasto. Tokrat sem zamenjala vodo in vedro in dala v dva litra vode (spet vroče) zvrhano čajno žličko prahu. In potopila majico. Ki se je spremenila v še-nikoli-tako belo!

Za rešit je ostal še en bel sovirčkov bodi. Res neumno naredijo te bele cunjice z živordečo obrobo ovratnika in rokavov: seveda je med pranjem postal roza. Spet sem zamenjala vodo in potopila bodi. Tako kot je bil bodi bliskovito bel, so bile bliskovito razbarvane tudi rdeče obrobe. Tako so zdaj oranžne. Kar me pa ne moti.

Torej,  očitno je čajna žlička prahu dovolj na 4 ali 5 litrov vode, če želimo razbarvat samo en kos perila. Tisti rumen bodi je namreč postal bolj bled, saj je očitno premočna mešanica pobrala tudi rumeno barvo...

Pričakujem komentarje, če bo kdo nadaljeval poskuse! Namenoma sem sestavila naslov posta iz takšnih besed, kot bi jih sama vtipkala kot ključne v brskalnik, če bi iskala nasvete, hehe.

Dobrodošla, če so za kaj koristna: verižna pisma

Vsake toliko dobim v e-nabiralnik kakšno verižno pismo, naprej pa pošljem, če se mi zdi uporabno ali res simpatično. Powerpointovih osladnih predstavitev, kamor se je nekomu ljubilo pretipkavat romantične misli in zraven lepit slike s sončnimi zahodi, ker se je ravno naučil uporabljat ta program, pa recimo ne pošiljam naprej. 

Prejšnji teden sem v n-to dobila mail o bolni deklici, za katero ameriški družbi velikanki zbirata denar, da jo bodo lahko zdravili, saj stroški presegajo finančne vire staršev. V slovenski različici te verižice je podpisan celo slovenski zdravnik (ali res obstaja, ne vem), kar daje mailu (vsaj zame) veliko mero verodostojnosti. Vsekakor me ganejo mali bolni otroci. Ampak sem šla vseeno poguglat, če je na internetu kaj v zvezi s tem. In našla...

Rachel Arlington ni bolna. Pravzaprav sploh ne obstaja. Tudi če bi obstajala in bila hudo bolna, in bi ji ameriški družbi AOL in ZDNET želeli pomagat, bi verjetno neposredno podarili denar. V pismu je namreč prošnja, da naj čim več ljudi pošlje mail naprej, ker da za vsakega poslanega družbi podarita mali bolnici 0,03 USD. Samo na hitro poskusite pomnožit številko, če pošljete vsem v vaši mailing listi, in vsak od vaših prijateljev na poštnem seznamu pošlje vsem na njihovem poštnem seznamu in če...

Obstaja več verzij tega pisma - od tega, da je ponekod desetmesečna Rachel desetletna, do tega, da je pismo avtorska pesem, katero je avtorica napisala sinu avtistu (kaj je avtizem?). Rachel v nekaterih mailih boleha za levkemijo, nekje pa za rakom na možganih. Tudi fotografija je baje montaža. Vsaj upam! Jasno je, da se na tak način e-pošti ne da sledit, torej tudi ne zbirat denarja. Super bi bilo, če bi se dalo na tak način zbirat denar!

Tole o Rachel sem šla raziskovat, ker sem pred nekaj meseci dobila neko neverjetno e-sporočilo. Prebrala sem, da so našli fotoaparat s fotografijami dogajanja med nesrečo letala družbe Airfrance, ki je letelo iz Brazilije proti Franciji, in strmoglavilo v noči na 1. junij 2009. Res grozljive slike... Dokler mi zdrava pamet ni rekla, da kdo je tako korajžen (predvsem pa priseben), da med padanjem (in tresenjem, in kisikovo masko,...) še fotografira!?  Prišla sem do ogabne ugotovitve, da je nek bolan um mailu prilepil screenshote serije Lost, in razposlal okrog, češ da so posnetki junijske nesreče! (Tudi kolega Klemen piše o tem)

Če bi radi pomagali, in bili dobrodelni, pojdimo raje darovat kri ali kostni mozeg. Mislim, da je še vedno aktualna zgodba o fantku Nelu z Raven na Koroškem.

Tistemu, ki mi je poslal tale mail, bom odgovorila s tem, da mu bom v opomin poslala nazaj tale post. Prav tako bom poslala vsem (6-krat preposlan mail po pribl. 30 ljudi), katerih imena in e-naslove sem dobila v mailu, ker ne uporabljajo fuknkcije skrite kopije. Da bodo vedeli, čemu takšni maili služijo: zbiranje e-naslovov za baze podatkov!

O vikanju in tikanju

Maloprej sem ogovorila gospodično, ki ima kakih sedem, osem let. In glede na to, da ne poznam njenega imena, sem jo poklicala z "gospodična". Potem sem jo, seveda, nagovarjala s tikanjem, in se zamislila, kako je bilo meni všeč, če so mi rekli gospodična ali mlada dama. To se je zgodilo le dva- ali trikrat, a radovedno otroče sem se vseeno počutila starejšo in pomembno, da so me obravnavali kot (malo bolj) odraslo.

Malo starejše, a še vedno radovedno otroče danes razmišlja o tem, kaj sproži vikanje oziroma tikanje drugega.Velikokrat nimamo časa razmišljat, kako bomo naslovili človeka, ker so ponavadi take situacije spontane!

Vikamo starejše, kajne? Kaj pa to pomeni? Kje je meja, kdo je mlajši in kdo starejši? Vikamo nekoga, ki ga ne poznamo? Hja, tiste punčke prej nisem poznala, pa vendar sem si dovolila ji reč ti. Torej vikamo nekoga, ki je starejši (od nas?) in ki ga ne poznamo? Tako nekako, z dodatkom pripadajočega spoštovanja. Torej bomo vikali učitelje, uradne uslužbence, prodajalko v trgovini, serviserja, ki nam je premontiral avtoplašče, in tako naprej, do župana in podobnih "funkcionarjev" ter oseb na pomembnih položajih.

Jaz se držim zgoraj napisanega, s tem, da vikam tudi osebe, katerim pripisujem mojo starosti, ali so celo mlajše od mene. Ne predstavljam si, da bi na upravni enoti tikala uslužbenko, čeprav vidim, da je na praksi, in da nima več kot dvajset let. Če ona predlaga tikanje, bom z veseljem sprejela predlog in vrnila željo, da tudi ona tika mene.

Ustavi se, kot ponavadi, v baru. Vsekakor sem za štirideset-in-plus letnike mula. Nekega dne mi je postalo zoprno, da so me kar tako, po defaultu, tikali. Dokler nisem nekomu, ki me je poklical "Ej ti, pupa!", odbrusila nazaj nekaj, kar mu je dalo mislit in se je - sicer v hecu - popravil. Da ne govorimo o tem, da je marsikomu zelo zelo ZELO težko izustit gospodična. Naši zahodni sosednje so gotovo bolj kulturni, kar se tiče naslavljanja.

Tistemu gospodu sem na ej ti pupa odgovorila: "Kaj je, stari?"

Vem, zelo predrzno.

Ali pa ne, kakor komu!

Drugemu (čudno, spet je bil moški) sem rekla, da sem počaščena, da me ima za tako mlado, ampak da imam skoraj trideset let, in vseeno nisem tako mlada, da si s tako gotovostjo privošči tikanje. Ja, vse se je končalo s smehom, in tudi ne vem, če sem te tiče kaj naučila za naslednjič. Ah, saj ni tako važno, važno da sem si jaz olajšala dušo in se naučila vsaj malo skregat zase, čeprav sem izpadla prepotentna. 

Vsake toliko sem po tistem ej ti pupa dogodku komu, ki mi je rekel ti, odvrnila s ti nazaj. Veliko je bilo presenečenih pogledov in povešenih čeljusti. Verjetno so razumeli.

Kdaj pa kdaj se mi kdo smeje, ko mu rečem vi, a vseeno mislim, da je bolje začeti z vi in počakati na predlog za tikanje, kot pa koga užaliti.

Menjava žarnice pri različnih astroloških znamenjih

Koliko ovnov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Samo enega, zato pa je potrebnih veliko žarnic! Ovni so nespretni in grobi, pa zdrobijo vse, kar jim pride pod roke.

Koliko bikov potrebujemo za zamenjavo žarnice?

Nobenega, ker biki ne marajo sprememb!

Koliko dvojčkov potrebujemo, da zamenjajo žarnico?

Dva! Seveda- trajalo bo cel vikend, ko pa bosta končala, bo žarnica pospravljala stanovanje, govorila francosko in svetila v barvi, kot si boste želeli.

Koliko rakov potrebujemo, da zamenjajo nesrečno žarnico?

Samo enega - ampak ta najprej potrebuje tri leta čustvene terapije, da bo lahko preživel izgubo prejšnje.

Koliko levov potrebujemo za zamenjavo žarnice?

“Kaj? A da bi žarnico menjal? Kaj ti sploh misliš? Lev tega ne dela!” (poiskal bo kakšno drugo svetilko, ki bo osvetlila njegov nastop na odru življenja).

Koliko devic potrebujemo za zamenjavo ene same žarnice?

Da vidimo…Eno, ki si bo zadevo ogledala, drugo, da bo zapisala datum, kdaj je bila kupljena in kdaj je pregorela, in še ena, ki bo novo previdno privila…In še kakšno, ki bo pospravila stanovanje, ker je strašno neurejeno.

Koliko tehtnic potrebujemo, da zamenjajo bedno žarnico?

“Pravzaprav ne vem… Odvisno od tega, koliko je pregorela… Mogoče samo eno, če gre za običajno žarnico, dve, če ne ve, kje bi kupila novo, mogoče celo…” Uff, odloči se že, tehtnica!

Koliko škorpijonov rabimo za zamenjavo te presnete žarnice?

“Kdo bi rad vedel? Zakaj bi to rad vedel…? Da ni to policija? Zakaj me obremenjujejo?” (Tako! Da bo vsaj imel mirno vest.)

Koliko strelcev potrebujemo zato, da zamenjajo eno neumno žarnico?

“Sonce sije, življenje je…To je velika skrivnost in še danes ne vemo, kaj je bilo prej: kura ali jajce. Tebe pa skrbi ena neumna žarnica?”

Koliko kozorogov potrebujemo za zamenjavo uboge žarnice?

Nobenega! Kozorogi ne menjajo žarnic, razen če v tem ne vidijo možnost zaslužka!

Koliko vodnarjev potrebujemo za zamenjavo ene žarnice?

Pojavilo se jih bo kar nekaj sto, ki bodo tekmovali med seboj in ugotavljali, kdo izmed njih bo dal svetu spet luč.

Koliko rib rabimo, da nam zamenjajo eno presneto žarnico?

“Kaaaaj?… je zmanjkalo elektrike?”

 

 

 

Jaz (dvojčka) se totalno prepoznam!

Vir: http://www.motivacija.info/

Lučko ali denar!

Joj, tale blog bo postal eno samo jamranje v zvezi z nategovanjem kupca.

Prejšnjič sem pisala o "nateganciji" z vzmetnico. Na kupljeno blago in sam nakup sem postala še bolj pozorna po prebiranju mnenj kolegic blogerk Nine in Mojce. Še bolj? No, odvisno od stvari, vendar se ponavadi pozanimam, kaj grem kupit, če to ni spontan nakup. En tak se mi je zgodil predvčerajšnjim. Tokrat bom kupljeno zadevo vrnila v trgovino in začela težit. Mojca, Nina, vama gre zahvala, da bo svet bogatejši za še eno "tečno" stranko. Ki pa bo z vsem veseljem tečna, predvsem pa z vso pravico.

V trgovini z igračami sem pasla oči in nisem imela namena ničesar kupit. Ampak ker je bilo znižano, me je premamilo. To, da sem srčkano otroško nočno lučko kupila, sem utemeljila s tem, da saj ne more mali za vedno spat v taki svetlobi. Tista taka svetloba prihaja od solne lučke, ki je dokaj velika, in posledično tudi močno sveti. Že pred leti sem si jo obljubila, da bo celo noč prižgana na hodniku stanovanja in da ne bo nikoli temno. Ampak svetloba je v sobi vseeno preveč močna, zdaj, ko smo se navadili na majhnega dojenčka. Vendar dojenček ne sme biti v popolni temi, so rekle babice in patronažne sestre. In da morajo starši otroka vedno videt. In da je majhne otroke strah teme. (Preverjeno pri sebi!)

Tale otroška lučka nežne svetlobe v obliki lune je pravšnja, da bi bdela nad dojenčkovo posteljico. Če le ne bi bilo nekaj narobe z njo.

Deklaracijo sem pozorno prebrala že v trgovini. Piše, da dela gumbek na lučki na tri načine: prvi pritisk na gumb lučko prižge, drugi povzroči, da se svetloba zmanjša, tretji pa lučko ugasne. Vsa vesela sem stlačila baterije od daljinca v lučko in prižgala. Fantastično! Ammm... fantastično je bilo le do drugega pritiska na gumb, ko sem ugotovila, da svetloba ne pojenja, kot obljubljeno, ampak začne utripat. Kaj?! Lučka za lahko noč bo zdaj disko-lučka, pravzaprav mini stroboskop?

Prebrskala sem polno vrečko smeti (še dobro, da ločujem organske odpadke, in da mi ni bilo treba mešat po olupkih zelenjave in ostankih kosila) in nisem našla računa. Spraševala sem se, če nisem v vsej evforiji nemara pustila prekleti košček papirja v trgovini, češ, saj je butasta lučka, kaj mi rabi račun. Že sem se jezila nase, da kako je splavala odlična priložnost za it vadit pritoževanje (Mojca in Nina sta me pač fajn podkurili :)), in sem ga našla v cvetličnem lončku, ki sem ga kupila v drugi trgovini. Račun drugače vedno, ampak res VEDNO vzamem.

Tam sta, na pultu. Račun, in škatla, katere sem se navadila odpirat tako, da jih kasneje lahko vrnem v prvotno stanje: barabe trgovske pogosto zamenjajo blago le z nepoškodovano embalažo...

Bom javila. Lučka je bila zadnja, dobropisa in/ali (za božjo voljo, ne že spet:) bonov nočem! Hočem delujočo lučko ali denar!

Tech-still-NO-logic

Tale vikend sem se končno odločila "prit do konca" moji tehniki. To je tudi povod za tale in prejšnji zapis, pravzaprav. Ko sem sovirja učila, kaj naj na daljincu pritisne za doseč želeno, je obupal. In ne, ne govorim o astronomskem teleskopu. Enostavno se mu ne da toliko razmišljat in uporabljat tri daljince zato, da lahko pogleda športno oddajo. Ali film.

Tudi jaz sem skoraj obupala, ampak kaj, ko sem take sorte, da mi ne da miru, dokler ne znam. Mogoče pustim nekaj dni, tednov, mesecev pri miru, ampak vedno znova se vrnem in dregam po tistih žicah in kablih. Kot po wordu in njegovem ustvarjanju kazala vsebine - če ste sledili prejšnjemu zapisu...

Na LCD televizor, ki je bil v najinem novem stanovanju še pred sedežno garnituro (nogometno prvenstvo s prijatelji je pač treba gledat na bigskrinu), sem želela priklopit hišni kino. To niti ne bi bilo toliko zahtevno, če se ne bi človek mučil že z navodili! Navodila naj bi bila napisana za telebane, kajne? Saj tisti, ki se zastopi na to, jih itak ne rabi! In ko sem obupala nad tem, da sem do pikice po navodilih prišla do zaključka, da NE DELA, sem poklicala pomoč.

Pomoč ima dokaj bogato splošno znanje o hardveru in kablih, ter povezovanju teh zadev. Oja, tudi pomoč je napenjala možgane in razmišljala, kaj naj bi bilo kam povezano. Kako povezati zvok in kako video. Zgleda preprosto, ampak oznake IN / OUT na teh napravah niso napisane zaradi lepšega, in tako je bilo treba prav študirat, da bodo delale vse stvari: da bom lahko gledala televizijo z zvokom s hišnega kina, da bom lahko priključila računalnik in od tam predvajala film na velikem ekranu, ali pa samo glasbo iz winampa, in tako dalje.

Končno vse dela. Tako kot je treba.
Ponavadi je tako, da greš še enkrat skozi navodila, da vidiš, kje si zgrešil, in postane logično - seveda po tem, ko je že vse povezano. Tokrat pa ni bilo tako in še vedno preklinjam prevajalce, ki so angleška originalna navodila prevajali v slovenščino. Sicer tudi z angleškimi ne bi prišla do rešitve, a vendar so napisana bolj razumljivo in bolj prijazno. Da ne govorim, kako so me navodila prepričala, da moram kupit nek kabel, če želim, da se zvok televizorja predvaja na hišni kino. Kabla nisem potrebovala. Še dobro, da je bil poceni! Heh, koliko kablov sem kupila, brez da bi jih uporabila... poln predal! Ampak tega sem previdno odprla iz pakiranja - saj veste: osli in led - tako, da se je dalo zapakirat nazaj, da bom nesla zamenjat. Ker sem sumila, da bo nekaj narobe. Na koncu je kabel odnesla pomoč.
Zdaj sem neizmerno vesela. Ne toliko zato, ker vse dela, ampak zato, ker sem se naučila nekaj novega.

Novi izzivi itak ostajajo, in kar malo se bojim, kako bom morala pisat na Paypal, da mi sistem noče poslat potrditvene kode za odprtje računa pri njih. Kodo čakam že več kot mesec, po tem, ko sem dvakrat potrdila, da mi bojo na TRR nabili simboličnih 1,5 USD, in jih ob prvem nakupu vrnili nazaj. Tako so namreč obljubili v navodilih.
Cel postopek sem celo dokumentirala (print screen), da javno objavim na blogu. Da ko bo kaka druga uboga duša iskala informacije v zvezi s tem, ji bo to praktično, preprosto, slikovno prikazano! Ampak kaj, ko zgleda, da je bilo spet kaj narobe?
Pa to ni res... Tech - no logic!

Tech-NO-logic

Povzetek ni na voljo. Kliknite tukaj, da si ogledate objavo.

Blago lahko zamenjate v osmih dneh od dneva nakupa

Ponavadi lahko blago zamenjamo v sedmih ali osmih dneh od dneva nakupa, kajne?

Ima me, da bi pisala matični trgovini v zvezi s podružnico v Novi Gorici. To ne bi bila pritožba - bolj "rada-bi-razčistila-da-naslednjič-ne-bom-neumna"mejl.
Prijaznost prodajalk je nadstandardna. Meji že na sitnobo, ker te vse sprašujejo, ali lahko kaj pomagajo. Prijaznost je vsekakor iskrena, čeprav je po glasu čutiti, da že vejo, da bo stranka odklonila. In so bile kar presenečene, ko sem rekla: "Pravzaprav ja!"

V trgovino sem šla kupit artikel, ki sem ga videla na internetu, v njihovi spletni trgovini. Vedela sem za cene, mere in proizvajalce. V bistvu sem hotela točno določen artikel in ga tudi vzela. Prodajalka mi je ponudila nekoliko dražjo vzmetnico, češ da ima snemljivo pralno prevleko, ki se lahko opere na nevemkoliko stopinj. Sem odklonila, ker pač tega nisem potrebovala. Razlika v ceni med želenim in ponujenim je bila kar 40%. Sem obrazložila, da tale dejavnik pač ni zanemarljiv in da se bom odločila za cenejšo različico, ker pravzaprav pralne prevleke ne rabim.

Ko sva prišli s prodajalko do blagajne, je vprašala, ali želim njihovo kartico zvestobe. In ker imam tono kartic zvestobe, sem se tej gladko in brez premišljevanja odrekla. Saj ne zaradi drugega, ampak v tisti trgovini ne nameravam kupovati. Vsaj tako pogosto, ne da bi mi prišla prav.
In ženska reče, da "ja potem pa bo tale vzmetnica stala toliko kot tista s pralno prevleko." (Si predstavljate moj obraz z oslovimi ušesi?) Verjetno sem bila spet kaj živčna in ji rekla "okej, okej, pa naredi jo", tisto kartico.

In vesela grem domov. In malo manj vesela ugotovim, da so mere napačne. Pa kaj, saj se lahko zamenja! Marš, nazaj, zamenjat.
Ker so se mi zazdele te prodajalke sumljivo smotane, sem na internetu spet preverila cene, mere in dobavitelje: cena za na novo zahtevane dimenzije ista, dobavni rok pa od 3 do 30 dni, je pisalo.

V trgovini so prijazni in razumevajoči, brez težav bodo blago zamenjali. Ampak da je treba čakat 30 dni, so rekli. Khm, rekle. (Hej, razlika je med "30 dni" in "3 do 30 dni"! Kaj hočem, v trgovini nisem nikoli delala, one že vejo.) Pridemo do blagajne in vprašam ali obdržim račun jaz ali ga morajo oni. Pa me pogleda bjonda (kakor da sem jaz "bjonda") in reče, da saj mi bo dala bone. (Potem sem res zgledala bjonda. Na kvadrat!) Kakšne bone, zakaj? Saj sem prišla v manj kot osmih dneh od nakupa, vprašam. In ženšče reče: "Ja, ma prej kot pride naročena vzmetnica, bo tale račun že zapadel, bo več kot osem dni!"

Razumete?

Ker jaz te zadeve razumem, da je pač treba prit v osmih dneh od nakupa se pritožit ali zamenjat ali... Menjava artikla oziroma čakanje nanj pa lahko traja n-časa, ane? No, roki so vendarle določeni, to že razumem - če ne morejo zamenjat v določenem času, morajo vrnit denar. Ampak kaj ima tukaj veze račun? Račun ima to vezo, da piše gor datum nakupa. In da lahko prodajalka izračuna, če je kupec prišel v času, torej zakonsko določenem roku osmih dni, blago zamenjat!
Razsvetlite me, če ni tako! Da ne bom (še) drugič neumna!

Pobasam tiste bone - bjonda si je še delala delo s pisanjem na roke - in si mislim svoje. Po štirih(!!!) dneh me kličejo, da je zadeva prispela. Ja, za božjo voljo, pa ja niso kure mislile, da bojo zame šivali jogi po naročilu? Seveda je vzmetnica prišla iz druge poslovalnice, tako je tudi pisalo na najlonskem ovitku, v katerega je bila zamotana nesrečna reč.

Naveličano dam tiste virtualne evre in nebjonda prodajalka izusti ceno tiste "pralne" vzmetnice, torej višjo ceno. Ob godrnjanju, da tega niso omenile, ko sem naročevala nove dimenzije, rečejo, da je popust le za to-in-to znamko, novi jogi pa je druge znamke. A? "#!$%!&/?
Ker sem zadevo nujno potrebovala, sem rekla, da se bom že olajšala na blogu. V tisto trgovino pa ne bom več šla.

Guess whoo-whoo's* back?

*whoo-whoo: spomnite se, kako se oglaša sova! :)

Časa je spet več na voljo, vrstica statusa na Facebooku prekratka, misli za objavit veliko, potrebe po tipkanju tudi. HTML kode so zarjavele, ukvarjanje s spreminjanjem zidnih tapet bloga nesmiselno, Blogger je spet nov od zadnje prijave.

Ampak: Let's push the button "Publish"!

Blogi, ki (iz kuharskih, IT, finančnih, gossip, in podobnega) postanejo baby-blogi, mi niso všeč. Zdi se, kot da po rojstvu otroka ne obstaja nič več. No, saj so to tudi moje besede, pa vendar se mi zdi, da lahko novopečeni starš na blogu objavi tudi kaj drugega razen prvih zobkov, prvih korakov, prvih besed in prvih - metaforično in nemetaforično - prdcev novega centra vesolja. Ker je centriranje vesolja doletelo tudi mene, in sem se devet mesecev ukvarjala skoraj samo s tem, nisem želela obremenjevat bloga z mojimi vsakodnevnimi skrbmi in navdušenji.

Tako torej, sovica Oka je mama. Zdaj že tri mesece starega mičkenga sovirčka.
Da blog začenjam ponovno pisat z današnjim dnem, ni naključje. To je namreč novo leto. Že od nekdaj raje "praznujem" novo leto oktobra, kot januarja. Tudi moji planerji in beležke so od oktobra do oktobra, hehe.

Vsekakor se bodo blogerske objave dotaknile tudi baby tem, ne morem in ne želim mimo tega. A obljubim, da ne bom posiljevala - z vsakim prdcem.

Sumim, da bojo objave krajše kot so bile do sedaj. In (še) bolj spontane. Nič več ponovnih revizij, ali morda zapis koga žali. Preveč. Nene... Avtocenzuri smo znižali kriterije.
Kritik na moja razmišljanja še vedno ne sprejemam. Upoštevajte, da je podnaslov bloga "razmišljanja in dogodivščine". Če mislim, da so nacisti fajn, je pač to moje mišljenje. Ne se trudit oporekat. Da smo si na jasnem: tole je čisto slučajno prišlo iz glave. Nacisti mi niso fajn.
Če pa nekaj narobe napišem, ker ni res, me kar popravite. Bom vesela!


Pic: Mommy and baby owl by Cathy Nichols