ponedeljek, 14. julij 2008

Človek - narava 0 : 1

Še dobro, da imam star avto.

Ne predstavljam si, kako škoda bi mi bilo gledat na novem avtu tiste bunke, ki jih je povzročila toča, ki je prej, okrog poldneva klestila v okolici Nove Gorice. Po tleh je bilo vse belo, ledene žogice so bile velike kakor tiste za golf.

Ko je začelo padat, je bilo že prepozno, da bi šla do avta in iz njega vzela rjuho in brisačo, ki sta bili namenjeni za pranje. Tvegala sem kako hudo poškodbo glave. Resno! In tako sem le nemočno opazovala skozi šipo, kako mi košček za koščkom odpada plastika obeh zadnjih luči...

Prav srhljivo je bilo. Kot pri Železnikih - se spomnit, kako nemočen je človek proti naravi. In obenem kimat z glavo, in pritrjevat, da narava le vrača udarec.

četrtek, 3. julij 2008

Računalnikarije

Saj ni fer, da pišem vnaprej, brez da bi rešila računalniški zaplet, ampak vseeno:

Sovirju je padel moj prenosnik na tla. Sem samo slišala, videla pa ne. Važne so posledice, torej to, da je po tem računalnik dvakrat zmrznil in mrknil. Do tega, da se niti windowsi niso več zagnali. Ops. Zadnja leta so mi auto-izvedeni računalniški servisi dobro uspevali, tole je pa uganka.
Na računalniku so dokumenti, ki jih nisem še uspela shranit na prenosni disk, kamor podatke shranim enkrat mesečno ali na dva meseca. To so fotografije in diploma - oziroma fajli, ki zadevajo diplomo. Mrk. Skušam formatirat disk, a - glej srečo - formatiram prav tisto particijo, kjer so fotografije in diploma ter muzika, in ne taprave, torej tiste, kjer so bili inštalirani ikspeji in ostali programi. Se butam z glavo v zid, ker sem ločila dokumente od sistemskih datotek prav s tem namenom, če bojo kdaj šli falit windowsi.

Kaj sem hotela povedat: to, da se mi je kot laiku že nekajkrat zgodila ista ali podobna situacija. Ja, kot laiku. Takemu, da je verjel resnobnim obrazom serviserjev, ki so s pogrebniškim izrazom sočutno dahnili tisti: "Ni druge kot da formatiramo." In še bolj resnobno odkimali, ko sem laično (upajoče) vprašala, ali je še kaj upanja za... moje seminarske naloge.
Zakaj hudiča mi ni nikoli nobeden povedal, da so po formatiranju dokumenti še vedno Tam?!?!
Saj bi plačala, tudi več deset tistoč tolarjev - takrat sem jih imela - samo da bi dobila moje "dragocenosti" nazaj!

sreda, 2. julij 2008

Viñetas

Viñeta mi bo prišla še kako prav.

V letu dni sem zapravila za slovenske avtoceste približno deset evrov. Trikrat po en evro in pol, za krajšanje poti, ker sem bila pozna, ali ker se mi ni dalo cijazit okrog riti v žep. Mogoče sem šla kdaj v Ljubljano po avtocesti in zapravila nekaj več kot tri evre. Mogoče. Tako ali tako je pot po periferijskih ovinkih Cola, Podkraja v Logatec in Vrhniko veliko bolj razgibana in prijetnejša od avtoceste. Še bolj, odkar se bojim belih cliov, nekih škatel, iz katere te lahko fotografirajo, in tako naprej. (Resnično ne bi rada, da vidijo, in dokumentirajo!, kako si vrtam po nosu med vožnjo. )

Torej spadam med tiste, ki bi se morali hudovat nad viñeto. Ker v enem letu ne bo upravičila mojih običajnih potovanj. Oujea. Tukaj je trik; dosedaj se nisem vozila po avtocestah, ker mi je bilo pač škoda denarja. (Zelo močan argument proti AC je bilo tudi dejstvo, da do Ljubljane po periferičnih poteh porabim isto časa za manj kilometrov, natančneje 90 - namesto 120.)

Obljubljajo nam boljšo pretočnost prometa. Ker ne bo zastojev na cestninah. Am, nikoli nisem doživela zastoja, ker - saj ste ravnokar prebrali? - se ne vozim po avtocestah!
Zato pa me zanima, koliko sovic je v Sloveniji, takih, ki bodo viñeto uporabljali, da bi jo "amortizirali" oziroma se trudili upravičit njen nakup. Prepričana sem, da nas je kar nekaj, takih sovic.
Zdaj pa od prejšnjega sistema cestninjenja odštejte sovice, ker se po AC niso vozile zaradi cestnin in prištejte število sovic, ki se bodo na mrtvo vozarile po avtocestah, samo zato, da bodo izkoristile nakup. A se samo meni zdi, al' bo na cesti ena množica sovic, ki se bodo za "samo ceno bencina" vozile okrog na obiske k prijateljem na drugih koncih Slovenije?

No, bomo videli tisto pretočnost prometa...

Prva uporaba viñete se bo zgodila ob obisku Gorenjske, druga pa verjetno Štajerske.
Oujea.

torek, 1. julij 2008

Mr. and Mrs. Smith

Ona ljubeče pripravlja večerjo. Čeprav utrujena od celega dneva, vseeno zamesi testo. Prav posebno dobro ji danes rata - gre v pet kilometrov oddaljeno trgovino po čarobno sestavino. Je tik pred tem, da lahko postreže večerjo, ko pride Mr. Smith. Gospod Smith je vesel, da ne bo jedel hitre hrane, in da bo gospa Smith, ki sicer ni ravno najbolj navdušena nad kuhanjem, večerjo lastnoročno pripravila. Tudi on je utrujen, ker je imel naporen dan.

Čez dan si kot sveže zaljubljena pošiljata romantično-erotična sms sporočilca, ki obetajo vroč večer, po večerji. Gospa Smith preživi povprečen dan v službi. Je pa nadpovprečno dobre volje, ker bo končno jedla doma, po dolgem času. Izstopajoča prijaznost meji na osladnost in stranke to opazijo, čeprav razumejo osladnost kot prijaznost. Gospa Smith ima razdelano osebnost in bogate delovne izkušnje, zato zna spretno, včasih še preveč, skriti in potlačiti živčnost in slabo voljo. (Dobri opazovalci bi znali povedati, da je živčna, ko je hipernasmejana in hiperenergično premika desno stopalo in/ali prste na desni nogi. To je zanjo kot bobnanje s prsti ali živčno pritiskanje na odpiralno-zapiralni mehanizem kemičnega svinčnika, česar sicer ne počne.)

Gospa Smith je vedno bolj napaljena vesela, da se vidi z gospodom Smithom. Doma si odpočije slabo urico, nato začne pripravljat večerjo. Z ljubeznijo, seveda. Gospod Smith malo zamudi, kar je gospe Smith dobrodošlo, kajti malo zamuja s pripravo večerje. Gospa Smith ugotovi, da je gospod Smith, ki je vstal okrog poldneva - torej šest ur za gospo Smith - popil vso pijačo, ki paše k dotični večerji. Gospa Smith želi popolnost in se preobleče z namenom, da gre iskat pijačo ki paše k dotični večerji za gospoda Smitha. Gospod Smith vztraja, da ne želi povzročati težav in da bo preživel tudi brez popolne pijače k popolni večerji. Gospa Smith vztraja in Smith popusti, ter izbere sorto pijače.

Smithova še vedno, vsa v pričakovanju popolnega večera, odide po popolno pijačo in ob odhodu ljubeče vpraša ali je večerja dovolj narejena ali ne. Gospod Smith odgovori, da je, in žena mu naroči, naj vzame zadevo iz pečice.

Čez dobrih pet minut je gospa Smithova že nazaj z vrečko in pričakujoče stopi v kuhinjo. Tam sicer vidi izklopljeno pečico, vendar ji ni jasno, zakaj je večerja še vedno tam in ne zunaj pečice, kjer naj bi se hladila in čakala na serviranje.

Gospa Smith ne bi smela videti vsebine pečice. Ne v tako občutljivem obdobju. Ne ravno Tisti dan v letu, ko kuha za gospoda Smitha. Gospod Smith se dela, da ne ve za nič in krivdo za zapečeno večerjo zvali na damo, ki mu je ustrežljivo šla iskat pijačo po njegovi želji. Pravi, da je kriva ona, ker je bila priprava večerje njena domena in ne njegova. Dejstvo, da mu je gospa Smith ob odhodu po pijačo zanj naročila, naj vzame večerjo iz pečice, ne velja.

V tem trenutku gospa Smith znori, napizdi moža, napolni oči s solzami, in prizna, da je čakala tisto večerjo, ker naj bi bil to prvi in edini obrok v dnevu. In da je take ne more jest. Sploh ji ni podobno, a njen glas se trese od besa. Noži in kosi večerje letijo okrog. Paše ji metat kose večerje okrog in prvič v življenju se ji zdi, da razume tiste scene v filmih, ko jezni ljudje zalučajo marmornat kipec v ekran televizorja ali telefon v zid, in podobne. Točno to dela zdaj tudi ona, ampak se zaveda, da bo itak morala pospravit prav ona. Zave se tudi, da razbijanje kozarcev od gneva ni sproščanje napetosti, ampak le pritegovanje pozornosti, da bo nekdo prišel, in jo tako, filmsko, skušal ustaviti ustavil in ona bo padla v histeričen jok, heroj, ki jo je uspel ustavit, pa jo bo tolažil in ji ponudil robček, v njegovem močnem objemu pa se bo umirila.