Točnost, lepa čednost.

Sem prepričana, da če hitiš, (lahko) narediš več škode kot ... bi jo sicer, če ne hitiš. Zadnja leta sem osvojila, pravzaprav si jo izmislila, neko tehniko, ki niti ni tehnika, ki mi omogoča, da ne zamujam.
Več.
Toliko.

Tako nekako zgleda, da če me čaka obveznost ob določeni uri, ne grem dan prej prat in likat cunj, tako da visijo na obešalniku, v opomin, da je naslednji dan tako zelo pomemben. Razmišljam samo o tem, da bo treba narediti dober, prijeten vtis. Če je dogodek resne narave. Razgovor za službo, recimo. Ob tem me bolj skrbi, kaj bo, če zaide debata v politične vode, kjer mi ne pomaga noben rešilni obroč, kot pa to, ali bojo opazili, da so konice mojih čevljev že rahlo okrušene. In raje poklikam nekaj strani s politično vsebino, ravno toliko, da vem, kje se nahaja Rupel, če je slučajno na kakem obisku, ali pa se spomnim, da bi lahko izpadla ažurirana s tem, da bi navrgla kaj o Castru. Trač revij ne berem, tako da ne vem, kako napreduje romanca med JJ in zdravnico Urško.

In tako ne paničarim. Lase umijem tik pred zdajci. Če je čas. To pa ocenim sproti. Zelo se prilagajam in če ni časa, bom pač nekaj pričarala. Če ni časa likat las, pač ne bom likala. Preprosto. Make-up? Če znese, OK, če ne, pač ne. Vseeno mi je. Da se pobarvat tudi med vožnjo, veste, pri rdečih semaforjih. Ki pa so itak pravilo, ko se ti mudi, kajne?

Sploh ne razumem, kako je lahko kdo jezen, če drugi ni točen. (Vem, vem, kar napadite me :)) Ne recite, da niste nikoli zamujali, čeprav ste na koncu prišli točno, ali celo kako minuto prej. Ne recite mi, da ne veste, kako je, ko cunje letijo po sobi, kako skačete po stanovanju z eno hlačnico oblečeno in drugo ne, in ne govorite mi, da v avtu ne gledate ure kar naprej, koliko še manjka do ure iks. Ne razumem, kako lahko gledate grdo tiste, ki so zamudili, čeprav ne veste, kaj se jim je zgodilo po poti. In včasih se res kaj zgodi, in niso prazne gume samo izgovori. Ni mi jasno, kako niste veseli, da je dotični sploh prišel do cilja, glede na to, da je divjal po cesti, in bi lahko sploh ne prišel na cilj, samo zato, ker ve, da ne prebavljate zamudnikov.
Še letalo čaka, zakaj ne bi tudi navadni smrtniki?

Skratka, zgodi se, da se dobim s kom. Doma se napravim po zgoraj opisanem postopku. Na dogovorjeno mesto prispem kako minuto bolj pozno, odvisno seveda od tega, s kom sem zmenjena. Na razgovor za službo ravno ne, čeprav... Delodajalci nimajo časa čakat? Gimme a break... Koliko krat ste prišli točno, pa so vas pustili čakat, tudi pol ure? Mene več kot enkrat. Oni pa lahko, seveda... Oni so tam zaradi nas, ne mi zaradi njih. Hmmm... bi se dalo debatirat o tem. Vem za primere, ko si je podjetje zaj... odlične potenciale, samo zato, ker so bili tako vzvišeni in preponosni, da bi sprejeli kandidate, ki so zamudili. Prav jim bodi! :)

Torej, velikokrat se zgodi, da zmenka še ni tam.
A mislite, da sem jezna? Zakaj že? Če imam po zmenku naprej obveznosti, je zmenek sam kriv, da si je skrajšal čas z mano, in je škoda v njegovo breme, hihi. Drugače pa mi je prav vseeno, če zamudi. Ne verjamem, da ste jezni na zamudnika, ker to pomeni, da ste za mizo sami, in vam je nerodno gledat v zrak. Če ja, je to vaš problem, ker ste tako nesamozavestni in neiznajdljivi. Če sem jaz tista, ki čaka, gotovo ne bom zamerila. Zmenku napišem sms, da čakam v avtu, pred lokalom, ali v lokalu. Zmenek odgovori, da potrebuje še 10 ali 15 minut. Odlično. Vedno obstaja kaka obrv, ki je ostala neizpuljena. Se mi je mudilo, in nisem utegnila pobarvat trepalnic? Naj vam ne bo nerodno z mano na pijači - ne bo prvič, da sem jih mazala za mizo. Glej, glej, beli rob francoske manikure nohtov je okrušen. Ha, še 5 minut imam! In pač popravim nohte.
In kako, pri oštji, bi potem lahko zamerila zmenku, ker bo zamudil nekaj minut?

V tolažbo: če so vaše obrvi popolne, manikura sveža in trepalnice namazane, sem prepričana, da obstaja v vašem telefonskem imeniku kup prijateljev, ki jih niste slišali že več kot leto. Napišite jim sporočilce, da ste se pač spomnili nanje in jim tako polepšajte dan. Kaj pa oni vejo, kakšen razlog tiči za tem...
Skoraj v vsakem lokalu boste našli kak časopis. Naročite si aperitiv, da boste vsaj en kozarec v prednosti pred zmenkom, in tako manj živčni, in ... sprostite se, zaboga! Ne igrajte ultra zaposlenega človeka, ki se ga ne sme pustit čakat. Ne obstaja.

Si ne predstavljam, da bi nekdo porabil nekaj ur, da bi se v nulo uštimal zame, nato pa še prišel pred dogovorjeno uro. (Ne drznite si, z mano). Vtis o takem človeku? Ne, da sem mu pomembna. Prej tak, da človek nima kaj počet, in da ima časa na pretek. Kakšen dolgčas... Gotovo je tudi človek dolgočasen...

Če pa boste hoteli kdaj na pijačo z mano, evo... bolj preprosto, kot da sem vam napisala navodila, ne gre. ;)

Prinaša padec mej (same) prednosti?

Je rekla mama dva tedna nazaj, ko je gledala na koledar: "Samo še dvakrat! Samo še dvakrat!", in si je s tem prislužila začuden pogled z moje strani. Nisem ravno navajena slišat mame, ki se pogovarja sama s sabo… Ker gremo ponavadi k starim staršem ob nedeljah, in je krajše, kar za deset kilometrov, če se do tja peljemo čez Italijo, je bilo velikokrat pomembno, kdaj smo se vračali nazaj. Ker smo bili omejeni z urnikom mejnih prehodov. Tisti, ki je bliže starim staršem, je ob nedeljah zapiral že ob 18:30 in tako se je večkrat zgodilo, da smo pridivjali do že oblečenega carinika, ki je ugašal luči, zadnjo minuto. Kakšen krat nam tudi ni uspelo, in tako smo si pot še podaljšali. In preklinjali zraven.

Torej, tale mamin samo-še-dvakrat je bil namenjen mejnim prehodom. Da gremo samo še dvakrat skozi rampe in hitimo do 18:30.

Vsi prebivalci ob meji smo, sklepam, na splošno v pričakovanju, da ne bo več blokov. Zakaj že? Aja, zato da ne bo gneče, ko se ti najbolj mudi, in zato, da nam ne bo treba več kazat prepustnic, ali osebnih izkaznic oziroma potnih listov, in zato, ker smo siti prepotentnih fac na meji, kjer so si cariniki, pred leti preoblečeni v policaje, dvigovali samozavest. Z ustavljanjem prestrašenih romunskih, bolgarskih in podobnih registrskih tablic, ali pa tudi drugih, če je le bil kombi sumljive starosti, ali barve, po možnosti naložen z opremo za surfanje ali kajtanje, ali le poln neobritih temnih južnjakov.

Tega torej ne bo več. In malo prej, ko sem se vračala proti domu, sem opazila, da so danes na prehodu v našem kraju odstranili tisto hiško, v kateri so ždeli policaji in mahali "naprej" ali v navalu dolgočasja stegnili roko skozi okence, po dokument. Ko sem videla tisto praznino, ki se od krajevnega osvetljenega pokopališča in glavne ceste nadaljuje v italijansko temo, brez rampe, pa me je malo zmrazilo, ob misli, da imajo zdaj vsi neomejen dostop do naše vasi. Vsi, tudi tisti, ki ga prej niso imeli. In ker je Italija idilično pribežališče vseh mogočih narodnosti, katerih ljudje prodajo vse svoje premoženje doma, in v Italijo pridejo ilegalno, bo to od zdaj naprej pomenilo, da imajo prost vstop tudi v Slovenijo. Kadar si bojo zaželeli. Brez kontrol, brez urnikov. In mi je bilo kar malo neprijetno, saj sem še nekaj dni nazaj razlagala, kako je pri nas varno, in da hodim teč okrog 22., 23. ure. In da se bojim samo duhov.

Naš kraj pa je itak že prej bil hot spot za ilegalce, prebežnike, in navsezadnje, za tihotapljenje avtov čez mejo. Se še spomnite tistega Bentleya, ki je ostal vkopan v blatu? Ja, ja, tak je naš kraj…

No, bomo videli…

BL(ho-ho-ho)ŽIČ. Post festum post.

Saj veste, da ne morem napisat kratkega posta. Zato se javljam šele zdaj.

Smo preživeli. Dejavniki, ki so me spremljali za prit do kraja zločina, so bili vse prej kot ugodni. Kot da bi mi sporočali, da bo nekaj narobe, in mi to poskušali povedat na take in drugačne načine, in preprečit vožnjo do Ljubljane. No, tokrat mi alter ego, to je tisti del Sovine dvojčkove osebnosti, ki skrbi za moralo, ni mogel reč: "Sem ti rekel!"

Razlogov za obisk Bložiča je bilo kar nekaj; naj ostane taglavni ta, da nisem bila še na nobenem blogerskem srečanju, žuru, mitingu. Od danes naprej imajo spoznani kolegi blogerji obraz, glas, karizmatičnost, frizuro, simpatičen nasmešek, edinstveno mimiko, narečje, višino, celo vonje (Tudi Chanel No. 5, recimo ;))

Vse pohvale in čestitke Človeku, ki ga na koncu sploh nisem uspela uradno spoznat. Ostajam navdušena nad samo lokacijo, oziroma prijetnim minimal, ravno prav velikim lokalom. Nisem pričakovala. Pač, vajena študentskih, low-budget žurov.
Ozvočenje, torta, obeski z imeni: BRAVO! Dodatne točke dobi Bložič za muziko. Se zavedam, da izbor muzike ni bil ravno najbolj pester, ampak veste kaj: vsaj enkrat je meni ratalo, in je kdo drug trpel. Ponavadi sem jaz tista, ki se smeji s stisnjenimi zobmi. Napad starega rocka me je okrog 3h(?) pregnal domov. Sicer odlična muzika, tudi v moji glasbeni zbirki, ampak ne za tja, ne za tisto uro, ne za tisto stanje ljudi. Si ne morem pomagat, ampak sem vesela, da ni bilo balkanjad.

Ok, Človek si je zaslužil bit prvi, zdaj pa gremo kronološko:
Šefica Gole pisarne, Tamala: izkazala si se kot zgovoren dobrovoljčkast party animal. Z mero. Do vsega. Like it! Če rečem, da je bilo čokoladno pecivo dobro, je bilo res dobro. Nina, potrdila si simpatičnost in preprostost, ki sem si jih predstavljala ob prebiranju tvojega bloga. Pravzaprav, sploh si ne predstavljam, kako godrnjaš. Duš'ca, ni kaj rečt! Hvala, ker si prišla! Bejbika, saj veš, da mi je bilo v veselje te spoznat! ;)
(Z njimi sem prebivala led/tremo/neučakanost/vznemirjenje pred dogodkom)

Nagrado za naj makeup oči in najbolj seksi glas večera dobi Lyla. Nasmejano bitje, ki me je potolažilo, da je toliko stara kot jaz in s tem razbila povprečje "naše" male skupinice na Bložiču. To mi delaj! ;)

Prav do Ljubljane sem morala it, da sem spoznala tebe, Alex, čeprav živiš le nekaj kilometrov stran od mene. Ampak - nama je le uspelo. Si nisem mislila, da je blo tako hudo, kot si napisal. Ampak res se ti ni videlo! Sem imela bolj rdeče oči jaz, ki sem preklinjala kadilce, prisežem! V ta sklop vključim tudi Zlobo, ki prav tako prihaja iz bivšega 065 telefonskega omrežnega konca. Črna (pričakovano), visoka (nepričakovano), ful ful lušna. Od Bložiča naprej te ne morem več klicat Zloba! ;)

Andybaby je bila razlog, da sem sploh zvedela za Bložič, zato: hvala, Andy. Takoj sem vedela, kaj bom napisala o tebi v post festum postu: sonček! Zelo zelo prijetna, preprosta, nezafnana, skromna. Zraven Andy spada šarmantni Dmashina. Amm... bo dovolj to, da povem, da so kravate moj fetiš? Ten points! ;)

Fish... je bil Fish. Težko napišem kaj drugega o tebi, hehe, you know... Tak si, kot na fotografijah, in tak, kot v postih. Strasten. Presenetljivo miren, prevzaprav, in prijazen, glede na osebnost volkodlaka. Zraven Fisha sem uspela spoznat tudi MaMlaza, ki sicer (še) nima bloga. V zvezi s Fishem še Katja Lenart, nasmejana pozitivka, in Simona Rebolj. Bliskajoče oči potrjujejo ostrino, ki veje iz njenih zapisov. Kot mnogi drugi, sem bila presenečena nad njeno mladostjo, glede na stil pisanja.

Had, mislila sem, da si bolj zatežen. In manj zgovoren. Sori, ampak podnaslov bloga kritičen do vsega in vseh pač zveni... zateženo, haha. In piercing; presenečenje! Hvala za foto shooting. Shootinge.

Hirkani je mlada. In nasmejana.

Vsake toliko, ko je zmanjkalo debate, je za poživitev poskrbel Rbrndusic, veseljak in Plešoči Žid, kot se je poimenoval v eni izmed debat, kjer smo pilili nemščino (njegova močna točka) in španščino (Sovica in Tamala, jiiihaaa!). Vsekakor si nama popestril Bložič! Pravzaprav verjamem, da ne samo nama ;)

Vesela sem bila, da sem vsaj nekoga spoznala sama, brez da bi mi drugi prišepetavali. To je bilo takrat, Popotnik, ko sem te prišla pozdravit. Ah, saj sem ti že povedala, da si tak kot na sliki, in da sem te zato prepoznala. Nedvomno si naredil vtis name, s tvojo prejšnjo službo in z ljubeznijo do potovanj. Z veseljem bom ponovila kako popotniško debato s tabo!

Fetalij je točno tak, kot sem si ga predstavljala. Frizura, sovpada z zapisi. Odbita! ;)
Don Barkl je mlajši kot sem mislila in izredno simpatičen. Očke... Take, nagajive. Temne, temne. Se prav spomnim? Rado mi je dal prednost med čakanjem v vrsti pri šanku, tam nama je uspelo spregovorit nekaj besed. Ga sicer nisem poznala, zato sem šla šele danes pogledat njegov blog. Bom večkrat brala. Uspelo mi je spoznati tudi Chefa. Ampak samo spoznati. Drugič nadgradimo.

Še eden: nisem vedela, da je Kašpar Kašpar. Ampak sem ga zaznala in šele danes po slikah vem, da je bil on ON. sIreno sem srečala v toaletnih prostorih. Zgražali sva se nad ubijalsko neonko, ki je še treznim ljudem naredila rdeče oči, majhne pikice pa obarvala v ogromne rdeče mozolje. Strašljivo.

Prav tako nisem vedela, da je Piroman PiRoman, in so mi to povedali tako zelo proti koncu žura, da bi mi blo nerodno uletet tja in se ob 3h predstavljat. Ravno tako je bilo s Človekom, za katerega sem vprašala, da kdo, zaboga je ta Človek, da mu grem čestitat za organizacijo. Tamala mi je obrazložila (tako, z WTF pogledom): "Ja pa tisti, ki ti je prinesel Absint!" "Ahaaaa..." Potem sem dobila WTF pogled jaz. Komentar? Mmmmmmm! Oba!

Miss Nymphee se je zgražala, da pije Jäger in da se ji smejejo, kao da kdo pa (še, sploh) pije Jegra. Ay, ay, Nymphee... Glih tapravo je dobila. In tako smo ble tri Jäger-fanice na kupu, skupaj s Tamalo. Na koncu sva s Tamalo spoznali še doktorico Filomeno.

Od daleč so mi pokazali tudi Nino s klicajem. In, obstaja še nekaj neznanih lastnikov hudih pogledov, ki pa... bojo ostali neindentificirani do drugega srečanja. Nisem uspela spoznati Črnordeče Nataše in Vetrnice! Je bila Kandela tista, ki je imela čez srečelov?


Zaključki:
Super, super, super!

Če se še kdo sprašuje, ali je bilo tisto, kar sem imela okrog vratu, pravo krzno, naj povem, da ni bilo pravo, pa tudi umetno ne. Je bil preprost kos kosmatega blaga, ki ga ponavadi vidite v obliki plišastih živali. Ko so me v n-to vprašali, sem postala že malo jezna. Ni vsaka kosmata stvar krzno! OK, sori, to sem morala napisat :)

Čas daril

V preteklosti mi je bilo kupovanje daril toliko lažje, čeprav sem imela manj denarja kot danes.

Ko sem bila majhna, mlajša, je bilo očitno, kaj si kdo želi za rojstni dan, za božič, novo leto, in ostale praznike, pri katerih je v navadi obdarovanje. Pravzaprav sem tudi jaz vedela, kaj si želim, in kot otrok vneto pisala sezname želja. Čisto realne želje so bile v zvezi s pisarijo. Tako kot bi si mogoče danes zaželela nov tiskalnik, sem bila takrat najbolj srečna za paketek flomastrov, kasneje za otroški pisalni stroj, še pred kratkim sem Sovirju naročila komplet Post-It listkov, danes pa bi bila še vedno vesela za kako pisalo a la Parker. Svetleče, srečne, hvaležne oči!

Barbika, ki sem si jo zaželela, ni bila tista z mojega seznama. Moja sestra je dobila Barbie Hawaii, ali nekaj takega, in je imela lase do gležnjev. V nevoščljivosti, da nisem tudi jaz dobila take, malo bolj fensi, sem opletala z njo po zraku, dokler ji ni glava odletela v novoletno smrečico in tam obvisela, ujeta z lasmi v iglice. Takoj naslednji dan, ko sem prespala, me je bilo tako sram, in še zdaj me je, da sem starše tako užalila. Čeprav tega nista kazala. Takrat se še nisem znala opravičiti. Sploh se nisem vprašala, kako sta starša zadovoljna z darilom. Ki je bilo sicer skromno, a vedno domiselno in uporabno. Omejeno na klasično trgovino takratnega YU trga.

Danes se srečujem z drugačnim problemom, pravzaprav ravno obratnim, kot je bil takrat: omejena sem bila z denarjem in izbiro. Danes nisem omejena z denarjem (no ja, ne podarjam ravno verižic Swarovski ali letalskih kart na Bali) in niti z izbiro. Pravzaprav je prav ponudba tista, ki mi povzroča težave. Z globalizacijo so do nas prišle svetovne trgovine, ki so bile prej eksotika. In če sem kot otrok dobila za darilo trenirko iz Italije, ali majčko iz Londona, in se tako počutila frajerka, sem danes kar malo izgubljena v poplavi ponudbe, ki zija iz izložb in internetnih strani.

Nekateri rečejo, da je lažje kupiti darilo za nekoga, ki ga poznaš, kot pa za nekoga, ki ga ne poznaš. V osnovi naj bi bilo tako, vendar verjemite, da raje izvem, da je sodelavka reciklirala moje darilo, torej ga podarila naprej, kot pa da pomembna oseba ne nosi puloverja, ki sem ji ga podarila. Izbiranje daril ni preprosto, in tudi če poznamo okus obdarovanca, zlahka zgrešimo in ob samozavesti, da vemo, da je sodelavki všeč zelena barva, kupimo majico odtenka trave namesto olivno zelenega, ki je sicer njen priljubljen.
Ja, ja, vem da je važna misel, ampak... Ampak je potrata denarja kupiti drag parfum, v opravičilo, da mora ja bit dober, če stane veliko, in s tem očistimo vest, da se nismo v iskanje darila bolj poglobili in se pozanimali, kaj bi oseba pravzaprav rada. Velikokrat ni potrebno dosti; mislim, da smo obremenjeni s tem, da nas skrbi, da bi bilo darilo prepoceni.

Zanimiva oblika, ki je postala priljubljena v zadnjih letih, je darilni bon. Nekateri jih ne marajo, in so užaljeni, ker se jim zdi tako neosebno. Zame je bon sanjsko darilo. Ne vem, če lahko blefiram, in kiks-nakup vonjavo uporabljam, samo zato, da ne bi užalila tistega, ki mi je podaril parfum. Kdo bi se branil bona za masažo? Ali bona v računalniški trgovini, kjer je bila webcam čisto predraga, ker je stala 35€, z bonom pa je lažje "le" dodati tistih 15€, ki zmanjkajo do polne vrednosti kamere.

V naši družini smo že večkrat obšli obdarovanje pod jelko. Lani smo, recimo, kupili monitor za računalnik. Vsi. In to je bil božiček. Pod jelko so se znašli le majhni paketki s simbolično vsebino: nogavice, uhani, komplet kozarcev za penino, šal, in podobno. Brez pretiravanj.
Za rojstni dan sem si zaželela, da mi nekdo plača račun za telefon, hehe, zraven tega pa sem dobila brisačo za na plažo, ki se je ujemala z barvo kopalk. Posrečeno, ane?

Prav tako kot darilni boni so mi pri srcu doma narejena darila: prijateljev CD z animacijo fotografij in glasbeno podlago, z naslovom "The best of Sovica Oka", zapestnica, narejena od malih sestričen, romantična večerja, papirnata (in ne virtualna) voščilnica, obesek za verižico, narejen lastnoročno, steklenica Jaegermeistra, reklamna majica, ki se je ne da dobiti v trgovini.

Za letošnjega božička, dedka Mraza spet nimam želja... Imam vse, kar potrebujem. Jaz uživam v predbožičnem in prednovoletnim časom, v lučkah okrašenega mesta, v vonju klinčkov in cimeta, v pričakujoči atmosferi. Ki se itak razblini prvega januarja zjutraj...

Malo denarja kupi malo muzike. Ali res?

Razmišljanja o blagovnih znamkah segajo v čas srednje šole, ko so nas učili osnovnih pojmov v zvezi z ekonomijo in podjetniškim svetom. Nekateri učitelji so zagovarjali višje cene znanih blagovnih znamk z utemeljitvijo, da podjetja denar porabijo za ideje, testiranja, nove materiale, nove postopke obdelave, in tako dalje. Drugi so bili prepričani, da so lahko neznane prav tako dobre, nemalokrat celo boljše od že uveljavljenih dragih sorodnih znamk. Da so širokemu krogu potrošnikov neznane, pa je krivo večinoma dejstvo, da pač ne vlagajo toliko denarja v oglaševanje.

Že uveljavljene znamke res vlagajo. In malo manj uveljavljene res ne/manj oglašujejo. Kaj to pomeni?

To pomeni, da smo leta nazaj kupili računalnik znamke IBM, ki je računalniškemu laiku neke vrste zagotovilo, da bo izdelek dober. Zaradi dobrega imena. Nobeden v naši hiši se ni razumel na računalnike, fensi pa je bilo slišat aj-bi-em. Kasneje smo kupili iks znamko. Razlika? Neverjetno, ampak manj se je kvaril kot IBM! Kako to? Hja, preprosto… Z IBMom pač nismo znali delat, ker je bil prvi, testni zajček. Iks znamka laufa še zdaj, po hudi kapi od udarca strele je še boljši. Manjka mu samo malo delovnega spomina, tudi pekač bi bil že za zamenjat. Ampak, kdo bi mu zameril, saj je letnik 2001.
Sestra je hotela kupit ultra fensi avtoradio. In je izbrala Sonyja, po tem, ko se je smejala mojemu … Panasonicu. Panasonic bi verjetno delal še zdaj, če ga ne bi ukradli. Za razliko od Sonyja, ki je prvič začel nagajat nekaj mesecev po nakupu, dve leti kasneje, pred kratkim, pa totalno crnil. Hvala lepa!

Torej, ali je res, da malo denarja kupi malo muzike, in obratno?

Poglejmo oblačila. Boom moje mladosti, statusni simbol in pokazatelj, ali ima družina denar, so bile rdeče kavbojke znamke Energie. Poleg tega, da je bilo šivanje zares kvalitetno (večino cunj te znamke bi lahko oblekla tudi danes), so bile majčke Energie tudi lepe. Preprosto: lepe. Ampak jaz nisem padala na znamke. Meni je bilo važno, da kavbojke zmanjšajo rit, recimo, in pa to, da so lepe barve.
Po osnovni šoli smo zrasli, in ugotovili, da ne glede na etiketo na zadnjem žepu, vse cunje šivajo na vzhodu. In smo se začeli spraševat, kje je torej fora, da so fensi znamke tako drage.

Presedlali smo na filozofijo, da raje kot nosit dva para kavbojk celo leto, raje kupiš kakšne bolj poceni in imaš za isti denar pet ali šest parov. Mislim, da kavbojke ne zaslužijo stat več kot bivših 15.000 SIT. Ne glede na kvaliteto. Ne glede na znamko. Ne vem, kako naj vam obrazložim, da imam trenutno na riti kavbojke, ki sem jih našla slučajno (in ne znižane), ki niso od znamke, in jih nosim že 4(!) leta. Me je kar sram napisat: stale so 16€. Šestnajst!!! Znano znamko kupim le, če se ne morem upreti kosu, ki mi je zelo všeč. Da bi kupila kavbojke D&G, samo zato, da bi me prijateljice gledale in se grizle od zavisti? Haha, niso vredne. Prijateljice, ne kavbojke.

Hrana. Odvisno. Jogurta iz Lidla nisem jedla nikoli. In ga tudi ne bi. Zaradi predsodka, da je zanič, ker stane tako smešno in neverjetno malo. Tako nekako: kje je finta, da je tako poceni? Če bi mi zvezali oči, in mi dali za ocenit, kateri od jogurtov je iz Lidla, in kateri je od Yovilanda, verjetno ne bi ugotovila. Priznam. Ampak kaj dejansko loči cenen poceni jogurt iz Lidla od kakega drugega? Hja, slab primer, glede na to, da ga nisem jedla. OK, vzemimo čokolado. Kaj loči Milko od čokolade iz Lidla? Okus. Oziroma delež kakava, verjetno. Pri meni pa vsekakor tisto prepričanje, da je pač poceni in da je zato zanič. Ampak zanimivo, sir brie je v Lidlu prav zakon. Prav tako kava, ki sem jo enkrat podtaknila doma, z namenom preizkusit, ali domači občutijo razliko med 50% cenejšo kavo, in tisto, ki jo kupujemo ponavadi. Je bila odlična, so rekli. Coca Cole spet ne bi menjala. Ben Cola in podobne gnerične nekaj-kole so ogabne.

Kakšen odnos imate do ponaredkov? Si upate nositi torbico Prada, ki ste jo kupili v Bosni, s tako samozavestjo, kot da bi bila originalna? Kaj vas prepriča za nakup nečesa? Cena, kakovost, razmerje med ceno in kakovostjo? Trenutno finančno stanje? Radi prihranite denar na vsem, ali le na luksuznih dobrinah? Je bolj pomembno imet čim večjo plazmo neznane znamke, ali manjšo, za isti denar, ampak da je od znamke, ki vam ustreza?

Torej, edina stvar, kjer sem občutljiva na znamko, je kozmetika. Ko najdem izdelek, ki mi je všeč, in ustreza, mu večinoma ostanem zvesta dolga, ampak res dolga leta. Pri istem dezodorantu in pudru vztrajam že več kot 10 let. Seveda z vmesnimi testnimi obdobji konkurence, ampak neuspešno. Nekajkrat sem se fajn zafrknila, ker sem se prepričevala, da Oriflamov parfum prav tako lepo diši kot ostali, dizajnerski parfumi. Niti podarit si ga nisem upala. V smeti.

O trgovskih blagovnih znamkah (Spar, Tuš, Mercator,...)imam deljeno mnenje. So take, ki so čisto v redu, take, ki niso v redu niti v originalni obliki, in so take, ki so enake, kot je original. Sem ugotovila, da se nekateri ljudje zgražajo nad sokovi blagovne znamke Mercator. Ostalih ne poznam, ker kupujem samo v Mercatorju. (Nimamo Spara v Novi Gorici, veste? Tudi Lidla ne. Tuš pa je ... mini market) Da so slabi, sokovi, so rekli, in se zmrdovali nad njimi, češ, kako lahko kupiš kaj takega. Ampak niso vedeli, da so Fructalovi (ne prepričate me, da obstaja kaj boljšega), le pakirani v tiste grde Mercatorjeve oblekce. Bistvo je očem nevidno, saj veste. Seveda ne verjamem, da je kvaliteta prav enaka originalu, a malo bolj razredčen jabolčni sok name nima vpliva. Važno, da je od Fructala. Tako sem jim svetovala, naj na embalaži poiščejo napis: “Za [ime trgovske družbe] polni/pakira [ime proizvajalca]"

In še o znamkah Made in Slovenia. Kako, hudiča, bi me radi slovenski proizvajalci prepričali v nakup njihovih izdelkov, če so cene njihovih izdelkov na domačih policah enake tistim priznanim izdelkom iz uvoza? Hmmm... Recite, da sem plehka, ampak... že samo zaradi bolj privlačne embalaže bi izbrala tujca. In renomeja.

Vaše izkušnje, mnenja?

Za(jebava)la

Nikoli nisem bila pristašica zajebavanja ljudi (res se nisem mogla ogniti tej besedi). Takšnega ali drugačnega. Niti v časih mIrca, ko so fantje pod krinko ženskega nicka hoteli spoznat punce, nisem teh for prav tolerirala. (V prepričanju, da bo punca prej zaupala drugi punci telefonske, naslov, številko modrca, seks fantazije?)

Tudi Pazi, kamera! mi ni prav nič smešna. Gledat ljudi, kako se (zares) prestrašijo, ali jih spravljat v situacije, da jim je nerodno, mi ni všeč gledat. Reakcije so seveda različne. Od smeha (v najboljšem primeru) do jeze (v dobrem primeru) in do batin (v najslabšem primeru, in to bi verjetno tudi jaz naredila, hehe)

Razlog, da ne poslušam Radia 1, čeprav muzika ni slaba, je prav zajebavanje ljudi po telefonu s strani "punčke" Zale, ki kliče naokrog s pretvezo, da jo zanima to ali ono, ali da nekaj potrebuje.
Če ima smolo, in jo prepoznajo, je mogoče vse skupaj še simpatično, ker se klicani smeje in igra njeno igro. Ampak to malo desetletnico (ki seveda ni mala desetletnica), zafrkne, ker hoče, da izpadejo ljudje neumni. Ne samo to. To ni dovolj. Bistvo je, da se klicanemu človeku ne sanja, za kaj se gre, in da se trudi pomagat, poslušalci, ki poznajo oddajo, pa se pred radijskimi sprejemniki režijo in naslajajo nad naivnostjo in neobveščenostjo klicanega. Kako lepo, ha? Ampak le, dokler se dogaja drugemu, ane?!

Tisti, ki ne vejo, za kaj se gre, lahko debilizme poslušajo na strani Radia Ena.

Decembrski PMS

Ah, sem vedela, da bi morala to napisat že včeraj, dokler je bilo še sveže...

V osnovni šoli sem bila ena izmed redkih, če ne edina v razredu, da nisem hodila k verouku. Kot dvanajstletnica sem se počutila kar malo izključeno iz debat, ki so sledile dnevu, ko so ostali imeli verouk. Pravzaprav sem verouk jemala kot druženje, kot pripadnost neki posebni skupini, s statusom klike, in ne kot VERO-UK.

Ne vem, če sem bila že kdaj pri maši. Poročni obredi ne veljajo. Prav tako ne veljajo polnočnice. Seštevek vseh obiskov pa se vrti okrog številke 3 ali 4.
Včeraj sem torej bila pri maši, na željo none. In si želela, da bi imela zraven kos papirja in pisalo, da bi lahko zapisala vse občutke in napade jeze ter ogorčenja za zapis na blog. Tavžent misli, ki se je rodilo med mašo, je že izpuhtelo, ampak so ostale taglavne.

Moje včerajšnje reakcije (glej kategorijo zapisa) so bile mogoče pretirane, in do danes sem že prespala. A ko sem prišla iz cerkve, sem oblajala vse živo okrog mene. So me morali celo mirit, da nisem delala scene pred tisto zgradbo. No, ja, scene ravno ne, a vendar sem govorila dovolj naglas, in z zelo razburjenim tonom.
Razpiiiiiip me je že sama pojava župnika. Ledeno hladen. Tako po mimiki, kot po govoru in intonaciji, in tudi dejanjih. Da ne govorim o pogledu. Ponavadi so župniki majhni, prijazni, topli, z nekim izrazom vsesplošne pomirjenosti s svetom na obrazu. Ustnice z rahlim, le nakazanim nasmeškom. In pogledom, ki potrjuje iskrenost nasmeška na obrazu.
Tale včerajšnji je bil podoben mafijskemu botru, ali pa, če hočete, in si boste lažje predstavljali, pripadniku Cerkve, ampak tistemu, ki je na drugi, tahudobni strani. Poskušajte si priklicat v spomin kako barabo iz Grofa Montecrista. Ali pa koga iz Da Vincijeve šifre.
Žal mi je, da moram tako napisat, ampak poleg te asociacije sem nehote dobila le še eno: zgledal je kot kak pedofil. Ne sprašujte zakaj. Verjetno iz časopisov, ko ujamejo koga od njih, in objavijo sliko. Zaradi temperature njegovega pogleda, verjetno.

Tako kot je deloval po videzu, je tudi govoril. Naveličano, zguljeno, na pamet, obredno, brez čustev, brez občutka za slovnična ločila. Kot stroj.

Sem se trudila "not past" in sem resnično prisluhnila temu, kar je govoril. Tudi, če je bilo smiselno, in se je v tistih besedah kdo našel, je bila intonacija tega človeka tako poudarjeno nezainteresirana, da je vse skupaj izpadlo plehko. Tako plehko, da me je spomnilo na pisanje Trubarja, na Pridigo proti zidavi cerkva. Preberite še enkrat. ...proti zidavi cerkva. Kdaj že? Enih 500 let nazaj! Čeprav me takrat ni ravno zanimala ta tematika, ki zame sovpada s politiko, sem vseeno prisluhnila, in ugotovila, da moje srednješolsko domače branje le ni tako zavoženo, kot se je zdelo takrat. Cerkev primerjam s politiko preprosto zato, ker menim, da imata skupno točko, po kateri težita: moč. Malo bolj izobraženi (takrat), in malo bolj lumpi (danes) ljudje, ki želijo diktirati ostalim ovcam. Z namenom pridobivanja koristi.

Da ne bo pomote: Trubar je bil veren, le zavzemal se je za to, da bi vsak posameznik našel lasten način stika z bogom, in da se da boga najdi tudi izven cerkve, brez bližine pozlačenih in dragih kipcev ter podob. To mi deli!

S Sovinimi očmi, se pravi zelo velikimi, in na široko odprtimi, sem gledala, kako si je tip župnik nalil cel deci vina, s tako vnemo, da je teklo kar iz obeh odprtin tiste posebne bučke, in ne samo iz tiste, kjer bi moralo. Nato je dolil vodo. Ne vprašajte, koliko. Govorimo o mililitrih. In spil. Da je spil z užitkom, sem sklepala, ker je po tistih nekaj požirkih tako okuševal okus v ustih, kot profesionalen sommelier.

Malo mi je dvignilo pritisk.

Nadaljeval je z branjem, enako monotonim, in enako naveličanim, kot prej. Skušala sem se skoncentrirat na vsebino, ampak mi je pogled uhajal na njegove čevlje, ultra modne, sicer, in nisem mogla drugače, kot da sem mislila na to, kakšni so ti ljudje kadar so off-duty, če me razumete. Kaj počnejo, kaj razmišljajo, ali res verjamejo v... Njega, in podobno. Ali ni vse skupaj le farsa. Priznam, dotaknila se me je tudi misel o spolnosti in prav nič mi ni šlo na smeh, ko sem pomislila, da kako, če, zdržijo brez... no, saj veste. Brez ... praznjenja, pač.
Ampak moje že v perverzijo usmerjene misli niso trajale dolgo, ker me je zmotila sapa na vratu. Ugotovila sem, da gospa v klopi za menoj z vso svojo bitjo moli. (Pravzaprav, sploh ni poslušala župnika!?) Bogve čemu se je zahvaljevala, ali za kaj je prosila. In ali res verjame v to, ali je bolj važno, da jo vidijo sosede.

In takrat je pritisk narasel.

Za boga (haha, kako pripravno) milega: kako, pri Devici Mariji, brezmadežnem spočetju, vseh angelih in svetnikih, lahko verjamejo v to "(cenzura)"??? Srečni oni, ker jim to daje mir. In da ko naredijo napako (ki je vnaprej določena, saj veste - sedem smrtnih grehov in podobne fore za obvladovanje ljudi in pranje možganov), potrebujejo le hiter skok do spovednice, kjer tam opravičijo napake. Kako preprosto: narediš p*zdarijo, ampak koliko ti je dejansko žal, če veš, da te čaka odpuščanje s tem, ko zmoliš n-krat Očetanašega? Seveda je lahko grešit, če vnaprej veš, da boš z nekaj besedami odgnal grožnjo za pekel!

Haha, in ja, pekel.
Ne morem drugače, kot da se spet spomnim literature in Sartra, da "kako vemo, da ni to, kar zdaj doživljamo, pekel nekega drugega sveta in nekih drugih, predhodnih življenj".

Stanje pritiska: ekonom lonec. V najbolj intenzivni fazi kuhanja.

Ker je do mene prispela košarica, kamor ovce mečejo denar (saj poznate tisto anekdoto, češ da je po uvedbi evra neka župnija pozvala farane, naj v izogib težki košarici darujejo raje bankovce, in ne kovancev?), in kjer sem videla 20 evrski bankovec!!! Moram omenit, da sem se ob košarici spomnila, koliko ljudi zapusti v oporoki imetje prav... Cerkvi! Kaj pa vsi zlati in pozlačeni elementi, ki jih najdemo v cerkvah?


Zaključek: Ogabno.
Živa manipulacija z ljudmi. Če ne boš priden, boš šel v pekel. In kaj že pomeni bit priden? To, da delaš kar ti rečejo v cerkvi in kar ti narekuje Cerkev. Sam bog.
Se spomnimo, kako so se grški, rimski in egipčanski ekscentriki samooklicali za bogove, in se na ta račun valjali po bivališčih, ki so jih gradili ljudje-ovce? Ali pa tisto, da so morali jest leže, saj jih je v sedečem položaju preveč tiščalo v trebuhu? Vse popito vino, vse orgije?
Preprosto: samo z ustrahovanjem se je dalo doseči, da je bila masa ljudi ponižna in ubogljiva. Da ni prišlo do anarhije.

Če bi se jim res šlo za vero, bi to propagirali drugače.
Neustrezen marketing? Zame prav gotovo. Verovati in hoditi v cerkev ni isto.

Ampak se ne gre za vero. Sicer pa - kaj bi imeli od ljudi, ki bi hodili v cerkev kar tako, zastonj?




Dodatno branje: Ne morem da ne bi... (Iz akvarija)

Domišljija v kuhinji

Čez kako leto se želim smejat na moj račun, da kako se mi je zdelo fajn moje včerajšnje malo, a uporabno kuhinjsko odkritje. In ker veliko jamram, in poleg tega moja največja jamranja še objavijo na Drugem Svetu, naj bo tokrat post brez pritoževanja.

Sem si pripravljala toast. In se mi ni dalo čakat, da se maslo malo razpusti, da postane mehko. Jezijo me kosi in koščki trdega masla, ki se jih ne da enakomerno namazat na kruh.
(Lahko se smejete, lahko me ne berete več, lahko me vržete iz blogrolla. Bom razumela.
Vem, da bo tudi vam prišlo prav. Prej ali slej. Tudi če se zdaj smejete. Boste še hvaležni, ko boste dragi ali dragemu delali večerjo in hoteli izpast profiji. Prosim, nič žaljivih komentarjev :))

Namesto nad glavo, so se bolanemu umu Sovice Oke prižgale žarnice v očeh. Ker je videl lupilec za krompir v bližini, med umazano posodo. Um je vodil roko, da je vzela lupilec, in z njim z občutkom podrsela po kocki še trdega masla.
Rezultat je bil fantastičen: ravno prav debele oziroma tanke rezinice masla!
Tega nisem videla niti pri kuharjih, ko so potrebovali na tanko narezane lističe masla za dekoracije. Nekaj so se mučili z navadnim nožem. Uspeh je bil odvisen od spretnosti kuharja, seveda.

Če pa ste to že preizkusili, vzamem nazaj občutek genialnosti, v katerem se v mislih valjam še zdaj.
Ampak pustite me uživat vsaj še malo...

Dodano, 1.12.2007

Na banki

Jaz se še kako zavedam, da je delo s strankami naporno. V vseh dosedanjih službah sem se bojevala na prvi frontni liniji, direktno s sitnimi ljudmi. Kar v živo, nobenih telefonov, nobenih mejlov, nobenih: "Počakajte trenutek, pokličem šefa."
Ko sem bila v kateri službi še sveža, toliko, da si nisem upala stegnit jezika, sem se nasmehnila, povesila ušesca, se naredila majhno, nebogljeno, kdaj tudi neumno, in rekla: "Oprostite, sem nova..." In eni so odreagirali z obžalovanjem, da so me nahrulili, drugi so zmagoslavno uživali v nerodnem položaju uboge Sovice, tretji so še bolj bentili.

To pa ne pomeni, da mora uslužbenec, ker je nov, delat stranke neumne.
In ne toleriram samo tega, da se nekdo dela, da ve, čeprav nima pojma.
Če mi priznate, da ne veste, (in da se boste pozanimali), vam je oproščeno.

Hotela sem položit denar na banki. In dobiti potrdilo o stanju po pologu, da je na računu več kot xxx €. Tip izvede polog, narobe natipka potrdilo, ki sem ga mu morala jaz narekovat, po tem, ko je na računalniku iskal že narejene predloge(!), in ko da kolegici papir za podpisat, ona ugotovi, da kar je on pravkar naredil, v bistvu ne bi smel, ker teoretično ni mogel, čeprav praktično ja.

(Ne, ne, niste nič prebrali narobe, in ni vam treba brat še enkrat prejšnjega odstavka. Tukaj sem bila tudi jaz že zmedena.)

Ker je račun blokiran, je rekla ona. Ampak ker oni opolnoči vse odblokirajo, je ostal neblokiran, ker so ga pozabili spet blokirati.
(Stopnja zmedenosti še večja)

Aaaa? Blokiran? Prosim? Kaaaj? Kako? Zakaj? Od kdaj?

Sploh nisem vedela, ali spraševati o njihovi nesposobnosti in pozabljivosti v zvezi s tem, da so pač zaj., ali spraševat, kaj mi je storiti za rešit celotno situacijo.

Prvič v življenju mi ni bilo nerodno, da so za menoj v vrsti ta pogovor poslušali tudi drugi ljudje. Predstavljajte si: majhna vaška banka, smrtna tišina, nobene glasbene podlage, nobene množice ljudi, ki bi govorili na glas, in s tem zakamuflirali "naj-bi-bili-tajni" pogovore o bančnih računih, stanju, žicanju za kredite, in podobnem. Za nameček pa še par parov radovednih ušes, našpičenih, kar se je dalo. Kar pa obstaja tudi v mestih, vem, in ne samo na vasi.

Tišina, in vsi so poslušali moje razlaganje, da kako je možno, če nisem dobila domov nobenega obvestila. Blokada TRR-ja pa res ni kar tako, ane?
Še vedno malo zmedena in z WTF izrazom na obrazu, s pospešenim bitjem srca in nenadno shock/shame polivko sem se vseeno delala mirno. Vprašala sem, kaj naj naredim. Tisti klasični: And now what? Butast, nemočen, obupan.
Ja, je rekel tamali, da lahko račun odblokirajo le na NKBM v Mariboru, da oni ne morejo nič pomagat. Da naj grem na DURS, če mam tam kake... khm... neporavnane račune.

Še to sem uspela izvedet, da je račun blokiran že cel mesec. (Zanimivo, evra petinštirideset, nadomestila za vodenje računa pa se ne blokira skupaj z računom, a?!)

Danes sem se psihično pripravila na meni zoprno opravilo: telefoniranje. In s tem povezanimi živčnimi uradniki po davčnih uradih, bankah in podobnih ustanovah.
Presenečenje: vsi so bili prijazni! Na Davčni niso vedeli za nič. Ammm... čakajte malo: če davčna ne ve, ali imam dolgove do države, kdo bo vedel???
Ampak kaj, ko so me podajali naprej kot žogo, prevezovali in dajali nove telefonske številke. Dokler me ni gospod, ki je bil očitno ravno na malici, ko sem v strahu klicala, poklical nazaj. Z naglasom iz Idrije. Hehe, ne vem, če veste, kako je to slišat. Simpatično hudo. Hudo simpatično. Pojasnim mu problem in mi prijazno odgovori, da moram samo plačat Tisto in račun bo odblokiran. Prijazno mi je pojasnil tudi, kaj je Tisto. Je bila kazen od Policije. 41€, ki je prerasla v 61, zaradi stroškov nevemčesa. Gospod je še dodal, da bi morali na banki to vedet, še posebej na matični, da imajo vse podatke! (In to mi povejo po tem, ko sem govorila s skoraj vsemi davčnimi uslužbenci na Dursu in jih brezveze gnjavila??? )

Ni bilo prav tako lahko, kot je povedal Idrčan, in naslednja info točka v obliki (čuden dan, ampak že spet) prijazne gospe mi je povedala ves preprost postopek, le da se ga ne da izvesti danes, saj je bilo čez 15. uro. Pridite jutri, je rekla, in se z nasmeškom poslovila.

Kljub temu, da je moja krivda, da so mi blokirali TRR, mislim, da bom zamenjala matično banko. Toliko, kot se zdi, da je komot, ker je blizu, v vasi, toliko se ponavadi tolčem po glavi, ker ima urnik do 12h in potem od 15h do 17h. Ostale banke v okolici pa so odprte nonstop, do 18h.

Pa saj jim ne zamerim urnika, a taka neusposobljenost in nevednost nista opravičljiva in še: tak spodrsljaj se ni zgodil prvič. Pravzaprav jih mam že poln kufer. Draga vaška banka: Adijo! (Violeta Tomič @ Najšibkejši člen)

22.11.2007

22.11.2007 # 1

Nisem še dopolnila 7 let, in se je zgodilo, da je umrla pranona, v zavidljivi starosti 91 let. Lepo, spokojno, in prav zaradi nje sem si zaželela, da bi rada tudi sama umrla kot ona. Stara, a vedra, in predvsem – zdrava do zadnjega. Saj se je ne spomnim prav dobro, ampak spomini nanjo so tako bogati in polni hvaležnosti. Poleg tega, da je po osemdesetem pazila dva majhna poprčka, mene in sestro, medtem ko so bili starši v službi, mi je podarila nekaj, kar… za vse ostalo je Mastercard, če me razumete, in če lahko v naj-bi-bil-resen zapis vnesem kanček humorja.

Torej, v njenem naročju sem se naučila brati. Cicibana, z velikimi tiskanimi črkami, kakopak. Ampak dovolj impresivno za družino, da sem jim pri petih letih že gladko brala tekst. Moja mama ni verjela, da berem. Mislila je, da sem si zapomnila besedilo, in ga recitirala na pamet, zraven pa se delala, da berem. Tako, malo za šalo. Ampak sem jih presenetila, in na mamino prijetno osuplost, ko mi je obrnila stran, in izzivajoče rekla, naj preberem tisto besedilo, res brala. Gladko, in z občutkom za vejice in pike.

Torej, pranona je umrla nekega pomladnega dne in v vsem otroškem strahu pred smrtjo, ki je seveda izviral iz grozljivk in ostalih filmov, sem se bala. Prav nekaj mesecev pred njeno smrtjo sem si za Dedka Mraza želela 3 stvari, od katerih je bila taglavna (in zavedala sem se tega) čarobna palčka. Spraševala sem se, zakaj si, hudiča, potem želim ostali dve stvari, če pa lahko vsemogočna paličica pričara tudi žige in 6 Barbie in 7 Kenov (eno Barbie sem že imela in vse sem hotela popariti. Ne sprašujte zakaj; tudi sama ne vem). Čarobna palčka ne bi imela funkcij Aladinove svetilke in niti Zlate ribice, ki izpolnjuje tri, tudi najbolj bizarne želje. Čarobno palčko bi izkoristila samo za eno željo: biti nesmrtna.

Smrti sem se bala, ker sem jo predstavljala kot neko stanje da se še vedno zavedaš, in da si ujet nekje v… nekje, pač. Nekje, kjer ne moreš vplivati na nič. Nekje, kjer opazuješ z vrha in spremeniš mnenje o osebi, ki si jo cenil, prav tako kot spremeniš mnenje o tistem, ki si ga zaničeval. Ugotoviš, da so največje kače tisti najbližji. In obratno.

Smrt je bila tesno povezana s nočjo, temnim delom dneva. In duhovi. Kljub razlagam, da so duhovi znotraj votli, okrog pa jih ni nič, teorija o duhovih ni pomagala. Sanjala sem o dušah, ujetih v onostranstvu, o mejah med počivališčem dobrih in tistih slabih, in o tistih, ki so zaradi tega ali onega razloga obstali vmes.

Radovednica sem šla v sobo k noni, in se trezno, premišljeno hotela soočiti s truplom, približala telesu, ki je ležal tam. Tako spokojno in mirno. Kot da bi spala. Kot vsak dan, ko sem jo videla, ko je že zaspala ali pa, ko se še ni zbudila. Malo bolj bleda je bila. Je to to, sem se spraševala, ko mi je srce bilo zaradi adrenalina, ker so mi prepovedali hodit k mrtvi noni.
Ampak tako, kot sem rada odkrivala pred časom zakopane mačke in ptičke, in buljila v razkrajajoča trupla, že prežrta z belimi pra- črvi, tako sem želela videti kako zgleda mrtev človek. In sem šla, pogledat nono.

Bleda, mirna, spokojna. Se spomnite?
Ni bilo dovolj.

Po spominu detektivske serije sem ji odprla oči, z namenom, da bi videla, ali ima res manj prekrvljene žile v očeh. Bleda sled krvi.

Na pogrebu nisem smela bit prisotna. Ker so me starši zaupali v varstvo, ker je bil ubogi otrok premajhen za take stvari.


22.11.07 / #2

Danes je moj način soočenja s smrtjo precej drugačen.

Čarobno paličico je zamenjala želja - vsake toliko - da ko vidim zvezdni utrinek, si zaželim, da bi bili vsi moji bližnji zdravi, in da bi umrla, ko bo moj čas, srečno.
Umrla srečno. Kakšen oksimoron.

Ugotovila sem, da si ne želim umreti stara, in da me ne zanima prihodnost naslednjih generacij, kako bodo uredili okoljske probleme. In podobne floskule, ki jih kvasijo po TV.
Zaželela sem si umreti naravne smrti, samo da je hitro in brez bolečin. Kakšen kliše, kako neizvirno.

Ko hodim sama kje po cesti, se ne bojim, da bi me napadli roparji ali posiljevalci. Bojim se zablodelih duš. Tistih, ki jih ne moreš brcnit, čeprav obvladaš kako borilno veščino, in tistih, ki jih ne moreš pošpricat s solzilcem. Tistih, ki te hodijo strašit ob nočeh polne lune, ob katerih strah najlažje zamaskiraš z žuri do jutra. In ki so izstopili iz fantazije, s podporo knjig o resničnih dogodkih reinkarnacije ali pojavljanja duhov.

Prav zato strah pred smrtjo. Pred smrtjo drugih, ne sebe.
Pred strahom, da so res “nekje tam zgoraj” in “da te gledajo”.
In varujejo.

V prvo ne verjamem, v drugo upam, pravzaprav, ZAupam.


22.11.07 / #3

Tokrat mislim, da sem bila pripravljena.
Žalostno, ampak res: črni scenariji so pomagali. Obrnili so vrstni red vršitve, ampak so bili dobro zastavljeni. Toliko, da mi pomagajo.

Klic je bil rutinski.
Le malce drugačen je bil zven njenega glasu.
Človek čuti, če je v nadaljevanju dobra ali slaba novica.

V manj kot pol ure smo bili tam. Ležal je tam, tako kot je padel. Čakajoč na dežurnega zdravnika, da potrdi smrt. Pod glavo je imel blazine, tako kot da je še živ, da bi ležal čimbolj udobno. Kot da je važno. Kot da ga bo kasneje (haha) bolel vrat.
Kljub vsem C.S.I. scenam se mi je zdelo naravno se ga dokaknit. Mrtvega človeka sem videla samo enkrat. Ne, da je bilo neprijetno. tokrat je bilo absurdno.

Neverjetno.

Nesprejemljivo.



23.11.07 / #4

Srečna, da je minilo v nekaj sekundah, sem si oddahnila.

Ne poznam nobenega, vsaj ne moje starosti, da bi imel še vse štiri stare starše žive.
Eden je pač moral biti prvi.
Morbidno?

Začenja se odštevanje.

Še enkrat: morbidno?


Presenečena nad lastno ne-žalostjo nad dogodkom, sem se začela spraševati, kaj je narobe z mano in mojimi čustvi. Prijatelj me je potolažil z dejstvom, da nisem dolžna biti žalostna, in da vsak doživlja žalost po svoje.

Razmišljam, in kolebam med tem, ali se s tem, da grem čistit, tolažim ali pa čiščenje nima veze z mojim načinom prebolevanja krivic, žalosti, razočaranj in ostalih negativnih občutkov. (Ste vedeli, da je jeza pozitivno čustvo?)

Rezultat je bil fenomenalen. Minimalni detajli očiščeni. Haha, zanimivo pri meni je to, da tega ne skrivam; da vsi v hiši vejo, da me morajo, ko čistim, pustiti pri miru; kajti takrat je res nekaj narobe.

Živele razmetane sobe in omare!

Čistila sem cel dan.
Jemala čiščenje tal kot katarzo, in brisanje oken kot nadgradnjo te katarze.

Ni pomagalo.

Da bi vsaj bila tako patetična, in čustvena, in jokala cel dan.

Nono je bil točno tak, kot pred dvajsetimi leti njegova mama, moja pranona. Pač, bled. Ampak še vedno On. Moj nono. Tisti od vedno. S katerim sem še nekaj dni nazaj govorila in mu dala poljub v slovo, kot vedno, ko smo se pozdravili. Kot da ni nič. Kot da nismo vedeli, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Toliko resno, da ali danes , ali jutri.

Stopnja žalosti predvidena:
Nona, ljubezen njegovega življenja, s katero sta praznovala 55 let poroke lani, je bila … preprosto, in tako iskreno, kot jaz ne morem čutit… žalostna. Zbiram pogum, da ji rečem, da

“Nona, ti si ga imela tako rada, da raje ti trpiš, ker je šel pred tabo, kot da bi ga videla žalostnega, ker bi te on videl odit pred njim.”

Ne razumem žalosti.
Kadar jokam, pomeni, da sem jezna. Večinoma zaradi krivice.

Saj pravim: še vedno zbiram pogum za povedat tisto noni…



23.11.07 / #5

Sožalja so se mi zdela smešna, čeprav sem prvič v življenju razumela, da nekateri na pogreb resnično ne pridejo samo zato, da bi bili številka ali da bi opravili zoprno dolžnost.

Popoldne sem končno našla melodijo, ki me bo, nehote, spominjala na ta dogodek.
Preprosto, se je pojavila v oglasu za neko oddajo na POP in to, da sem si zapomnila nekaj besed teksta, je bilo dovolj, da sem jo našla na Googlu. Nehote. Besedilo nima zveze, melodija pa. Taka, primerna za te dni, za te dogodke. Melanholična, žalosta, pravkar se vrti (v najmanj dvajseto).

Mad World.

Nekoliko neumno sem se počutila, ko sem ugotovila, da gre za soundtrack iz filma Donnie Darko, film, ki sem ga tolikokrat preskočila na videomatu. Pač, ocenjujem po prvem vtisu.
In mi ni bil všeč.

In se tudi zmotim.

Dobro, ga imam. Komad.
Škoda, lepo in romantično, da ob taki priložnosti, ampak je zasedel polovico mojih misli danes.



23.11.07 / #6

Torej, smrt je samoumevna, normalna, naravna.
V naši družbi taka, da jo je treba objokovat.
V drugih pač ne.
Ampak to ni izgovor.

V jok me spravljajo situacije kot so videti nono, kako trezno in umirjeno zahteva, kljub nemoči, da še zadnjič poljubi njenega dragega. Fantje iz pogrebnega servisa rutinsko, a čutno, odprejo vrata in … vratca in... dovolijo noni, da se približa in na glavo poljubi ljubezen njenega življenja. “Adijo, zlati moj, adijo…” mu reče.

Je bila ljubezen na prvi pogled. Od osnovne šole, do včeraj.

In takrat me strese. Zaradi nje. Ker ne vem, koliko bo zdržala brez njega.

Je umrl, umrla od žalosti, pravijo, ko gre eden za drugim, v kratkem času...

Drobni užitki

Droben užitek je to,

da greš pod vroč tuš, da zamegliš ogledalo, da je tvoja koža vsa rdeča od vroče vode, da se je prah na kopalniških elementih spremenil v umazanijo zaradi vse pare, da ti na drugi strani vrat težijo da pridi že enkrat iz kopalnice, da ti je medtem zvonil telefon, ti pa si po dolgem času nisi sekiral, da bi napol nag skakal bo butast gsm, da se spomniš poletja, ko med tuširanjem gledaš v stropni svetilki nabran mrčes, da te ne briga za količino iztočene vode, da boš zavarovanje za avto že nekako plačal, da ti ni žal, da si pravkar porabil drag šampon za lase, da se zaviješ v po mehčalcu dišeč kopalni plašček, da prižgeš radio, in da slišiš pesem, ki te spomni na lepe trenutke,

in da greš ves vroč in z mokrimi lasmi samo v plaščku ven, na balkon, na minus ena, da opazuješ, kako se kadi s tebe, in da ti je kljub ohlajujočem telesu toplo pri srcu, ker ti je nekdo polepšal dan.

Can't you see,
life's easy
if you consider things
from another point of view...

O beračenju

V naših krajih je beračev, tistih tapravih, ki razcapani in umazani prosijo, malo. Ali jih sploh ni. Ali jih samo jaz ne vidim, ker ždim doma.

Več ali manj se mi smilijo, in vedno znova, ko jih vidim, sem kar malo jezna na uboge pare, ki mi poslabšajo dan, zato, ker sitnarijo za denar. Ali polepšajo, če jim kaj dam. Vseeno pa vedno ostane tisti grenak občutek, da obstajajo. In se sprašujem, kaj se jim je zgodilo v življenju, da so tako obupali.

Sem ne štejem džankijev. Teh je v Novi Gorici kar nekaj in na živce mi gre, da se zadržujejo na sredi parka in se obnašajo, kot da so tam na sprehodu in svežem zraku. Kar malo prepotentno. A o njih drugič.

Srečanje z beračem predstavlja zame stres. Stres zato, ker mi dotični ne gre iz glave še ves dan. Seveda je odvisno od mojega počutja: so dnevi, ko se mi smilijo in mi je žal za njih. In so dnevi, ko prihajam iz banke, ali kake podobne ustanove, kjer so me razpi... z nesposobnostjo opravljanja svojega dela, in tako nastradajo berači.
Ali jim kaj dam, je odvisno od njihovega zdravstvenega stanja. Težko je verjeti, da si zdrav štiridesetletnik ne more poiskati prav nobene službe. (Zamenjajte ne more z noče.) Izbral je drugačen življenjski stil, in srečen on, ker ga ne briga za nič drugega kot za preživetje.

Najbolj hudo mi je bilo gledati brezdomce po svetu. Brezdomec v Združenih državah je resnično brez-dom-ec, medtem ko naši, nekateri, seveda, živijo doma, pri starših. Toliko, da prespijo in pojejo kosilo, nažicajo nekaj drobiža od mamine penzije. Čez dan pa na ulice, pohajkovat s pivskimi kompanjoni. Takih, zares potrebnih petstotaka tolarjev, ki bi ga porabili za kruh, in ne za ceneno vino, sem pri nas videla le malo. In da sem le imela, sem dala.

V Ljubljani se mi je enkrat utrgalo, kar se zna zgodit, če sem lačna. Tudi jaz sem imela krizno obdobje. Pravkar sem vložila vse moje prihranke, delala vsak dan, tudi ob vikendih, ob tem pa se nekajkrat na teden vozila v več kot sto kilometrov oddaljeno šolo. Za 400 tisoč tolarsko šolnino. Ki sem jo sama plačevala. In takrat je šlo čez rob.
Na poti v Noč in dan, po tunin sendvič, je svetlobo na koncu tunela lakote prekinil mladenič, ki je prosil za sto ali dvesto tolarjev. Ampak me ni dobil v pravem trenutku, o ne... Da je bil njegov pristop simpatičen, sem definirala šele kasneje, ko sem se nehala tresti. Na kraju zločina sem ga imela za čisto zjb v glavo in znorela. Ok, res sem imela naporen dan, in ne morem reči, da sem se olajšala - s tem da sem ga nadrla. A vseeno, se je slišalo tako dobro, da sem zdravemu, polenjenemu človeku moje starosti povedala, da če lahko delam jaz, lahko tudi on. Ostalih ostrih besed se ne spomnim. Še vedno na moj vljuden način, a upam da je bolelo. Vsaj malo špiknilo.

To je bilo pred leti.
Po tem sem videla še veliko beračev, kvazi beračev. Wannabe beračev. Ljudi, ki so izkoriščali slabo vest ljudi, saj veste, v stilu če mu ne dam nič denarja, se lahko za kazen zgodi tudi meni nekaj takega v življenju.
Videla sem majhne otroke, s tistimi velikimi žalostnimi očmi, ki so prosili za drobiž. Sovir mi ni pustil, da jim dam denar. Kasneje sem ugotovila, zakaj. Ker so bili tudi ti mali, navidez nedolžni otroci, male barabe, ki so se za vogalom nesramno režali in med seboj tekmovali, kdo je dobil več.

Podobno je bilo z bratcem in sestrico narodnosti bližnjega vzhoda, ko sta z jokajočim glasom prosila za denar in prodajala neke fotografije z božjimi podobicami. Da sta siroti, brez staršev, sta rekla. S sestro sva se že skoraj omehčali, dokler se nisem spomnila, da imam prazno denarnico, denar pa pri sestri. In sem pokazala, revežem, denarnico: "Glejta, nimava prav nič, če ne bi vama dali!" Kar malo razočarana sta odšla. Nobenega sledu več o jokajočem in prosečem glasu. Kot bi odrezal.
Čez dobro uro sva videli tamala dva, skupaj z ostalimi pajdaši. Prešerni nasmeški na njihovih obrazih niso kazali na nobeno trpljenje ali žalost. Prej veselje, ko so si delili plen.

Težko mi je, da zaradi takih izkoriščevalcev ne bom dala zares potrebnemu. V dokumentarni oddaji TVS sem poslušala izpoved električarja, ki bi službo lahko dobil brez težav. Ampak se mu ne da, je rekel, in da mu je ljubše, in lažje, za denar prositi tujce na cesti.

Zmaga pa invalid brez nog na Andrejevem sejmu v Gorici. Popoldne smo šli mimo njega, sedečega ob stojnicah, in eden od druščine mu je dal deset tisoč lir, današnjih pet evrov.
Saj se še spomnite tistega občutka danes sem naredil nekaj dobrega za sočloveka?
No, potem pa si predstavljajte izraz na vašem obrazu, ko bi ob koncu sejma šli spet mimo njega, in videli, kako vstane, se preobleče v svileno srajčko, pospravi nabran denar, in se odpelje s kombijem.

Puzzles

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem s kom debatirala in bila začudena, kako lahko obstaja oseba, ki misli prav enako kot jaz o nečem. Tako enako, da je prav identično. In če sem sprva navdušena nad tem, češ, glej glej, kaka podobnost in kompatibilnost v mnenjih, se kasneje zavem, da je mnenje te osebe v bistvu - moje!


Po tem večinoma ne sledim več debati, ker razmišljam o tem, kdaj sem to rekla in če sem te besede uporabila pri tej osebi, ki stoji v tistem trenutku pred mano.

In sem jim nadela ime: sestavljanke, puzzles. Ker je njihova osebnost sestavljena iz mnogih delčkov osebnosti drugih ljudi.

Ni skrivnost, da želimo v določenem krogu ljudi ugajati, biti sprejeti, da nam ni vseeno, kaj si o nas mislijo za nas pomembni ljudje. A vendar - za takšno ceno? Da namesto svojih mnenj in prepričanj prisvajajo tuja in jih naprej prodajajo za lastna? In ravno tukaj se zafrknejo, očitno, ker si moje besede tako zelo prisvojijo, da pozabijo, da jih ponavljajo - sami avtorici.

Boste rekli, da kdo hudiča mislim da sem, in da je prav mogoče, da ima kdo tako mnenje kot ga imam sama. Hja, seveda, do tu vse OK, težava je v tem, da se zgodi, da za opis nekega dogodka uporabim specifične besede, in pazli potem ponovijo z istimi besedami! Ah, kaj z istimi besedami - nekdo mi je nekoč hotel prodat celo sam dogodek, ki sem ga doživela sama, kot da ga je doživel dotični!

Pravijo, da lepo pišem. Tudi, da se lepo izražam. In ravno zato vem, kakšne besede uporabljam za opis določenega dogodka. O politiki vem bolj malo, zato ne šminkarim s tujkami, ki jih ne poznam prav dobro. Pri psihologiji si upam malo več, in ko omenim pse Pavlova*, vem, o čem govorim. Če sem o neki zadevi prebrala, ali slišala o tem in onem, ne skušam prodat mnenja vira mojih informacij kot da je moje lastno, pač pa rečem, da sem slišala, prebrala,... Če mi povejo stvar, o kateri ne vem nič, sem vesela in sogovorniku tudi povem, da sem vesela, da sem izvedela nekaj novega. Ne bom pa prodajala informacij o pomembnosti izvornih celic kot da sem iz tega doktorirala ali jaz odkrila zadevo in da, posledično, vem največ o tem.

Sem kar žalostna za te ljudi, ker imam občutek, da oportunistično bleknejo nekaj, kar jim pride v določenem trenutku prav, ali se jim zdi kul izustit neko besedo, frazo, ki so jo slišali in - se je pač lepo slišala. Ali pa se vlečejo ven, ker ne poznajo dobro zadeve, o kateri teče beseda. In ne bojo za nič na svetu priznali, da pač ne vejo. To je vendar pod častjo.

In ko še bolj razmišljam, ugotovim, da če povzemajo mnenje o nečem z besedami drugih, očitno nimajo lastnega mnenja. In da ko govorijo z menoj, očitno iz njihovih ust prihaja tuja beseda.

In tako se vprašam, kdo pravzaprav je ta oseba, ki stoji pred mano in govori o...
Hmmm...


--------------------------------------------------------------------------------------------------
* Eksperiment, ki ga je izvedel Ivan Pavlov s psi: Postavil je hrano pred psa, pozvonil in počakal, da so se mu pocedile sline. To je ponavljal nekaj časa. Naposled se je zgodilo to, da so se psu pocedile sline že samo, če je zaslišal zvonec. (vir)

Primula je bila prima!

Hja, kaj čmo... Bomo pač izkoristili, da Blogger/Blogspot dovoljuje objave za nazaj, naprej, ...

To o Martinovem moram napisat, če bo kdo slučajno zašel v Novo Gorico in si zaželel nekaj dobrega pojesti v lepem ambientu. Če ste taki kot jaz, jeste tudi z očmi, in pri meni ne pomaga, da je hrana ekstra dobra, če je prt na mizi strgan ali stokrat prešit, natakar pa v kavbojkah z včerajšnjega žura.

Med restavracijami, ki so prišle v finale za večerjo, smo še štiri gosi (ostanimo v terminologiji, ki pritiče dnevu martinovanja), odločile za restavracijo, kjer nismo še bile.
Strateškemu načrtovanju budgeta je sledila prijateljičina opazka, da kaj pa če imajo cenik brez cen, po tem, ko smo odločile, da je proračun 50€, in da bo padla v vodo tista tehnika, da stopnjo lakote prilagodiš cenam.

Ambient restavracije Primula jemlje dih. Velik, prostoren, zračen, minimalističen, romantičen, topel, prijazen. Ni nam ušlo prijetno spoznanje, da so za razliko od večine lokalov, mize postavljene precej daleč ena od druge, tako da človeku ni potrebno prisilno poslušat pogovora pri sosednji mizi.

Sicer zgrešeni, (pre)sladki penini za aperitiv, je sledila simpatična hladna predjed v obliki špinačno-lososovega kolesca v hladni omaki.

Zdaj pa bi radi naročili. Natakar prijazno razlaga možnosti... Natakar razlaga? Zakaj že? Zato ker ni jedilnega lista, cenika! Aaaaaaa! Na hitro smo se zmenile, kdo ima Eurocard in kakšni so limiti enkratnega plačila, pač, just in case...

In pogumno naročale carpaccio in belo vino. Natakarjev čut, da nismo žene nogometašev, nam je šel na roko, saj je popolnoma razumel, da smo se prišle malo zabavat, ne pa kazat, katera si je upala povabit v takšno, tako drago restavracijo. Prijazno je ponudil, da nam morske dobrote razdeli na štiri krožnike in tako dobimo malo vsega.
Kljub strahu, da morsko pomeni drago, smo jedle odlično kombinacijo hobotnice, kapesante, kalamarov, škampa in nekaj drugih školjk. Tako dobro, da nam je bilo čisto vseeno, kolikšen račun bo na koncu. Ves čas so nam prijazno hodili natakat vino in dopolnili posodo za vino, ko je bila steklenica v njej prazna. Pozorno!

Sladici sem se odločno odpovedala, ker je tudi sicer ne jem, z izjemami glede na razpoloženje. Sem rekla, da bom raje en jeger. Ampak sem po prihodu iz veceja ugotovila, da je imela ena izmed treh udeleženk idejo, da nam predstavi njen top digestiv. In tako smo poplaknili večerjo z Grand Marnier likerjem, ki je služil za grenčico. (Je ekstremno sladek, mimogrede)

OK, in zdaj, ta-da-da-daaaaam moment: čakanje na šok za račun.
Ki se je spremenil v vzklik prijateljice, ki ga je prva pregledala: 4 pogrinjki, 4 penine, 4 predjedi I., 4 predjedi II., 4 glavne morske jedi, 1,5 litra vina, 0.5 l Radenske in 0.5 l vode, 4 digestivi. Skupaj 86 €. Deljeno štiri. Oddahnile smo si.

Zadovoljne s postrežbo in ceno smo si obljubile da moramo ponovit, pod pogojem, da bo delal isti natakar.

Pa se je samo posmejal, tako malo sramežljivo...

Uniforme

Pred časom sem bila obsedena s policisti, zaradi uniforme.

Potem je ta obsedenost poniknila.

In danes spet vzklila na tekmovanju v streljanju, kjer je bilo med udeleženci približno polovica seksi temnomodrih uniformirancev.

Mat'r!

O odpadkih

Nekaj dni nazaj sem sesala avto. In v žepu vrat našla nekaj tednov star olupek od banane. Saj sadne ogrizke in olupke ponavadi vržem skozi okno, a le, kadar je to mogoče. To pomeni, da če bom v križišču ravno dokončala jabolko, ga ne bom odvrgla prav tam. (Kaj pa jem sredi križišča?!?!) In tako zadevo odstranim iz avta kasneje, ali doma. Ali pa sploh ne in potem najdem že skoraj kompost v žepu vrat. In koliko krat ne poberem štoparjev prav zaradi tega, ker me je sram, da imam tako nasmeten avto.

To ni nobena ekologija in skrb za okolje. Saj ne, da me ne briga za okolje, a vendar: nimam srca vreč smeti kamor pač pride!
Doma v zadnjem času sortiramo odpadke: papir in karton vržemo na ogenj, steklo odnašamo v zaboje za steklo, kosovne odpadke zbiramo zraven hiše, z izgovorom, da moramo naročiti kombi da jih odpelje. To ponavljamo že leta, tako da imamo doma kar en mini odpad, hehe. Edino, kar nosimo v kontejner, so odpadki iz kuhinje.

Razpiiiiiip me to, da vsakič, ko grem po pošto v nabiralnik, zavijem z očmi, kajti skoraj praviloma tam blizu nabiralnika leži kakšna na novo odvržena škatlica cigaretov. Na drugi strani zida, ki ločuje parcelo od ceste, je polmetrski pas trave, ki služi za pločnik. In smetišče za voznike, ki se jim zdi priročno vreč iz avta odpadke. Ja, prav lepo. Se voziš in smeti odvržeš nekomu pred hišo. Čeprav je to samo pokajen čik. Ma smo normalni?

Me ima, da bi te ljudi zasledovala in jim "vrnila" smeti pred njihovo hišo...

Odtenki čokoladne barve

Ker vem, da so fotografije las modelov, ki nastopajo na škatlah za barvanje las, računalniško narejene, jim pač ne verjamem. Ampak:

bi prosila, da vsaj definirajo, da izraz čokoladna barva, katero sem kupila in s katero sem se danes pobarvala, označuje temno, jedilno čokolado, in ne tiste mlečne!


(Na srečo Sovirja sem temnejša)

Tiskana Blogorola: jaz pa mislim...

... da je tisk prispevkov iz blog sveta dobra ideja. 

City Magazine vzamem, recimo, zelo rada, če ga le kje vidim, in da je prav na dosegu roke. Koliko krat mi je prišel prav, ko sem ga, odvrženega, našla v čakalnici zdravstvenega doma, in si tako skrajšala čas. In niti ni šlo toliko za krajšanje časa, kot pa za to, da nisi zdolgočasen, ne veš kaj počet in kam gledat, in na koncu opazuješ stene ali oglasna sporočila farmacevtskih družb. S tem, da to lahko počneš nekaj minut. Potem se presenetiš, kako buljiš v nasproti sedečega, da te postane kar malo sram.

In sem pomislila, oziraje na ves cirkus, ki ga zganjajo v zvezi s tiskano Blogorolo, da kako bi bilo fino brat eno tako stvar v čakalnici, ali pa medtem, ko kadilski odvisneži grejo ven iz kavarne na en čik. Ti pa si sam, tam, pri mizi. In seveda začneš brskat po telefonu. Da ne bi zgledal kot zgoraj napisano, v čakalnici. Stene, pa to...
Če bi bil en tak časopisek nekje v bližini, bi ga z veseljem uporabila. In tudi nesla domov!

Še bolj pa me navdušuje to, da bi bili objavljeni prispevki od blogerjev, ki jih še ne poznam, in vem, da bi na tak način odkrila kakšnega všečnega pisca. Dejstvo je, da je e-Blogorola pač tam in čaka, da klikneš na najnovejši, najbolje ocenjen, naj... prispevek. Velikokrat izbiram branje samo zaradi imena. Velikokrat kliknem na prispevek, ki ima privlačen naslov. Velikokrat se zmotim, ko blog ocenjujem po imenu in mislim da je zanimiv, pa ni. In seveda obratno. V tiskani Blogoroli bralec nima te možnosti. Prispevki so tam in v tistem trenutku. Pred bralcem je tekst in seveda bo prebral najbolj zanimive objave. Če še ne bo na vrsti pri zdravniku, bo prisiljen brati dalje in tako mogoče spodbudi željo: "Jaz bi pa tudi pisal!". Ali približa neblogerjem svet bloganja in
blogerjev, kjer čaka na "talent scout" odkritje veliko dobrih avtorjev.
Ali pa preprosto samo skrajša čas.

Te dni berem pljuvanja čez to idejo, o tiskani verziji Blogorole.
Če nam ne bo všeč, je pač ne bomo brali, kajne? Ne mi pa z okoljevarstvenim sranjem o brezvezni porabi papirja...

En dan z malo spanja

Dragi dnevnik!

Včeraj je bil naporen dan.

Zaspala sem nekaj pred drugo uro zjutraj. Od neprijetnega občutka, ker ne vem, kaj je to bujenje, budilka in jutro, sem se zbudila ob 2:55 in ugotovila, da imam še skoraj poldrugo uro fore spanja. Ob 4:20 pa je prijetno, potihem začel zvonit alarm na telefonu, ravno toliko naglas, da me je zbudil in ne povzročil šoka. 
Ob 6:05 sem morala biti v Ljubljani.

Čez eno uro sem se že vzpenjala nad Ajdovščino in od tam zagledala dolg in počasen utrinek zvezde. In si seveda hitro nekaj zaželela. Saj res, prav vse želje, ki sem si jih zaželela, ko se je utrnila zvezda, so se mi izpolnile! (Zakaj si vendar ne zaželim tistega Martinovega loto dobitka za milijon evrov?!! :D)

Noč, ki je postajala dan, je bila mirna. Prav taka, da sem se počasi prebudila, tako, na moj način. Brez stresov, brez ljudi, ki hitijo, brez živčnosti. Da bi od Nove Gorice do Ljubljane prižgala radio? Ni govora! Je bilo preveč lepo. Preveč ... samo moj čas. Telefon seveda ne bi zvonil ob taki uri. Razen sestre, ki je preverjala, če sem že na poti in da nisem morda zaspala.

Torej, ob 6:10 sem prispela na železniško postajo v Ljubljano, kjer je že čakala Mia, da jo odpeljem domov. Po poti domov sem zvedela vse o Šri Lanki in najraje bi ji rekla, naj ona spiše en post ali dva, da meni ne bo treba. O potovanju, seveda.
Doma je odprla kovčke in iz njih potegnila dva krat več robe kot jo je nesla s sabo. Čajev nam verjetno ne bo zmanjkalo do leta 2010. Polna hiša lesenih slončkov različne velikosti. In svilenih šalov, ogrinjalc, krpic.
Da ne govorim o dišečih palčkah.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi doma Mia nadaljevala potopisno predavanje, ki ga je začela v avtu. Ampak sem morala, uboga, še vedno šokirana od zgodnje ure bujenja, it pomagat v Goriška Brda stekleničit vino. Dva tisoč smo jih napolnili. Prav vse steklenice so šle skozi moje roke. Uhhh....
Da nisem bila sitna je bilo krivo dejstvo, da sem spala samo dve uri in vstala tako zgodaj. Ker sem bila enostavno preveč apatična, da bi godrnjala. Po kosilu je bilo še slabše. 
Kako ne, če sem morala steklenice prekladat s polnim trebuhom...

Ta moja sitnoba se kaže v različnih oblikah. Kdaj pa kdaj se kar smejem, tudi brez veze, in sem kar bolj simpatična in dobrovoljna kot navadno. Mogoče zato, ker se trudim, da ne bi bila sitna. Ne, bolj verjetno da zato, ker se mi trga od utrujenosti in zaspanosti...
Sovirja sem že obvestila, da sem/bom sitna zvečer, ko se vidiva. Je sprejel izziv. 

Utrujena, in hkrati srečna, sem ob 20h končno prišla domov, in ugotovila, da z mojo fantazijo, to je vroča kopel, ne bo nič. Ker je manjkal ključni element za vročo kopel. Vroča voda, namreč. A sem si vseeno umila lase. Neverjetno: ko misliš, da si na koncu z močmi, te nekaj še kar žene naprej. Pravzaprav, še bolj!

Upajoč, da mi danes le ne bo treba nazaj, na še en horuk polnitve dvatistočih komadov, sem se zvrnila v posteljo in  uživala v planiranju preostalih dveh dneh vikenda. Potem je prišel Sovir... 

In danes sem morala spet it...
(Še dva tisoč...)

Kakor krava z zvoncem

Nisem obsedena z mobilnim telefonom, čeprav ga vedno vzamem s sabo, ko grem iz hiše. Security check: DDTT. Če je to v torbici, lahko grem. Denarnica, dokumenti, telefon, toaletna torbica.

Tale moj mobitel ne zvoni veliko. In tudi lastnica ne kliče dosti. Ker je lažje kot pisat sms, napisat mail. Nobenih omejitev s 160 znaki, nobenih večkratnih pritiskov na eno tipko, da dobiš določeno črko. Ker sem ves čas doma, seveda. Pa tudi drugače nisem bila preveč klepetava. Mesečna poraba... 5 tisoč tolarjev, vključno z naročnino in DDV-jem. (Takrat se predhodniki Itak paketa še nis(m)o pogovarjali za 1 cent na minuto čez vikende...)
Ampak vedno, ko ne vidim klica, je bilo kaj pomembnega in me čez nekaj ur ali dni prijatelji preklinjajo, da zakaj ne spremljam stanja telefona.

Skratka, tale moj telefon je pač nekje po hiši. Ali v sobi, ali v kopalnici, ali na polnilcu (bilo kje), ali v torbici v omari, ali... skratka, zgodi se, da ga potrebujem, ga najdem in vidim izpisan zgrešen klic ali opozorilo na sporočilo, ki je prispelo že pred nekaj urami. In je bilo po možnosti nekaj nujnega. Ponavadi je sicer zakopan pod povštrom, ker je pred nekaj urami služil za budilko. Jaz sem seveda skoraj vedno v prostoru, ki je različen od tistega, kjer je v danem trenutku gsm. Večinoma ga ne najdem in nato kličem s hišnega telefona ter poslušam, kje zvoni. Ne vprašajte: se je že zgodilo, da je zmanjkalo baterije ali da je bil "na tiho". In sem ga iskala tudi 2 dni.

In zdaj se sprašujem, kako bo, če bom imela kdaj službeni telefon. Saj ga ne bom pozabila doma; ampak... Si predstavljate, da bi dežurala doma, da bi telefon v dnevni zvonil, jaz bi bila medtem v kopalnici in ne bi videla nujnega klica? Zelo nadležno, verjetno!
Prav res mi gre na živce tisto stalno pogledovanje telefona. In prav tako tudi, ko drugi to počnejo v moji prisotnosti, recimo na pijači. Pa ne da so dežurni ali kako drugače pomembni.

Naj si telefon obesim okrog vratu, da bo vedno z mano? Potem bom kot krava z ... ah, saj res, saj telefon tudi zvoni, kot kravji zvonec :)

Oktobrski PMS

Seksapil in ne seksipil!!!

(Pravkar me je razhudila ena dama, ki se pogosto pojavlja na TV)

Mogoče napišem jutri kaj več...

Blogroll

V komentarjih smo od Bejbike preko mene do Tamale (glej blogroll) razvili debato o tem, kako (naj)/(lahko) poimenujemo blogerske kolege v blogroli... In ideja za nov zapis je bila rojena!

Izrazite, kako bi vam bilo najlepše, najboljše, najbolj-vam-všečno, da bi se pojavljali v blogrollu (Sovice Oke) ali da bi vas poimenovala, ko je govora o vas!

Namig 1: Tamala piše blog z imenom The Naked Office, na naslovu Geekchik-s pika net. Kako naj jo poimenujemo?
Namig 2: Sovica Oka je (zaenkrat) neobčutljiva na poimenovanja... Prilagodi se okusom bralca: največkrat pa je Sovica Oka ali Razmišljanja Sovice Oke.

Razpišite se!

V zvezi z vami, seveda!!!
;)

Ena o frizerstvu

Je danes (bad) hair day? Tudi Volk piše o frizurah, hehe... in zdaj (23:27) sem naletela še na frizersko objavo Missbee1206 tukaj. Funny... Veriga gre naprej! (00:17)

Včeraj se mi je pokvaril likalnik za lase. Ne dela več. Pravzaprav, popravljam: dela več! Ja, dela namreč še bolj kot prej, čeprav je pokvarjen. Zgleda, da je šel termostat.

Ker je imel likalnik očitno nastavljeno tako-in-tako najvišjo temperaturo in če je šel termostat, to pomeni, da se sedaj segreva na višjo temperaturo od tiste predvidene nastavljene. Da je šel, sem ugotovila, ker se je začelo iz njega kadit. Ni bil sicer oblak črnega dima, vendar je bilo jasno, da se nekaj žge. Najprej sem mislila, da je kriv lak za lase, ki je na ploščicah ravnalca ostal od zadnjič, a je bil vonj drugačen. Bolj nevaren, če me razumete. Tak... svareč, hehe.
Poizkusila sem popeglat pramen las in z veseljem ugotovila, da hudič dela še bolj kot ponavadi! Z izmeničnim vklapljanjem in izklapljanjem sem uspela zravnat lase. In zdaj že veste, da moje male in malo večje dogodivščine pristanejo v pisani besedi na blogu. Tako se je rodila ideja o zapisu o laseh, haha.

Stopnja simpatije do frizerjev je bila z moje strani vedno zelo majhna, v nasprotju z običajnimi damami, ki jih obisk frizerja ponavadi veseli. Pravzaprav, ta simpatija verjetno sploh ni obstajala. Kot majhna sem imela vedno kratke lase. Seveda ne po moji želji. Tata je bil prepričan, da so kratke frizure praktične in da je vzdrževanje kratkih las bolj preprosto kot tadolgih. Prišli smo tudi do tega, da je bilo striženje pogoj za odhod na morje. In kaj sva hoteli s sestro, kot pa da sva privolili v striženje, uboga otroka, ki nista razumela, da bi se na morje šlo v vsakem primeru, ne glede na frizuro? (Ali moram prav povedat, da so me v neki trgovini zamenjali za fanta, zaradi mojih kratkih las?)

Občasni obiski pri frizerki so bili pogosto upanje, da se bo vendar zgodil čudež. Da bojo frizerke, vajene le friziranja starih babnic, ki k frizerju hodijo bolj zaradi osamljenosti kot pa zaradi same frizure, končno razumele, kakšno frizuro hočem.
Saj niso nalašč. Ampak jim je prav vedno uspelo, da sem prišla domov in jokala. Da kako lahko tako zaf.... frizuro dekletu v najobčutljivejših letih. Da kako ne razumejo, da so kodrasti lasje zaj... za striženje in friziranje. In prav nič jih ni brigalo. Spraševala sem se ali morda to vendar počnejo nalašč in prepričana sem bila, da imajo tiste škarje iz pravljice Šivilja in škarjice, kjer hudobnica, ki si želi prisvojiti čarobne škarje, ne pozna dobro ukaza in ji škarjice za kazen zrežejo vse obleke.
V mislih sem jih preklinjala, da bi še Edvard Škarjeroki bolje opravil.

V sedmem razredu sem šla zadnjič k frizerki. Potem sem odkrila čudovito napravo, ki je rešila moj problem. Likalnik za lase, daljnega leta 1993, ko se še skoraj frizerjem ni sanjalo, kaj je to.
Paževsko pričesko sem vzdrževala sama. O ja, strigla sem sebe in sestro. Zadoščenje, da sem samozadostna, in da frizerjev ne rabim več, je bilo nepopisno! Od takrat naprej sem imela, imam dolge lase. Čez nekaj let pa sem ugotovila, da pisarniške škarje, s katerimi sem obdelovala lase, niso več dovolj za striženje las, razcepljenih zaradi pogostega likanja. Prijatelj, ki je poznal moj strah pred frizerji, je predlagal, da me ostriže njegova punca, frizerka, in je zagotovil, da bom zadovoljna.

Po osmih letih abstiniranja od frizerjev sem se na stolu v salonu počutila kot da bi bila na zobozdravniškem. Ne ravno prijetno, torej. Rezultat nekajurnega tretmaja je bil osupljiv. Moje lase, čeprav deset centimetrov krajše, so bile tako zdrave! Ah, kaj zdrave - ozdravljene! (Aja, tukaj, pri nas rečemo lasem láse. In so ženskega spola. Tiste lase in ne tisti lasje. Podobno, kot salami rečemo šalam, ki je moškega spola, hehe.)
Vsa srečna sem si lase cel dan gladila in tikala, toliko, da so bile naslednji dan že za umit. Ponovno sem pridobila zaupanje do frizerk, čeprav sem se še kako zavedala, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Sem pa imela najmočnejše orožje na svetu: likalnik! Tako se je dogajalo, da sem občasne kikse frizerjev reševala z likanjem. Samo da so ravne. SAMO DA SO RAVNE!

Ob neki priložnosti, verjetno takšni, da je bilo veliko napitnine, sem frizuri pridružila svetle pramene. Ki jih je mojster Sandi zelo lepo skril, ker nisem hotela šoka. Ravno toliko, da se bodo videli, ko si boš popravila lase, je rekel.
Veliko časa sem porabila, da sem ugotovila, da potrebujem frizerja in ne frizerke. V vsej jezi, ki se je nabrala do frizerk, sem izoblikovala mnenje, da so frizerji boljši od frizerk zaradi dejstva, da se za ta poklic odločijo iz strasti in kreativne žilice, ne pa zaradi premajhnega števila točk, potrebnih za vpis na željeno šolo. (Ja, sori, večina meni poznanih frizerk je izbrala frizersko ker jim ni uspelo prit na ekonomsko ali zdravstveno... jeb*ga...) Poleg tega se mi zdi, da če bo moški oblikoval frizuro, jo bo oblikoval tako, da mu bo všeč. Posledično je to tisto, kar bi večinoma vsaka ženska rada. Da jo pogleda moški!

Sandija so premestili iz Nove Gorice v Ajdovščino in tako sem ga izgubila. Da ga ni več, sem izvedela, ko sem že sedela na stolu in me je mlada pripravnica ovijala v zaščitno pregrinjalo. Da bova pohiteli, je rekla, ker konča ob osmih. Deklica mi je med barvanjem razlagala, kako je bila pred tremi meseci še natakarica, zdaj pa je končno dobila službo za njen poklic. Vam povem, da čeprav takrat še nisem bila Sovica Okica, sem imela oči točno takšne, kot kaka sova. In to zelo prestrašena! Ampak dobro, sem si mislila, striženje konic in barvanje izrastka vendar ne zahteva svetovnega trendsetterskega frizerja! In sem bila mirna, še celo smejala sem se s to kozo, da itak ne more nič zgrešit, saj odkar obstajajo likalniki sem čisto varna pred... (glej zgodbo zgoraj).

Barvanje izrastka. Umivanje, sušenje, barvanje pramenov. Umivanje, striženje konic, sušenje, likanje. To je procedura. In ker sem jaz bolj družboslovne sorte kot naravoslovne, se na kemijo prav nič ne zastopim. Avša mi je nanesla barvo za izrastek in čez še tisto za pramene. Mah, kaj pa jaz vem, a ona že mora vedet, kaj počne. Ja, magari, dragi bralci! Se spomnite, da se ji je mudilo? No in jaz sem rekla, da se odpovem likanju, samo naj mi posuši na hitro lase, da jih zvežem v čop in da grem domov, ona pa tudi, ker je bilo že čez osmo.

Vsi, ki se barvate in tisti ki se ne barvate: ste že kdaj slišali za umetno narejen lasni izrastek? Jaz ne, sem ga pa doživela! Šok, ko sem videla, da imam umeten temen izrastek, dva centimetra bolj dol pa blond pramene, je bil tako velik, da sem ji celo plačala vseh 14 tisoč tolarjev, v katerih je bilo vračunano tudi likanje oziroma oblikovanje pričeske.
Že res, da se ponavadi ne pritožujem nad malenkostnimi napakami, a so ponavadi krivci za napake toliko uvidevni, da naredijo vsaj popust! Tale veretno-ji-škodi-preveč-dela-s-kemikalijami pa je čisto mirno zaračunala še oblikovanje pričeske, se pravi ravnanje las, v mojem primeru, čeprav sem šla iz salona z napol mokrimi lasmi!

IN SVEŽIM UMETNIM IZRASTKOM!

Ker sem šla naslednji dan na dopust, je moja želja po tem, da se oglasim v salonu in lastnika opozorim o neusposobljenosti dotične, minila.

Potem sem našla mojstra Boštjana...
In spet je vse v redu.

OMG, ste dejansko prebrali ves ta tekst?
Hvala ker me razumete ;)