sobota, 29. marec 2008

Psihologija (menjav) predloge bloga

Pravzaprav se mi zdi butasto namenit celo objavo samo zato, da napišem, da sem preoblekla blog. Ampak ugotavljam, da ne vem, kdaj sem ga predzadnjič (zadnjič okrog božiča, in tega se predobro spomnim, ker mi je urejanje predloge vzelo cel teden) in bom tako vsaj vedela, kdaj si zasluži(m) novo oblekco.

Na začetku blogerskega navdušenja mi je bilo všeč toliko predlog in kar nisem vedela, kakšno bi izbrala. Kot se za blogerko s tako nočnim psevdonimom, kot je sovica, spodobi, je bila moja prva predloga temnomodra. Izbrala sem jo seveda iz ponudbe Bloggerjevih predlog; kdo je takrat vedel za opcije "uredi html" ali "naloži lastno predlogo" in podobnih.

Torej, kaj žene človeka (je gnalo sovico), da spremeni predlogo? Sovir bi rekel tisto, kar reče vedno, ko ga povprašam po kakšni stvari, ki se mu zdi potrata časa: "Kdor nima kaj delat, dela neumnosti!" Ta njegov rek se je rodil kot posledica enega mojega najstniškega navala ljubosumja, ko sem bila prepričana, da sovir med šolanjem v Ljubljani, daleč od mene... khm... no, dela ... neumnosti, če me razumete. Kasneje sem ugotovila, da še kako drži, da če je človek zaposlen, sploh nima časa mislit na neumnosti. Različnih tipov in kategorij.

Da se vrnem k predlogam.
Po začetni navdušenosti odkrivanja različnih lepih predlog sem ugotovila, da kako se mora počutit obiskovalec bloga, če vedno, ko pride, najde drugačno predlogo. Pomislite, ali se vam dogaja kot meni: medtem ko čakate, da se naloži stran, pa čeprav je to le nekaj desetink, se vam pred očmi že naslika podoba bloga, ki ga poznate. Ko avtor spremeni predlogo, pa se kar malo zdrznete in vsaj v mislih vzkliknete: "O, glej, nova predloga!"? Meni se tako zgodi, še posebno, če je sprememba velika in če je prva, odkar berem določenega blogerja.

Ne recite, da je važna samo vsebina, in da predloga sploh ni važna. So strani, kjer moram označit celoten tekst posta, če ga hočem prebrat. Brez da bi mučila oči. Si predstavljate rjave črke na črni podlagi? Ne? Poiščite kak profil na Myspacu, če ne poznate nobenega bloga s tako neverjetnimi kombinacijami. Brez skrbi, ne boste dolgo iskali, da bi ugotovili, o čem pišem.

Prepogosto spreminjanje predlog je izgubilo čar pravzaprav že pri prvi menjavi, ko sem ugotovila, da se blogroll in ostali seznami, števci obiska, slike, ne ohranijo, in da jih je potrebno ponovno dodati. Ročno. Zadnje tri mesece sem "zdržala" s predlogo, za katero sem se zelo namučila, da sem jo našla in kasneje portugalske besede spremenila v slovenske. Hja, laik, pač. Ki postaja vedno manj laik. Odločila sem se, da bi lahko predlogo menjala sezonsko, torej po letnih časih. Še vedno preveč, a vendar se mi zdi nek razumen kompromis. Ne vem natančno, a mislim, da sem v skoraj enem letu zamenjala pet predlog.

Torej, ali lahko povzamem, da je želja po pogosti menjavi blog predlog odraz človekove osebnosti, da rad menja? Da ni (dolgo) zadovoljen z enim, istim, enakim? Da ga eno, isto, enako dolgočasi? Čeprav je dobro, lepo in funkcionalno? Ali to velja tudi za sovičine telefone, čevlje, in mogoče - moške? Je to le eksperimentiranje ali je posledica obilja prostega časa?

Ah, očitno imam preveč prostega časa... Mogoče si pa lahko štejem v plus, da je moj (window) shopping xml narave in ne take, da bi me stalo denarja...


sreda, 26. marec 2008

Rave party s posebnimi efekti

Poslušam že od sedmih zjutraj nizke tone, pravzaprav jih bolj čutim kot slišim. Kar je zunaj zvok, je znotraj hiše vibracija. Skozi okno sobe imam pogled na gradbišče. Spodaj, v veliki luknji, ki ji rečemo java, in kjer je bil leta nazaj gramoznica oziroma betonarna, se dogaja. Na veliko.

Niso povzročali veliko hrupa. (Če je bil, me ni motil.) Očarljivo je bilo se potikat med gradbeno mehanizacijo in se skrivat v in med izdelki, ki so čakali na odvoz. S sestro sva imeli ob hiši zaseben peskovnik s tremi vrstami peska: droben pesek, kamenčki, malo večji kamenčki.
Kar naenkrat se je vse ustavilo. Kakih deset let nazaj? Najprej ni bilo več delavcev in brnenja strojev. Počasi so, v nekaj letih, izpraznili pisarne, odpeljali stroje in ostalo mašinerijo, globoko luknjo so začeli zasipati z zemljo. Vse je prerasla trava in nizko grmičevje. Čez nekaj let so nekaj okoliških hiš pozvali k podpisu soglasja za gradnjo industrijsko - obrtne cone. Podpisali smo soglasje za dejavnosti, ki ne onesnažujejo (zraka, vode, in niso hrupne).

Začelo se je s člankom v Primorskih novicah, ko smo izvedeli, da bojo septembra 2007 začeli gradit obrtno cono. Potihem sem sicer upala, da bo cona vse prej kot obrtna, in da bodo sosesko popestrili s kakimi športnimi objekti. Namesto tega bomo pod hišo imeli osem ali devet poslovnih objektov, proizvodnih hal.

Trenutno so v fazi gradnje infrastrukture. Hoteli so izvrtat odtok za meteorne vode. Ker vrtanje v skalo ni enostavno, so se odločili za nek poseben sistem prebijanja tega konglomerata, ki je občasno skala, občasno gramoz, in tako naprej. Težava je bila v tem, da so z močnim, ritmičnim butanjem v skalo povzročali rave party v okoliških hišah, in to tak, da bi se Parada Ljubezni komot skrila. Zunaj niti ni bilo tako hudo, ker sam zvok ni povzročal nekega hrupa. V notranjosti hiš pa smo tri dni po nekaj ur na dan imeli prave potrese. Žvenketanje kozarcev v vitrini, recimo. Ali pa to, da sem danes držala radiator, ker je tako vibrirala stena. Delovodja, ki je po pritožbi sosede prišel pogledat situacijo, je sicer čutil, kako se tresejo zidovi, vendar se je smejal, da če se bo hiša sesula, bojo itak zgradili novo. Češ, mala malica za nas, saj smo vendar - gradbeno podjetje!

Končalo se je s tem, da so popokali zidovi na hišah. Pri sosedovih celo v centimeter široke razpoke. Tisti frajer od prej se je začel vleč ven, ko smo vprašali po odškodnini. In tako smo tudi mi stopili v neskončen vrtinec tožb proti gradbenim podjetjem.

Se mi samo zdi, ali ga gradbeniki vedno bolj serjejo? So ga vedno srali, ampak ni prišlo nikoli v javnost? Se je samo javnost prebudila in se odločila razkrinkat nečedne načine poslovanja? Je pojavljanje v časopisih in s tem slabšanje (dobrega) imena bolj ekonomično kot izplačat nekaj tisoč evrov?

Pozabila sem napisat, zakaj so pred desetimi leti ustavili dejavnost. Niso imeli obrtnega dovoljenja!
In soseda jih je razkrinkala.


sobota, 22. marec 2008

Na zaposlitveni razgovor

Sem imela namen napisat en tak polstrokoven zapis, ki že meji na članek, na temo o zaposlitvenih razgovorih. Še vedno si mislim, da je moj blog kolumna in ne dnevnik...

S Tamalo sva si ob kozarcu vina dajali prav o tem, da informativni razgovor ne bi smel biti razlog za živčnost. Ja, zakaj smo živčni, ko gremo na razgovor? Ali ni trg dela sestavljen iz povpraševanja in ponudbe, kot vsak drugi trg: delodajalec ponavadi povprašuje po določenem profilu človeka, iskalec zaposlitve pa ponuja njegova znanja, sposobnosti in pripravljenost za delo v zameno za plačilo.

Ugotavljam, da sem bila leta nazaj na razgovorih živčna, ker sem preveč prebirala nasvete o tem, kako se obnašati na razgovoru.

In zakaj so me nasveti delali živčno?
Zato, ker mi je bilo logično, da se bom predstavila (jaz prva) tistemu, ki me bo sprejel na razgovoru. Nasveti so namreč svetovali, da ne, da je prav, da se počaka, da ti kadrovik ponudi roko. Hmmm... Nasveti so svetovali tudi, da se moram obleč kakor da bi se potegovala za eno pozicijo višje od tiste, za katero se prijavljam. Kaj pa ko (če) me sprejmejo, kako se bom potem oblačila, če pa nimam desetih kostimov? Nasveti so nadaljevali s stvarmi tipa "Na prvem razgovoru nikar ne sprašujte po višini plače!" Hudiča, a čem tvegat, da že rečem ja, podpišem pogodbo, in nato čakam do naslednjega petnajstega v mesecu, da vidim izpis na plačilni listi? Pišejo še, da je treba bit iskren. Ali je taka iskrenost, da poveš, da si šel z zadnjega delovnega mesta zaradi lastnih principov, torej ponosa, v redu? Ali ne bojo potem mislili, da se zna enako zgoditi tudi pri njih?

Na Zavodu nas "naučili", da delodajalec NE SME vprašati kandidata nekaterih vprašanj. Na primer tega, da kdaj nameravam imeti družino. Zakaj že ne smejo? Je to preveč osebno? Ustavite konje! Tukaj je tudi druga stran, ne samo mi! A se je že kdo vprašal, da je delodajalcu pomembno, da ima opravka s kandidatko, ki se je prišla zaposlit samo zaradi tega, da bo imela finančno krit hrbet za enoletni porodniški? Smo res toliko nefer, da mislimo samo na ugodnosti, ki bi jih radi dobili od zaposlovalca, da pozabljamo, da je to enakovreden trg dam-daš in obratno: daš-dam? Zakaj želimo samo pravice, in pozabljamo na dolžnosti?

Mislim, da ni čudno, da so ljudje na razgovorih živčni. Ne tega, ne onega, pazi to, glej da ne boš tisto,... Lahko se najlepše oblečemo. In imamo najboljše reference. Če delodajalcu ne bomo všeč (še vedno stavim na kemijo), nas ne bo zaposlil. Vsaj jaz ne bi zaposlila profija, ki se med pogovorom ne zna nasmehniti (smile, not laugh).

Je pa ena stvar, za katero sem se odločila bit iskrena na razgovorih. Sicer me še ni doletela, a vendar spremljam na forumih, da je pogosto vprašanje tisto kaj imaš raje, pse ali mačke. Baje iz tega sklepajo, kakšen si, in je to eden izmed kriterijev za ocenit človeka ali je go ali no go. Aja, psa moraš izbrat. Jaz ne. Mačke so mi ljubše kot psi. Fizično in metaforično. Mačka je bolj čista kot pes, bolj fina, in zdi se mi pametnejša. Če za psa velja, da je zvest (ali je v tem štos, torej?), ker tako brezglavo in (oprostite, naivno) sledi gospodarju, za mačke velja da so samosvoje, ane? Hej, to ne pomeni, da ne bom lojalna, torej zvesta podjetju, ampak velja, da bom samostojna! No, bom poročala, če me bo doletelo to vprašanje...


Čas me je prehitel... Nadaljevanje sledi v torek...


ponedeljek, 10. marec 2008

Blogarji , blogerji in pomoč pri diplomski nalogi

Gotovo je že kdo spraševal o pravilnosti poimenovanja tistega, ki piše blog. Jaz sem to zasledila oni dan pri Zvonetu in se opredelila kot tista, ki uporablja izraz blogèr (Ninnnna, ne vem, kako bi pravilno naglasila tisti e :)).

SSKJ ne pozna ne enega ne drugega izraza. Pa sem se šla posvetovat z Googlom. Pravi, da je za izraz bloger 151.000 zadetkov, za blogar pa 5.420, kar pa ne pomeni, da blogar ni pravilno ali da je bloger (edino) pravilno. (Mimogrede, Lisičkin slovar za slovenščino mi med pisanjem tega prispevka brez milosti podčrtuje z rdečo oba izraza.) Pravzaprav, komentatorka Zvonetovega zapisa logično pojasnjuje, zakaj blogar:
...ali morda zato, ker gre za besedo iz enega samega zloga, ki jo sklanjamo BLOG, BLOG-A in zato dodamo na podaljšanje odsnove le še R. Seveda, pa bi že pri kreiranju nove besede, lahko tisti, ki je prvi začel to uporabljati, uporabil tudi kakšno drugačno obrazilo in tako bi sedaj lahko bili BLOG-a-risti, BLOG-a-telji, BLOG-a-lci...
Če pa gledamo na bloganje kot na poklic, pa je edino prav, da je obrazilo -AR, torej kot POŠTAR, MIZAR, VRATAR, ČEVLJAR ...


No, bistvo današnjega zapisa je bolj to, da posredujem naprej prošnjo, ki jo je blogerka (hehe, in ne blogarka) Franja objavila v komentarju pri Zvonetu. Gre za spletni vprašalnik o blogih in bloganju, rezultati naše pomoči pa se bodo kazali v diplomi omenjene kolegice. (No, namesto posredovat naprej Youtube povezave, zoprna verižna pisma, zaradi katerih nam bodo umrli vsi domači ljubljenčki, in fw: fw: fw: mailov z vsebino tipa Danes ob 18:00 ugasnite vse porabnike električne energije za 5 minut, raje izpolnite in prepošljite naprej tale vprašalnik ;)

Dodatno branje: Bloger ali blogar? @ Klincanje

p.s.: Jaz ostajam blogerka. Ali pa Bloggerka, kakor želite. ;)



sreda, 5. marec 2008

O Zavodu za zaposlovanje

Prišla sem to točke, kjer res ne razumem več smisla Zavoda za zaposlovanje v zvezi z menoj.

Ko sem ob izteku statusa študentke odklonila ponudbo za redno zaposlitev, so mi prijatelji svetovali, naj se včlanim na Zavod. Ker nisem vedela, zakaj, za kaj in kako zadeva funkcionira, sem se pač vpisala.
Počasi sem ugotovila, da je temeljni razlog takih nasvetov to, da ima evidentirana brezposelna oseba pravico do denarne pomoči oziroma nadomestila za brezposelnost. Da lahko oseba zaprosi za denar, mora miniti od zadnjega nakazila plače več kot tri mesece. Takrat sem se še smejala, češ, kaj mi bo čakat tri mesece, takrat bom pa ja že imela delo, halo?!

In so minili trije meseci. In sem zaprosila za tisto nadomestilo. Upravičena sem bila do 143€. Če ne bi živela pri mami, tudi več. Po treh mesecih sem se nadomestilu načrtno odpovedala, za nek nerazumljiv slap in the face DURSu, zato, da me ne bojo jeb... pri davčni napovedi, kot so me že leto prej. Ha, bomo videli, koliko me bojo obdavčili, če pa ne bom imela nobenega dohodka!

Ali je denar razlog, da se brezposelne osebe prijavijo na Zavod? Ker živimo v krajih in časih, kjer je treba bit furbo, prebrisan, če hočeš preživet, pač hodim delat na črno. Tistim 143€ sem se lahko samo smejala in kar ukinila prejemanje.

Naenkrat pa je minilo leto in jaz sem še vedno na Zavodu, kamor vsake tri mesece hodim na sestanke s tako imenovano svetovalko. Pred pol leta sem ji rekla, da bi se rada "izpisala iz tega kluba". Obveznosti pač niso zame. Obveznost do Zavoda je, recimo, da moraš dežurat doma, na domačem telefonu od take do take ure. Na začetku sem to jemala resno in se strogo držala hiše od 8h do 11h, to je poljubne tri ure, ki jih brezposelna oseba sama izbere, med sedmo in petnajsto uro. Čez čas sem ugotovila, da nihče ne kliče, in zdaj niti ne pomislim, da bi pozvonilo in da bi bil Zavod.

Prav danes, po enem takem sestanku, sem pomislila, v čem je sploh fora Zavoda. Nekaj znancev, ki so v podobni situaciji, mi pravijo, kako jih pošiljajo na razgovore. Mene nikoli! Vsake tri mesece torej grem do gospe svetovalke in ji poročam o napredkih v zvezi z iskanjem službe oziroma z diplomo. Deset minut. Danes sem ji celo nesla kopiji dveh prijav na delo, z namenom, da ji pokažem, da resno iščem zaposlitev. Z izgovorom, naj pogleda moj življenjepis, ali je v redu, sem želela zadušit njeno jezo, ker se zadnjič nisem prikazala k njej, ko bi morala. Je učinkovalo. Povedala sem ji še, da sem že bila na enem razgovoru in da še čakam na odgovor, ter da bom danes poslala še dve prijavi, ki potečeta 8. marca.

In to je bilo vse. Na svidenje 11. junija.

Torej, se sprašujem, kaj hudiča delam tam. Ne dovolijo mi se izpisat; pravijo, da bom od njih šla: ali ko dobim službo ali ko diplomiram. Da bi pa šla na grd način od tam, (to je, da se vabilom na te sestanke ne bi odzivala, in da bi me tako "vrgli" iz tega nič kaj elitnega kluba), pa tudi nočem. Ah.

Fora je v tem, da je tale ustanova s takim načinom dela zame totalno nekoristna. Ne sprašujem tega, da bi mi oni iskali delo, bohnedej. Ampak tudi ne razumem, kako mislijo pomagat tistim, ki zares potrebujejo pomoč in ki so težje zaposljivi. Vsaj to vem, da financirajo izobraževanja, prekvalifikacije, tečaje tujih jezikov, in tako dalje. (Sem se pred letom prijavila za tečaj nemščine. Ne duha ne sluha.) Resnično ne vem, zakaj sem tam in kaj bi radi od mene, da me ne pustijo stran.

Mislim, da me motita tale socialna usmerjenost in način dela.
Raje bi videla, da bi svetovalci in predavatelji na teh sestankih in posvetih bili podjetniki ali kadroviki, ki bi tečajnike učili pisat CVje in prijave oziroma ponudbe na podlagi tega, kar so prejeli v njihovih podjetjih. Dobri in slabi primeri ter kaj je tisto, kar pričakujejo delodajalci, kadroviki, v prejetih prijavah.

Beseda socialen ima tako zaničevalen prizvok. Zavod za zaposlovanje bi moral bit po mojem ustanova, ki bi se ukvarjala z motiviranjem ljudi (pa magari s pomočjo Smiljana Morija) in Klub iskalcev zaposlitve. Teoretično umerjene diplomante Fakultete za socialno delo na en konec, v pisarne, tiste, ki imajo smisel za delo z ljudmi pa na drugega, k ljudem!

Brezposelne osebe potrebujejo nekoga, ki bi jim povedal, da so v nečem dobri in da morajo to predstavit delodajalcu. Potrebujejo spodbudo, da bodo prej ali slej gotovo dobili kako lepo službo, in rabijo vedet, da biti na Zavodu ni biti socialno dno, ampak je le pit stop na poti življenja, pavza, s katero si nabereš novih moči in mogoče dobiš pogum za poskusit kaj novega. Brezposelnim osebam, ki so tik pred upokojitvijo, in ki so zvesto služili za velika podjetja 30 let, se poruši svet. Počutijo se nekoristne in nesposobne.

In Zavod, s takim renomejem, kot ga ima, jim prav gotovo ni v pomoč.

sobota, 1. marec 2008

Dramo, ne romantične komedije!

Človek naroči sestri naj prinese kak film z videomata.
Človeku je samoumevno, da sestra pozna njegove okuse glede filmov.
Človek za vsak primer specificira in poudari, naj bo drama.
Človek dobi dva filma ob dveh zjutraj, namesto ob enajstih zvečer.
Človeku zateži in sestra ga potolaži, da bo pa naslednji dan v miru gledal.

Človek naslednji dan zvečer pride domov in ves vesel zgrabi tisti dve škatli s ploščkoma.
Človek odpre škatli in vidi na etiketi ploščkov sumljive sličice. Po en par m/ž na vsakem od njiju.
Človek vtipka naslova filmov v bazo filmov, da preveri žanr, ker se mu ni dalo gledat trailerjev.
Človekova upanja, da se moti, ker je ocenjeval film po nalepki, dokončno umrejo.

Človek je izredno jezen.
Namesto dveh dram mi je prinesla dve romantični komediji!

(Ni mogla bolj zgrešit! Še Sci-Fi bi lažje prebavila!!! Mat'r sm jezna!)

Pripisano.
Prvi film res ni bil bogvekaj. Oceno 3/10 mu dam samo zato, ker je bil na gambling tematiko. Ah, kaj hočem. Zvoki iz casinoja me vzburjajo. (Ne seksualno, c'mon!) Klasična romantična komedija, ko veš že na začetku, ko "predstavijo" glavna junaka, da bosta na koncu filma začela živet srečno do konca svojih dni. No, mogoče ne ravno do konca svojih dni, ampak važno, da se zaljubita.

Drugi film je bil romantična komedija le zadnjih nekaj minut. 5/10. Na trenutke celo katarzičen. Ampak zdaj vsaj vem, kateri vzorec ustnic bi pokazala plastiku, če bi šla na lepotno operacijo. Od Catherine Zeta Jones.

Človek se javno opravičuje sestri. ;)