Blogrolls

Naslov današnjega posta je v bistvu Blogerske device in kurbe, vendar Blog Sovice Oke ne sodeluje v tekmovanju Kdo ima večje število klikov, še manj pa, da bi pritegovala pozornost in da bi se namerno izpostavljala.

Kje in kako ste odkrili Sovičin blog, zakaj vam je (bil) všeč in
kako odkrivate vam zanimive bloge?

Ni skrivnost, da stalno iščem nove zvezde za v blogroll. V mojem blogrollu je več bolj neznanih avtorjev, kot tistih bolj znanih. Pravzaprav, že od samega začetka nisem hotela brat tanajbolj znanih. Zanalašč! (Mislim, koga sploh briga, al ga bere neka Sovica fakin' Oka?)

Zanalašč nekako tako, kot je bilo tisto v najstniških letih, ko so vsi kadili. Jaz pa zanalašč nisem, ker so vsi! To je preveč lahko! Da kadiš zato ker kadijo ostali, in ne zato, ker ti je všeč. Zato, da imaš, npr. Jonasa, v b.roli, samo zato, ker se ti zdi fajn ga imet, ne pa zato, ker bi ti bil dejansko všeč. Raje imam še neodkrite, deviške blogerje, ali mikrozvezde, in ne makro. Pravzaprav se mi zdi, da od devičnikov lahko pričakujem bolj kvalitetne, bolj iskrene prispevke. Očitno zato, ker ... been there, done that. Več ljudi te bere - manj vseeno ti je, kaj pišeš, kako pišeš, komu in za koga pišeš. Vsaj meni.

In tako sem se osredotočila na odkrivanje mojih mikrozvezdic, ki nimajo/ki nismo imeli te šanse, da bi se pojavljali v lokalnih (rečem jaz prvi strani Blogosa, Večera in eDija) agregatih, ter si s tem olajšali prepoznavnost in preboj na sceno. Kot blogerski devici, še nekaj mesecev nazaj, mi je to ogromno pomenilo, da me je kdo dodal v seznam branja. Priznanje, pohvala, da pišem okej.

Pripadnika Blogspota ni lahko odkrit. Ponavljam: been there, done that. Torej velja, da morajo bit Blogspotovci veliko bolj zanimivi, da se prebijejo v blogrolle? Mhm! (Gotovo ste opazili diskriminacijo v razdeljenem blogrollu. No hard feelings. K Blogspotovcem pripisujem danes, 1.2., še "privatnike" - torej tiste, ki imajo lastno domeno. Njim je pa še težje, če le niso prej pisali pod Siolom/Večerom/eDijem.)

Kriterij za v Sovičin blogroll je samo eden: zanimiv stil pisanja. Seveda je to subjektivnega značaja, kot pri vseh. Vseeno mi je, o čem je govora, ali kako avtor misli, in tudi za manjše slovnične napake. Nima veze, ali se z zapisanim strinjam. Važno, da se lepo bere. Da so prisotni občasni inserti sarkazma, besedne igrice, da pisec pelje bralca skozi cel post proti vrhuncu, da je čutit, da je avtor napisal zadevo v strasti, in ne zato, da bo zapolnil še en blogerski datum, in ja, nujno je, da iz posta veje sreča, jeza, razočaranje, nežnost, žalost... Da ima zapis, in s tem blog, dušo.

Velikokrat se zgodi, da na novo odkriti zvezdici pustim komentar, kako, ali zakaj sem ga našla, in dam vedet, da zanimivo piše. Vsega današnjega pisanja je kriv Dicky, ki je v komentar na moj prejšnji post napisal, da se mi zahvaljuje za to, da sem ga dodala. Pred Dickyjem je to storil Šwed. Kakšno božanje duše! Še vedno, tudi če nisem več blogerska devica.

Pa še to: lepo je imet vzornika, nekakšnega blogerskega očeta, kot ga imam jaz, in upam, da sem tudi sama komu blogerska mama. Kajti v tem primeru bi pomenilo, da je bit stara blogerska kurba, torej nasprotje devici, lahko le kompliment. ;)

Najlepša darila ne stanejo. Nič.

Prvi letnik srednje šole.

Sezona 1994/1995.

Konferenca je bila v času srednje šole skoraj vedno na moj rojstni dan. Se pravi junija. Me dohiti sošolec, ko sem bila že na poti domov, na rojstni dan, in mi stisne nekaj v roko, tako, sramežljivo, kot da ni nič, da je le malenkost. Kot bi mu bilo nerodno, da mi ni kupil rože ali pliškota, kot je bilo takrat v navadi. To je za rojstni dan, je rekel.

Profesor matematike me je imel na piki. Saj zdaj razumem, da je s tem, ko me je po dvakrat na uro klical k tabli, vsako uro, hotel, da uštekam, da me bo klical in klical, dokler se ne naučim. Ampak najstnica sem takrat razumela, da me sovraži in da mi hoče slabo in mi minuse zabija za lastno veselje. Razredničarka je mami na govorilnih urah rekla: "Glejte," medtem ko ji je kazala redovalnico, "smrekov gozd!" (Moram napisat, zakaj je tako rekla? Check out: 11111111 :))

Po tem sem dobila še nekaj daril in darilc, ki jih ne more kupit Mastercard. Saj veste o čem govorim. Več kot 30 let stara pižama, ki jo je sovir podedoval od svoje mame, in sem jo imela oblečeno, ko sem skrivaj ušla k njemu, v Ljubljano, mami pa rekla, da spim pri prijateljici, obesek iz jekla z mojim imenom, ročno izdelana verižica, skodelica za kavo iz lokala, kjer sva prvič pila kavo, in se spoznala, ...

Vendar to darilo zmaga. Darilo, ki ga gledam skoraj vsak dan, že 12 let. Tomaž je po pouku šel do učilnice matematike, učilnice št. 52, in z vrat zame ukradel ploščico s številko.
Počutila sem se, kot da bi zasovraženega profesorja slekla. Noben minus, noben cvek, niti popravni, ni več bolel. Od leta 1995 je ta ploščica na vratih sobe, tudi če jo menjam.

Najlepše darilo. Ever. Hvala, Tomaž!

Dalle stelle alle stalle (Dogorele zvezde)

So bili 2 leti starejši od nas, skupinice prijateljic. Srečevali smo jih ob nedeljah, enkrat mesec, ko nam je bil dovoljen izhod v disko. Osmošolke s periferije, heh, ki niso smele še ostajat zunaj za "tapravi" disko, ampak le za nedeljsko popoldansko matinejo, pa še to ne vsak teden.

Iz klape sta izstopala dva: frajer in fajter. Frajer je bil takrat najbolj popularen tip v mestu, in v najbolj hudi klapi. Punce so se lepile nanj. Prijazen, simpatičen, lepo oblečen. Ja, pripadniki te klape so bili znani po lepih oblekah. Bilo je obdobje raperja Snowa, 2 Unlimited, obdobje identifikacijskih vojaških ploščic, ki smo jih namesto verižic nosili okrog vratu, če vam to kaj pove, in rdečih širokih kavbojk, Martinsk in Getta Grip bulerjev ter nanizanke Beverly Hills 90210. Banda je bila opremljena z vsem, kar je bilo moderno.

Za frajerja je bil še navaden robček preveč... navaden, zato je za brisanje smrklja uporabljal rutko, bandano, njegov zaščitni znak. S sestro še danes zgroženo pomisliva, kakšno nespoštovanje do rutke, ker se jo je praviloma nosilo okrog zapestja ali zavezano na šolski torbi, skupaj s plastičnimi dudami. Nikakor pa se je ni uporabljalo kot robec.

Meni je bil všeč fajter. Tisti, o katerem so pravili, da je pretepel punco, ker mu ni dala, zaradi … obdobja ženskih stvari. Tako nedosegljiv in hladen je bil, prav nič ženskar, kot je bil frajer. Blond, z modrimi, ledenimi očmi. Moja prva izbira. Arijska hladnost barv v kontrastu z mojimi, mediteranskimi.
Ampak od slovesa težkega džeka je ostal samo sloves. Saj veste, kako je, če si preveč pijan celo za ... Leta kasneje me je poklical in sva se dobila. Zanimivo, kako hladno je še vedno deloval, kot v dobrih starih časih, ko je kraljeval po Cankarjevi ulici in tisti Gradnikove brigade. Že dolgo let ne živi v naših koncih. Totalno propadel in zablodil. Letel visoko, in padel z neba, na tla. Ko so ga povozili fajterji nove narodnosti generacije.

Pred nekaj leti sem srečala frajerja v trgovini. Je rekel, da ima spodobno službo v tovarni. Pred nekaj meseci sem ga spet videla v mestu. Tista hoja, taka, zibajoča, cenene cunje, še vedno širokih krojev grunge stila, kot takrat. In z očmi, ki prebodejo. Le pogled ni bil tako samozavesten, kot je bil takrat, ko je bil star 16 let. Nekoč zvezda, danes v zatonu, se klati po mestu kot ostali džankiji. Tudi psa ima.

Glej, pes od frajerja, sem rekla sestri predvčerajšnjim, ko sva vstopali v banko in hodili mimo mešančka z ovčarjem, ki je bil privezan na ograjo pred vhodom. Presenečena me je vprašala, kako zaboga vem, da je to prav njegov pes. Ne vidiš podobnosti, sem ji rekla, in preden je rekla da ne, sem ji namignila, naj pogleda rutko, bandano okrog vratu psa.

Hujšanje z zajtrkom

Veliko let sem se otepala zajtrkov, ker mi je bilo, če sem jedla zjutraj, potem še cel dan slabo. Torej jem lahko šele nekaj ur po tem, ko vstanem. Želja po (kao) zdravem načinu prehranjevanja (beri: zajtrkuj kot kralj, kosi kot kmet in večerjaj kot berač) pri meni ni prišla v poštev. Ravno obratno je bilo! Cel dan nisem potrebovala hrane, zvečer, proti polnoči, pa sem izropala hladilnik. It felt so damn good!

Po dvajsetih letih prakticiranja nezajtrkovanja, pa sem ugotovila, da tista praksa, baje dokazana, da tisti ki jejo zajtrk, se ne redijo ali celo shujšajo, drži. Bolje pozno kot nikoli! Deluje! Ampak pri meni ne na tapravi način. Še vedno mi je slabo, če jem ko vstanem (v mojem primeru to ni zjutraj, hehe). In tukaj je catch: zjutraj jem, da mi je potem cel dan slabo, in tako ne morem jest drugega do večera! Yeah, baby!

Rezultat? Minus 2kg v enem mesecu!

Blogorola v Novi Gorici

O Blogoroli (tiskana verzija izbranih blog prispevkov) je bilo napisanega veliko pro in kontra prispevkov. Meni se je zdela ideja dobra.

...Če bi bil en tak časopisek nekje v bližini, bi ga z veseljem uporabila. In tudi nesla domov! Še bolj pa me navdušuje to, da bi bili objavljeni prispevki od blogerjev, ki jih še ne poznam, in vem, da bi na tak način odkrila kakšnega všečnega pisca. Dejstvo je, da je e-Blogorola pač tam in čaka, da klikneš na najnovejši, najbolje ocenjen, naj... prispevek. Velikokrat izbiram branje samo zaradi imena. Velikokrat kliknem na prispevek, ki ima privlačen naslov. Velikokrat se zmotim, ko blog ocenjujem po imenu in mislim da je zanimiv, pa ni. In seveda obratno. V tiskani Blogoroli bralec nima te možnosti. Prispevki so tam in v tistem trenutku. Pred bralcem je tekst in seveda bo prebral najbolj zanimive objave. Če še ne bo na vrsti pri zdravniku, bo prisiljen brati dalje in tako mogoče spodbudi željo: "Jaz bi pa tudi pisal!". Ali pa približa neblogerjem svet bloganja in blogerjev, kjer čaka na "talent scout odkritje" veliko dobrih avtorjev. Ali pa preprosto samo skrajša čas. Sovica, 3.11.2007

Ker vem, da bo to bralo tudi nekaj ljudi, ki blog-o-scene ne poznajo toliko, da bi vedeli, o čem je govora, povzemam; Volkec bo gotovo dovolil copy/paste njegovega zapisa.

Volk je pričakoval, in čakal, a je ni bilo. Vsaj ne na tisti dan, ko je bila napovedana deviška številka. Povprašal je celo Frasa, odgovornega urednika, in dobil odgovor, da bi morala Blogorola po planu bit na avtobusni in železniški postaji, ter v šolskem centru, vendar je bil njegov sprehod z zvito nogo enak nič/njet/nada, glede na tri lokacije. Malo je potožil, da že res, da goriški blogerji nismo nevemkako dobro zastopani, a vendar... tri pikce!

V komentarjih je Vetrnica predlagala Mercator Center. Robi je začasno rešil zadevo in povedal, da se jo sicer da dobit, vendar za plačilo. Ker je priložena časopisu Večer. Jaz sem predlaganemu MC-ju dodala še lokale, kjer se zadržuje mladina. Pa se je oglasila Miss Nymphee, desna (in še več) roka od Frasa, in obljubila uzbuno za Novo Gorico.

Vem, vem, mogoče je krivo to, da premalo hodim ven, in mogoče je v Novi Gorici že cel mesec, al pa še več. In so/ste vsi že vedeli. Ampak mene, prav mene, je oni dan čakala, (kot čokoladice v trgovini, ki jih postavijo k blagajni), pri izhodu iz kavarne Europa.
Tako torej: jo imamo, brezplačno, tudi v Novi Gorici. (Ostale lokacije moram še raziskat)

Pozor, ženska za volanom!

Danes pa bom jaz tista gos, ki se ji bomo smejali, kar se tiče avtov, vožnje, prometa.

V Italiji sem kak mesec nazaj lovila zadnje minute uradnih ur občine, avto pa pustila tam, kjer ne bi smela. (Ja, so bile neke rumene črte po tleh. Ampak mi ni bilo jasno zakaj, saj je vhod v garažo na nasprotni strani od tiste, kjer sem jaz parkirala. Saj veste: ah, saj ne bom več kot pet minut.)

Čez petnajst minut sem že bila nazaj, ob mojem avtu pa sem videla zbrano skupinico štirih upokojenih stricev, ki so me - očitno - čakali. Pogoltnem tisti cmok in ravno hočem vprašat, če je kaj narobe, pa me prehitijo, in se mi smejejo, aaa, glej jo, to je tista signorina. Zelo prijazno, celo v hecu, mi povejo, da jim pa moram zdaj plačat kavo, ker so zrihtali, da je avto še tam in ne na pajku. Se ne sme tukaj parkirat, veste, so me poučevali, in povedali, da so črte na nasprotni strani garaže zaradi ozke ulice, da imajo vozniki, ki iz tiste garaže prihajajo, dovolj manevrskega prostora za speljat ven. Da je voznik velikega terenca norel, nisem dvomila, še posebej, če se mu je mudilo. Tega mi niso povedali, ampak sem prepričana, da je moral še bolj popenit, ko je videl, da ga je zaparkiral slavo, torej "Slovan", kot radi slabšalno rečejo Slovencem/bivšim Jugoslovanom. Ampak da so mu prigovarjali, da se je signorini gotovo mudilo, in ni šlo drugače, poleg tega pa je... signorina, pač.

Skratka, mu je le uspelo, še preden sem prišla. (Živeli servo volani)

In sem vprašala, kako so vedeli, da vozi ta avto signorina, in kukala, kje so znaki, da avto vozi ženska. Nikjer nobene plišaste živali (sovražim to), niti osvežilne smrečice ali drugih obeskov na vzvratnem ogledalu. Sedeži brez kakih "Hello Kitty" prevlek, ali podobne roza navlake in ostalega kiča, ki bi ga morda pripisali ženskim voznicam.

Torej, kako?
Pa so se smejali, da ročne zavore ne zategne tako močno noben moški, hehe.
In sem se jim pridružila pri smejanju.

Vse do malo prej, ko sem jo (spet) toliko zategnila, da mi je ostala v roki...
Auch!

Ponovno o škodljivosti mobilnih telefonov

Vklopili so "pogovor" med telefonoma:





Po prvih 15 minutah se ni nič zgodilo.

Po 25 minutah je jajce postalo toplo.

Po 45 minutah je bilo jajce vroče.

Po 65 minutah je bilo jajce skuhano.



Radiacija v mobilnih telefonih ima sposobnost spreminjati proteine v jajcu. Predstavljajte si, kaj lahko naredi s proteini v vaših možganih, če dolgo telefonirate.

Še dobro, da ne telefoniram dolgo.
Še dobro, da sploh ne maram telefonirat.
Saj Skype ni škodljiv?

Nisem šla poskušat, ali napisano drži. Če se komu ljubi, naj sporoči rezultate.

No, malo za šalo, malo zares ;)

Eko...kaj?

Berem danes, pravzaprav sem že večkrat, o tem, kako se ljudje zgražajo nad tistimi, ki so (naj bi bili) ekološko neosveščeni. Seveda se imajo sami za osveščene, zelo osveščene.
Največkrat omenjajo plastične vrečke. Prav te so me danes razjezile. Pisanje o njih, da se popravim, ne same vrečke.

Torej, berem, kako ljudje ogorčeno odklanjajo vrečko v trgovinah, ko jim je ponujena s strani blagajničarjev. Da pazijo na okolje in da uporabljajo raje vrečko iz blaga ali prinesejo s sabo že večkrat uporabljeno plastično vrečko, rečejo. Hmmm... saj, vse lepo in prav, vendar pomislimo, ali je kdo res tako neumen, da bi vrečko, ki je v njej prinesel špežo iz trgovine, vrgel v smeti? Ne verjamem! Sicer pri meni res konča v smeteh, nič ne rečem, ampak kot ... vrečka za smeti, seveda!
V predal na hodniku, ki je namenjen samo vrečkam, pospravimo čisto vse vrečke. Tudi papirnate škrtoce, škrniclje, ki prej ali slej služijo za popivnat odvečno maščobo pomfrija, ali pa, da se vanje shrani kos pršuta. Tiste tamale, tanke, ki jih dobimo na oddelku sadje - zelenjava, pa verjetno veste, da perfektno pašejo meram majhnega koša za smeti v kopalnici? Torej, od kje ljudem ideja, da bi vrečke iz trgovine metali proč? Resnično ne razumem! Kaj imajo potem v košu za smeti? Pa ne reč, da kupijo rolo vrečk za smeti, ki jih v trgovini prodajajo v ta namen? Čisti nonsens! (Pa tudi ne mi s tem, da nosijo vsebine smetnjakov praznit direktno v kontejner?)
Da ne govorim koristnosti malih vrečkic, ki so včasih tako lepe (od kake trgovine z bižuterijo) da mi jih je kar malo škoda vreč proč, ampak jih le uporabim, namesto darilne vrečke za 2€.

Torej, zaradi mene lahko vrečke, ki jih dobimo v trgovini podražijo, ali uvedejo plačilo zanje, če so zastonj, kot se bo zgodilo na Kitajskem junija. Če bom vrečko potrebovala, jo bom kupila. Brez skrbi.

Da bi iz avta vrgla kaj skozi okno (razen ogrizka od jabolka ali olupka od banane), pa ne obstaja. O tem sem že pisala, ko sem se pritoževala, kaj vse imamo na pasu trave, ki ločuje našo parcelo od ceste. Ljudem se verjetno zdi ful dobro, da spustijo šipo in vržejo ven škatlico od čikov. Pred našo hišo. Saj veste, da me ima, da bi pobrala škatlico, se usedla v avto, šla za njimi in jim sledila do doma ter jim vrgla tisto škatlico pred hišo, z listkom, da samo vračam, kar so "izgubili" ;)
Zaradi posvinjanega avta se tudi zgodi, da ne ustavim štoparjem, ker mi je nerodno, da bi videli notranjost moje Pike.

Ko smo že pri ekologiji... Rada bi vprašala te jezne vrečkarje, če tudi pri drugih onesnaževalnih faktorjih postopajo ekološko. Prepričana sem sicer, da ločeno zbirajo odpadke; zanima me bolj, kakšne doze pralnega praška namenijo stroju perila, koliko kilogramov perila je sploh noter, v tistem stroju, in tudi to bi jih vprašala, koliko so dejansko umazane tiste cunje, ki se ravnokar vrtijo v bobnu. Vem, da smo vsi radi vedno čisti, in vem, da je privlačno šarmirat sodelavce in sodelavke s po mehčalcu dišečo majčko ali srajčko. Vendar, ne recite mi, da imate en kos oblačila oblečen samo enkrat, in ga potem operete? Jaz ne, ampak zato ne kričim na ves glas, kako šparam z elektriko pralnega stroja, praškom in mehčalcem.
Kaj pa čistila? Perite s pepelom in peskom, al kako že, kot v starih časih, in se odpovejte raznim Cilit Bangom in belilom, če si upate. Nič razmaščevalcev za vaš štedilnik!

Tudi to, da doma improviziramo z nekakšnim kvazi ločenim zbiranjem odpadkov, mi ne daje naslova varuhinje narave. Steklo zbiramo posebej, ker pobere v vrečki s kuhinjskimi smetmi pač veliko prostora, in ko se nabere, ga enkrat mesečno peljemo v zaboj, ki je namenjen steklu. Praktičnost in lenoba, ne pa ekologija. Papir in karton skurimo, ker imamo to možnost, zaradi kurjave na drva. Pa še v tem primeru ne pokurimo vsega, ampak samo tisto, ki ima ustrezne oznake na embalaži.

Ja, in v zvezi s kurjavo... Že spet vprašanje samooklicanim ekologom: koliko dima gre iz vaših dimnikov v nebo, zato, da imate v stanovanju, 22°C? Dajte se raje topleje obleč in imejte 18 stopinj. (Priznam, tukaj bi z veseljem onesnaževala, da bi imeli v hiši ves čas 22°C, a je tako smotano grajena, da bi bili že blizu bankrota, če bi hoteli toliko kurit.)

Nadalje, dvomim, da se ljudje v izogib onesnaževanju okolja vozijo v službe in šole z vlaki, kolesi, in podobnim, skratka, se izogibajo Onesnaževanju z izpušnimi plini.
Vsake toliko pomislim še, če je še kdo kot jaz, ki za odplaknit 2 deci lulanja stopi na prste, in gumb na kotličku ustavi pri enem litru ali dveh, namesto devetih porabljenih, kolikor drži straniščni kotliček. Pa še vedno se nimam za eko osveščenca. Mi je pač logično tako. Mi je škoda, čeprav ne plačujem jaz položnice za vodo.

Naj se imajo za okolju prijazne, ko bodo živeli kot na Kmetiji. Do takrat pa naj se ne hvalijo.
Prepričana sem, da vsak po malem prispeva k boljšemu okolju, vendar je težko se trudit še bolj, dokler tega ne bodo delali tudi taveliki, recimo industrije, torej tisti, ki resnično lahko pomembno vplivajo na boljše okolje. Začnemo lahko, na primer, s prodajo slovarjev, ki ne bodo natisnjeni na ultrakvalitetnem papirju, v trdi vezavi, za 100€. Kjer mi je potem škoda obračat liste.

O izcedkih iz nosa

Ponavadi sem bila posebnež v tem, kdaj sem staknila prehlad, glede na ljudi okrog mene, ki so, praviloma, smrkali od novembra do februarja. Jaz sem otvorila ali pa zaključila sezono. Tokrat me je zadelo točno na sredini, za božično-novoletne praznike. Lepo, ni kaj reč. Pravzaprav me samo smrkanje in tone uporabljenih robčkov ne motijo tako kot me moti glavobol, ki spremlja smrkelj. Večkrat sem šla delat z vročino, kot pa s prehladom, torej z glavobolom. Zamašen nos, vneti možgani (hehe, tako se mi zdi, da je v moji glavi, ko me le-ta boli) ter cigaretni dim, ki je dražil zdrave, nekadilske dihalne poti Sovice Oke, so bili ubijalska kombinacija. O, ja. Je prekleto težko se pogovarjat s stranko in čakat, če kdaj ti bo kapljica smrklja padla iz nosa.

Pravzaprav se je vse začelo s tem, da sem preklinjala, od kje, hudiča, toliko smrklja? In tako sem si smiljenje sami sebi, ob maminih pripombah, da biti prehlajen ni enako kot biti bolan, in naj ne ležim cel dan v postelji, krajšala z "No, pa napiši kaj o prehladu, za blog!"



Po definiciji svetovne zdravstvene organizacije je prehlad akutno obolenje dihal.

Vem, da veste, da ljudje zbolimo, ker imunski sistem, ki je odgovoren za zaščito našega organizma, ne deluje dovolj učinkovito. En kup dejavnikov obstaja, ki povzročijo, da odpornost telesa pade, posledično pa (lahko) zbolimo. V "sezoni" so krivci predvsem: nizke temperature, suh zrak v (pre)ogrevanih stanovanjih, povečana koncentracija bolezenskih povzročiteljev v okolju. Viruse, ki povzročajo prehlad, najpogosteje z rokami prenesemo na nosno sluznico ali na očesno veznico in tako povzročimo obolenje. Saj veste: neprezračeni prostori, stisk rok, kljuke,...

"Pomagajo" še: manj sončne svetlobe in manj gibanja na svežem zraku, nezdrava prehrana, telesna neaktivnost, kajenje, stresno življenje, pomanjkanje spanca, pretiravanje s kavo/alkoholom. Ah, ti dejavniki so itak vedno krivi za vse.

Vse to prizadene sluznico dihalnih poti, ki postane bolj dovzetna za prehladna obolenja.

Kako pride do okužbe? Nos prefiltrira približno šest litrov zraka na minuto. Očiščevalni mehanizmi v nosu so zelo učinkoviti pri odstranjevanju različnih tujkov, ki pridejo v nos z vdihanim zrakom, niso pa učinkoviti pri odstranjevanju virusov. Že en sam virus lahko povzroči okužbo. Simptomi, ki spremljajo prehlad, se pojavijo po 10 do 12 urah. Najmočneje so izraženi po 36 do 72 urah.

Torej, prehlad povzročajo virusi, ki napadejo dihalno sluznico (večinoma gre za infekcije zgornjih dihalnih poti) in se ne razširjajo naprej po telesu. Zato prehlad nima splošnih bolezenskih znakov (vročine, bolečin v sklepih, kot recimo gripa) ampak prevladujejo samo znaki vnete sluznice: hripavost, nahod, izcedek iz nosu, vneto žrelo, kašelj. Pri normalno odpornih ljudeh mine prehlad sam od sebe v nekaj dneh. (Ammm... a nismo rekli, da se mora odpornost zmanjšat, da zbolimo? Torej, kako "pri normalno odpornih" ljudeh? Hmmm...)

Baje se prehlada ne da ozdravit, ampak le omilit njegove simptome. Iz tega verjetno izhaja rek, da prehlad mine sam v enem tednu, z zdravili pa v sedmih dneh, hehe.
No, simptome si omilimo z: nazalnimi dekongestivi (pršila za nos, npr. Operil), ki povzročijo skrčenje žilic v nosni sluznici, s tem zmanjšajo njeno oteklino in izločanje sluzi. Uporabimo lahko antiseptike ("razkužila" a' la Septolete in Neo-angin), in sicer za vneto žrelo, če pa žrelo tudi boli, posežemo po lokalnih anestetikih, (Angal, Angal S in Septolete plus. Aha, zato imam občutek, ko jem Septolete plus, da mi omrtvi jezik). Antitusike (antikašelj) lahko uporabimo pri suhem dražečem kašlju. Obstajajo sirupi z rastlinskimi sluzmi, ki obložijo sluznico žrela in jo tako zavarujejo pred dražljaji za kašelj (slezov sirup), uporabljajo pa se lahko tudi sintetična zdravila, ki zavirajo center za kašelj (Sinecod, Panatus). Ekspektoranse bi uporabili v primeru, da je naš kašelj produktiven (jaz temu rečem moker kašelj, ker je nasprotno od suh kašelj, hehe) in da bi radi izkašljali... katar in vse tiste stvari, ki prihajajo iz globočin, strokovno pa ekspektoransi olajšajo izkašljevanje sluzi. Analgetiki (anti bolečine) in antipiretiki (anti vročina) se lahko uporabijo pri bolečinah ali povišani telesni temperaturi. Uporabljata se predvsem paracetamol (Lekadol, Panadol, Daleron,..) in acetilsalicilna kislina (Aspirin, praški proti prehladu).

Ta zdravila dobimo v lekarni brez recepta.

Bolnik naj bi čim več počival in pil dosti tekočine. Zrak v prostorih bi moral bit dovolj vlažen. Nosno sluznico je bojda dobro vlažiti tudi s kapljicami ali pršili s fiziološko raztopino. Topel čas in šal okrog vratu sta baje priporočljiva za vzdrževanje toplote, ki virusom ne pomaga, glede na to, da se razvijajo pri 33°C do 34°C. V ljudskem zdravilstvu se priporoča med, ugodne učinke pa pripisujejo tudi vitaminu C. (Od vedno sem se spraševala, od kje ljudem prepričanje, da jim bo vitamin C v obliki stisnjene limone v čaj ozdravil, če je čaj ponavadi vroč, vitamin C pa se topi pri 60°C. Lahko dokažete drugače? Sem samo jaz narobe razumela?)

Zanimivosti o prehladu:

• Prehlad povzroča več kot 200 različnih vrst virusov. Zaradi tako velikega števila virusov telo nikoli ne more zgraditi obrambe proti vsakemu posameznemu virusu. Preboleli prehlad, ki ga je povzročil eden od virusov, ne daje odpornosti proti vsem preostalim virusom.
• Prehlad traja povprečno 7 dni. Toliko časa namreč naš imunski sistem potrebuje, da prepozna povzročitelja bolezni in se z njim uspešno spopade.
• Odrasli prebolijo povprečno dva do štiri prehlade na leto, otroci pa šest do osem. Število prehladov se s starostjo zmanjša.
• Moški so nekoliko bolj dovzetni za okužbo s prehladom kot ženske.
• V življenju prebolimo povprečno 200 prehladov.
• Virusi na predmetih, kot so svinčniki, knjige ali skodelice, lahko preživijo tudi po nekaj ur.
• Poljubljanje ne povzroči prenašanja virusa prehlada. (Razen, če imate na ustih ostanke sluzi od kašlja :D))
  
• Osebe, ki so že prebolele prehlad, izločajo viruse tudi potem, ko so že zdrave, in to različno dolgo - od štiri dni do tri tedne. Otroci jih izločajo dlje kot odrasli.
• Prehlad povzroči pogostejšo odsotnost z dela in od pouka kot vse druge bolezni skupaj.
• Ob kihanju pršijo virusi pol metra okrog nas ( :S )
• Zaradi prehlada treh astronavtov je zamuda odprave Appola 9 na Luno stala NASO kar 500.000 ameriških dolarjev.

Zanimivo je tudi to, da sem našla na najpogostejše trditve in dejstva o prehladih (strani lekarn, strokovna dela,...) tudi spodbivanja, na primer taka, da centralna kurjava (torej suh zrak v prostoru) NE vpliva bistveno na nastanek prehlada, ali pa to, da kadilci le SLABŠE PRENAŠAJO simptome, ne pa da so bolj izpostavljeni okužbi. Prebrala sem tudi to, da mraz NE povečuje možnosti za nastanek prehlada oz. ne poslabšuje nastalega obolenja, pač pa da so pri nastanku prehlada odločilni le virusi. (Pismo, koliko informacij o prehladu obstaja! Gotovo sem kaj pomembnega izpustila...)

In še odgovor na začetno vprašanje, na tisto o smrklju.
Smrklja je toliko zato, ker virusi napadejo nosno sluznico, in se krvne žile v njej takrat razširijo. V sluznico prihaja več tekočine, zato oteče in proizvaja več sluzi.

Torej, ne preostane nam drugega, kot da se za tistih nekaj dni do enega tedna "vdamo" in poskušamo čas preživeti čim bolj prijetno. Da pa ne bi prišlo do tega, si bomo v prihodnje še več umivali roke, se ne dotikali nosu in oči, saj lahko s tem prenesemo viruse na očesno sluznico, izogibali se bomo zaprtih prostorov, v katerih se zadržuje veliko ljudi, uporabljali bomo papirnate robčke, ki jih po uporabi zavržemo, odpornost organizma pa bomo večali s pripravki z ameriškim slamnikom in vitaminsko mineralnimi pripravki.

Predvsem se ne bomo obremenjevali s stresnimi situacijami in stresnimi kolegi v službi, ane? ;)

Viri: naknadno...

Januarski PMS

Računalnik me spet jezi. Sem prepričana, da ni namerno; le skrbi, da mi ni dolgčas, in da ne bi vse skupaj preveč časa v redu delovalo.

Sredi decembra je začel zganjat trmo Outlookov račun resnične Sovice Oke. Ni hotel pošiljat, niti prejemat pošte. Saj sem navajena, da stvari kar mrknejo, brez da bi kaj tikala po nastavitvah, ampak tokrat RES nisem.
Do novoletnih počitnic je bilo vse OK, saj sem maile pač pregledovala direktno na Gmailu. V tem času, ko sem bila stran od internetne povezave, pa bi mi en kup stvari prišlo prav, da bi bilo tam, tudi ko ni interneta. Outlook sem pravzaprav vzljubila šele pred letom dni, drugače pa nisem imela prav prepričljivega zaupanja do poštnih odjemalcev, razen Thunderbirda, ampak izključno zato, ker je bil za oko bolj prijazen. Takrat še nisem imela Gmaila z mega kapaciteto hranjenja stvari, in prejšnji strežnik je vse prenesel v Thunderbird. Od tam naprej pa… je bilo vprašanje, do kdaj se je mojemu računalniku zahotelo delat, se upirat virusom in podobnim napadalcem. Ko je klonil, je šla vsa moja pošta. Takrat nismo še vedeli, kaj točno pomeni … and leave a copy of the message on server. Haha!

Včeraj danes sem prebedela celo noč, in ustvarjala nove račune, ter jih brisala, s smešnim upanjem, da bom prelisičila Outlook. Zanimivo je, da račun Sovice Oke dela normalno, brez anomalij. Ljubilo se mi je celo it v klet, na hišni računalnik, tam inštalirat Outlook ter mami uštimat račun, da bo lažje pisala, saj se ne znajde najbolje v virtualnem svetu. (Sem sicer proti temu, da se staršem pojasni delovanje e-pošte na način "ti samo napišeš in potem pritisteš gumb Prejmi/pošlji", ko pa pridejo na drug računalnik, ki ni doma, ne znajo poslat maila).

Mamin račun dela. Račun Sovice Oke dela. Samo in že spet moj osebni noče delat. Prepričana sem, da je to …božje opozorilo, da je bolje, da osebnih sporočil ne hranim v Outlooku in da je bolje, da ostanejo na serverju, varni, pod geslom.
Sem se vdala ob 6:45 zjutraj.

Druga stvar, ki me nervira, je Blogger, ki je takoooo počasen, da me pač ne dohaja v tipkanju. In šibam sem in tja s kurzorjem, da popravljam napake in manjkajoče črke, ki jih ni uspel zaznat, ko sem hitela po tipkovnici. Ampak sem mislila, da sem bolj prebrisana kot Blogger, in šla pisat post v Word, ki ima možnost, da napišeš post za blog kar tam, in ga v enem kliku objaviš. Hitro in preprosto. To že, ampak samo, če je pomembno KAJ napišeš, ne pa tudi KAKO to zgleda. Wordov blog-post objavljalec pozna "enter" samo, kot če bi ga dvakrat pritisnil, se pravi, da lahko narediš samo nov odstavek, s presledkom, ne pa tudi preprostega ukaza, naj samo gre v novo vrstico, in da pisec ni še zaključil odstavka. Oh. In moram v vsakem primeru it popravljat v Bloggerja.
Da ne govorimo o tem, da v Wordu ni obojestranske poravnave, ki je zame nujna.

Naj še kdo reče, da so računalniki dolgočasni…
Ali pa smo spet samo mi tisti, ki ne znamo…)

;)

Zmeden zapis o umikih

Velikokrat se zdi ljudem, ki so mi blizu, absurdno in totalno neracionalno, da počnem … pač, kar počnem, in da se obnašam, kakor se obnašam. Dejstvo je, da nikoli ne počnem stvari brez razloga v ozadju, in to dobrega, in dobro premišljenega. Četudi ni vedno pravilno. Izbrani premiki, taktike, besede, obnašanja. Načrt mora bit. Tudi če je načrt to, da ni načrta. Konec koncev, je le načrt, da nimaš načrta!

So trenutki, ko se umaknem. Pravzaprav jih je veliko. Pravzaprav se vedno umaknem.

Za razliko od narejenih frajerjev, ki ponosno razlagajo okrog, da se borijo za to in ono, da so rojeni fajterji, ki se bojujejo z namišljenimi sovražniki, vestjo, moralo, preteklostjo, prihodnostjo, in fikcijami, da jim prijatelji, ali namišljeni prijatelji, želijo speljati to, prevzeti ono, in tako dalje, ter da so sodelavci nevoščljivi na nedavno napredovanje, in da je življenjsko pomembno se borit s takimi in podobnimi mlini.

Zabavno je opazovat ljudi, ko, in kako, na kak način ter sploh za kaj, se v določenih situacijah počutijo ogrožene. Celo od mene. Kako smešno; pa ravno od tiste, ki se vedno umakne, ki se nikoli ne bori. Simpatično je, ko preidejo v obrambno fazo, tisto, iz katere reagirajo z napadom. Ah, da bi prej vedela, da so razumeli tisto nekaj (Kaj že? Kaj sploh?) kot napad… Bi pristopila k njim, in jim prepustila tisto pač, za kar se borijo, kar takoj. Tipa, naklonjenost šefa, zanimanje fitnes trenerja, vlogo glavnega zabavljača omizja, lasten prav, pozornost naključnih obiskovalcev lokala… Ja, eni se počutijo ogrožene, če niso glavni. Jaz tega ne potrebujem. Pravzaprav, bi mi bilo kot zabavljaču omizja kar malo nerodno pravit vice, če dobro pomislim… Pretirana pozornost ni zame.

Če vidim, da je mnenje sogovornika nasprotujoče mojemu, je logično, da ne bom za vsako ceno želela vsilit mojega mnenja. In tako se, že spet, umaknem. In si mislim svoje. Ne, da dotični vedno misli slabo. Ali napačno. Le jaz nisem mislila enako. Zato pa se nam še ni treba kregat, ane? Ljudje smo vodje in kimavci. A vendar je več vrst vodij, in več vrst kimavcev. So tudi vodje, ki se ne ozirajo na ostale, in ki se odločajo v imenu ostalih. In so kimavci, ki kimajo zaradi različnih razlogov. Včasih sem vodja, včasih kimavec. Odvisno od strukture skupine, torej razmerja vodij in kimavcev. Včasih je treba pokimati, čeprav si vodja. Iz vljudnosti. Ker smo pač lepo vzgojeni, in se ne moremo vedno kregat, ko želimo uveljavit lastni prav. Ali preprosto ni še čas, da bi ostali razumeli, zakaj tako razmišljamo in ukrepamo. Čeprav v nasprotju z nami in vsemi logičnimi teorijami.

Najbolj sladko je kimat tistim, ki si niso dali dopovedat. Ki niso pomislili na alternativo ali na koga drugega. Ker je bilo važno, da njim tisto ne ustreza. Bognedaj pomislit, da se motijo in da mogoče tokrat oni nimajo prav. Takrat se umakneš. Seveda že vnaprej veš, da bodo skrušeno pricapljali nazaj. Umakneš se samo toliko, da je bolj dramatično na koncu, ko te prosijo, da se vrni, in se ti opravičujejo, da so mislili napak o tebi, da so narobe sklepali, da… da niso poznali vseh dejstev, ki bi jih morali, saj bi če ne drugače odreagirali, in …

Ah, saj sem napisala, da je to zmeden zapis… Verjetno so krive tiste odvajalne tablete… Ne razmišljajte preveč, kaj sem hotela povedat… J