Kofetkanje

Na kafe ne grem nikoli sama. Dozo kofeina, ki je sicer ne rabim, ker nisem ravno ljubiteljica kave,
bi si lahko v žile pognala kar doma. In še za manj denarja. Torej hodim na kafe kadar sem v mestu in se s kom dobim, da si kaj povemo. In prav to je zame smisel kofetkanja.

Velikokrat pa se mi je zgodilo, da sem med razlaganjem (po možnosti česa pikantnega) začutila, da me nekdo gleda. Občasno sem pomislila, da sem v razburjenem tonu pač preglasna in da me zato gledajo, z namenom, da bi mi poslali tisti ubijalski pogled, ko se bom zavedla, da nečesa ne delam prav.
Kasneje sem ugotovila, da ni kriva moja glasnost (čeprav menim, da govorim ravno prav naglas, da se ni treba nagibat proti meni, da bi me bolje slišali), in niti tema, o kateri govorim, če sem slučajno kdaj rekla besedico na f.

"Krivo" je bilo to, da bil je osebek, ki je sedel zraven, pač sam pri mizi. Seveda je normalno, da ob pitju kave ne buljiš v šalico in se delaš da si neviden. Logično je tudi to, da nehote uloviš pogovor pri sosednji mizi. Še posebno, če nimaš s kom se pogovarjat in nimaš čtiva s seboj. Do tukaj vse lepo in prav in razumljivo.

Ne razumem pa kako dva človeka, ki prideta na pijačo, sedita tam v tišini in namerno poslušata pogovor pri sosednji mizi! Ja, sranje! Kar nekaj tistih, ki berete ta zapis, lahko potrdite, ker sem vas na take dogodke opozorila v času zločina. Se spomnite?

Kako dolgočasen mora biti par, da gresta partnerja na kafe izključno samo zaradi kafeta? In da sta po deset, petnajst minut tiho in da je edini zvok, ki pride o njiju: "A greva?"

Sovica

"Sova – čuk je simbol modrosti. Simbol sove je za Slovence simbol knjige in znanja. Sova je tudi simbol noči. Povezuje energijo in moč nezavednega, duhovno energijo človeka, meseca, moč vodne in rastlinske energije, ki je v vsakem človeku kot latentni izvir nesmrtnosti in kot iskra božanskega ognja.

Čuk je v slovenski kulturi znamenje za nastanek živalskega kraljestva. Zaradi svojega skovikanja ali čukanja dobi ime čuk. Čuk naznanja nekaj duhovnega, nekaj skritega in nekaj, kar je povezano s skrivnostjo in znanjem.

Želel bi, da bi se ta simbol, ki je tako intimno slovenski kot tudi svetovni, udejanil kot znak razvoja znanja in duha."

Oskar Kogoj

Ja, danes sem dobila čudovito idejo za vselitveno ali rojstnodnevno darilo. ali pa za diplomo. Saj bi si jo kupila sama, tačrno sovo (sicer brez pozlačenih detajlov), ampak stane enih 150€. Sem omenila žlahti. Naj mislijo, da mi je pač samo všeč. Že mama je sumničava, da vsepovsod videva sove in sovice v takšni ali drugačni obliki: kot ozadje na računalniku, obesek za ključe, sličica na majici...


foto: darila-kogoj.com

Moški, ženske in spuščanje straniščne deske

Malo sem zmedena.

Ko ženske težijo, naj moški spustijo straniščno desko po opravljeni potrebi - kaj točno mislijo s tem?
Kaj je DESKA: tisti obroč lesa/plastike, ki pokriva keramiko straniščne školjke, ali pokrov, ki pokriva vse skupaj?

Sem videla oglas, da v Hoferju prodajajo en tak "samozapiralni" pokrov, pa sem se začela spraševat, ali druge ženske težijo (samo) za obroč, kot jaz, ali je bistvo teženja v tem, da je školjka v celoti pokrita?

Rada bi vedela, (če) kdo najprej pokrije vse skupaj, in šele nato spusti vodo. Poanta pokrova je baje ta, da ob spuščanju vode preprečuje pršenje kapljic iz školjke, ki nastane ob sili splakovanja. Ta prš namreč vsebuje delce tistega, kar smo hoteli odplaknit...

Izkazovanje ljubezni elektronskim igračam

Sama tako kronično ne pazim na stvari, da me je včasih prav sram. Še posebno, ko mi dajo v roke kaj dragocenega in se jim kar zamegli pred očmi, verjetno mislijo da kako lahko zadevo primem s tako lahkoto in s tako majhno mero spoštovanja.

Notebook prenašam velikokrat kar v papirnati vrečki. Od avta do knjižnice bi ga nesla kar v rokah, ampak bi kmetje (po stanju duha, seveda) buljili in v skladu stanja duha mislili, da se delam frajerko in da se važim, da imam prenosni računalnik. (Ne pozabite, da nisem v Ljubljani)
Zgodi se tudi, da računalo prespi noč zunaj, na terasi. Marsikomu se zdi to neumno in izpostavljanje nevarnosti, vendar, saj veste - ne pozabite, da nisem v Ljubljani, ampak na vasi.

Tale moj menefregističen odnos, ki ga imam do sicer ljubljenih igrač, ne pomeni, da imam zadeve obtolčene, ker mi kar naprej padajo na tla, in nobena ni še bila polita. Nisem nerodna. Huje, s temi zadevami ravnam nemarno pri polni zavesti! Ne glede na ceno, vedno rečem: ah, pa kaj, če se uniči, saj bom kupila drugega. Resnično nimam spoštovanja. Zato pa znorim, če kdo ne zna obračat listov knjige tako, kot bi bilo to prav. Zelo nežno in z zgornje strani. Tudi tiste iz knjižnice, ki niso moje.

Ko fotoaparata nisem našla cel mesec, sem mislila, da so mi ga ukradli iz nahrbtnika, ki ga je bilo potrebno pustit pred vhodom pri zadnji atrakciji v Gardalandu. Seveda mi je zatežilo, ampak ni bil konec sveta! Pa je prišel ven. Ne vem več, od kje.
Je pa res, da sem snemljivo komandno ploščico avtoradia skoraj vedno spravila (v žep na vratih, haha), ko sem šla delat ponoči. Vedela sem, da po parkirišču ponoči krožijo sumljivi ljudje, taki, ki bi za nekaj evrov za šus ali za denar za casino' prodali še sebe - torej kako jih ne bi zamikal spodoben avtoradio...
Ja, ampak to je ponoči. In se je zgodilo, da sva s prijateljico ob petih popoldne šli po nakupih, pri največji možni svetilnosti sonca, in ko sva se vrnili, naju je namesto avtoradia pričakala zevajoča praznina z ven štrlečimi kabli.
Haha, Sovica je pozabila, da je bila v Ljubljani!

Ja, tistega radia mi je bilo res žal. Poleg radia so mdrfkn lopovi našli še telefon, ki je bil sicer pospravljen, a je normalno - in tudi jaz bi naredila tako - da ko je vlomilec enkrat v avtu, preišče predale in predalčke. Še dobro, da so mi pustili dokumente avta. (Zakaj bi jih pravzaprav vzeli?)

Za tisti ukraden gsm se še vedno smejim in naslajam, da kakšno slabo kupčijo so naredili s tem, da so tvegali, da jih dobijo. Zaradi radia in telefona, ki me je ravno začel zabejavat in zmrzovat, tako da je bil skoraj za vreč stran. Hihihi.

No, spet sem zablodila z zapisom... Hotela sem z vami deliti to, da sem našla stran Baza-ukradenih-gsm.com, kjer lahko s pomočjo številke IMEI pogledate, če je kdo našel vaš izgubljen telefon. Lahko ga prijavite kot ukradenega/pogrešanega ali v bazo vpišete IMEI telefona, ki ste ga našli, ali preprosto preverite, ali je rabljeni telefon, ki ga nameravate kupiti, mogoče ukraden/pogrešan.

foto: http://www.oreillynet.com

Gospod policist, slučajno sem vozila tako hitro, saj ponavadi ne...

Prav žalostna sem bila včeraj, ko sem peljala mimo enega izmed elektronskih merilcev hitrosti, tistih tablic, ki so postavljeni ob cesti, da te opomnijo, kako hitro voziš. Pokazalo je 42km/h! Tako nizkega "izmerka" nisem videla še nikoli in pri sebi sem bentila čez novi zakon. Seveda nisem vozila prva, ampak za tremi avti v koloni. Po vasi. !Ay, mi madre! Mimo tistega merilca ponavadi peljem od 60 do 80, čeprav ni prav, da skozi vas, kjer je omejitev petdeset, peljem toliko. Ampak kaj, ko ima tako lep nov asfalt in široko cesto in ob treh ponoči ni malih otrok in kolesarjev, da bi se jih morala bat in pazit nanje.

Žal moram napisat, da verjamem, da bo promet počasnejši z novimi, strožjimi ukrepi. Jaz sem gotovo taprva, ki skozi tisto vas ne bo več vozila osemdeset, ma - žal - ne zaradi tega, ker to ni prav, ampak zaradi bojazni pred kaznijo. Spomnila sem se prvih postrožitev kazni. Niso pomagale, smrtnih žrtev je bilo v naslednjih letih še več. Kasneje smo dobili tisti simpatičen zakon, ki po 21. uri prepoveduje prodajo alkohola v trgovinah, bencinskih, itd. Saj ni tako napačen, daleč od tega, vendar nisem čisto prepričana, da ga zaradi tega kaj manj cuknemo. Še en zakon, uveden pred nekaj leti, kjer smo se prvič srečali z nekoliko višjimi kaznimi, tudi ni pomagal. O tem lahko le sklepam, saj bi jih v nasprotnem primeru, torej če bi bil učinkovit, ne višali ponovno. In tako drastično.

Sprašujem se, ali je nov prometni zakon mogoče dvigovanje samozavesti policistom, da se jih bomo spet bali. Kot v Jugoslaviji. Malo so izgubili na ugledu in kar nekaj policistov, ki jih poznam, je pustilo slabo plačano službo in so raje šli za varnostnike v casinoje. Višja plača za enako delo v treh izmenah, ob vikendih in praznikih. Obravnavanje prometnih nesreč in gledanje trupel so zamenjali za posredovanje powerpoint slajd šovov in neumnih filmčkov.

Pišejo na strani Policije, da je namen preventivnih akcij prispevati k večji varnosti vseh udeležencev v prometu. Aja? A se zavedajo, kako refleksno stopi voznik na žlajf, ko zagleda tisti bel avto z modro črto? Verjetno da ja. Zato menim, da bi zadostovalo že to, da bi na kritičnih mestih, kjer se rade dogajajo nesreče, še vedno stali policisti. Samo stali. In s tistim "stanjem" tam, na nevarnem mestu, tako upočasnjevali (pre)hitre voznike.
Da kaj takega ne bo nikoli mogoče, lahko sklepam po tem, kako so zanimiv način opozarjanja na smrt na cesti umaknili, ker ni bil v skladu z zakoni oz. cestno prometnimi predpisi.

Od Solkana proti Tolminu se peljemo po nevarni smotani cesti, ki ji rečemo Soška, zaradi tega, ker je speljana ob Soči oziroma malo nad njo. In ja, cesta se vije prav tako kot reka, in je zaradi ovinkov in ožine (moram omenit dotrajan asfalt?) vzela že veliko življenj. Pred dvema letoma, ali tremi, so se na Soški, tam, kjer je najbolj nevarna, pojavili prometni znaki, za katere smo se lep čas spraševali, kaj hudiča pomenijo. Znaki so bili kvadratni, če se prav spomnim beli z modro obrobo, v sredini pa je bil narisan velik vprašaj. Kakih deset jih je bilo.
Pozneje smo izvedeli, da je bil tak znak postavljen na mestu, kjer je nekdo umrl. V opozorilo. V razmislek. Še pozneje so jih umaknili, ker - kot sem že omenila - pač ne obstajajo po CPP-ju.

Da nadaljujem.
Če sem prej, še pred nekaj tedni, razmišljala o delu v območju sto kilometrov od mojega doma, zdaj iščem delo maksimalno deset, petnajst kilometrov stran. Ker se bom v kratkim selila v bližino centra mesta, vedno bolj razmišljam, kako bom iskala službo, ki bo le kak kilometer stran, da se bom lahko vozila s kolesom. Neprijetno mi je it na cesto. Ne pijana. Kar tako. Zaradi sistema preverjanja. V desetih/dvanajstih kilometrih, ki jih rabim prevozit do Nove Gorice, sem včeraj prevozila najmanj šest do sedem točk, kjer je možno, da bi bili postavljeni radarji. Ne, ne, ne mislim policijskega vozila s policistom, ki strelja vame. Mislim na potuhnjene novodobne radarje, ki na nas prežijo pod pretvezo da so pač parkirani ob cesti, med drugimi avtomobili.

Ker smo vajeni tega, da nas radarji pričakajo od spredaj, so tisti, ki bi radi naredili naše ceste bolj varne, uporabili drugačno tehniko. Radar v belem cliu je montiran na zadnji polici, ta pa je parkiran pred frizerskim salonom, skupaj z avtomobili strank salona, v naši smeri vožnje. Ker ne vemo, da je radar, mirno peljemo mimo tistih nekaj kilometrov na uro več od predpisanih, podlasica pa nas poslika, po možnosti s prstom v nosu, in domov dobimo fotospominček s položnico.

Pred kratkim so Goričani dobili tudi moder avto, opremljen z displejem, kjer sporočajo večinoma: ustavite, policija, pa tudi prometna nezgoda.

Tako se zdaj bojim vseh:
- belih avtov
- avtov z LJ registracijo
- modrih octavij karavan
- avtov nenavadnih barv (baje zlatorumena marea karavan)
- parkiranih(!) avtov

Saj pravim: nedvomno bo učinkovalo, da bom vozila počasneje. Ampak škoda, ker to mojemu vzorcu povzročanja prometnih nesreč ne bo pomagalo. Prbijem se večinoma, ko iščem telefon, ali pa iščem pesem na cedeju, in ne vidim, da je vozilo pred mano ustavilo.

OK, promet smo torej rešili.
Zdaj pa se spravimo na narkomane in prodajalce drog ter morilce.

Presenečenje na pokopališču

Sva nesli s sestro včeraj zvečer, bilo je okrog devetih, rože na pokopališče. Pri grobu naju je čakalo presenečenje. Nekaj minut sva lovili zrak in misli. Kar stali sva tam in buljili v nekaj belega, kar ne spada tja. Po nekaj sekundah tišine in zmedenosti, in ko so se oči privadile temi sva ugotovili, da je zadeva, ki leži tam na okrasnem lubju - pes! In nikjer nobenega človeka, da bi mu pripisali lastništvo.

Pa ja ga ni kdo pustil tam z namenom, da se ga reši, ker mu njegova družba ni bila več všeč? Hmm... to bi sklepali, če bi videli, da je zanemarjen, ampak ko sva ga božali sva opazili, da je lepo rejen in z lepim kožuhom, torej so z njim lepo ravnali. Ko sva si opomogli od začetnega šoka, sem malo stran opazila plastično skledico in v njej ostanke hrane. Torej nekdo nosi hrano psu na pokopališče? Malo sva ga spraševali, čigav je, in kaj počne tam, on pa je samo užival v božanju.
Zvabili sva ga do izhoda iz pokopališča, a ko sva hoteli zapret vrata, je stekel nazaj in nama dal vedet, da je razumel, da sva ga hoteli spravit s pokopališča!

Ker nama zadeva ni dala miru, sva čez nekaj ur znova odšli na pokopališče in mu nesli ostanke od večerje, v primeru, da bi bil še tam. Pes je bil še vedno tam, vendar na drugem grobu. Pokopališki pes, madona, kaj zaboga...?! Pustili sva mu hrano v njegovi posodici in si rekli, da prideva danes po svetlem. Ko sva že odhajali pa sva opazili nekaj, česar prej nisva, zaradi teme. Meter stran od našega je grob, kamor so v teh dneh očitno nekoga pokopali. In tako sva rešili misterij pokopališkega psa in njegove skledice.

Živalca je tam, k(j)er še naprej čuva pokojnega gospodarja...

Zaposlitev pri Italijanih? Zakaj pa ne!

Prejšnji teden sem se ločila od petstotih evrov, ki sem jih namenila za generalno popravilo avta. No, naj povem (tok tok po lesu), da je bilo to prvo v šestih letih lastništva.
Tudi, če sem brez denarja, kot brezposelna, nisem nikoli zares brez in rezerva v obliki nekaj sto evrov je vedno prisotna. No, zdaj tudi tega ni več. V obupu tistega dne sem se spravila iskat službo. Saj ne, da je drugače ne iščem, vendar je bilo tokratno iskanje drugačno od zdolgočasenega klikanja po Mojemdelu-com, Zaposlitvi-net in podobnih.

Italija ni več obljubljena dežela, kar se tiče plač, in jaz sem konkurenčna le tam, kjer je nujno potrebno obvladati angleščino. Italijani so kljub velikemu napredku še vedno zelo ZELO švoh z angleščino. Po drugi strani razmišljam, da če delavec v proizvodnji dobi jurja, in še kaj več, zakaj ga ne bi tudi jaz, za "umsko" delo z znanjem treh jezikov! In sem šla iskat italijanske zaposlitvene oglase!
Po nekaj urah sem prišla do oglasa, ki je mamljivo ponujal zaposlitev v turizmu, torej na mojem področju. Kar malo sumljivo se mi je zdelo, glede na to, da poznam Italijane kot stare slinaste prasce. Hja, toliko let dela v casinoju je pač pustilo posledice in tale oglas bi mirno lahko objavil nekdo, ki išče prostitutke ali striptizete:

Iščemo dekle, starost max. 30 let, za delo v turizmu, z odličnim znanjem slovenskega in angleškega jezika. Zaposlitev je v Vidmu. Dekle naj bo brez obveznosti, imeti mora vozniški izpit, pripravljena mora biti na pogosta potovanja v Slovenijo. Nastop dela je takoj. Za dodatne informacije pošljite CV s fotografijo na email naslov.

Odločila sem se, da pošljem kratko email sporočilo brez CV-ja, ravno toliko, da mi odgovorijo, za kaj točno gre. V predstavitvi sem omenila starost, znanje jezikov in to, da končujem študij na turistični šoli. Glavno vprašanje, poleg tistega o vsebini dela, je bilo, ali sem primerna kandidatka, ker sem Slovenka, in ne Italijanka. Naslednji dan so mi odgovorili in - da ne boste napeto pričakovali: ni prostitucija in nič podobnega - se predstavili kot italijansko podjetje, ki v sodelovanju z Avstrijci odpira hotel v Sloveniji. Potrebujejo torej nekoga, ki bi poskrbel za promocijo, trženje in prodajo teh storitev. Ker je to odločno preveč za moje izkušnje, predvsem pa ... za moja jajca, nisem več pisala nazaj.

In glej glej, malo prej dobim mail od tega gospoda, da kako to, da jih nisem poklicala na "za več informacij pokličite..." telefonsko številko. Me slučajno žicajo, naj jih pokličem? So slučajno zainteresirani? Še več, v emailu so (tokrat) poudarili, da iščejo izključno osebo iz Slovenije!

No, in temu je bil namenjen današnji izliv misli na virtualni dnevniški papir: Kako, hudiča, si pričakujejo, da jih bo kontaktiral Slovenec, če pa dajo oglas na (samo) eno (žnj) italijansko stran, ki je zaposlitvam namenjena le bežno?

No, bom poklicala zdaj... Informacija, da je bilo ogledov oglasa samo 65, me navdaja z nekim nerazumljivim upanjem...

(Sovica z metuljčki v trebuhu)

Najboljše presenečenje je, da ni presenečenja

Tako so v neki kampanji oglaševali hoteli nevemkateriže.

S tem sloganom so sporočali potencialnim gostom, da bodo dobili natanko to, kar pričakujejo. Brez presenečenj. Vsaj slabih, seveda. S tem sloganom, ki je bil pravzaprav ena (pre)drzna obljuba (obljubljamo pa ne, če nismo prepričani, ali bomo obljubo zanesljivo lahko izpolnili) so si naredili medvedjo uslugo. Gostje so namreč našli celo vrsto "presenečenj", tudi taka, ki jih sicer ne bi sploh opazili. In ob vsakem presenečenju so se počutili ogoljufane.

Z družbo smo se odločili, da gremo na otvoritev kluba Vertigo v Ajdovščino. Da je projekt široko zastavljen, sem sklepala po tem, da že tri dni videvam oglase na Popu in Kanalu A. Seveda sem odgooglala pogledat, če imajo spletno stran.

Klub mora bit po opisu ena huda zadeva, s tremi tematskimi sklopi (floors), opremljenimi v različnih stilih. Glavni in največji je Hollywood, ki je opremljen moderno, nato sledijo Havaji, kjer je oprema v Hawaii stilu (surfing, plaža) in na koncu se Texas, ki je opremljen z lesom (saloon style?). Po slikah zgleda res zelo lepo in ultra moderno, pravzaprav kar megalomansko. Celotna diskoteka obsega 1000m2, sprejme 1470 obiskovalcev. Posebnost in zanimivost diskoteke je v tem da je ozvočena z avto hi-fi zvočniki. Na steni s subwooferji (2,20m x 6m!) je 44 komadov s premerom 38cm, na spletni strani pa je celotna specifikacija o avdio in video opremi kluba.

Ob branju predstavitve kluba sem spomnila tiste zgodbice o hotelu iz skripte za marketing. Ne morem še reč, ali so moja pričakovanja previsoka, a vendar sama ne bi spisala spremnega besedila za spletno stran kluba tako: We have a lot of knowledge and professional experience in this area to create the best and most amazing atmosphere in the club, in tako: The layout of the VERTIGO Fashion Club is unlike any other club in Slovenia. Tudi če bo res tako, kot pišejo. Sicer sem prepričana, da bo po slabi izkušnji od zadnjič (delanje sramote DJ-jem in glasbi z zvokom v Bachusu) Vertigo gotovo dobrodošel bass-balzam za telo in dušo.

No, držim pesti, da bo uspelo, in da je tekst na strani Vertiga še preskromen. Za razliko od predkratkimodprtega bara Ghost v Novi Gorici, mi Vertigo zveni fajn, futuristično in obetajoče.

Aja: nikjer nisem zasledila informacij o vstopnini, razen na Cosmopolitanovem forumu, torej nepreverjeno, da naj bi bila vstopnina od 10 do 20€ z vključeno prvo pijačo. O, madona, koliko časa že nisem bila v disku! Starina, sovica!