Tri praznično - vikendaške dneve sem izkoristila za nič, torej za lenobno premikanje po stanovanju s kavča na posteljo, na balkon (s postankom na kavču), mimo kuhinje, in spet malo pavze na kavču. Tisto kar me je tako vleklo k njemu ni bil sam kavč, ampak sovir na njem. Ker še vedno nimam prenosnika (že več kot mesec) in tudi internetne povezave, prav tako tudi dodatnega teveja, je bilo prenašanje zdolgočasene sovice Oke sila težko te dni.
Ker sem se dolgočasila sem se vlekla sem in tja, gor in dol, tisti postanki na kavču pa so bili le jalov poskus da bi sovirja odvrnila od gledanja "#$% Olimpijskih iger. Dvakrat sem se zjutraj zbudila sama v postelji. Sovir je vstal ob štirih, da je lahko gledal televizijo!
Hja, pač nisem športnik, niti pasiven, kaj šele aktiven! Spremljanje športa sem opustila že v osnovni šoli, ko sem med napetimi Milan vs. Inter tekmami pojedla vse nohte in malo kasneje obupala nad navijaštvom za Ferrari moštvo Formule ena, ko je Jeana Alesija zamenjal skrajno antipatični Schumacher. Ki je med drugim razlog, da sem nehala spremljat F1.
In tako sovir zmajuje z glavo, ko se med zappingom (brezciljno preklapljanje tv programov) ustavim na umetnostnem drsanju in občudujem tiste lesketajoče oblekice, nerazložljive akrobacije in predvsem me zabava to, kakšno muziko si izberejo za nastop. Tekme, kjer eden igra direktno proti drugemu, me živcirajo.
Kar malo smotano se počutim v vsej teh vzhičenosti ljudi, ki te dni hvalijo slovenske uspehe na OI. Zakaj smo že veseli? Zanje, ker jim je uspelo, ali za nas, da smo tako dobro zastopani in bomo v svetu vsaj malček bolj prepoznavni? Pa prav tisti so najbolj glasni v hvaljenju, ki ponavadi bentijo čez zaplankane "Slovenceljne"...
Ker sem se dolgočasila sem se vlekla sem in tja, gor in dol, tisti postanki na kavču pa so bili le jalov poskus da bi sovirja odvrnila od gledanja "#$% Olimpijskih iger. Dvakrat sem se zjutraj zbudila sama v postelji. Sovir je vstal ob štirih, da je lahko gledal televizijo!
Hja, pač nisem športnik, niti pasiven, kaj šele aktiven! Spremljanje športa sem opustila že v osnovni šoli, ko sem med napetimi Milan vs. Inter tekmami pojedla vse nohte in malo kasneje obupala nad navijaštvom za Ferrari moštvo Formule ena, ko je Jeana Alesija zamenjal skrajno antipatični Schumacher. Ki je med drugim razlog, da sem nehala spremljat F1.
In tako sovir zmajuje z glavo, ko se med zappingom (brezciljno preklapljanje tv programov) ustavim na umetnostnem drsanju in občudujem tiste lesketajoče oblekice, nerazložljive akrobacije in predvsem me zabava to, kakšno muziko si izberejo za nastop. Tekme, kjer eden igra direktno proti drugemu, me živcirajo.
Kar malo smotano se počutim v vsej teh vzhičenosti ljudi, ki te dni hvalijo slovenske uspehe na OI. Zakaj smo že veseli? Zanje, ker jim je uspelo, ali za nas, da smo tako dobro zastopani in bomo v svetu vsaj malček bolj prepoznavni? Pa prav tisti so najbolj glasni v hvaljenju, ki ponavadi bentijo čez zaplankane "Slovenceljne"...
Jaz ne maram gledati nobenega športa (no, na fuzbal sem se nekako navadila, pa še to verjetno le zato, ker so prvenstva po navadi v času izpitnega obdobja, ko je vsak izgovor dober :)), ampak zdaj pa sploh trpim: olimpijske igre spremljata oba moja najljubša človeka ...
OdgovoriIzbrišiPišuka! ;D
In tako je vse polno cvetlic, katerih fantki bulijo v teve, jaz pa jih pridno zalivam....
OdgovoriIzbrišiJaz nisem videla niti ene tekme. V bistvu nisem niti prižgala TVja. Ampak sem vseeno vesela uspeha naših ... še posebej za Saro in tistega Ko??? (ne vem kako se dejansko piše). Zakaj? Ker sta imela s sabo bioenergetika in sta delala vizualizacije in take stvari ... ;-)
OdgovoriIzbriši