Seksapil in ne seksipil!!!
(Pravkar me je razhudila ena dama, ki se pogosto pojavlja na TV)
Mogoče napišem jutri kaj več...
sobota, 27. oktober 2007
četrtek, 25. oktober 2007
Blogroll
V komentarjih smo od Bejbike preko mene do Tamale (glej blogroll) razvili debato o tem, kako (naj)/(lahko) poimenujemo blogerske kolege v blogroli... In ideja za nov zapis je bila rojena!
Izrazite, kako bi vam bilo najlepše, najboljše, najbolj-vam-všečno, da bi se pojavljali v blogrollu (Sovice Oke) ali da bi vas poimenovala, ko je govora o vas!
Namig 1: Tamala piše blog z imenom The Naked Office, na naslovu Geekchik-s pika net. Kako naj jo poimenujemo?
Namig 2: Sovica Oka je (zaenkrat) neobčutljiva na poimenovanja... Prilagodi se okusom bralca: največkrat pa je Sovica Oka ali Razmišljanja Sovice Oke.
Razpišite se!
V zvezi z vami, seveda!!!
;)
Izrazite, kako bi vam bilo najlepše, najboljše, najbolj-vam-všečno, da bi se pojavljali v blogrollu (Sovice Oke) ali da bi vas poimenovala, ko je govora o vas!
Namig 1: Tamala piše blog z imenom The Naked Office, na naslovu Geekchik-s pika net. Kako naj jo poimenujemo?
Namig 2: Sovica Oka je (zaenkrat) neobčutljiva na poimenovanja... Prilagodi se okusom bralca: največkrat pa je Sovica Oka ali Razmišljanja Sovice Oke.
Razpišite se!
V zvezi z vami, seveda!!!
;)
Ena o frizerstvu
Je danes (bad) hair day? Tudi Volk piše o frizurah, hehe... in zdaj (23:27) sem naletela še na frizersko objavo Missbee1206 tukaj. Funny... Veriga gre naprej! (00:17)
Včeraj se mi je pokvaril likalnik za lase. Ne dela več. Pravzaprav, popravljam: dela več! Ja, dela namreč še bolj kot prej, čeprav je pokvarjen. Zgleda, da je šel termostat.
Ker je imel likalnik očitno nastavljeno tako-in-tako najvišjo temperaturo in če je šel termostat, to pomeni, da se sedaj segreva na višjo temperaturo od tiste predvidene nastavljene. Da je šel, sem ugotovila, ker se je začelo iz njega kadit. Ni bil sicer oblak črnega dima, vendar je bilo jasno, da se nekaj žge. Najprej sem mislila, da je kriv lak za lase, ki je na ploščicah ravnalca ostal od zadnjič, a je bil vonj drugačen. Bolj nevaren, če me razumete. Tak... svareč, hehe.
Poizkusila sem popeglat pramen las in z veseljem ugotovila, da hudič dela še bolj kot ponavadi! Z izmeničnim vklapljanjem in izklapljanjem sem uspela zravnat lase. In zdaj že veste, da moje male in malo večje dogodivščine pristanejo v pisani besedi na blogu. Tako se je rodila ideja o zapisu o laseh, haha.
Stopnja simpatije do frizerjev je bila z moje strani vedno zelo majhna, v nasprotju z običajnimi damami, ki jih obisk frizerja ponavadi veseli. Pravzaprav, ta simpatija verjetno sploh ni obstajala. Kot majhna sem imela vedno kratke lase. Seveda ne po moji želji. Tata je bil prepričan, da so kratke frizure praktične in da je vzdrževanje kratkih las bolj preprosto kot tadolgih. Prišli smo tudi do tega, da je bilo striženje pogoj za odhod na morje. In kaj sva hoteli s sestro, kot pa da sva privolili v striženje, uboga otroka, ki nista razumela, da bi se na morje šlo v vsakem primeru, ne glede na frizuro? (Ali moram prav povedat, da so me v neki trgovini zamenjali za fanta, zaradi mojih kratkih las?)
Občasni obiski pri frizerki so bili pogosto upanje, da se bo vendar zgodil čudež. Da bojo frizerke, vajene le friziranja starih babnic, ki k frizerju hodijo bolj zaradi osamljenosti kot pa zaradi same frizure, končno razumele, kakšno frizuro hočem.
Saj niso nalašč. Ampak jim je prav vedno uspelo, da sem prišla domov in jokala. Da kako lahko tako zaf.... frizuro dekletu v najobčutljivejših letih. Da kako ne razumejo, da so kodrasti lasje zaj... za striženje in friziranje. In prav nič jih ni brigalo. Spraševala sem se ali morda to vendar počnejo nalašč in prepričana sem bila, da imajo tiste škarje iz pravljice Šivilja in škarjice, kjer hudobnica, ki si želi prisvojiti čarobne škarje, ne pozna dobro ukaza in ji škarjice za kazen zrežejo vse obleke.
V mislih sem jih preklinjala, da bi še Edvard Škarjeroki bolje opravil.
V sedmem razredu sem šla zadnjič k frizerki. Potem sem odkrila čudovito napravo, ki je rešila moj problem. Likalnik za lase, daljnega leta 1993, ko se še skoraj frizerjem ni sanjalo, kaj je to.
Paževsko pričesko sem vzdrževala sama. O ja, strigla sem sebe in sestro. Zadoščenje, da sem samozadostna, in da frizerjev ne rabim več, je bilo nepopisno! Od takrat naprej sem imela, imam dolge lase. Čez nekaj let pa sem ugotovila, da pisarniške škarje, s katerimi sem obdelovala lase, niso več dovolj za striženje las, razcepljenih zaradi pogostega likanja. Prijatelj, ki je poznal moj strah pred frizerji, je predlagal, da me ostriže njegova punca, frizerka, in je zagotovil, da bom zadovoljna.
Po osmih letih abstiniranja od frizerjev sem se na stolu v salonu počutila kot da bi bila na zobozdravniškem. Ne ravno prijetno, torej. Rezultat nekajurnega tretmaja je bil osupljiv. Moje lase, čeprav deset centimetrov krajše, so bile tako zdrave! Ah, kaj zdrave - ozdravljene! (Aja, tukaj, pri nas rečemo lasem láse. In so ženskega spola. Tiste lase in ne tisti lasje. Podobno, kot salami rečemo šalam, ki je moškega spola, hehe.)
Vsa srečna sem si lase cel dan gladila in tikala, toliko, da so bile naslednji dan že za umit. Ponovno sem pridobila zaupanje do frizerk, čeprav sem se še kako zavedala, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Sem pa imela najmočnejše orožje na svetu: likalnik! Tako se je dogajalo, da sem občasne kikse frizerjev reševala z likanjem. Samo da so ravne. SAMO DA SO RAVNE!
Ob neki priložnosti, verjetno takšni, da je bilo veliko napitnine, sem frizuri pridružila svetle pramene. Ki jih je mojster Sandi zelo lepo skril, ker nisem hotela šoka. Ravno toliko, da se bodo videli, ko si boš popravila lase, je rekel.
Veliko časa sem porabila, da sem ugotovila, da potrebujem frizerja in ne frizerke. V vsej jezi, ki se je nabrala do frizerk, sem izoblikovala mnenje, da so frizerji boljši od frizerk zaradi dejstva, da se za ta poklic odločijo iz strasti in kreativne žilice, ne pa zaradi premajhnega števila točk, potrebnih za vpis na željeno šolo. (Ja, sori, večina meni poznanih frizerk je izbrala frizersko ker jim ni uspelo prit na ekonomsko ali zdravstveno... jeb*ga...) Poleg tega se mi zdi, da če bo moški oblikoval frizuro, jo bo oblikoval tako, da mu bo všeč. Posledično je to tisto, kar bi večinoma vsaka ženska rada. Da jo pogleda moški!
Sandija so premestili iz Nove Gorice v Ajdovščino in tako sem ga izgubila. Da ga ni več, sem izvedela, ko sem že sedela na stolu in me je mlada pripravnica ovijala v zaščitno pregrinjalo. Da bova pohiteli, je rekla, ker konča ob osmih. Deklica mi je med barvanjem razlagala, kako je bila pred tremi meseci še natakarica, zdaj pa je končno dobila službo za njen poklic. Vam povem, da čeprav takrat še nisem bila Sovica Okica, sem imela oči točno takšne, kot kaka sova. In to zelo prestrašena! Ampak dobro, sem si mislila, striženje konic in barvanje izrastka vendar ne zahteva svetovnega trendsetterskega frizerja! In sem bila mirna, še celo smejala sem se s to kozo, da itak ne more nič zgrešit, saj odkar obstajajo likalniki sem čisto varna pred... (glej zgodbo zgoraj).
Barvanje izrastka. Umivanje, sušenje, barvanje pramenov. Umivanje, striženje konic, sušenje, likanje. To je procedura. In ker sem jaz bolj družboslovne sorte kot naravoslovne, se na kemijo prav nič ne zastopim. Avša mi je nanesla barvo za izrastek in čez še tisto za pramene. Mah, kaj pa jaz vem, a ona že mora vedet, kaj počne. Ja, magari, dragi bralci! Se spomnite, da se ji je mudilo? No in jaz sem rekla, da se odpovem likanju, samo naj mi posuši na hitro lase, da jih zvežem v čop in da grem domov, ona pa tudi, ker je bilo že čez osmo.
Vsi, ki se barvate in tisti ki se ne barvate: ste že kdaj slišali za umetno narejen lasni izrastek? Jaz ne, sem ga pa doživela! Šok, ko sem videla, da imam umeten temen izrastek, dva centimetra bolj dol pa blond pramene, je bil tako velik, da sem ji celo plačala vseh 14 tisoč tolarjev, v katerih je bilo vračunano tudi likanje oziroma oblikovanje pričeske.
Že res, da se ponavadi ne pritožujem nad malenkostnimi napakami, a so ponavadi krivci za napake toliko uvidevni, da naredijo vsaj popust! Tale veretno-ji-škodi-preveč-dela-s-kemikalijami pa je čisto mirno zaračunala še oblikovanje pričeske, se pravi ravnanje las, v mojem primeru, čeprav sem šla iz salona z napol mokrimi lasmi!
IN SVEŽIM UMETNIM IZRASTKOM!
Ker sem šla naslednji dan na dopust, je moja želja po tem, da se oglasim v salonu in lastnika opozorim o neusposobljenosti dotične, minila.
Potem sem našla mojstra Boštjana...
In spet je vse v redu.
Včeraj se mi je pokvaril likalnik za lase. Ne dela več. Pravzaprav, popravljam: dela več! Ja, dela namreč še bolj kot prej, čeprav je pokvarjen. Zgleda, da je šel termostat.
Ker je imel likalnik očitno nastavljeno tako-in-tako najvišjo temperaturo in če je šel termostat, to pomeni, da se sedaj segreva na višjo temperaturo od tiste predvidene nastavljene. Da je šel, sem ugotovila, ker se je začelo iz njega kadit. Ni bil sicer oblak črnega dima, vendar je bilo jasno, da se nekaj žge. Najprej sem mislila, da je kriv lak za lase, ki je na ploščicah ravnalca ostal od zadnjič, a je bil vonj drugačen. Bolj nevaren, če me razumete. Tak... svareč, hehe.
Poizkusila sem popeglat pramen las in z veseljem ugotovila, da hudič dela še bolj kot ponavadi! Z izmeničnim vklapljanjem in izklapljanjem sem uspela zravnat lase. In zdaj že veste, da moje male in malo večje dogodivščine pristanejo v pisani besedi na blogu. Tako se je rodila ideja o zapisu o laseh, haha.
Stopnja simpatije do frizerjev je bila z moje strani vedno zelo majhna, v nasprotju z običajnimi damami, ki jih obisk frizerja ponavadi veseli. Pravzaprav, ta simpatija verjetno sploh ni obstajala. Kot majhna sem imela vedno kratke lase. Seveda ne po moji želji. Tata je bil prepričan, da so kratke frizure praktične in da je vzdrževanje kratkih las bolj preprosto kot tadolgih. Prišli smo tudi do tega, da je bilo striženje pogoj za odhod na morje. In kaj sva hoteli s sestro, kot pa da sva privolili v striženje, uboga otroka, ki nista razumela, da bi se na morje šlo v vsakem primeru, ne glede na frizuro? (Ali moram prav povedat, da so me v neki trgovini zamenjali za fanta, zaradi mojih kratkih las?)
Občasni obiski pri frizerki so bili pogosto upanje, da se bo vendar zgodil čudež. Da bojo frizerke, vajene le friziranja starih babnic, ki k frizerju hodijo bolj zaradi osamljenosti kot pa zaradi same frizure, končno razumele, kakšno frizuro hočem.
Saj niso nalašč. Ampak jim je prav vedno uspelo, da sem prišla domov in jokala. Da kako lahko tako zaf.... frizuro dekletu v najobčutljivejših letih. Da kako ne razumejo, da so kodrasti lasje zaj... za striženje in friziranje. In prav nič jih ni brigalo. Spraševala sem se ali morda to vendar počnejo nalašč in prepričana sem bila, da imajo tiste škarje iz pravljice Šivilja in škarjice, kjer hudobnica, ki si želi prisvojiti čarobne škarje, ne pozna dobro ukaza in ji škarjice za kazen zrežejo vse obleke.
V mislih sem jih preklinjala, da bi še Edvard Škarjeroki bolje opravil.
V sedmem razredu sem šla zadnjič k frizerki. Potem sem odkrila čudovito napravo, ki je rešila moj problem. Likalnik za lase, daljnega leta 1993, ko se še skoraj frizerjem ni sanjalo, kaj je to.
Paževsko pričesko sem vzdrževala sama. O ja, strigla sem sebe in sestro. Zadoščenje, da sem samozadostna, in da frizerjev ne rabim več, je bilo nepopisno! Od takrat naprej sem imela, imam dolge lase. Čez nekaj let pa sem ugotovila, da pisarniške škarje, s katerimi sem obdelovala lase, niso več dovolj za striženje las, razcepljenih zaradi pogostega likanja. Prijatelj, ki je poznal moj strah pred frizerji, je predlagal, da me ostriže njegova punca, frizerka, in je zagotovil, da bom zadovoljna.
Po osmih letih abstiniranja od frizerjev sem se na stolu v salonu počutila kot da bi bila na zobozdravniškem. Ne ravno prijetno, torej. Rezultat nekajurnega tretmaja je bil osupljiv. Moje lase, čeprav deset centimetrov krajše, so bile tako zdrave! Ah, kaj zdrave - ozdravljene! (Aja, tukaj, pri nas rečemo lasem láse. In so ženskega spola. Tiste lase in ne tisti lasje. Podobno, kot salami rečemo šalam, ki je moškega spola, hehe.)
Vsa srečna sem si lase cel dan gladila in tikala, toliko, da so bile naslednji dan že za umit. Ponovno sem pridobila zaupanje do frizerk, čeprav sem se še kako zavedala, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Sem pa imela najmočnejše orožje na svetu: likalnik! Tako se je dogajalo, da sem občasne kikse frizerjev reševala z likanjem. Samo da so ravne. SAMO DA SO RAVNE!
Ob neki priložnosti, verjetno takšni, da je bilo veliko napitnine, sem frizuri pridružila svetle pramene. Ki jih je mojster Sandi zelo lepo skril, ker nisem hotela šoka. Ravno toliko, da se bodo videli, ko si boš popravila lase, je rekel.
Veliko časa sem porabila, da sem ugotovila, da potrebujem frizerja in ne frizerke. V vsej jezi, ki se je nabrala do frizerk, sem izoblikovala mnenje, da so frizerji boljši od frizerk zaradi dejstva, da se za ta poklic odločijo iz strasti in kreativne žilice, ne pa zaradi premajhnega števila točk, potrebnih za vpis na željeno šolo. (Ja, sori, večina meni poznanih frizerk je izbrala frizersko ker jim ni uspelo prit na ekonomsko ali zdravstveno... jeb*ga...) Poleg tega se mi zdi, da če bo moški oblikoval frizuro, jo bo oblikoval tako, da mu bo všeč. Posledično je to tisto, kar bi večinoma vsaka ženska rada. Da jo pogleda moški!
Sandija so premestili iz Nove Gorice v Ajdovščino in tako sem ga izgubila. Da ga ni več, sem izvedela, ko sem že sedela na stolu in me je mlada pripravnica ovijala v zaščitno pregrinjalo. Da bova pohiteli, je rekla, ker konča ob osmih. Deklica mi je med barvanjem razlagala, kako je bila pred tremi meseci še natakarica, zdaj pa je končno dobila službo za njen poklic. Vam povem, da čeprav takrat še nisem bila Sovica Okica, sem imela oči točno takšne, kot kaka sova. In to zelo prestrašena! Ampak dobro, sem si mislila, striženje konic in barvanje izrastka vendar ne zahteva svetovnega trendsetterskega frizerja! In sem bila mirna, še celo smejala sem se s to kozo, da itak ne more nič zgrešit, saj odkar obstajajo likalniki sem čisto varna pred... (glej zgodbo zgoraj).
Barvanje izrastka. Umivanje, sušenje, barvanje pramenov. Umivanje, striženje konic, sušenje, likanje. To je procedura. In ker sem jaz bolj družboslovne sorte kot naravoslovne, se na kemijo prav nič ne zastopim. Avša mi je nanesla barvo za izrastek in čez še tisto za pramene. Mah, kaj pa jaz vem, a ona že mora vedet, kaj počne. Ja, magari, dragi bralci! Se spomnite, da se ji je mudilo? No in jaz sem rekla, da se odpovem likanju, samo naj mi posuši na hitro lase, da jih zvežem v čop in da grem domov, ona pa tudi, ker je bilo že čez osmo.
Vsi, ki se barvate in tisti ki se ne barvate: ste že kdaj slišali za umetno narejen lasni izrastek? Jaz ne, sem ga pa doživela! Šok, ko sem videla, da imam umeten temen izrastek, dva centimetra bolj dol pa blond pramene, je bil tako velik, da sem ji celo plačala vseh 14 tisoč tolarjev, v katerih je bilo vračunano tudi likanje oziroma oblikovanje pričeske.
Že res, da se ponavadi ne pritožujem nad malenkostnimi napakami, a so ponavadi krivci za napake toliko uvidevni, da naredijo vsaj popust! Tale veretno-ji-škodi-preveč-dela-s-kemikalijami pa je čisto mirno zaračunala še oblikovanje pričeske, se pravi ravnanje las, v mojem primeru, čeprav sem šla iz salona z napol mokrimi lasmi!
IN SVEŽIM UMETNIM IZRASTKOM!
Ker sem šla naslednji dan na dopust, je moja želja po tem, da se oglasim v salonu in lastnika opozorim o neusposobljenosti dotične, minila.
Potem sem našla mojstra Boštjana...
In spet je vse v redu.
OMG, ste dejansko prebrali ves ta tekst?
Hvala ker me razumete ;)
Hvala ker me razumete ;)
ponedeljek, 22. oktober 2007
Srečanje bivših sošolcev
Pravkar sem prišla s srečanja s sošolcem s faksa.
Nekaj let nazaj sem bivala v stanovanju, polnem študentov, kjer sem spoznala eno izmed šestih so-prebivalk, ki je izjavila naslednje: "Oh, dobila sem vabilo na obletnico srednje šole..." Jaz: "Oooo, super, zakon!" Ona, začudeno: "Zakaj pa? Jaz te stvari ful sovražim. Niti pod razno ne bom šla!"
Kar malo sem ostala, glede na to, da sem mnenja, da je treba na obletnice hodit, ne glede na stopnjo priljubljenosti v določenem obdobju. Zakaj?
Preprosto zato, da si z ostalimi poveš, da tisto, kar si prijateljici zamerila, ali ona tebi, je bil samo hec, ali morda stava. In zato, da izveš tisto, kar ti pogreje dušo, da je bil takrat najbolj popularen in lušten fant v resnici zaljubljen v tebe, čeprav si smrtno sovražila deklico, v katero naj bi domnevno bil zaljubljen tvoj princ.
Ljudi, ki na obletnice ne hodijo iz protestov, češ da so se zamerili temu-in-temu, ne toleriram - okej, ne razumem: kako, hudiča, lahko pomislijo, da se deset let kasneje sploh kdo še spomni tistega spora, da so bele majice zmagale pri telovadbi proti rdečim, samo zato, ker je udeleženka bele ekipe prijateljevala s hčerko učiteljice telovadbe?!
Ravno to je smeh in zabava obletnic... Da se rešijo spori, ki to nikoli niso bili, in da se človek nasmeje in poplakne grenke trenutke, za katere je mislil, da ga bodo stale življenja. Prepričana sem, da veste, da govorim o ljudeh, ki so nam po letih priznali, da so bili takrat zaljubljeni v nas, mi smo pa takrat pisali dnevnike - danes bloge - o neuslišanih ljubeznih.
Po dolgem času sem imela s sošolcem, ki na naše konce zaide poredkoma, srečanje, in posledično, odlično debato. A on vsaj zaide k nam, za razliko od mene, ki sem štajerski konec obiskala le dvakrat v celem življenju. Prijetna, pet ur trajajoča debata, ni imela konca. Omejila sva se le na jutranje obveznosti, ki bodo začele čez par ur.
In ja, prijetno je bilo debatirati brez bojazni, da bi zmanjkalo snovi, gradiva, kar se mi sicer pogosto zgodi z ljudmi, s katerimi grem na pijačo iz dolžnosti, ker so mi naredili kakšno uslugo, ali pa jaz njim.
Priznam, se je že zgodilo, da sem si v mislih pripravila seznam tem, ki jih bom uporabila v primeru, da se zatakne debata, da ohromi jezik, da se iztroši umetna sproščenost. Se je tudi zgodilo, da sem porabila vso listo, približno sedem tem, in ostala brez rezerve. Še huje: ko sem vedela, da je človek brezupen primer za pogovor, sem celo naročila fejk telefonski klic, s katerim me je prijateljica rešila, češ da ji je zmanjkalo bencina in da če ji lahko prinesem v 20 kilometrov oddaljen kraj rešilno kantico...
Nekaj let nazaj sem bivala v stanovanju, polnem študentov, kjer sem spoznala eno izmed šestih so-prebivalk, ki je izjavila naslednje: "Oh, dobila sem vabilo na obletnico srednje šole..." Jaz: "Oooo, super, zakon!" Ona, začudeno: "Zakaj pa? Jaz te stvari ful sovražim. Niti pod razno ne bom šla!"
Kar malo sem ostala, glede na to, da sem mnenja, da je treba na obletnice hodit, ne glede na stopnjo priljubljenosti v določenem obdobju. Zakaj?
Preprosto zato, da si z ostalimi poveš, da tisto, kar si prijateljici zamerila, ali ona tebi, je bil samo hec, ali morda stava. In zato, da izveš tisto, kar ti pogreje dušo, da je bil takrat najbolj popularen in lušten fant v resnici zaljubljen v tebe, čeprav si smrtno sovražila deklico, v katero naj bi domnevno bil zaljubljen tvoj princ.
Ljudi, ki na obletnice ne hodijo iz protestov, češ da so se zamerili temu-in-temu, ne toleriram - okej, ne razumem: kako, hudiča, lahko pomislijo, da se deset let kasneje sploh kdo še spomni tistega spora, da so bele majice zmagale pri telovadbi proti rdečim, samo zato, ker je udeleženka bele ekipe prijateljevala s hčerko učiteljice telovadbe?!
Ravno to je smeh in zabava obletnic... Da se rešijo spori, ki to nikoli niso bili, in da se človek nasmeje in poplakne grenke trenutke, za katere je mislil, da ga bodo stale življenja. Prepričana sem, da veste, da govorim o ljudeh, ki so nam po letih priznali, da so bili takrat zaljubljeni v nas, mi smo pa takrat pisali dnevnike - danes bloge - o neuslišanih ljubeznih.
Po dolgem času sem imela s sošolcem, ki na naše konce zaide poredkoma, srečanje, in posledično, odlično debato. A on vsaj zaide k nam, za razliko od mene, ki sem štajerski konec obiskala le dvakrat v celem življenju. Prijetna, pet ur trajajoča debata, ni imela konca. Omejila sva se le na jutranje obveznosti, ki bodo začele čez par ur.
In ja, prijetno je bilo debatirati brez bojazni, da bi zmanjkalo snovi, gradiva, kar se mi sicer pogosto zgodi z ljudmi, s katerimi grem na pijačo iz dolžnosti, ker so mi naredili kakšno uslugo, ali pa jaz njim.
Priznam, se je že zgodilo, da sem si v mislih pripravila seznam tem, ki jih bom uporabila v primeru, da se zatakne debata, da ohromi jezik, da se iztroši umetna sproščenost. Se je tudi zgodilo, da sem porabila vso listo, približno sedem tem, in ostala brez rezerve. Še huje: ko sem vedela, da je človek brezupen primer za pogovor, sem celo naročila fejk telefonski klic, s katerim me je prijateljica rešila, češ da ji je zmanjkalo bencina in da če ji lahko prinesem v 20 kilometrov oddaljen kraj rešilno kantico...
Nekateri celo izjavijo, da so bivši sošolci preveč butasti, kmetje in idioti, da bi blagovolili darovati njihovo prisotnost na srečanju...
Potem se pa zgodi, da je tukaj tridesetletnica mature, in si ljudje ne upajo iti na srečanje, kljub veliki želji, samo zato, ker jim je nerodno, ker ne poznajo nobenega.
Ker so izgubili stike, ker niso hodili na pet- ali desetletna srečanja...
Škoda, kajne?
sobota, 20. oktober 2007
Computers and Chicks
Pisala sem že, da nisem pretirano feminilna.
V smislu, da mi ni prav mar za barvo, ki naj bi bila modna to sezono. Ali pa, da se glavna debata s prijateljicami ne suče okrog najcenejših solarijev, najkvalitetnejših umetnih nohtov in dernier cri* škornjev, zadnjega krika mode. Kljub ne pretirani poženščenosti pa vseeno uporabljam malo skrivnost velikih mojstrov - rdečilo, blusher, za lica. Ja, izhaja iz izraza blush, (zardeti), ki ga gotovo poznate.
Danes sem se seznanjala z matično ploščo in (ostalimi) stvarmi, ki so priključene nanjo. Pol stvari ne dela. Od štirih kar dva USB-ja, od dveh CD-ROMov samo eden. Še ta občasno, če imam res srečo.
Kar sem vam hotela sporočiti, v navezi z naslovom posta, je to, da sem čistila drobovje hišnega računalnika. Fantje ponavadi to opravijo s kompresorji, pločevinkami pod pritiskom, napolnjenimi z zrakom, in podobnimi pripomočki.
Jaz sem to opravila s čopičem za nanašanje rdečila na lica.
Če se ne bo vsul plaz kritik s strani moškega dela komentatorjev, priporočam, drage geek chicks** :D
* Upam, da sem prav napisala... Lolita & Co., help needed! ;)
POPRAVLJENO 22.10. ob 13:50: "dernier cri", namesto "dernier crie"!
** Zanimivo odkritje, da "chick", bejba, izhaja iz španske "chica", kar pomeni - preprosto - punca. Ne morem mimo dejstva, da beseda "chick" v mojih mislih ostaja le koren besede "chicken" - kokoš, kura - prav tako sem se namreč počutila med čiščenjem pajčevine in prahu računalnika s čopičem za lica :)
Vaša nočna živalca
V smislu, da mi ni prav mar za barvo, ki naj bi bila modna to sezono. Ali pa, da se glavna debata s prijateljicami ne suče okrog najcenejših solarijev, najkvalitetnejših umetnih nohtov in dernier cri* škornjev, zadnjega krika mode. Kljub ne pretirani poženščenosti pa vseeno uporabljam malo skrivnost velikih mojstrov - rdečilo, blusher, za lica. Ja, izhaja iz izraza blush, (zardeti), ki ga gotovo poznate.
Danes sem se seznanjala z matično ploščo in (ostalimi) stvarmi, ki so priključene nanjo. Pol stvari ne dela. Od štirih kar dva USB-ja, od dveh CD-ROMov samo eden. Še ta občasno, če imam res srečo.
Kar sem vam hotela sporočiti, v navezi z naslovom posta, je to, da sem čistila drobovje hišnega računalnika. Fantje ponavadi to opravijo s kompresorji, pločevinkami pod pritiskom, napolnjenimi z zrakom, in podobnimi pripomočki.
Jaz sem to opravila s čopičem za nanašanje rdečila na lica.
Če se ne bo vsul plaz kritik s strani moškega dela komentatorjev, priporočam, drage geek chicks** :D
* Upam, da sem prav napisala... Lolita & Co., help needed! ;)
POPRAVLJENO 22.10. ob 13:50: "dernier cri", namesto "dernier crie"!
** Zanimivo odkritje, da "chick", bejba, izhaja iz španske "chica", kar pomeni - preprosto - punca. Ne morem mimo dejstva, da beseda "chick" v mojih mislih ostaja le koren besede "chicken" - kokoš, kura - prav tako sem se namreč počutila med čiščenjem pajčevine in prahu računalnika s čopičem za lica :)
Vaša nočna živalca
četrtek, 18. oktober 2007
Vsiljena pošta
Lani, proti koncu leta, je mama po pošti dobila težko kuverto. V njej se je nahajal komplet novoletnih voščilnic, zraven pa dopis, da so na njih motivi, ki so jih naslikali invalidi. Sprva sem se razveselila spoznanja, da obstajajo invalidi, ki se ne vdajo nepravični usodi in si s slikanjem krajšajo čas, mogoče celo zaslužijo, predvsem pa uživajo v hobiju. Pisalo je, da avtorji slikajo s čopičem v ustih in tudi z nogami.
Dopisu je bila priložena položnica za 2.900 tolarjev. Sploh nismo pomislili, da voščilnic ne bi odkupili! Mama tudi sicer nakaže kak evro Unicefu in podobnim organizacijam.
Čez nekaj mesecev spet dobimo enako kuverto z enako vsebino. Opa! Hmmm... Tokrat Spomladansko kolekcijo.
Vse lepo in prav, vendar smo se začeli spraševat, kje so sploh dobili naš naslov. Telefonski imenik? Ali ta zguljena fora "naključno vas je izbral naš računalnik" še deluje? Ob neprijetnem občutku, da če (spet) ne bomo plačali, (khm, kupili) in da bomo zato imeli slabo vest, sem v maminem imenu odločila, da jim bom voščilnice vrnila, z dopisom, da smo z veseljem prispevali, vendar naj naše pripravljenosti za pomoč ne izkoriščajo. Več.
Kuverta z voščilnicami je ostala med staro pošto. Nanjo smo pozabili in se vsake toliko spomnili, da bi bilo dobro voščilnice vrnit.
Do tretjega paketka.
Že malo jezna, sem se spravila brat tisto spremno pismo. V nagovoru prejemniku pojasnjujejo, da je ponudba neobvezna ter poudarjajo, da ne tržijo svoje invalidnosti. Okej, ampak... če pustimo na strani tisti občutek, da če ne bomo dobri z njimi, se bo mogoče nam zgodilo isto, in zato raje plačamo, se lahko vprašamo, kje je tukaj zdrav razum; Želijo zaslužit. Vse lepo in prav. Kar mi ni jasno, je dejstvo, da za tisk porabijo kar nekaj denarja in prav tako za poštnino. In glede na to, da domov pošljejo kar vse voščilnice, in ne samo letaka z vzorci, to definitivno ni logična računica. Konkretno: k nam domov so prišle tri pošiljke. Eno smo plačali, doma pa imamo še dve kolekciji, božično in spomladansko. Nekaj mi pravi, da invalidi ne morejo služit s takšno poslovno strategijo!
Veliko raje bi po pošti dobila položnico s prošnjo za denarni prispevek, verjemite.
Roko na srce, nekatere slike so osupljive, prav neverjetno lepe, in sama ne bi bila sposobna naslikat ničesar niti podobnega, kljub temu da imam vse dele telesa. Zdrave.
Ampak ne zdi se mi fer, da želijo izsilit denar na tak način. Verjamem, da vsak od nas komu pomaga ali je komu pomagal, na takšen ali drugačen način. Te voščilnice pa se mi zdijo kot neko subliminalno trkanje po prejemnikovi vesti, da je dolžan prispevati ljudem, ki so imeli v življenju smolo.
In ja, tudi sama se ne počutim ravno dobro, ko med pospravljanjem pošte gledam tiste polne kuverte. Jutri jih bom vrnila. In še enkrat bo zaslužila Pošta.
Dopisu je bila priložena položnica za 2.900 tolarjev. Sploh nismo pomislili, da voščilnic ne bi odkupili! Mama tudi sicer nakaže kak evro Unicefu in podobnim organizacijam.
Čez nekaj mesecev spet dobimo enako kuverto z enako vsebino. Opa! Hmmm... Tokrat Spomladansko kolekcijo.
Vse lepo in prav, vendar smo se začeli spraševat, kje so sploh dobili naš naslov. Telefonski imenik? Ali ta zguljena fora "naključno vas je izbral naš računalnik" še deluje? Ob neprijetnem občutku, da če (spet) ne bomo plačali, (khm, kupili) in da bomo zato imeli slabo vest, sem v maminem imenu odločila, da jim bom voščilnice vrnila, z dopisom, da smo z veseljem prispevali, vendar naj naše pripravljenosti za pomoč ne izkoriščajo. Več.
Kuverta z voščilnicami je ostala med staro pošto. Nanjo smo pozabili in se vsake toliko spomnili, da bi bilo dobro voščilnice vrnit.
Do tretjega paketka.
Že malo jezna, sem se spravila brat tisto spremno pismo. V nagovoru prejemniku pojasnjujejo, da je ponudba neobvezna ter poudarjajo, da ne tržijo svoje invalidnosti. Okej, ampak... če pustimo na strani tisti občutek, da če ne bomo dobri z njimi, se bo mogoče nam zgodilo isto, in zato raje plačamo, se lahko vprašamo, kje je tukaj zdrav razum; Želijo zaslužit. Vse lepo in prav. Kar mi ni jasno, je dejstvo, da za tisk porabijo kar nekaj denarja in prav tako za poštnino. In glede na to, da domov pošljejo kar vse voščilnice, in ne samo letaka z vzorci, to definitivno ni logična računica. Konkretno: k nam domov so prišle tri pošiljke. Eno smo plačali, doma pa imamo še dve kolekciji, božično in spomladansko. Nekaj mi pravi, da invalidi ne morejo služit s takšno poslovno strategijo!
Veliko raje bi po pošti dobila položnico s prošnjo za denarni prispevek, verjemite.
Roko na srce, nekatere slike so osupljive, prav neverjetno lepe, in sama ne bi bila sposobna naslikat ničesar niti podobnega, kljub temu da imam vse dele telesa. Zdrave.
Ampak ne zdi se mi fer, da želijo izsilit denar na tak način. Verjamem, da vsak od nas komu pomaga ali je komu pomagal, na takšen ali drugačen način. Te voščilnice pa se mi zdijo kot neko subliminalno trkanje po prejemnikovi vesti, da je dolžan prispevati ljudem, ki so imeli v življenju smolo.
In ja, tudi sama se ne počutim ravno dobro, ko med pospravljanjem pošte gledam tiste polne kuverte. Jutri jih bom vrnila. In še enkrat bo zaslužila Pošta.
torek, 16. oktober 2007
Hipohondrija
... je po Wikipedii namišljena bolezen, bolezenski strah pred boleznimi, ki obstajajo zgolj v bolnikovi domišljiji. Znano je tudi, da lahko človek zares zboli, samo od misli, da je bolan.
Še bolje od Wikipedie piše revija Viva tukaj.
Sama nisem hipohonder, ravno obratno. Čudim se prijateljicam, ki dejansko lahko opazijo spremembe na njihovih telesih. Tako zunanje kot notranje. Recimo zmanjšanje celulita. Ali gube. (Kaj pa je to? :))In izpadanje las. Da ne govorimo o tem, da (se jim zdi da) imajo bolj bele zobe po uporabi te-in-te zobne paste za beljenje zob. Jaz pač tega ne opazim!
Ne samo, da na zganjam panike za vsako malenkost, pač pa grem v drugo skrajnost. Ker se mi ne ljubi naročit pri zdravnici, raje malo potrpim. Le toliko, da mine. In, klasično, ko udari drugič, udari bolj močno. Toliko, da ne pomišljam, in takoj letim k dežurnemu.
V soboto pa sem dobila pravi histerično-hipohondrski napad.
V noči na soboto sem prišla z dela ob 3:30. Ker se mi ni spalo, sem se odločila pogledat nove dele Bega iz zapora ( > ). Približno uro sem uživala v napetih momentih, dokler nisem začutila bolečine v prsnem košu. Seveda sem bolečino pripisala sključeni, pol ležeči-pol sedeči pozi med gledanjem filma v postelji, a vendar se stanje ni hotelo izboljšati niti čez pol ure. Še huje - vedno bolj me je bolelo, stiskalo in celo začelo dušiti. Prigovarjala sem si, da me verjetno duši od panike, ker me boli. In v mislih sem si govorila Pomiri se, štej do ... in globoko izdihni, ter vse tiste fore, ki sem jih kdaj videla v Urgenci (ER) in filmih.
Sama nisem hipohonder, ravno obratno. Čudim se prijateljicam, ki dejansko lahko opazijo spremembe na njihovih telesih. Tako zunanje kot notranje. Recimo zmanjšanje celulita. Ali gube. (Kaj pa je to? :))In izpadanje las. Da ne govorimo o tem, da (se jim zdi da) imajo bolj bele zobe po uporabi te-in-te zobne paste za beljenje zob. Jaz pač tega ne opazim!
Ne samo, da na zganjam panike za vsako malenkost, pač pa grem v drugo skrajnost. Ker se mi ne ljubi naročit pri zdravnici, raje malo potrpim. Le toliko, da mine. In, klasično, ko udari drugič, udari bolj močno. Toliko, da ne pomišljam, in takoj letim k dežurnemu.
V soboto pa sem dobila pravi histerično-hipohondrski napad.
V noči na soboto sem prišla z dela ob 3:30. Ker se mi ni spalo, sem se odločila pogledat nove dele Bega iz zapora ( > ). Približno uro sem uživala v napetih momentih, dokler nisem začutila bolečine v prsnem košu. Seveda sem bolečino pripisala sključeni, pol ležeči-pol sedeči pozi med gledanjem filma v postelji, a vendar se stanje ni hotelo izboljšati niti čez pol ure. Še huje - vedno bolj me je bolelo, stiskalo in celo začelo dušiti. Prigovarjala sem si, da me verjetno duši od panike, ker me boli. In v mislih sem si govorila Pomiri se, štej do ... in globoko izdihni, ter vse tiste fore, ki sem jih kdaj videla v Urgenci (ER) in filmih.
Mislila sem, da bo bolje, če se uležem in se umirim. Ha, lahko je bilo reči, malo manj lahko pa je bilo, ko sem to poskusila izvest v praksi. Dihalne poti niso hotele niti slišat, da je leže bolj komot kot pa sede. Svašta...
Začela sem paničarit in vrtet filme, da je to infarkt, saj se bližam tridesetim in so taki primeri vedno bolj pogosti, razmišljala sem o tem, kaj sem prebirala o krvnih strdkih, trombozah in brskala sem po medicinskem védenju v moji glavi, kaj bi lahko to bilo. Spomnila sem se ljudi, pri katerih je srčni napad trajal nekaj ur, celo dni, pa niso niti vedeli, da je to TO. Prepričevala sem se, da je mogoče to napad tesnobe, zaradi zaskrbljenosti, o čemer sem tudi nekaj brala.
Začela sem paničarit in vrtet filme, da je to infarkt, saj se bližam tridesetim in so taki primeri vedno bolj pogosti, razmišljala sem o tem, kaj sem prebirala o krvnih strdkih, trombozah in brskala sem po medicinskem védenju v moji glavi, kaj bi lahko to bilo. Spomnila sem se ljudi, pri katerih je srčni napad trajal nekaj ur, celo dni, pa niso niti vedeli, da je to TO. Prepričevala sem se, da je mogoče to napad tesnobe, zaradi zaskrbljenosti, o čemer sem tudi nekaj brala.
Mislila sem na tisti obisk pri zdravnici leta nazaj, ko sem ji potožila, da me špika pri srcu, in mi je rekla, da tisto špikanje nima zveze s srcem, čeprav je blizu, in kako me je kasneje poslala na EKG in je pokazalo, da sem še kako zdrava. Spomnila sem se celo na nek mail, v katerem opisujejo postopke, kako ravnati v primeru infarkta. Vsaj mislim. Pisalo je, da je potrebno kašljat, ker naj bi te to obdržalo pri življenju, vsaj do prihoda reševalcev. Uhhh...
Ko sem se že skoraj obupana začela obračat na tiste stvari zgoraj, saj veste, eni jim pravijo bog, drugi vesolje, energija, It, Kozmos, in podobno, sem doživela hladen tuš, ker sem se spomnila, da zadnjega obroka dopolnilnega zavarovanja nisem še plačala. In kaj bo, če me bojo peljali na urgenco. Hladen tuš, ni kaj reči, ki pa je (namesto da bi me streznil in v mislih oklofutal), še poslabšal stanje. Svašta.
Nadalje, razmišljala sem, kako sem vesela, da s sestro velikokrat v šali govoriva: "Če umrem pred tabo, naredi to in to ...", skratka, točno veva za "zadnje" želje od druge. Ker sva zmenjeni, da če eno ali drugo najdejo mrtvo, z znaki samomora, je treba preiskovalce prepričat, da je bil umor, hehe. Ve tudi za vsa gesla, tako da bi v primeru moje smrti lahko dostopala do stvari in informacij, ki bi kriminalistom pomagali razrešit primer. Ko se igrava s Sovirjem, da umiram (ho-ho-ho, ali je bilo to za javnost? ;)), mu v zadnjih besedah vedno rečem, da mu zapuščam vse moje imetje, potem pa me zlomi smeh, in ne morem "izdihnit", ker mi reče, da hvala lepa za tisti moj star avto in prenosnik.
Mislim, da preveč gledam televizijo. No more C.S.I. for me! :)
V nedeljo sem se zbudila, ampak sem še vedno mislila, da umiram, zato sem, preden me je začelo spet bolet, hitro nazaj zaspala. In se popoldne zbudila. Skoraj v redu.
Včeraj sem že lahko prižgala računalnik, danes pa se že nehvaležno obnašam, kot da ni bilo nič.
Ah, važno da sem uspela spisat tale post.
Do zdravnice pa bom stopila enkrat v tem tednu.
četrtek, 11. oktober 2007
Wannabe Computer Geek
Mat'r sm jezna!
Ljudje, s katerimi se družim, me imajo za računalniškega odvisnika. Več ali manj. Računalnika imajo poln kufer na delu, zato niti ne pomislijo nanj v prostem času. Mogoče imam jaz preveč prostega časa, hehe. In se čudijo, kako lahko nonstop visim na računalniku. Maksimum je bil 14 ur, ko nekaj ni delalo, in sem hotela biti bolj trmasta od njega, še nekaj več ur rekorda pa pripada prvi sezoni Prison Break-a, katero sem pogledala v malo več kot enem dnevu. Ampak filmi ne štejejo. Štejejo samo ure in/ali dnevi, ko se z računalnikom borim, kdo bo zmagal. Ponavadi ne odneham.
In kadar odneham, in se odločim za ga peljat k zdravniku, je ponavadi tako hudo, da tudi na servisu rečejo: "Hja, n'č... Najbolje da ponovno naložimo vse skupaj."
OK, priznam, to je bilo leta nazaj, še preden sem se naučila, da je treba vse pomembne podatke shranjevat. Še dobro, da takrat ni bilo digitalcev in posledično niti dragocenih izgub v obliki jpg formata.
V nedeljo sem čistila okolico računalnika. Monitor, tipkovnica, kabli. Kabli. Iz podaljška sem izklopila ruter. O moj bog, kot da sem ga prvič! Ne vprašajte: internet ni več delal. Nekaj sem šarila po kablih, in preklapljala, pa je enkrat delal hišni računalnik, drugič pa prenosnik, preko brezžične povezave. Oba hkrati nikakor ne. Tako vztrajam na tem, da je prenosnik brez interneta, to pa pomeni, več ali manj, da blog sameva. Najlepše je pisat post z računalnikom v naročju, ponavadi pa kar v postelji, kajne?
Pomoč prihaja v naslednjih dneh.
Pa tako vesela sem že bila, da sem se naučila formatirat računalnik, delat particije, nalagat Windowse in podobno. Zdaj pa ruter...
Ja, rada bi bila računalničar, ampak tako hitro kot se tehnika in tehnologija razvijata, enostavno ne morem sledit, kaj šele, da bi obvladala! ;)
In kadar odneham, in se odločim za ga peljat k zdravniku, je ponavadi tako hudo, da tudi na servisu rečejo: "Hja, n'č... Najbolje da ponovno naložimo vse skupaj."
OK, priznam, to je bilo leta nazaj, še preden sem se naučila, da je treba vse pomembne podatke shranjevat. Še dobro, da takrat ni bilo digitalcev in posledično niti dragocenih izgub v obliki jpg formata.
V nedeljo sem čistila okolico računalnika. Monitor, tipkovnica, kabli. Kabli. Iz podaljška sem izklopila ruter. O moj bog, kot da sem ga prvič! Ne vprašajte: internet ni več delal. Nekaj sem šarila po kablih, in preklapljala, pa je enkrat delal hišni računalnik, drugič pa prenosnik, preko brezžične povezave. Oba hkrati nikakor ne. Tako vztrajam na tem, da je prenosnik brez interneta, to pa pomeni, več ali manj, da blog sameva. Najlepše je pisat post z računalnikom v naročju, ponavadi pa kar v postelji, kajne?
Pomoč prihaja v naslednjih dneh.
Pa tako vesela sem že bila, da sem se naučila formatirat računalnik, delat particije, nalagat Windowse in podobno. Zdaj pa ruter...
Ja, rada bi bila računalničar, ampak tako hitro kot se tehnika in tehnologija razvijata, enostavno ne morem sledit, kaj šele, da bi obvladala! ;)
sobota, 6. oktober 2007
Za vse, ki s(m)o "dvajset-in-toliko"...
Imenujejo jo "kriza prvega četrtletja". Začenjaš se počutiti negotovega, sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da ne veš niti, kje si sedaj. Začneš se zavedat, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali ki ti morda niso všeč. Začneš se zavedat, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred nekaj leti...
Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd., in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
In pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedat, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.
Ugotiviš, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.
Smejiš se z večjo voljo, in jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo, in se vprašaš, zakaj ne moreš spoznat nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se ze poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi prepričan, če se želiš, in če si se pripravljen vezat za celo življenje.
Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejet odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirat, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.
Gledaš svoje delo, in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš moral začet na dnu, kar te rahlo straši.
Iz dneva v dan se poskušaš razumet, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš, kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.
Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijet preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti, kot iti naprej.
Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak z njo.
Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, v tranziciji, z zmedo v glavi... in vendar starejši od nas pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov... Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 16? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30!
Tako hitro???
DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.
Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd., in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
In pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedat, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.
Ugotiviš, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.
Smejiš se z večjo voljo, in jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo, in se vprašaš, zakaj ne moreš spoznat nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se ze poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi prepričan, če se želiš, in če si se pripravljen vezat za celo življenje.
Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejet odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirat, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.
Gledaš svoje delo, in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš moral začet na dnu, kar te rahlo straši.
Iz dneva v dan se poskušaš razumet, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš, kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.
Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijet preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti, kot iti naprej.
Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak z njo.
Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, v tranziciji, z zmedo v glavi... in vendar starejši od nas pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov... Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 16? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30!
Tako hitro???
DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.
Veseli se življenja, ker je že bolj pozno, kot si misliš.Orientalska modrost
četrtek, 4. oktober 2007
Voajerji, spet
Udeleženci: možnost zaslužka (v obliki nagrad).Gledalci: novo kratkočasenje ob teveju.
Udeleženci: medijska prepoznavnost.
Gledalci: nova tema za h kavi.
Udeleženci: spoznanje, da bit udeleženec ni tako zabavno kot bit gledalec?
Gledalci: kukanje v spalnice, kopalnice, privoščljivo smehljanje ob nerodnih dogodkih in uživanje v moči "jaz te vidim, ti pa mene ne moreš".
Da ne govorimo, kako velika in okusna je tista rumeno obarvana kost za glodanje. Na njej ne zmanjka mesa do konca oddaje.
Videla sem oglas za Kmetijo. In to je rodilo idejo za današnji zapis o resničnostnih šovih...
Sama izvedba je za produkcijske hiše relativno zelo poceni, saj tekmovalci tako rekoč »igrajo« zastonj, plačati morajo le zmagovalnega tekmovalca. Prinašajo jim pa lahko lepe dobičke in zveste gledalce. Slednjim ponujajo »vsakdanjo običajnost«, tako da ti lahko verjamejo, da gledajo resnično življenje, kot je na primer pri sosedovih, le da se jim v tem primeru ni potrebno pritajiti, da so priča dogajanju.(vir)
Spremljala sem BAR II. Za razliko od ostalih RŠ imajo udeleženci BARa možnost komunikacije z zunanjim svetom in mogoče je bilo tudi / prav zaradi tega tako... umazano. Tekmovalci, ki so se v šov prijavili iz različnih razlogov, so bili deležni nečloveških blatenj osebnosti, značajev, navad, celo narečja, preko komentarjev, ki so jih udeleženci lahko spremljali in nanje odgovarjali. Verjamem, da se v nekaj dneh človek navadi na kamere in kar pozabi, da so le-te še vedno tam. Kar pa ni vedno dobrodošlo, kajti pretirana sproščenost (beri: kot da si doma) le ni priporočena. Koliko posmehovanja je bilo na račun spanja z odprtimi usti, smrčanja, vrtanja po nosu. Povejte: ali vi tega ne delate?
Nekateri pravijo, da so jim RŠ všeč, ker so spontani. Ja, spontani my ass. Ogabno, koliko režije je zadaj, pa ne govorim o tisti režiji, ki moderira dogajanje. Saj veste - če ne med trajanjem oddaje, pa po koncu - ampak vedno pridejo informacije o zakulisnem dogajanju na dan. In slišala sem jih kar nekaj, iz prve roke, ki so pričale o izključenih mikrofonih takrat, ko ne bi smeli bit izključeni. Pa še marsikaj, verjemite.
Torej, kaj nas vleče k gledanju RŠ?
Zgolj kratkočasenje zvečer?
Radovednost, kakšni so drugi pri intimnih opravilih?
Nas živcira določen tekmovalec in zaradi njega kar ne moremo nehat gledat, ker komaj čakamo, da bo odletel ven? Je to zabavno?
Ali je res, da začnemo gledat trenutni RŠ samo zato ker zadnjič v debati s prijatelji edino mi nismo vedeli, kdo je "ime"?
Ali komaj čakamo, da se bo zgodil kak homemade seks, ker smo naveličani silikona in zaigranih vzdihov klasičnih porničev? ;)
"Problem našega vsakdanjega življenja je, da ga velika večina odpade na čisti dolgčas. Zato v oddajah, kot je Jerry Springer Show, resničnost zgolj igrajo, jo prevajajo v fikcijo. Resničnost moramo prevesti v čisto fikcijo, da ne bi bila dolgčas. V tem je umetnost."(vir)
Obrazložitev pojmov, dodatna literatura, opombe pod črto :)
Voajer #1 , Voajer #2 ,
Kmetija
RŠ #1 , RŠ #2 , RŠ #3
torek, 2. oktober 2007
Lekcije managementa
Spodnji sestavki so viseli, ali še vedno visijo, na notranji strani vrat pavza-placa bivše službe. Od zdaj naprej bojo tukaj, da jih spet ne pozabim ;)
Prva lekcija:
Vrana cel dan sedi na veji in nič ne dela. Zajček zagleda vrano in jo vpraša: "Ali lahko tudi jaz, tako kot ti, samo sedim cel dan in nič ne delam?" "Seveda!" odgovori vrana. Zajček sede na tla pod drevo in začne s počitkom. Naenkrat se pojavi medved, skoči na zajčka in ga požre.
Poanta prve lekcije:
Druga lekcija:
Puran se pogovarja z bikom: "Rad bi se povzpel na vrh tega drevesa, pa nimam dovolj energije." Bik odgovori: "Zakaj ne poješ malo mojega dreka - v njem je veliko hranljivih snovi!" Puran poje malo dreka in se takoj počuti močnejšega, toliko, da lahko pride do prve veje drevesa. Naslednji dan puran vse ponovi in pride do druge veje. Čez dva tedna ponosno sede na vrh drevesa. Vendar ga kmalu opazi kmet, ustreli, in tako puran pade z drevesa.
Poanta druge lekcije:
Tretja lekcija:
Mala ptička leti na jug, saj prihaja zima. Vendar je tako hladno, da ptička zmrzne in pade na velik travnik. Ko tako leži, pride mimo krava in se podela na ptičko. Ptička, pokrita s kravjekom, začuti, kako ji postaja topleje. Leže v kakcu si začne prepevati od sreče. Vendar mimo pride mačka, zasliši ptičje petje in se odloči, da to razišče. Medtem ko sledi zvoku petja, odkoplje ptičko izpod kupa in jo požre.
Tretja lekcija ima 3 poante:
Prva lekcija:
Vrana cel dan sedi na veji in nič ne dela. Zajček zagleda vrano in jo vpraša: "Ali lahko tudi jaz, tako kot ti, samo sedim cel dan in nič ne delam?" "Seveda!" odgovori vrana. Zajček sede na tla pod drevo in začne s počitkom. Naenkrat se pojavi medved, skoči na zajčka in ga požre.
Poanta prve lekcije:
Da bi lahko samo sedel in nič delal, moraš sedeti zelo, zelo visoko.
Druga lekcija:
Puran se pogovarja z bikom: "Rad bi se povzpel na vrh tega drevesa, pa nimam dovolj energije." Bik odgovori: "Zakaj ne poješ malo mojega dreka - v njem je veliko hranljivih snovi!" Puran poje malo dreka in se takoj počuti močnejšega, toliko, da lahko pride do prve veje drevesa. Naslednji dan puran vse ponovi in pride do druge veje. Čez dva tedna ponosno sede na vrh drevesa. Vendar ga kmalu opazi kmet, ustreli, in tako puran pade z drevesa.
Poanta druge lekcije:
Bullshit (sranje) te lahko privede do vrha, ne more pa te tam zadržati.
Tretja lekcija:
Mala ptička leti na jug, saj prihaja zima. Vendar je tako hladno, da ptička zmrzne in pade na velik travnik. Ko tako leži, pride mimo krava in se podela na ptičko. Ptička, pokrita s kravjekom, začuti, kako ji postaja topleje. Leže v kakcu si začne prepevati od sreče. Vendar mimo pride mačka, zasliši ptičje petje in se odloči, da to razišče. Medtem ko sledi zvoku petja, odkoplje ptičko izpod kupa in jo požre.
Tretja lekcija ima 3 poante:
1. Ni vsak, ki serje po tebi, tvoj sovražnik.
2. Ni vsak, ki te izvleče iz dreka, tvoj prijatelj.
3. In, ko si v resnično globokem dreku, bodi tiho!
Še nekaj o Simobilu...
Dve ugotovitvi:
1. Je mogoče, da je bila moja številka "reciklirana", oziroma, da sem jo dobila "druge roke"?
Situacija se je sicer umirila, vendar me je nekaj dni po vklopu klicala številka iz Švice, osebek na drugi strani pa je najprej govoril nerazumljivo (zdelo se mi je podobno kakšni albanščini), nato, ko se je na drugi klic oglasila prijateljica, pa je znal tudi nemško in italijansko...
Dobila sem sporočilo z italijanske številke:"Živjo, sestrična, kako si, kdaj se dobiva na kavi?", seveda v italijanščini.
Dobila sem še eno sporočilo z vabilom na kavo, ker da je (pošiljateljica) v trgovini. Tokrat od sestrske (Simobil) številke.
2. Malo me še jezi, vendar skušam obrnit v pozitivno stran: na območjih, kjer se običajno premikam in zadržujem, se oba operaterja izključujeta kar se tiče signala: kjer lovi Mobitel, Simobil ne, in obratno! Hmmm...
Je pa OK, ker v italijanski Gorici odlično lovi Simobil, Mobitel pa ne.
Račun ni še prišel, telefon in Gmail se nista še spoprijateljila, še vedno uporabljam obe številki. Tako nekako, da me lahko tisti, ki imajo Mobitel, ceneje kličejo...
1. Je mogoče, da je bila moja številka "reciklirana", oziroma, da sem jo dobila "druge roke"?
Situacija se je sicer umirila, vendar me je nekaj dni po vklopu klicala številka iz Švice, osebek na drugi strani pa je najprej govoril nerazumljivo (zdelo se mi je podobno kakšni albanščini), nato, ko se je na drugi klic oglasila prijateljica, pa je znal tudi nemško in italijansko...
Dobila sem sporočilo z italijanske številke:"Živjo, sestrična, kako si, kdaj se dobiva na kavi?", seveda v italijanščini.
Dobila sem še eno sporočilo z vabilom na kavo, ker da je (pošiljateljica) v trgovini. Tokrat od sestrske (Simobil) številke.
2. Malo me še jezi, vendar skušam obrnit v pozitivno stran: na območjih, kjer se običajno premikam in zadržujem, se oba operaterja izključujeta kar se tiče signala: kjer lovi Mobitel, Simobil ne, in obratno! Hmmm...
Je pa OK, ker v italijanski Gorici odlično lovi Simobil, Mobitel pa ne.
Račun ni še prišel, telefon in Gmail se nista še spoprijateljila, še vedno uporabljam obe številki. Tako nekako, da me lahko tisti, ki imajo Mobitel, ceneje kličejo...
ponedeljek, 1. oktober 2007
Z Brnika v Bruselj z novim prevoznikom
Mogoče vam bo prišlo prav...
Na blogu Potopisnik sem prebrala, da bo Brnik pridobil dve novi povezavi: Brnik - Bruselj in Brnik - Praga.
Kot gotovo že veste, imam rada letala in letenje, posebno pa obožujem Wizzair. Poceni povezava v Belgijo je nujna zame, saj so od tam letijo čarterji do toplih južnoameriških krajev za spodobno ceno. :)
Za razliko od Wizzair-a leti Brussels Airlines direktno na glavno bruseljsko letališče Zaventem, s čimer se bom v prihodnje izognila transferjem s Charleroi-a. Saj ni komplicirano, pa vendar potrebuješ nekaj časa in denarja, velikokrat pa se zgodi, da enega ali/in drugega primanjkuje.
Poskusila sem rezervirati let LJU - BRU z odhodom 8.1.2008 in povratkom 7.2.2008. Let traja 2 uri, nazaj pa uro in 50 minut. Najnižja opažena cena na spletni strani je bila 6€ (v eno smer, brez taks in pristojbin), najvišja pa 38€. Končna cena letalske karte je torej 99.21€ v obe smeri, od tega 77.21€ taks in 10€ stroškov rezervacije.
No, bomo videli...
Na blogu Potopisnik sem prebrala, da bo Brnik pridobil dve novi povezavi: Brnik - Bruselj in Brnik - Praga.
Kot gotovo že veste, imam rada letala in letenje, posebno pa obožujem Wizzair. Poceni povezava v Belgijo je nujna zame, saj so od tam letijo čarterji do toplih južnoameriških krajev za spodobno ceno. :)
Za razliko od Wizzair-a leti Brussels Airlines direktno na glavno bruseljsko letališče Zaventem, s čimer se bom v prihodnje izognila transferjem s Charleroi-a. Saj ni komplicirano, pa vendar potrebuješ nekaj časa in denarja, velikokrat pa se zgodi, da enega ali/in drugega primanjkuje.
Poskusila sem rezervirati let LJU - BRU z odhodom 8.1.2008 in povratkom 7.2.2008. Let traja 2 uri, nazaj pa uro in 50 minut. Najnižja opažena cena na spletni strani je bila 6€ (v eno smer, brez taks in pristojbin), najvišja pa 38€. Končna cena letalske karte je torej 99.21€ v obe smeri, od tega 77.21€ taks in 10€ stroškov rezervacije.
No, bomo videli...
Naročite se na:
Objave (Atom)