BlogoRula

Blog Sovice Oke rula, zato, ker je v niti treh mesecih obstajanja na šestdesetem (60.) mestu na Blogoroli, od 150-tih objavljenih na lestvici najbolj obiskanih.

Že v prejšnjih postih sem povedala, da moj cilj ni (bil) branost ali prepoznavnost, pač pa izživljanje in izkoriščanje možnosti pisanja / izražanja ter s tem deljenje mojih razmišljanj - in navsezadnje - sebe. Poleg tega sem dobila pozitiven feedback od nekaterih zame zelo cenjenih blogerjev in ... ne samo da to ni malo - to je TO!

Hvala za vsak klik, dragi virtualni prijatelji!
Ostajate moji ljubljenci, učitelji, vzori ter prijetno branje!

Sovica

Note to myself v zvezi z novo predlogo

Note to myself, bi zapisali in kategorizirali v "tag" predalček znani blogerji...

Torej, note to myself:

Ko spreminjaš predlogo, ne pozabi, da:

- *blogroll* in ostali seznami NE OSTANEJO.

Jih moraš ponovno dodat.

Hehe, KAKO SEM GA ZJ...BALA >:->

- ne moreš več spreminjat barve in velikosti pisav, pa tudi ostalih nastavitev, če ne znaš delati s HTML-jem.

Haha, KAKO ME JE ZJ...BAL! :S

Obožujem spletne dnevnike!

Stvar je taka da...

pravzaprav, ali radi berete bloge - dnevnike? Jaz ja! In, kako čudno:

Resničnostni šovi me namreč ne zanimajo (gledala sem le BAR II, pa še to samo zaradi tekmovalca, ki ga poznam), ampak ravno obratno; butasto mi je gledat narejene, igrane ljudi. Za to imam filme, vendar! Če ne drugega, so vsaj bolj kvalitetni, hehe.

Posledično, ni logično, da osebne bloge, razgaljanja neznanih ljudi, pa rada spremljam, kajne? Voajerizem? Dolgčas? OK, razčlenimo...

Najbolj všečni blogi so (meni!) tisti, ki so dnevniki v pravem pomenu besede. Toliko krat sem jih že omenila, da mi je že nerodno jih spet omenjat, vendar so mi nekakšni vzorniki. Sem pač oseba, ki potrebuje blog s črkami, besedami, dušo - če me razumete...

Prijatelju sem oni dan priznala (istočasno sem verjetno priznala sama sebi, in - lepo mi je bilo, veste!) da sem se podala v blog svet zaradi tega, ker sem (zavestno, načrtno, hopefully?) hotela spremeniti družbo.

Boste rekli da WTF - kako spremeniti družbo, kaj ima blog veze? O, pa jo ima, in še kako!

Tisti, ki me berete, veste, da sem kup let zapravila v casinoju. (Tiste, ki niste brali mojih starejših zapisov, naj opozorim, da sem tam delala in ne zapravljala (denarja, hehe, ampak čas).

Vznemirljivo, ampak še vedno nenormalno mesto Sin City, (Mesto Greha, kot sem pri sebi poimenovala Novo Gorico zaradi prevladujoče dejavnosti igralništva in nočnih klubov), prinese tamkajšnjemu delavcu svoj čar in hkrati temne sence noči.

Čar je v tem, da nočno delo prinese spodoben dohodek in s tem nek nenapisan status frajerja...

- O, glej jo, koliko časa te nisem videla! Kako si, kje si, kaj delaš?

- Jaz delam v računovodskem servisu/sem asistent na šoli/na banki/ [...], z mojim/mojo si rihtava stanovanje... Kaj pa ti?

- Jaz sem še vedno v casinoju...

- Aha... kaj pa šola?

- Ja, malo zabušavam, plača je pa OK, sem ravno prišla s Kube, sem važno hitela razlagat, v opravičilo, da nisem diplomirala pred dvema letoma, ali celo tremi, kot bi morala.

In vsak je šel svojo pot, po tem pogovoru. Sogovornik/-ca v službo, ker je bila ura srečanja velikokrat 7:30 zjutraj, jaz pa - z dela - vsa zadovoljna, da grem spat. Haha - eni pa morajo v službo! Živel obrambni mehanizem, in to, da je človek tak optimist, da si misli, da je vedno on na boljšem kot kolegi, prijatelji, sošolci....

Tista mračna stran posla pa je v tem da ...

... te v Splendidu (Novogoriški ekvivalent za Ljubljanskega Mačka, ali pa Asa, recimo) pozdravljajo ljudje takega ranga, da bi najraje gledal v tla)

Odkar pomnim sem se bala teme in - glej hudiča - ravno v času noči sem toliko let delala... Pripravno, kajne? S tem se človek izogne temi, ker je med ljudmi, lučkami, v žvenketu žetonov. Ali potrebujem psihiatra? Zakaj že mislite, da pišem ob tej uri?

Skratka, upam da uživate v tem, da me odnese od teme. Jaz sicer ne izgubim rdeče niti - dejstvo je le to, da je toliko okoliščin, ki vam jih moram predstavit, da bi razumeli, zakaj pišem o zadevi z začetka posta.

In zato ljubim dolge, komplicirane poste v obliki dnevnikov.

No, vidite, da smo se vrnili na začetek - na to, da imam rada bloge - dnevnike! ;)

Mi sledite? Povzemimo: o tem, da če radi berete bloge, preko katerih spoznavate neznane ljudi. In o tem, da bi rada spremenila družbo. Heh, saj ste ravno tako lahko nočni, ampak... Jaz že vem... Naj se kdo pritoži nad to delitvijo, ampak - blogerji so zame (seveda ne vsi) intelektualci... sort of, tako nekako...

Kako fascinantno - prej ali slej se bomo prvič srečali - in ja, vznemirljivo bo, kot da bi se dva spoznala preko ženitvene agencije - v bistvu pa bo, kot da bi se že poznali...

Se čudite? ;)

Torej, da grobo prekinem: zakaj (radi) berete (dnevnik-style) bloge?

Ko ima hudič mlade...

Trenutno živim tisti čas, ki mu nekateri rečejo, da ko ima hudič mlade, jih ima vedno več kot enega, ali nekaj takega...

V dveh tednih so umrli trije poznani ljudje, od tega eden, ki nam je bil blizu in na način, ki ga bom še obdelala enkrat v prihodnosti, ker je trenutno še preveč sveže, da bi karseda objektivno spisala post o tem.

Drugega je pogubil rak, po baje dolgem boju, za tretjega ne vem - dovolj zoprno je bilo za njegovo smrt izvedeti z osmrtnice, prilepljene na oglasno desko na avtobusni postaji, katero sem slučajno (tega nikoli ne delam) prebrala med večernim ležernim sprehodom po vasi.

Nobeden starejši od 55 let.

Mojega nonota je zadela kap lansko poletje. Do tu (skoraj) vse lepo in prav. Dokler ni - v nemogoči želji, da bi spet vozil kolo, kakor ga je vse življenje - padel in si poškodoval roko letos spomladi. In tudi tukaj bi bilo vse lepo in prav, če se ne bi pozdravil in ... spet padel in si zlomil stegnenico, le nekaj tednov po dogodku z roko.

Za Veliko noč je bilo. Z izgovorom, da so prazniki, ga niso operirali takoj, pač pa šele čez teden dni. Ha, vsi drugi pa lahko delamo čez praznike - gostinci, policija, pomoč naročnikom Siola, Mercator in še mnogo, mnogo drugih. Le kirurgi - če ni ravno nujno - ne?

Skratka, po nekaj tednih ležanja v Šempetrski bolnici, ki ni ravno znana po odličnosti in strokovnosti, so ga premestili v Sežano, kamor grejo (tako sem jaz razumela) tisti, katerih ne morejo več obdržati v Šempetru, zaradi gneče, pa tudi odpustit domov jih ne morejo, ker so v bistvu še bolniki. In že več ljudi mi je reklo, da se gre v Sežano le še umret.

In je končno šel, nono, v Sežano. Haha... Na čaj, je rekel. Ker so ga isto uro, ko je bil sprejet, odslovili, češ da ga ne morejo sprejet, ker ni pravilno operiran. Kot zavrnjeno blago z napako so ga poslali nazaj v Šempeter in ... glej glej... ravno, ko so bili spet prazniki, tokrat prvomajski.
Grd timing usode, kajne?

Da ne bom dolgovezila, je končno prispel v Sežano. V hiralnico, bi rekla. Pa ne hiralnico zaradi hrane, pač pa v hiralnico, kjer je medicinsko osebje verjetno pozabilo, zakaj/za kaj so izbrali poklic medicinca. V ustanovo, kjer (mogoče upravičeno, kot da je to obrambni mehanizem normalnega človeka) čustva otopijo. Da se navežeš na pacienta, odpade. Kajti šok, ki nastopi, ko ljubljenec ali ljubljenka umre, je enostavno prehud. In se naučiš. Da so pacienti easy come - easy go. In v lastno dobro ravnaš z njim kot s stranko na bančnem okencu. Splošna vljudnost in nato: "Naslednji!" Opraviš pač, za kar si plačan in greš naprej, k naslednjemu.

Že od kapi naprej je bil nono malce ... zmeden... In nato vedno bolj. Kot kdaj. Je imel, ima, momente OK in momente, ko ga ni moč prepoznati. Nekdajni carinik, ponosen uslužbenec "the" Države - (ta-da-da-dam!) Jugoslavije; strog, trden, šef, ki se v enem samem dnevu spremeni v nebogljenega starca, ki ga je treba malodane pitat in previjat.

Kombinacija kapi in zdravljenja, (ki to ni bilo, zaradi prerekanj obeh bolnišnic, da kdo je kriv) je povzročilo, da je bil osemdesetletni človek mesece brez razgibavanj, kar - si lahko mislite - ni glih najbolje vplivalo na, hehe, stare kosti. Ne sprašujte; tudi če bi lahko dejansko stopil na prizadeto nogo, ne more, zaradi poškodb v možganih, ker ukazi, potrebni za usklajevanje misli in gibov, delujejo naključno, pravzaprav bolj ne kot ja.

In ko se že vdaš, da nonota mogoče ne bo nikoli več nazaj domov, se tukaj pojavi vprašanje, kaj narediti z njim. Doma ne more bit, ker nima možnosti oskrbe, take, kot bi jo moral biti deležen. In človek pomisli, seveda, na dom za ostarele. Dokler ne izve, da so čakalne dobe (za dome v bližini, do 50km) tudi več kot eno leto. In ker je primoran nekaj storiti, privoli v fancy privat dom za 1.500€ na mesec. Z vnaprejšnjim plačilom za 3 mesece.

Prikladno, kajne? Lastnik lahko samo upa, da bo dotični sprostil posteljo - (če veste kaj mislim) - kar v prvem mesecu.

Ta druga nona je v bolnici že en teden. Dializna bolnica, ki ji nagaja srce. Obstaja sploh še kaka slabša možnost? Je še kakšen bolj strašljiv namig, da ti odpovedujejo vitalni organi? Je tako težko razumeti pristaše evtanazije, glede na to, da so altruisti in se borijo za to, da trpečim ne bi bilo treba še bolj trpeti? Ne mislite, da namigujem na... ampak je grozljivo gledat ljudi, ki jih imam rada, se tako mučit! Verjemite, tista najlonska vrečka, katero ti v bolnišnici namontirajo, zato da v njo preko katetra odvajaš urin, ni ravno spodbujajoča. Še posebej, ko jo gledaš na ljudeh, ki so te celo življenje učili in naučili ter bili vzor.

Za piko na i - pa da ne bo kdo pomislil, da je šala - je tudi naš muc slab. Tak... švoh je, čudno se obnaša zadnje tedne in včeraj mu je zmanjkal glas. Res, da je star enih 13, mogoče 14 let, in tudi nona in nono sta (eden leto več, drugi leto manj kot) osemdeset, pa vendar...

Se vam bo zdel krut zaključek, ampak verjemite - govorim iz izkušenj - nenadne nesreče s smrtnim izidom niso najhujše, kar se lahko zgodi...

Italijani vs. EU

Post od včeraj še vedno ni končan, zato vam ponujam - mogoče že videno, ampak vedno znova zabavno - nekaj o Italijanih za podkrepitev jamranja v postu o krožnih križiščih, hehe...

absint

absint v teku...

...kar je povzročilo, da boste današnji blog (še nedokončan) brali jutri... hehe ;)

EDIT: 26.7.2007 @ 13:15
Ali je pol litra pijače premalo za 3 ljudi, da bi se čutili kaki učinki 60-odstotnega strupa, ali pa so ti trije ljudje alkoholiki...

O bloganju

Vsake toliko se v svetu blogov pojavi kakšen pisec, ki obtoži drugega blogerja, da mu je ukradel idejo za prispevek ali da je ponavljal za njim in iz tega se rodijo cele debate, obtoževanja in žaljenja... Ampak, halo? Nekateri se pa zdijo sami sebi zelo pomembni... kot da samo oni razmišljajo o določeni temi, ali, še huje, kot da jih vsi berejo/-mo. Ne, ne mislim nobenega konkretnega, ampak sem že zasledila kreganja v zvezi s tem...

Bloganje vzame piscu precej časa. Vsaj tistemu, ki se trudi, da bi bil blog zanimiv, berljiv, bran, se pravi taresnemu piscu. O tem, kaj je in kaj ni bloganje, je bilo že veliko napisanega, od tega, da je blog dnevnik, do ...

...do tega, da so nekateri prisiljeni prenehati s pisanjem, zaradi žaljivih komentarjev, ki lahko z močjo blogosfere (ki je vedno večja, ugotavljamo) dobi razsežnosti blogo-linča. In kako se počuti človek, ki se je mesece, morda leta razgaljal in delil z bralci tudi najbolj intimna doživetja? Prevarano, verjetno!

Sklepam, da vsak, ki začne pisat blog in ga kategorizira z OSEBNO želi le tistih svojih 5 minut slave. Nekateri malo več, drugi manj. Ne 5 minut slave v slabem smislu, pač pa v smislu "Rad bi delil z vami", kamor spadam tudi sama. Blog Sovice Oke je, recimo, nastal s podnaslovom Razmišljanja in dogodivščine. Ideja, da bi imela svoj blog, se je rodila jeseni 2006, z dvema namenoma: zato, da bi me lahko prijatelji, katerih ne videvam pogosto, lahko brali in spremljali, kaj se dogaja z mano in zato, da bi izkoristila priložnost svobode izražanja, ki jo bloganje nudi. Nekako v stilu kolumne, ampak malo bolj osebno. Hotela sem pisati o stvareh ki se mi dogajajo in o stvareh, ki so tisti dan, ali tisti teden, zasedle moje misli. In ugotavljam, da če to delaš, dokler si še neznan bloger, ni nobenega problema. Problem se pojavi, ko postaneš malo bolj bran in se začnejo ljudje spotikat ob tvoja razmišljanja in iskati v postu manjkajoče vejice. Problem se razširi, če začneš brisat žaljive oz. nezaželene komentarje in naslednja faza problema je taka, da se ti zaradi sekiranja upre pisanje in blog celo zapreš. Tisti, tanajmočnejši (ni nujno najbolj všečni), pa mogoče postanejo neke vrste mnenjski vodje, kar pravzaprav prinese s seboj določeno odgovornost, hehe. In takrat moraš prekleto pazit, kaj napišeš in koga omenjaš, sicer si spet tarča napadov in kritik...

O krožnih križiščih

Pravkar sem praznovala 10 let šoferskega izpita in vam povem, da se je v teh letih že kaj spremenilo glede prometnih predpisov, glede zakonov pa itak, tako da sem sklenila, da se bom pozanimala, ali sem jaz tista, ki ne obvlada vožnje v krožnem križišču, ali je večina drugih, ki tega ne zna. Na piko sem vzela krožno, ker sem maloprej pri sebi preklinjala nad polži, ki se zagužvajo v krožno, s tem pa nastanejo kolone, dolge skoraj kilometer! In, saj veste kako je - gneča je ponavadi premosorazmerna s časom zamude.

Še zdaleč ne mislim, da sem idealna voznica. Da veste, da po centru Ljubljane pozabim na mojo lenobo in raje naredim kak meter peš več ali plačam drag parking pri Maxiju, kot da poskušam parkirat bočno v ozke bokse, hehe. Pa tudi... imam za sabo več kot eno prometno nesrečo, kjer sem bila jaz kriva, se pravi, bom malo pljuvala v lastno skledo ;)

Nikoli ne natrobim človeka, ki pred menoj menca in vozi 40km/h tam, kjer je omejitev 50km/h. Tudi če vidim avto, ustavljen 3 metre pred križiščem, ker si šofer ogleduje tablo, kam naj zavije, mu ne kažem sredinca, pa čeprav spravlja v nevarnost sebe in druge udeležence v prometu. Pogosto je dovolj že pogled na registrsko tablico, in ker je ponavadi italijanska, se samo nasmehnem ali vzdihnem. Italijani so znani kot obupni šoferji, vsaj na Goriškem, in raje kot da se jezim, pomislim, kako bi bilo, če bi se jaz znašla z avtom v Rimu ali Milanu. Ampak jih skušam razumeti, saj pri njih ni vsako krožno takšno, da tisti, ki pripelje vanj, nima prednosti. Tudi jaz se bojim vozit po Trstu ali Vidmu, ker človeka zlahka zmede, da pride v krožno, kjer ima prednost pred tistimi, ki so že v križišču!

In sem prišla do ugotovitve, da obstajajo tudi ljudje, ki v krožno zapeljejo z žmigavcem. Če ste med tistimi, ki to delate, naj vam povem, da to ni potrebno, ker je vozniku na voljo le ena smer. Well, well...

Potem so tisti, ki zapeljejo v krožno na zunanji vozni pas, in tam ostanejo, čeprav morajo odpeljati skoraj cel krog, da pridejo do želenega izhoda. Tiste bi rada vprašala, da za kaj mislijo, da ima krožno dve vozišči, ali celo tri. Kadar jih ima, seveda. Ufff...

Potem so tisti, ki ugotovijo, da so zgrešili izvoz in zapeljejo vzvratno. Oooops!

Podobno (že večkrat videno) je zavijanje v levo smer. Hej, a ni prekleto težko, glede na to, da je cesta speljana v desno, zaviti levo in (hoteti) voziti v smeri urnega kazalca? Auch!

In na koncu so tisti, ki so priznali, da vozijo izključno samo po zunanjem pasu, zato, ker se bojijo, da ne bodo uspeli z notranjega pravočasno zapeljati na zunanji pas in tako v izvoz iz križišča. Damn, folk!

In kaj pravi zakon?

Natakarica vs. Gost

Včasih me je gost na drugi strani šanka v šali pobaral, da saj ima stranka vedno prav. Večinoma so bile to smešne situacije, ko se je gost šalil, plačal in pustil mancio, napitnino, so bili pa tudi trenutki, kjer je kakšen prepotenten gost resno mislil, da bo pijačo pridobil brezplačno, z zvijačo, da to ali ono ni bilo narejeno po pravilih.

V stranka ima vedno prav paket ponavadi spada večinoma to, da se (stranki) nasprotna stran ne bi smela kregat z njo, ampak ji prikimat in ji dat prav. Yeah, right! Ne pri meni... Če sem bila jaz v zmoti, sem se rade volje opravičila in popravila napako, brez skrbi! Veste, veljam za prijazno, a kljub temu se je zgodilo, da sem se včasih sporekla s kakim gostom, ki se je delal pametnega ali delal mene neumno.
In tole je bila ideja za post, v katerega sem vpletla tudi razmišljanje o stranka ima vedno prav temi.

No, zdaj vam je že jasno, da sem svetlobna leta oddaljena od mišljenja, da ima stranka vedno prav. Prvič, ker je to nerealno, in drugič, ker obstajajo nesramni ljudje, ki to klišejsko frazo uporabljajo zato, da bi se počutili pomembni, ker bojo prodajalca/natakarja potisnili v khm, drek, sebi pa dvignili samozavest in občutek moči, češ - kaj bo meni ena natakar'ca.
Ne morem sicer dokazat, da je ta fraza passé, vendar ne verjamem, da je to ravno Kotlerjevo (znan trženjski guru) glavno vodilo. Mislim, in upam, da ljudje ne delajo več v stilu vsaka stranka je dobrodošla, samo da je. Pa ja bomo dali prednost kvaliteti pred kvantiteto?

Dobro, malo me je zaneslo... Ampak... vsaj da imam spet tak dan, da mi tečejo prsti! Try to understand :)

Torej, zgodba o modelu, ki je hotel bit pameten pred natakarico:

Se je prikazal k meni na šank en zdolgočasen .it model, ki je očtno čakal gemblarskega prijatelja. Kvazi težek frajer se je naslonil s komolcem na šank, me vprašal za eno kafe in začel debato s tistimi klasičnimi frazami za approaching, ki si jih sicer nisem zapomnila.

/.../

On: "Si srečna?"

Jaz, po dveh sekundah premisleka, da je nekje finta, če bom odgovorila z ja: "Ne."

On: "Ja, saj je videt, ker..." (se ne spomnem več, kako je utemeljil)

Jaz: "Zakaj pa tako vprašanje?"

On: "Ker berem knjige o psihologiji in obnašanju človeka, me ful zanima in pri tebi sem opazil da..." (tista utemeljitev, ki je ne vem več.)

Jaz, zainteresirana: "Ooo, ful dobro! Tudi mene zanimajo take stvari!"

In je tekla debata o tem... dokler mi ni rekel : "Aha, pa te imam, zdaj si se pa zlagala!"

Jezna, ker sem odgovorila po pravici, sem ga vprašala, da zakaj tako misli. In tisto, kar je odgovoril, je obrnilo moč z njegove na mojo stran.

On, z zmagoslavnim izrazom na obrazu in v stilu hehe, saj sem ti rekel, da ful berem o tem in da ful vem o človekovem obnašanju: "Ja, zato ker si pogledala stran, prej kot si odgovorila."

Me je razkurilo, verjetno zato, ker sem 15 minut klepetala z njim brezveze, misleč, da mi bo razkril kako koristno stvar in da je res profi. Do tistega trenutka sem poslušala njegovo samohvalo in kimala, po tem pa sem se odločila, da je prijazne/ustrežljive/neumne natakarice dovolj.

"Caro mio, glej:" je vrelo iz mene "ne debatirava o Grande Fratellu in tračih z .it scene! Govoriva o resnih strokovnih stvareh in glede na to, da govoriva v tvojem jeziku, ki ni moj materni, mislim da imam pravico se vsake toliko časa za stotinko sekunde ustavit in pomislit, katero besedo uporabit in scusa, če sklepaš, da lažem, zato ker vsake toliko pobrskam po slovarju v glavi! In če misliš, da tisto, da če ob odgovarjanju na vprašanje nekdo pogleda v levo navzgor, se zares skuša spomnit, kje je bil včeraj, če pogleda v desno pa si izmišljuje in laže, zaradi delovanja možganskih hemisfer, vedi, da to ve že vsak in da tudi jaz zavestno kontroliram gibe z očmi!"

Nakar je hotel vdihniti, da mi mi kaj odgovoril, a mu nisem pustila, ker sem ravno dobro vzela zalet in nadaljevala, še bolj samozavestno, ker sem videla, da je cviknil, ker ni pričakoval takega odziva.

Torej, je že odpiral usta, in sem mu jih zamašila s tem: "Sicer pa, a ne veš, da že vsak pozna to foro, da tisti ki laže, ne gleda v oči, se dotika nosu ali praska za ušesi? Mio dio, glede na to, da je že vsak to vedel, je posledično ubral drugo, kao bolj prepričljivo taktiko in ob laganju gledal v oči tistemu, kateremu se je lagal in s tem se je sprožila nova "teorija", da tisti ki laže, gleda naravnost v oči brez jih umaknit - pa še ta je že skoraj zastarela? Kaj pa pogosto mežikanje? Kaj pa drhtenje nosnic? Kaj pa neusklajenost govora in mimike obraza? In golo navajanje dejstev brez čustvenih vložkov? Človek, pa kaj zaene knjige bereš ti? "


Prisežem, da se ne spomnim, ali je še rekel kaj ali ne, vendar se je obrnil, šel od šanka in do konca njegovega obiska v casinoju me ni več pogledal.

Da ne boste mislili, da obvladam to področje, še zdaleč ne! Hehe, magari! Ta nesrečnik me je slučajno dobil ravno na temi, o kateri sem pa res nekaj prebrala in tudi malo eksperimentirala, ali velja tudi v praksi.

Morala posta:
Preden uporabite jaz sem stranka in imam vedno prav pristop za reševanje nesporazumov, se vprašajte, ali je res tako. Vsaj pri meni, če me dobite v kakem šanku, hehe. Že res, da lepa beseda ne najde vedno lepega mesta, ampak vseeno poizkusite... ni podčastno!

ali

Razmislite, ali so vaše fore za pritegnit zanimanje natakarice, primerne ;)

Pozdrav,
vaša (občutka zmage še vedno polna) valejka Sovica.

Ba[...]ton

Ker mi grejo samooklicani športniki - wannabe profiji vedno bolj na živce, mi dovolite, da se izkričim tukaj:

- Pri tem športu se uporabljata lopar in perjanica.

- Igralec poskuša udariti perjanico preko mreže v polje nasprotnika.

- Igrajo lahko tudi pari.

- Igra je podobna tenisu.

- Razen perjanice je razlika še v velikosti igrišča.

- Igra zahteva reflekse hitrost in vzdržljivost.

- Od leta 1992 je to tudi olimpijska disciplina.

- Ta šport je prišel v 19. stoletju iz Indije v Evropo.

- Lopar je dolg približno 66 cm, v žogico iz plute so zataknjena peresa dolžine 7 cm.

- Igrišče dolžine 13,40 m razpolavlja 1,55 m visoka mreža.
(by Wikipedia)

Ta šport se imenuje B A D M I N T O N in ne barbington, badbington, badmington, babington, ba[...]ton!

Ok, zdaj je bolje... ;)


p.s.: Kako, hudiča, se imaš lahko za (resnega) športnika in vsem razlagaš okrog, da že eno leto treniraš babington?!?!

p.p.s.: Ta post bom jutri umetno postarala za kakšen dan. Tukaj mora bit nadaljevanje Zmenkarij :)

Znaimivo

Dobila simpatičen mail...


Iz šutdije ki jo je nraedil nkei porfesor iz Cambirdiga izahja,
da slpoh ni vžano v kaškenm vsrtnem rdeu so čkre v nkei bsedi -
vžano je smao, da sta pvra in zdanja čkra na praevm msetu.
Na pvri pgoled igzleda zleo knofuzno vdnear je mžono kjlub tmeu barti.
Rzalog je v tem, da mžogani ne brejejo vaske čkre psoebej apmak bsedo kot cleoto.

Znaimivo!

Rain-X

Ob drgnjenju mušic z odbijača in poliranju majhnih praskic mojega avta sem se spomnila, da je včasih obstajala neka super zadeva, s katero si namazal avtomobilska stekla in je v dežju odbijala kapljice. Prodajali so jo v mali črni plastenki z rumenkasto nalepko, vsebina pa ni bila večja od 100 ali 150ml. Mislim da je stala nekaj čez 1.000 SIT, na Petrolu.
In sem se odpravila na Petrol, velik in dobro založen. In so imeli vse mogoče in nemogoče stvari, samo tistega ne. Starejši benzinaio mi je pritrdil, da ve, po čem sprašujem, vendar da ne držijo več. Ok, no big deal, sem si mislila in za nekaj dni pozabila. Ampak, ni mi dalo miru in sem se odločila da pogledam po .it supermarketih, ki so blizu. Nič. Ok, še OMV. Ničesar niti podobnega! Grrr...
Ok, Google bo pa ja vedel!?

Prazno okence za iskanje me je spomnilo, da pravzaprav ne vem, kako se tista stvar imenuje, kar je ključnega pomena, če hočeš strica Googla kaj vprašat, in takoj sem postala kar živčna. Kako bi se mi smejali, če bi videli, kakšne iskalne izraze sem uporabljala! "ki odbija dežne kapljice", "premaz za šipe", "proti dežju" in podobne... :D
Končno sem le izvohala, da se ta tekočina imenuje Rain-X, kar pa še zdaleč ni bilo dovolj za moje veseljačenje. Preko forumov in ostalih strani ki ga omenjajo, sem ugotovila, da se ga v Sloveniji ne dobi (več), nekateri pa so omenjali, da ga prodajajo v BTC-ju, kar je bilo za mojo nepotrpežljivost absolutno predaleč. Jaz sem ga hotela takoj tisti dan! In spet sem bila kar malo razočarana, glede na to, da je Google ponudil žarek upanja. Še isti dan sem to omenila prijatelju in mu naročila, naj ga najde, glede na to, rad štima avto.

Misija opravljena, mi reče čez nekaj dni in mi kaže črno-rumeno flaškico! Jupiiii!

Torej, vsem, ki boste iskali Rain-X in ga ne boste našli, naj povem, da se ga dobi za 20€ (200ml) v trgovini C.A.R. Auto v italijanski Gorici, Via III. armada 81.

Če pa pozna kdo bolj poceni verzijo s kakšnim drugim imenom, naj mi le napiše... bom hvaležna!
Aja, pogoj je ta, da je "kopija" enako kvalitetna! ;)

Drobni užitki

Se počutim, kot da bi morala še napisat od dopusta...
Eh, saj ni bilo nič posebnega, ampak bom napisala post o tem samo zato, da bom zapolnila praznino med 5. in 12. blogerskim datumom ;)

Ja, drobni užitki...

... so to, da (danes se počutim kot da pišem post v stilu a la btful Lolita... ki je, btw, tak, kot je meni všeč, in edini pravi e-dnevnik - poleg Alexa the Volka) sem bila sama doma (kar se mi redko zgodi) in da se je najavil T. (kar se mi še redkeje zgodi) in prinesel s sabo večerjo.
V mamini novi ponvi sva naredila 3 orade, še za sestro, ki je prišla z dela ravno, ko so bile narejene...

Sem tega mnenja, da mora bit moški specialist za meso (in nekako ribe), jaz pa "obvladam" zelenjavo. In tako je T delal ribe, jaz pa priloge... Fantastično... zraven tokaja (sauvignonasse-a) Šibau, ki ima (mogoče samo danes, ob dobri hrani in dobri družbi) okus po zrelih hruškah! Adijo!!!

Drobni užitki, torej...
Dobra večerja, prijetna družba, nostalgična muzika (devetdeseta leta, Runaway Train by Soul Asylum, če se spomnete, in podobne, recimo UB 40 - Kingston town - ah, nostalgija!), in zdaj vino! Šibau z U-jem in ne V-jem! ;)
Turneje remija s penalom, da tisti ki izgubi, časti 20€ za medicinal verde. "Medicinal verde" si razlagajte po želji ;)
(Naj vam namignem, da je verde zelen, medicin- predpono pa poznate)

Sem DJ, tamala in T pa igrata... Sem hotela deliti z vami to, da ....

... razen tega, da ne bi hotela imet 10 let danes, v tem težkem svetu, v katerem je potrebno znat angleščino v 2. razredu in drugi tuj jezik v (najpozneje) 4. razredu, imam internet in ga izkoriščam za (baje piratsko) pobirat muziko (in niti ne toliko) filme. In zdaj uživamo v pravkar pobrani, zlowdani, dolpotegnjeni, kompilaciji lounge muzike...
Povezava dela prepočasi za dohajat moje tipkanje, ki danes ni glih hitro, zato toleriram , da bo post zapisan nekoliko bolj površno kot ponavadi, in ne bo imel vseh besed, ki bi jih rada linkala, v barvi linka... razumite :)

Jutri spet z vami,
nekoliko bolj trezno, hihi,

s.o.

Novih verižnih Sedem

Spoštujem tudi to, da niso vsem blogerjem všeč verige, meni se pa zdi odličen način za se spoznavat med seboj na področjih s skupnim imenovalcem... Pa še dobra ideja, če vroči dnevi vplivajo na navdih za prispevek na blogu...

Skratka, povabilo za sedem sanjarjenj iz otroštva je zopet prišlo iz brloga dopustniško razpoloženega Volka in jaz se z veseljem odzivam nanj!

Verigo je začela Sinica, sem zasledila...

Moja sanjarjenja so bila dokaj klasična...

Ko sem bila majhna sem hotela biti:

1. Filmska igralka.

To, da si lahko vsakič nekaj drugega, je bilo zame zelo fascinantno! Mogoče vpliva na to multipla osebnost dvojčice?

2. Modna oblikovalka.

Usoda (fizika in kemija vesolja, pravim jaz temu) te vedno postavi na pot, katera je prava zate... To, da mi je zmanjkala le ena točka na sprejemnih izpitih za Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, je bil znak, da bom na drugih področjih bolj uspešna. (Pravzaprav, danes se sprašujem, če sem bila sploh kdaj talentirana za to!)

3. Nesmrtna.

Misel na to, da bo šel svet naprej brez mene, in da jaz ne bom vedela, kaj se dogaja, je bila utesnjujoča! Prav tako je bilo utesnjujoče dejstvo, da sem se bala, da se bom zbudila v krsti. Brrrr! Za Dedka Mraza sem si vedno želela čarobno palčko da bi si pričarala nesmrtnost. Živela otroška naivnost in fantazija!

4. Učiteljica.

Redovalnice prof. Sove so še vedno spravljene nekje v kleti, prav tako tudi želja, da bi svoje znanje posredovala naprej na učencu prijazen način...

Mogoče zaradi tega.

5. Stevardesa.

Zato, da bi videla svet in zato, ker se mi je zdel tako očarljiv poklic. Še posebej uniforma! Te "sanje" sem tudi uresničila. In ugotovila, da ni vse zlato kar se sveti, ampak vseeno - lahko rečem da sem poizkusila tudi to!

6. Lastnica papirnice.

Pisarniška oprema je moj fetiš. Poznate koga, ki je star 28 let in ima še vedno peresnico z vsemi fluorescentnimi flomastri, peresom, vodoodpornimi markerji v štirih barvah, triso trikotnikom in ostalim ter to tudi uporablja?

Pri meni najdete tudi vse mogoče post-it listke in nalepke za CD-je. Če se vam to ne zdi nič posebnega, naj povem, da imam tudi strojček za plastificiranje in tistega za spiralno vezavo! A sploh še kdo bere, po tem? Hihi...

7. Bogata.

Zato, da bi gradila zavetišča za živali in za druge, pomoči potrebne ljudi. Na kratko - želela sem biti bogata zato, da bi reševala svet. Hej, to pa niso več sanje iz otroštva! ;)

Lolita, Ziggy, Petra, Miss Nymphee, Andy Baby, Zloba, Neustavljiv (kar v komentarje, če ne gre drugače :)) - če boste brali, ste vabljeni... Če se vam ne da pa se ni treba opravičevat ;)

the VERY last minute dopust

Do dveh zjutraj sem iskala last minute (ha, bolje rečeno ultra last minute) počitnice. S T. sva se zmenila že mesece nazaj, da ne bova nič rezervirala vnaprej, pač pa samo čakala na kak ugoden počitniški aranžma v zadnjem hipu.

Čez celo leto pregledujem domače in tuje strani, ki ponujajo počitnice do smešnih cen, kot je bila, na primer, letalska karta za Mehiko za 266€. Iz Bruslja. Do Bruslja pa z Ryanairom iz Trevisa za kakih 30€ do 100€, odvisno od letnega časa. No, tista poceni Mehika ima samo en sicer hecen, ampak odločujoč pogoj: štart je ... naslednji dan ali maksimalno čez dva dneva! In tako ostane pri tem, da cedim sline :)

Skratka, cel dan sem namenila iskanju dopusta... Po nekaj začetnih klicih me je prijela panika, saj so se vse klicane agencije izgovarjale, da je na njihovih spletnih straneh sicer objavljeno, da so odhodi z Brnika, dejansko pa so iz Zagreba! Kot da to ni dovolj, je bila za željeno destinacijo objavljena cena 269€ plus takse 69€, na agencijah pa so zanikali to smešno ceno in rekli, da je dejanska cena 375€! Plus takse! God dammed! Hej, velika razlika! Saj ne, da bi bilo toliko stroškov za bencin do ZG - bolj je bil problem T. prepričat, da se morava namesto do (že skoraj obljubljenega) Brnika peljat do Zagreba in tam plačat 600 kun za teden letališkega parkirišča! Kako mu to obrazložit, glede na to, da bi rad letos prvič v življenju doživel komot dopust Ljubljana - destinacija - Ljubljana?

Ampak - je le posijal žarek upanja! Ob 18:10 so mi vrnili klic z Relaxa (pohvalno, saj so končali delat ob 18h) in mi ponudili aranžma, za katerega sem klicarila okrog cel dan in so mi vsi rekli, da je objavljena cena napačna. Prijazna referentka mi je ponudila *sanjske* počitnice za 269€ plus takse plus 15€ doplačila, za transfer LJU - ZG! Gre se za ponudbo, ki je ne moreš ne sprejet. Tunizija, Hammamet, hotel 5*, zgrajen leta 2005, 7 dni, polpenzion. Za (vse skupaj) 353€!

Zdaj samo držim pesti, da bo jutri vse OK z rezervacijo in plačilom. Upam, da ta situacija ne spada v tag "preveč lepo, da bi bilo res" ...

Odhod: četrtek, 5.7. :)

Kratkočasenje...

Kako dober spomin imate?

Ste malenkostni, perfekcionisti?

Bi se dotaknili mačke? Kaj pa črvov ali okužene rane?

Znate prepoznati iskren nasmešek od tistega fake?

Kakšnega spola so vaši možgani?

Poklikajte zanimivo BBC-jevo stran s testi, ki vam bo poleg krajšanja časa morda razkrila kaj zanimivega o vas, česar niste še vedeli!

Imam kar polno glavo tega reševanja testov... Zdaj grem na mojito...

Žulji

Dragi dnevnik!

Gotovo sem bila včeraj najbolj seksi kosilka v Sloveniji, ali pa vsaj na Goriškem. V mini krilu, mini majčki, s črnimi očali, v japonkah, in taka, ravno prav potna, da je še seksi, z ropotajočo motorno zverino v rokah! Ja, ljudje, ki so peljali mimo hiše so se kar presenečeno ozirali... Gotovo ne vidijo vsak dan punce, ki bi kosila :) Razlogi za tak outfit ležijo v tem da...

... sem se ravno psihično pripravljala, da grem spet malo delat diplomo (se sončit na balkon z računalnikom v naročju), ko me je zmotila mama z izjavo, da bi bilo treba pokosit travo okrog hiše. Najprej sem že hotela pojamrat, da ne morem, ker moram pisat diplomo. Ta fora vedno pali pri mami, ker hoče, da čimprej diplomiram. Hihi. V istem trenutku pa sem ugotovila, da bo košnja pravzaprav združitev sončenja in anticelulit terapije! In še brez pisanja diplome! Ni problema, mama!

V dveh urah sem pokosila vse. Ustavila sem se edino pol ure, da sem šla malo pit in se ohladit. Zelo zadovoljna s timingom. Ampak, se moram spomnit, da ne smem več tega počet obuta v japonke! Že včeraj me je malo bolel levi podplat, danes pa zaradi mega žulja 3 x 2 cm ne morem niti stopit na to nogo!
Ja, o žuljih... drugi žulj je ta, da se z Internet Explorerjem spet ne vidi desnega stolpca na glavni strani bloga. Ufff! Nekaj dni nazaj sem mislila, da sem kaj šarila po nastavitvah in zaradi mene ni videt, ampak očitno nisem (bila) jaz kriva, ker se je naslednji dan pojavil in vse je bilo OK. Do danes. Danes spet: v IE ni videt, v Firefoxu pa ja. Sovražim to!

Danes mi je bratranec poslal link do ene zanimive strani, kjer ustvariš virtualno družinsko drevo. Cool! On je začel delat drevo po strani njegovega očeta, meni pa je naložil nalogo, naj delam drevo po strani njegove mame, moje tete. Zanimivo! Povabilo sorodnika izvršiš kar direktno iz te strani in sicer tako, da v kvadratek pod njegovim imenov preprosto napišeš e-naslov! Poleg tega, da sem pridobila email od sestrične in sva se slišali po dolgem času, sem še odkrila nekaj sorodstvenih vezi, za katere sploh nisem vedela da obstajajo. Še dobro, da so vsi stari starši še živi, da mi bojo razjasnili še najmanj dva roda nazaj! Super!

Čez kako uro bo prišel T. Do jutri morava najt dopust in odpotovat najkasneje do 5.7., saj traja njegov dopust do 15.7.
Zadnjih nekaj mesecev sem spremljala par tujih strani, ker sva mislila, da bova šla kam bolj daleč. Mikala naju je Mehika, tudi nad Kubo se ne bi pritoževala, še posebno zato, ker jo že poznam, v igri pa je bila tudi Dominikanska republika, skratka - Karibi. Vzhod naju nekako ne vleče... Malo sem ga hecala, da če se je postaral, ker si želi all inclusive počitnic in ne več avanturističnih dogodovščin v lastni režiji. Hja, verjetno je 30 let res nek mejnik? Neeee, bolj verjetno je, da temu botruje njegova stresna služba, ki vključuje veliko potovanj in si želi samo ležat na plaži. Ok, razumljivo! Se bom pa ja prilagodila!
Prej sva govorila po telefonu in sva si bila enotna, da eksotika odpade in sva se odločila za Mediteran in okolico. V poštev pridejo Tunizija, Malta, Ciper, Egipt, mogoče Turčija ali španski otoki, čeprav nista moja favorita. Bolgarija tudi ne. Hrvaška pa itak odpade.

Na Odklopu sem videla par zanimivih ponudb, prav tako sem zasledila nekaj drugih dopustniških strani, kjer ponujajo spodobne počitnice za fer denar. Zgornja meja aranžmaja je 400€. T. bi rad 7 do 10 dni ležanja, hrane, pijače in ... crtanja, sončenja in relaksa. Meni je v bistvu prav vseeno, samo da bom ležala in srkala kaj alkoholnega. In se sončila. Saj res, ne vem zakaj me je letos prijela ta manija sončenja! Halo, saj sem vedno tista, ki na morju vstane ob 13h, se ob 16h spravi na plažo in je ob 19h že nazaj v apartmaju. Uh, sem že pozabila, kako sovražim bit slana in imet tiste trde lase in občutek, da sem taka lepljiva...

Skratka, vem, da mi bo lepo. Easy. Komaj že čakam, čeprav je nesramno, da si želim dopusta, ker sem že več kot pol leta doma!

Evo, T. je prišel...

Na svidenje jutri, dnevnik!