Uganka

Sem dobila po mailu uganko in se mi zdi prav jo objavit na blogu (in s tem zakamuflirat današnjo lenobo za pisanje). Nimam rešitve, zraven je pisalo edino to, da jo je sestavil Albert Einstein in da je zatrdil, da jo lahko reši le 2% ljudi.
Se ljubi komu mozgat? Jaz je nisem niti poskusila začet reševat, ker me miselne uganke takega tipa večinoma-krat naredijo živčno.

Uživajte!

Imamo pet hiš, vse so različne barve. V vsaki od teh hiš živi oseba različne narodnosti. Teh pet ljudi pije različne pijače, kadi različne cigarete in ima različne hišne ljubljenčke. Nihče nima istega hišnega ljubljenčka, nihče ne kadi istih cigaret in nihče ne pije iste pijače.

Britanec živi v rdeči hiši.

Šved ima psa.

Danec pije čaj.

Zelena hiša stoji levo od bele hiše.

Lastnik zelene hiše pije kavo.

Oseba, ki kadi Pall-Mall, ima kanarčka.

Lastnik rumene hiše kadi Dunhill.

Oseba, ki živi v hiši v sredini, pije mleko.

Norvežan živi v prvi hiši.

Oseba, ki kadi Blend, živi poleg osebe, ki ima mačko.

Oseba, ki ima konje, živi poleg osebe, ki kadi Dunhill.

Oseba, ki kadi Blue Master, pije pivo.

Nemec kadi Prince.

Norvežan živi poleg modre hiše.

Oseba, ki kadi Blend, ima soseda, ki pije vodo.

Vprašanje: Kdo ima ribo za hišnega ljubljenčka?

Ne pozabite me obvestit o rešitvi, če vam uspe!

Nikoli več nazaj!

Danes sem se spomnila sošolca iz osnovne šole in na krivico, ki se mu je zgodila, zaradi osebnih težav učiteljice. Saj res, da ni bil ravno vzor lepega vedenja, pa vednar...

Učiteljica zemljepisa, takrat trideset-in-nekaj letnica, neporočena, brez otrok, je imela poseben način izvajanja učnega procesa. Same ure so bile itak dolgočasne (no, pa dejmo rečt, da je to subjektivno mnenje, ker me takrat ni pretirano zanimalo gibanje tektonskih plošč, imena gorovij na ameriški celini in take stvari, kot so okluzijska fronta in podobni pojmi), nemirne učence pa je kaznovala z enico. Že takrat sem razumela, da je enka posledica nezadostnega znanja, neopravičena ura pa posledica neprimernega obnašanja in za to razumet ni treba bit ravno genij.
Vendar je naša učiteljica vztrajno kaznovala nedisciplino z enkami! Kar je temu sošolcu z začetka posta postavilo piko na i z odločbo, da mora šolo zaključiti na drugi šoli, po skrajšanem programu!

Učitelj zgodovine je palico za kazanje po zemljevidu uporabljal za trkanje po glavi sošolca v prvi klopi. Dogajalo se je tudi - ker je bila palica prekratka za četrto vrsto klopi - da je kdo, malo bolj klepetav, dobil košček krede v glavo!
<>Taisti učitelj je kolegici iz paralelke, odličnjakinji, rekel: "Da se ti ne bo naredil žulj na riti od toliko učenja!"

Učiteljica predmeta Etika in družba je v razredu moje sestre rekla, da če te hoče kdo posilit, se ulezi in uživaj.

Učitelj matematike je, medtem ko sem bila vprašana pred tablo, zbijal šale na moj račun in s tem povzročil smrtni strah (takrat) in smrtno sovraštvo (danes) do matematike.

Prišli smo v srednjo šolo in malo pridobili na samozavesti... Učitelju matematike sem bila spet všeč in hodila sem celo večkrat v eni uri k tabli. Zgodovinar, tik pred penzijo, je na pritožbo celotnega razreda, da je vprašani sošolec znal za petico, mirno odvrnil: "Vi znate za ena, dva in tri, jaz za štiri, knjiga pa za pet. Ampak naj mu bo, mu dam štirico." Ne bom pozabila: sošolec, ljubitelj literature o 2. svetovni vojni, mu ni samo odgovoril vse, kar je bilo v učbeniku, pač pa mu je celo povedal, koliko kilometrov je bila dolga vrsta vojakov v nekem spopadu v Rusiji! Anglistka je sošolcu, ki je obvladal angleščino ker je živel nekaj let v Savdski Arabiji, rekla, naj se ne toliko oglaša in hvali z njegovim znanjem. Učiteljici slovenščine sem raje sama prebrala svoj spis za domačo nalogo, kot da bi ga oddala, z utemeljitvijo, da ona mojega načina postavljanja vejic ne razume in, posledično, ne more ocenit spisa.

Ok, smo še bolj zrasli in prišli do faksa. Tam je bilo bolje, glede na to, da večina profesorjev ne živi od šolskih plač, pač pa dohodek oplemeniti z gostovanji v tujini, eksternimi predavanji, pisanji člankov in knjig,... Pa tudi, že samo to, da študente nagovarjajo z "vi" in "kolega", daje človeku občutek, da ni prepuščen (ne)milosti in spremenljivi volji profesorja.

Želela sem povedat, kako NE bi šla nazaj v srednjo, še manj pa v osnovno šolo. Sama sicer nisem imela težav z učitelji/profesorji, ne prenesem pa krivice in mi je bilo hudo gledati druge, kako jim je izživljanje učiteljev zaznamovalo življenje. Gotovo poznate koga, ki je zaradi nefer učitelja odletel iz šole, ponavljal razred, zapustil šolo? Predstavljajte si, kako konča tak človek, ki se verjetno počuti kot prvorazredni looser? Droge, alkohol, kriminal! Saj ne vsi, ampak ...
Zakaj morajo učitelji iskati neznanje, namesto znanja? Se izživljati zaradi lastnih težav, nad otroci, ki "sploh še ne vejo, za kaj se gre v življenju".
Se je tista učiteljica zemljepisa vprašala, kje je zdaj moj bivši sošolec in kaj je z njim? Ali ne občutijo krivde, da ti priskutijo predmet, ki bi lahko bil zanimiv, samo če bi imel to srečo, da bi bil razporejen v razred "a", ki ga uči druga učiteljica in ne "b", kamor si pristal ti?

In veste, mogoče se vam zdi, da pretiravam s tem sošolcem. Lahko rečete, da je bil mogoče pa res nemiren. In ja, saj je bil! A vendar...

Naj vam povem, da je učila še nekaj let po tem, ko sem končala osmi razred, nato pa je šla na bolniško in ni prišla več nazaj.
Diagnoza: psihični bolnik.



Aja, tale sošolec je, vsaj ko sem ga nazadnje videla, končal skrajšan program za lesarja in ima poklic ter delo. Skuliran, normalen, prijazen.

7edem

Hvala Miss Marsovček, hvala Volk, za invite za Sedem naključnih dejstev o sebi!
No, tukaj je mojih sedem razkritij:

#1. Velikokrat se vživljam v filme in si predstavljam, kako bi bilo, če bi se dogodek iz filma zgodil meni in kako bi ravnala. So tako prijetne kot neprijetne situacije. Bistvo: veliko fantaziram in si delam scenarije... Favoriti? Biti kot Catherine Tramell v Basic Instinctu, in če bi bila brodolomka, ali bi se spomnila o preživetju v naravi iz četrtega razreda (spoznavanje narave)? Kako bi reagirala na posilstvo, poskus posilstva, kot Monica Bellucci v filmu Irréversible,...

#2. Imam to zoprno navado, da se rada spotikam ob besede. Cenika v lokalu ne pogledam za videt, koliko stane kava, pač pa zato, da vidim, ali so pravilno napisali par tricky pijač, kot so Jägermeister, Courvoisier, Jack Daniel's (ponavadi brez ').
S prijatelji je isto - uporabijo besedo, za katero ne vejo točnega pomena, potem pa gremo skupaj gledat v SSKJ. Ker pa vedno dopuščam možnost, da se JAZ motim, nikoli ne stavimo več kot eno flaško Jegra. Damn, zdaj bi bla že bogata! ;) Je pa res, da se tako učim in zato hvala, E.!

#3. Rada (in v 90% uspešno) ocenjujem ljudi na prvi vtis. Ne na prvi pogled! Ko človek odpre usta, večinoma vem, ali je go ali no-go. Posebno pozornost posvečam očem (beri: pogledu), ker sem prepričana, da odražajo tisto, kar je za njimi.

#4. Obožujem hrano. Ne, nisem gurman. Kajti definicija gurmana je ta, da rad dobro jé. Jaz pa samo rada jem! Če me želite osvojiti, pridobiti na svojo stran, se mi prikupiti, ali me samo razveseliti, me po prežurani noči povabite na kakršen koli junk food (burger, burek,...) in jaz bom najbolj srečna na svetu!

#5. Imam 2 fobiji. Ok, zaprti prostori so že oguljena in poznana klasika, tista, ta bolj čudna pa je strah pred bruhanjem.
Ja, vem, krneki! Nisem pila alkohola do dvajsetega leta, ker sem se bala da bom potem bruhala. Ker nisem vedela, da ima človek na to vpliv in da čuti, kdaj je dovolj. Bala sem se tudi lunaparkov - atrakcij tipa vlak smrti, z istim strahom: bruhanje! Na končnem izletu osnovne šole smo šli v Gardaland in jaz dva dni prej nisem jedla, da se ne bi osramotila pred prijatelji, če bi slučajno... :) Od takrat naprej uživam v teh zadevah, čeprav še vedno z majčkeno rezervo. Komaj NE čakam da bom noseča, ker se bojim jutranjih slabosti! :)


#6. Verjamem v neizkoriščene kapacitete človeškega uma. V to, da smo sposobni brati misli, v telepatijo, v NLP (nevrolingvistično programiranje), v to, da je večina bolezni psihosomatskih, se pravi, da se duševne težave pokažejo v fizični obliki, skratka, v take "alter" zadeve. Mimogrede: sem bila totalno prevzeta nad Derrenom Brownom (serija njegovih oddaj v lanski sezoni TLP-ja)! Počekirajte na Youtube-u.

#7. Sem moški tip ženske. Freak show?! Neeee, edino, nisem punčkasta... Rada kupujem tech igrače, kot otroka so me bolj zanimale Lego kocke kot Barbie, glavna tema pogovorov z mano ni kje znajo lepo naredit gelirane nohte, nerada klepetam brez veze po telefonu, Sovirju ne težim če/ko gre s prijatelji ven in ga ne kličem vsakih 5 minut, večinoma sem vodja in drugi mi sledijo (da ne bom izpadla prevzetna, a o tem kdaj drugič bolj na široko). Je to sploh biti moški tip ženske?


Naloga opravljena!

Večina mojih favoritov je že spisala seznam, rada pa bi, da se "slečeta" Ziggy (ki se še ni in bi rada videla, kakih 7 mojstrskih bo napisal) in Klemen, ki je eden izmed prvih blogerjev, ki sem jih brala, čakam pa še Petro.

Kuharica Uharica

Haha, kako dobro, da sem uspela uporabit naslov "Kuharica Uharica"! To je namreč otroška knjiga - slikanica z recepti (1986), ki sem jo kot majhna oboževala. Zraven sem dobila še kaseto in preko glasbenih navodil packala po kuhinji. In uživala.
In še - zdaj mi pride prav, ker - odkar obstaja moj blog - vse povezujem s sovo in sovastimi stvarmi, pojmi,... Uharica pa je vrsta sove.

Nimam težav z opravljanjem gospodinjskih del, še več, prav rada jih opravljam. Pa ne da bi bila obsedena s čistočo in pospravljenostjo.
Pomivalni stroj imamo pokvarjen že 2 leti, meni pa se prav nič ne mudi poklicat serviserja da ga popravi. Pomivanje posode, za mnoge mučno, je meni v velik užitek. Tudi z likanjem nimam težav, ker pač jemljem gospodinjska opravila kot čas, ki ga imam izključno zase in takrat me nobeden ne moti, ker nobeden noče prit niti blizu. Razumljivo! ;)

Zadnje čase sem imela slabo vest, ker sem vedno čakala mamo, da je ona skuhala, potem, ko je prišla iz službe. In je ... nesramno, da jaz, ki sem celo dopoldne doma, ne pričakam mame z že skuhanim kosilom!

Torej, danes sem se odločila, da pričakam mamo s kosilom in je uspelo, tako kot že dolgo ne. Predvsem zato, ker nisem od mesa in raje delam zelenjavne stvari.
Preprosto, poceni, okusno! No, najbolje da si zapišem sem, v slučaju da pozabim ali založim revijo, iz katere sem dobila recept.

Piščanec s krompirjem v pečici

- 3 piščančja bedra (za 3 osebe, seveda)
- 4, 5 velikih krompirjev
- 2 korenčka
- 3 žlice oljčnega olja
- vejica rožmarina
- sol in poper

Krompir in korenček olupimo/ostrgamo in narežemo na kose. V slani vodi kuhamo par minut. V pekač ali posodo ki jo lahko postavimo v pečico položimo bedra in jih na vročem olju na hitro popečemo z vseh strani. Zraven dodamo krompir, korenček in rožmarin, posolimo in popopramo. Pekač postavimo v pečico, predhodno ogreto na 200 stopinj in pečemo še približno 35 minut (sovica je pekla 45 minut). Med pečenjem po potrebi prilijemo malo vode, ki je ostala od kuhanja krompirja.

Slastno in pripravljeno v 45 minutah, s tem, da je dejanskega dela samo tistih nekaj minut za olupit krompir... naslednje pol ure pa izkoristiš, da pripraviš še solato in lepo urediš mizo za dragega/drago. In ko pozvoni na vratih, je ready! ;)

Siol ali ne Siol, to je zdaj vprašanje...

Naročnica Siolovega Duo paketa sem od novembra 2005. Ja, še od takrat, ko je bil človek, ki je želel ADSL povezavo, primoran zraven kupit še ISDN. Tudi jaz, kot mnogi drugi tech laiki, nisem vedela, da ti dve zadevi sploh nista tehnično povezani, v smislu ADSL brez ISDN-ja ne more funkcionirat. Barabe!

Želja po hitrem internetu (1024/256 kbits/s) je bila velika. Bila sem med prvimi v krogu znancev in prijateljev. In sem ga naročila, tale paket... Za 59.000 SIT. Sam ADSL je bil v akciji za 1 SIT, ostalih 58.999 SIT pa je šlo za dva telefonska aparata, mislim da najem malih belih škatlic - modemov, ter namestitev te mehanizacije. Naj povem, da je akcija trajala do 30. novembra in jaz sem, naivnica, hitela. Ampak, glej čudo, akcijo so podaljšali do konec decembra, in kasneje se je izkazalo, da akcija 1 SIT sploh ni akcija, ampak navaden nakup in so vsi dobili ADSL za 1 SIT.
Ampak, dobro, sem malo pozabila na 60 tisoč, saj je internet je veselo šibal in delal non stop. Za 5.900 SIT na mesec.

In potem se je zgodilo da je imel naročnik možnost sam montirati vse (kar je zmanjšalo stroške montaže), ISDN ni bil pogoj za nakup ADSL-a, naročnina se je povišala za 500 SIT, (na 6.400 SIT) in jaz sem izgubila status študenta, kar je naročnino povišalo na 8.000 SIT in zgodilo se je, popravek: dogaja se tudi to, da enkrat na mesec vse skupaj ... mrkne.
Ja, mrkne. In to bi rada danes delila z vami.

Včasih popoldne, včasih ponoči. Ni pravila. Saj je že večkrat vse skupaj ... mrknilo, ampak sem klicala na 080 1000, Siolovo pomoč naročnikom, in vse se je rešilo. Dokler nisem ugotovila, da me vsakič, ko kličem, odpravijo z istim postopkom: Kličem, povem uporabniško ime in kje je težava. Na začetku sem mislila, da dejansko vejo, kje je težava in sem ubogala njihova navodila. Vedno isto... Povem uporabniško ime, na drugi strani se sliši tipkanje. Tišina. Sledijo navodila. Seveda vedno ista. (Ampak jaz sem potrebovala vsaj petkrat klicat, da sem uštekala.) Odklopite modem iz vtičnice. Zdaj odklopite še router. Počakajte eno minuto. Vklopite modem, vklopite router. Z operaterjem čakava, da se vzpostavi povezava. Saj veste, tista ikonca v vrstici zraven ure. Kjer nekaj sekund šiba gor in dol taka rumena pikica. Ali kvadratek, karkoli že je.
A dela? Ne. Kakšno napako vam javi? Ammm... nobene, v brskalniku piše, da "Internet Explorer could not connect". Ok, bom javil napako naprej. In v eni uri je bilo poštimano. Cool!

Od moje ugotovitve naprej pa, kadar kličem, vedno povem (in jim s tem ne dam možnosti, da igrajo za pridobitev časa), da sem vse že resetirala, se pravi odklopila modem in router in vse, kar so mi vedno rekli. In še vedno nič ne dela. Opa! Ups, kaj pa zdaj? Samo trenutek, rečejo. In dajo zvok na "mute". Domnevam, da se posvetujejo s kolegom. Se ponovno javijo, brez rešitve. Oziroma s to rešitvijo, da bojo javili napako naprej.
Saj, na začetku me to ni motilo, ker nisem imela toliko časa za internet in je bila edina zabava pobiranje muzike z Mulo. Ali pa pridobivanje informacij za namene šole. Zdaj pa je drugače! Sredi največjega navdiha za pisanje diplome, hehe, pade povezava! V zadnjih 6 mesecih kar štirikrat! Od tega se je že dvakrat zgodilo, da je šla ravno na petek. Prvič sem bila brez "okna v svet" ves vikend. Nepojmljivo. Drugič, pred nekaj tedni, sem bila malo bolj korajžna (beri: napičena in jezna) in sem spet klicala. Petek, tri popoldne. Reset procedura. Čakanje. Bomo javili napako naprej. Ok... kaj sem pa hotela... Odložim in kar naenkrat se spomnim, da sva z enim od operaterjev enkrat govorila o motnjah na telefonski liniji, ter da je tam težava, in ... ideja! Kličem 116, Telekom - prijava motenj. Oglasi se mi prijazna ženska in mi pove, da je sicer pozno, da bi že tisti dan odpravili napako, ampak da imam srečo in da je eden od njihovih terenskih delavcev še na rajonu naše občine. Še malo podebatiram z njo - izkoristim, ker je prijazna, da mi pove, kak protokol imajo na Telekomu / Siolu, ko nekdo javi napako. In mi pove, da napako javijo šele zvečer, ne pa takoj, ko je bila prijavljena s strani naročnika! Aja!?! Halo?! Potem pa res ni čudno, da sem bila cel vikend brez interneta!
Da ne bom predolga - internet je začel spet delat čez eno uro. Yes!!

Ampak, se sprašujem, da kdaj bo naslednjič nastopil mrk? Ko bom na video - razgovoru z delodajalcem v Angliji? (hehe, magari :))

Skratka, sem v fazi, ko se sprašujem, ali zamenjati Siol za nekaj drugega. Očke je padlo na Voljo - nimam namreč neke izbire, saj v naselju, kjer živim, ne sanjamo niti o kablu, kaj šele o kaki optiki. Ki je tako blizu in hkrati tako daleč.

Ja, Voljatel omrežje... Sem malo pregledala ponudbo in mislim da sem pripravljena tudi potrpeti, tudi, če bo povezava še naprej padala, kot pri Siolu, ampak bom imela vsaj to zadoščenje, da bom plačevala manj! Precej manj. Zdaj: 34€ za internet plus 15€ za ISDN telefon, kar znese 49€! Proti 21,50€ od Volje (IP telefonija + internet!). Vsaj tako oglašujejo... OK, kje je fora?

Pravzaprav imamo hišni telefon samo zaradi starih staršev. Tako da... nekako MORA BIT. Od GSM-ov in ADSL-a naprej (in s tem Skype-a, MSN-ja in ostalih VOIP programov za neposredno komunikacijo), nam hišni telefon res ne rabi. Zakaj torej plačevati? Sovin račun za ISDN, maj 2007: klici v notranjem prometu: 1.22€ (6,2%), klici v Mobitel omrežje: 1.59€ (8%), klici v medn. prometu: 1.60€ (8,1%), naročnina: 15.42€ (77,8%). Skupaj: 19.83€ (100%)

:-O

Počutim se kot osel... No, zdaj pa grem raziskovat drobni tisk Volje...

Uganke

Uganke so:

1. Zakaj od včeraj z Internet Explorerjem ni videt desnega stolpca strani Sovinega bloga (blogroll, povezave,...), z Mozillo pa ja?

2. Zakaj lahko na Blogoroli dodajaš sam sebi zvezdice za priljubljenost in to večkrat na dan in ne samo enkrat na teden, kot piše tam?

3. Zakaj je osvežitev mojega bloga na Blogroli vedno stara nič več in nič manj kot 1 uro? Nikoli 1 minuto ali 14 minut ali 58 minut ali ... ?

Uboga Sovica... ;)

Click Comments

Še eno dobro odkritje, Hapax Legomena!
Tudi jaz sem si izposodila / ukradla....tukaj ;) Tnx!

Edino... se ne strinjam z izrazi oz. kategorijami... obstaja možnost predelat po svoje?
Original stran: http://www.postreach.com/static/clickcomments

EDIT:

povezano ali naključje: po tem, ko sem odstranila click comments, se spet prikazuje desni stolpec bloga... EDIT 2: Ni to TO ... Sovražim to... :S :)

Dohodnina, spet!

Ja, neizvirno, zato ker je že dva dneva govora skoraj samo o tem. Hehe. Jaz sem med tistimi, ki je zraven odločbe, torej dopisa DURSa, dobila tisto roza zadevo. Položnico.

Lansko leto sem od januarja do vključno septembra delala preko študentskega servisa. In zaslužila preveč. Tako meni DURS. Ammm... zakaj že PREVEČ? Zato, ker sem se ubijala, brez da bi mi delodajalec plačeval zavarovanje, prihod na delo in dodatka za nočno delo, vikende in nadure, za 9 mesecev večinoma nočnega dela? Ali teh 1,7 MIO SIT slučajno ni bilo pošteno prisluženih? Vsako, ampak res, vsako uro sem oddelala za bivših 1.000SIT. Vsako nedeljo, vsak praznik, vsako nočno. In jih ni bilo malo, verjemite. Kaj pa napitnine, mancie, boste vprašali. Hja, odvisno... od tega, v katerem oddelku in s kom sem delala!

Saj vem, ko so si izmislili ta zakon, so računali na to, da bojo zmanjšali odstotek izkoriščevalskih 30- in več letnikov, da bi delali preko študentske napotnice, ter baje zato, da bi s tem nekako prisilili delodajalce, da začnejo zaposlovat. Vse lepo in prav, do tu se strinjam. Ampak, veste kaj se je zgodilo - tisti, ki ni imel več statusa - adijo! Nobeden ni nenadomestljiv! Če ne boš ti, bo pa nekdo drug!
K sreči, ali pa tudi ne, so pri nas, v casinoju ponudili alter rešitev tistim, ki jim je potekel status študenta, in sicer tako, da so jim ponudili sodelovanje preko s.p.-ja. Tako so se moje kolegice, enake starosti kot jaz, znašle v vlogi zasebnih podjetnic. Ki opravljajo storitev valejke, natakarice, hostese. Ha, si mislite: "ime priimek s.p., gostinske storitve". Ja, ok, če to pomeni, da imaš lokal. Ne pa, da imaš odprto podjetje in da delaš kot navaden natakar pri drugem delodajalcu! Smešno! Ponavljam, so bile še hvaležne podjetju, da jim je sploh omogočilo nadaljnje sodelovanje ampak... nonsens!

Ne bom podrobno pisala o zgodovini, kako se je začelo, ampak sem vesela, da sem večino študentskega dela oddelala pod "tastarimi pogoji", ko ni bilo še vseh teh komplikacij in kriterijev, kdo lahko zasluži in koliko, glede na leto vpisa na šolo in starost. Zanimivo je samo to, da če bi se odločili zares ukrepat proti izkoriščevanju študentskega statusa, bi se tega lotili drugače. Bolj resno. Na njihovih straneh, namenjenim obdavčevanju dohodka študentov in dijakov je razvidno, koliko sprememb je bilo narejenih v samo nekaj letih. Zakone, stare eno leto, ali niti toliko, so kar naprej popravljali in spreminjali. Ker očitno niti oni niso vedeli, kako se tega lotit. In zakaj.

In tako sem se znašla s položnico za 638€. Bomo še videli... V vsakem primeru se bom pritožila. Vas zanimajo možnosti? So tri: Prošnja za popolni odpis, delni odpis in plačilo na obroke.

Gej

Neverjetno, ampak... ne vem, ali je biti gej in lepo pisati blog kakor koli povezano, vendar opažam, da imajo vsi roza pisci lušten dom na internetu!
Poleg treh ali štirih, ki jih redno spremljam, sem danes našla še enega. Isti, ponavljajoč se vzorec: dober besedni zaklad, zavidljivo obvladanje slovnice, iskrenost pisanja, nobenega problema s šaljenjem na račun lastne spolne usmerjenosti.

In zdaj že veste, da pišem, ko se mi nekaj zgodi, ko mi stori nekaj mislit, ko najdem nekaj kar ne prebavim, pač, nekaj, kar zaznamuje moj dan. In danes je tema dneva GEJ. Homoseksualec, peder, feget, kakor pač hočete.


Homofobi se mi zdijo... smešni.
Vsake toliko slišim tisto klasično: Ženska: "Mat'r, glej kak lušen tip! A ni dober?" Moški: "Ne vem, kaj mene sprašuješ, saj nisem peder"
Amm prvič: WTF? A se bojijo, da če bojo rekli "Ja, pa res ima hude mišice!", bojo ženske mislile, da je peder? Ammm drugič: tudi če bi mislile, da je peder, pa kaj potem? Hehe, to je po mojem celo dobra finta, da ženske mislijo, da si gej, ker gejem bolj zaupajo in jim prej "pustijo blizu" kot "klasičnim moškim".
V homofobnem tekmovanju pa vsekakor zmagajo tisti, katerim se približa gej, jih ogovori, jim da vedet, da je gej in oni histerično odreagirajo z izjavami "ne me tikat!", "marš proč od mene!" "izgini, peder!" in podobne. Da ne govorimo, da koga zaradi tega tudi pretepejo. Primitivnost je preblaga beseda!
Očitno nekateri še ne vejo, ampak... homoseksualnost ni nalezljiva bolezen, ki jo dobiš, če se te dotakne ali te ogovori gej.


Na videz poznam nekaj gejev. Dva malo bolje. Vsi so moški.
Prvi gej, ki sem ga spoznala, je bil moj sošolec. Vedno okusno oblečen, priljubljen, ultra inteligenten, karizmatičen za popi...., eden izmed leaderjev v letniku! In ja, smo vedeli.
Drugi je (bil) malo bolj sramežljiv, še na začetku coming out-a, a tako prekleto simpatičen, ko je opisoval kako ... se to dela med fanti. ;)
Pravzaprav, kje lahko dobi ženska boljše inštrukcije za obdelat tipa, kot pri geju?

Razumela bi, da bi geje grdo gledali, jih napadali, zaradi tega, ker bi ... hmmm... ne vem, recimo povzročali škodo, razgrajali, kradli, se tepli, tako kot džankiji, objestneži, tatovi,.. ampak geji? Geji, ki jih zadrto .si ljudstvo, common people, konji s plašnicami, smatra za marginalce!

Škoda. Živimo v državi, v kateri je in biti normalen, vsakdanji, neizviren, siv, neopazen. Končati šolo, se poročiti, narediti dva otroka in čakat penzijo. Do penzije pa jamrat nad državo, politiki, sosedi in službo. In ob nedeljah jest klasično .si kosilo. Čakati škandale. Opravljat prijatelja, ki ga v nedeljo ni bilo k maši in sosedo, ker ima prekratko krilo. In soseda, ker ima same moške obiske.

Fak.

La Vita è bella

Je 1:27, že sreda, in jaz sem od 23h tukaj in pišem. In sem napisala že dva posta in ju izbrisala. Heh, ne da danes ni dan. Ampak, preprosto, me misli prehitevajo in prsti ne dohajajo.

Zato samo kratek dnevnik o današnjem dnevu.

Izlet do šole. Čudovit sončen dan, 20€ v denarnici, za bencin in kavo. Sama v avtu. Pojem na ves glas. La vida es un carnaval, zabava, poje Celia Cruz. In ko zagledam morje, glasno zavzdihnem. Lepo mi je!

Včasih pojamram, da bi rada denar. Vse drugo tako ali tako imam. Sem zdrava in imam okoli sebe ljudi, ki jih imam rada in oni mene. Tok-tok po lesu! In kasneje se ugotovim, da je krivično, da si želim take stvari, kot je denar. Ker se zavem, da življenje v hiši, sobotna alkoholna omamljanja in potovanja po svetu niso samoumevna, ampak luksuz. Pravzaprav je luksuz že življenje, pitna voda in svoboda. Za mnogo ljudi po svetu.

In se počutim lepo. Ker me osrečujejo drobne stvari, kot so: sonce, dobra muzika, prijateljičin email v inboxu, ustvarjanje bloga in kavica s prijatelji. In tudi če so slabi trenutki, si mislim: pa saj morajo bit tudi slabi, zato da znamo cenit tiste, ta lepe!

Ja, življenje je vsekakor lepo!

Zanimive stvari / strani na internetu

Ponavadi raje pišem, danes pa bom z vami delila, kar sem našla med naključnim surfanjem po Internetu... Zanimivo, čudaško, odbito, nenavadno, uporabno, smešno, neverjetno... Toliko, da bo postalo moj nov blog predalček - "Najdeno na internetu". Ufff, a se internet piše z veliko začetnico?

1. Ime strani pove vse... Scaryideas.com

2. Za vse ki težko vstajajo zjutraj - elektrošok budilka...

3. Iskalnik Wi-fi "vročih točk", tudi po Sloveniji... Cool!

4. Naj zapori: najmanjši, najvarnejši, najbolj čudaški,... naj...

5. Računalnik zna fejst znervirat človeka... Koliko krat ste mu rekli, da ga boste vrgli skoz' okno? Ali pa ste bili tako jezni, da bi najrajši kar pojedli tipkovnico? No, tudi to je možno!

6. Filter, ki cenenim žganim pijačam odvzame toksine in škodljive snovi... Malo sem sicer skeptična, ampak... Kaj pa če je vse res? ;)

7. Hrana na letalu. Slike obrokov, ocene. Tudi Adria Airways. Klik!

8. Ena izmed nalog FBI-jevega oddelka za samomore je tudi spisati lestvico Top 20 samomorov ... :S

Jutri spet z vami,
s.o.

Včasih tudi koristne - telenovele!

Z žajfastimi nadaljevankami sem se srečala še/že kot majhna, saj je nona oboževala, in še vedno obožuje, vse kar je povezano s škandali, tragedijami, pretresljivimi dogodki in podobnimi situacijami. Izgleda, kot da bi rada trpela z junaki, zato, ker dobro ve, da se na koncu vse konča tako kot je prav. Vedno namreč zmagajo ta dobri, ta pridni. Tisti, ki preživijo najbolj nemogoče požare, prometne nesreče, padce z balkonov, po možnosti skrivnostno izginejo (najdeno zoglenelo truplo je od nekega berača, ki se je slučajno znašel tam) in se zmagovalno pojavijo proti koncu nadaljevanke. Seveda po tem, ko so se rodili slepi, ostali brez staršev, ... kakor koli že, obvezno dobijo delo kot služkinja ali vrtnar pri bogataših. In delodajalci jih zaničujejo, grdo ravnajo z njimi, oni pa jim v vsem ustrežejo in/ker se bojijo, da bojo izgubili službo.

Gledalec ves čas spremlja, kaj dela dotični/-a, medtem ko vsi v nadaljevanki mislijo, da je umrl/-a. To gledalce nervira in vzburja hkrati, saj se ponavadi poistovetijo z žrtvijo (beri: glavnim likom), in trpijo skupaj z njim/njo. In uživajo v tem »avtoustvarjenem« umetnem trpljenju. Tako, nekako katarzično.

Povzeto po Wikipedii: Te nadaljevanke so prvotno predvajali preko radia. Ciljna publika so bile ženske, ki so imele med tednom čas poslušati radio med opravljanjem gospodinjskih del. Od tod tudi predvajalni čas – dopoldne in zgodaj popoldne, nikoli zvečer! Sponzorji nadaljevank so bili proizvajalci mila, pralnih praškov in podobnih gospodinjskih zadev (P&G, Colgate-Palmolive,..), od tod tudi ime soap (ang. milo) nadaljevanke. Odlično oglaševanje, kajne!?

Za te nadaljevanke je značilno, da prikazujejo vsakdanjik posameznika, širšega kroga družine ali sodelavcev, odnosov med njimi, zapletov, prevar, nenadnih preobratov, slučajnih srečanj, maščevanj, intrig, reševanja življenj v zadnjem trenutku in raznih deus ex machina razpletov. Sestavni del št. 1 teh nadaljevank pa je nedvomno titsti suspance, da se epizoda konča v kritičnem trenutku in da gledalec komaj čaka naslednji del, da bo videl razplet.
Take so tudi telenovele (tele + novela – lahko bi rekli televizijski roman), le da izhajajo iz Južne Amerike, premorejo večje število privlačnih eksotičnih lepotic, da v njih nastopajo izjemno bogati liki in temeljijo na ljubezenskih zgodbah, najbolj važno pa je, hehe, da so krajše in ne toliko... nategujejo. Pa tudi, ko se končajo, se končajo. Telenovele trajajo povprečno 120 do 150 delov, ameriške žajfe pa so, lahko rečem, no limits :), to pa je, mislim da glavna razlika med tema dvema zvrstema.
Obstajajo nadaljevanke, ki trajajo cela desetletja! Gotovo ste že slišali za Dallas. Ali pa All my Children, (Vsi moji otroci, predvaja Kanal A) in The Bold an the Beautiful, ki na italijanski televiziji teče že od mojega četrtega razreda, se pravi od leta 1988, 1989! Tu so še pionirji: General Hospital, The Young and the Restless (Mladi in nemirni, tudi videno pri nas), Santa Barbara, in še in še.

Sama sicer nisem bila nikoli simpatizerka teh nadaljevank. Smešno se mi je zdelo, ko so začeli na POP TV predvajati telenovele in so slovenske gospodinje, in tudi negospodinje, znorele in sprožile pravi boom s temi nadaljevankami. Toliko, da je Slovenijo obiskala Leticia Calderon aka Esmeralda, in toliko, da je v tistem obdobju, ko je bila na sporedu, kar 10 mam dalo novorojenkam enako ime kot ga je nosila slepa junakinja v solzavi nadaljevanki. (vir: SURS)

Najbolj nelogično mi je to, da so nadaljevanke na sporedu cel dan. (Nanašam se na POP TV). Ok, saj smo razjasnili: žajfe so namenjene gospodinjam. Ampak – termin gospodinja ni od 14h do 19h, ne? Boste rekli: »Saj so ponovitve naslednji dan dopoldne!« Ja. Točno. Vidite kje je štos?
Ob 8.30 začnejo in trajajo do 19h, minus dva krat TV prodaja, minus ena ura (od dneva odvisno) programa za kosilo in minus Ricky Lake. Skupaj minus časa: dve uri in pol! Ne verjamete? Hehe...

Potem pa se je zgodilo da sem šla na Kubo, 2005, in nisem znala komunicirat z domačini, italijanščina in angleščina pa mi nista prav nič pomagali. Do sedaj sem se z angleščino vedno lepo znašla na potovanjih. Tu pa nič! Jaz sem pa od Kube želela odnest malo več kot samo spomin na lepe plaže.
V "No hablo Espanol" paket je spadalo tudi izkoriščanje s strani domačinov. Ponekod podvojene cene, ponekod zaračunane stvari, za katere se sploh ne računa in podobne drobne goljufije. Ki človeka ne razjezijo ker so mu izmaknili 10 centov, pač pa ga razjezi dejstvo, da ga oberejo zaradi neznanja jezika! Obljubila sem si, da me naslednje leto ne bojo več tako prinašali okrog. In spremljanje telenovele je postalo del načrta Kuba 2006.
Telenovela je bila odlična začetna stopnja učenja španščine! Jezik je tukaj slovnično preprost in (glede na plehkost TV zvrsti) tudi vsebinsko nezahteven. Ok, ok, priznam, je res, da sem v prednosti, ker znam italijanščino, a vendar – stavim da poznate koga, ki se je iz telenovel naučil vsaj nekaj besed ali fraz. Besame, te quiero, mi amor, in podobne 

Skratka, se je izplačalo, vam povem! Pa čeprav sem ji namenila le kake pol ure na dan, dva- ali trikrat na teden. Praktično. Brezplačno. Ob dobri volji gledalca in obilici prostega časa je tečaj možen tudi več ur na dan. Hehe.

Da sklenem: kljub brezveznemu sranju znajo bit telenovele tudi koristne ;)

Samo Tebi, Tix!

Uffff, upam da nisi slabo spal, ker si mislil, da te čaka kak grd mail od mene, tako kot si sicer navajen. Baje...
...

Glej, jaz se nočem kregat s tabo (kot sem ti povedala včeraj/predvčerajšnjim), in zato sem izbrala opcijo, da se raje umaknem. Vem, da je blo nenavadno, zate, vendar ... hehe... ni prvič! Zato tudi komentar "me ne poznaš, zato ker me nočeš (s)poznat". In zato tudi sporočilo "Love is made when it's meant to be made".
Z mano ni treba igrat machota (v smislu "always ready to fuck"). Zato sem raje šla. Ker ti ni bilo do seksa. Ne vem zakaj, in tudi ni važno. Vedno je važna samo komunikacija, Tix.
In tega ne štekaš. Nočeš štekat. Zato sem ti kupila Tisto knijigo. Ker po ovinkih nisi razumel.

...

Jst te mam tako močno rada, da včasih kar boli. Mogoče, da sem jaz tista, ki se ne zna izrazit, ampak razumi, da te mam 8 na 8 rada! Za zmeraj, no matter what. Ljubezen do tebe je bolj "pure" kot ljubezen do fanta. Je tako močna, da se je ne da izrazit. Vsaj ne tako, da bi ti razumel.
In jaz vem, da imaš ti rad mene, čeprav "po tvoje".

Ok, da preidem k bistvu: Pyl, jaz ne vem, na kak način ti povedat, ker sem ti že toooooolko krat. Ampak: če je kaj, k ti teži, mi moraš povedat. Jaz nimam vedno potrpljenja/feelinga štekat, kdaj si slabovoljček in kdaj ne. Bi mi bilo všeč ti pomagat, al pa samo poslušat, če bi imel kako težavo. Pa čeprav bi bila "samo" ta v zvezi z "biti socio v Scuola Sci".
Ammmm... Sva dovolj časa skupaj da se nama ni treba delat fina in ... jaz to opcijo pridno izkoriščam, ko ti rečem, na primer, da sem živčna.
In da so moja mnenja zaradi PMS mogoče zgrešena. Hihi.... Primer, pač.

Razumi tisto finto od prej. Da sem kar šla. Ma sej ni bla finta. Žalostno, ampak... imam raje, da me napizdiš drugi dan!
Ker te takega, kot si bil prej, ne morem gledat. Prenašat.
Sori za egocentrizem.

Nama manjka veliko za zaživet (fizično in čustveno) skupaj, veš?
Samo, fora je v tem, da imam jaz voljo to nadgrajevat, in se trudit, ti pa.... ammm...... ne vem!?!!

Bi mi bilo močno škoda zavreč to, kar imava. Samo zaradi banalnih misunderstandingov. Ampak, je tudi res to, da - al sva oba za to - al pa nič!

Je res, da sem te poklicala prej, ko sem končala delat, k mi ni bilo treba. In je tudi res, da si se javil, zato, ker si tako hotel. Tako si tudi sam rekel. Zato se navezujem na uno izjavo od prej ... da ti ni treba igrat machota z mano, če si utrujen.

Anyway, vedi, še enkrat, da te imam infinity rada, no matter what, tudi če greva narazen. Pure, brezpogojno!

Mislim, da sem uštekala, da je ljubezen, konc koncev, eno veliko egoistično čustvo. Vsaj zame. Nobeden mi ne more vzet tistega, kar čutim do tebe. Nikoli. Tudi, če kdaj ne bova skupaj.

Še vedno pa stojim za tem, da ... me ne poznaš.
Ker me nočeš pozat. Ker se mi zdi, da deep deep inside me nočeš poznat, ker sem tisto obratno, kar pričakuješ od tvoje žene.
Ker nočeš vedet, kje / kdaj / s kom / kako sem.
Ker nočeš razmet, da so stvari, katerim se ne bom nikoli odpovedala.
Ker bi me rad spremenil.

In mene se ne da spremenit. Tako kot tebe ne. Zato te imam (tako) rada.

Love U.

Sovica Oka je vesela!

Razlogi za veselje so...

1. ... da me je vzornik pisanja/bloganja, dodal v njegov "Clickroll"!
Hvala! Mi je v čast, Volk, in sem prav ponosna!

2. ... da tako hitro napredujem z oblikovanjem strani in mi je uspelo dodat ikonco sove pred URL naslov mojega gnezda ;)

Računalniške peripetije Sovice Oke

1000€ prihrankov, kolikor sem jih v za to namenjeni kuverti zbirala za dopust, sem preusmerila v nakup prenosnega računalnika. Investicija se je izkazala za nadvse uspešno, saj sem končno prepustila hišni računalnik mami, da lahko igra pasjanso, kadar hoče. In sestri, ki me je vedno preganjala z računalnika, češ da stalno visim na njem samo jaz.

Začelo se je s tem, da sem izselila računalnik iz moje sobe, ker me je motilo, če ga je kdo drugi hotel uporabljat ravno, ko sem jaz spala. Predstavljajte si: sobota, poldne. Ob 7.30 sem prišla iz nočne in šla spat, nekaj ur kasneje pa me zbudi klikanje miške! Gotovo veste, kak grozen zvok je »tik-tik-ti-tik...« ko človek zlaga karte pri solitaire-u!?! Ja, taka živčna budnica pokvari človeku cel dan. Tudi tipkanje seminarske naloge (in moja sestra tipka hitro), človeka znervira. Vendar sem po nekaj tednih začela pogrešat internet v sobi. Tisto možnost, da ko ob 2h končajo program vse televizije, lahko še malo posurfaš po internetu, brez da bi zapustil toplo sobo.

In sem se odločila da si kupim prenosnika. Po šestih mesecih raziskovanja trga v zvezi s cenami in modeli sem se le odločila. Računalo sem dobila po ugodni ceni in vsa vesela sem se prvih nekaj dni ukvarjala samo in izključno z njim. Najhuje je bilo, ko sem morala it delat. 8 ur brez moje nove igrače! Nepredstavljivo, ampak sem preživela.

Po začetni navdušenosti pa sem ugotovila da ne dela levi zvočnik, da DVD pekač zapisuje samo na CD plošče, ne pa tudi DVD. Res, da nisem ekspert za hardware, ampak to že razumem, bi moral DVD-RW-DL zapisovat na DVD-je, ne? Poleg tega sem ugotovila, da bi USB-je raje imela pri strani in ne zadaj, prav tako bi bilo zaželeno imet več tipk za hiter dostop do, na primer uravnavanja glasnosti zvočnika.

Ampak, kljub temu je računalnik pridno mlel in zadovoljeval moje potrebe in zahteve. Glasbo itak poslušam preko slušalk ali tako, da prenosnik priklopim na stolp. Tako tistega levega zvočnika niti nisem pogrešala. DVD pekača tudi nisem rabila, ampak... Ampak je šlo eno leto mimo in jaz sem se spomnila, da bi bil čas, da ga nesem v popravilo, dokler še velja garancija.

Preko emaila sem kontaktirala trgovino, v kateri sem kupila mojo igračko. Kupljen je bil v Italiji, jaz pa sem bila prepričana (izkušnje pač), da bi ga v Sloveniji prej popravili in sem zato pisala tipu v trgovino. Spraševala sem ga, če lahko uveljavljam garancijo v Sloveniji. Človek me zelo »na suho« odslovi, češ da imajo vsi računalniki, kupljeni pri njem, mednarodno garancijo. Hmmm... Največja težava je bila ta, da sem imela za »garancijo« preprost račun, še bolj kot tisti, ki ga dobite v trgovini. Na tem, mojem, sploh ni bilo napisanega artikla, samo naslov trgovine, znesek in datum izdaje računa. Verjemite, s tako garancijo mi je bilo nerodno se prikazat pri pooblaščenem serviserju pri nas. In sem poizkusila. Prijazen zastopnik mi je odpisal, naj prinesem pokazat mašinco in račun ter da bomo videli, kaj se da uštimat. Pustila sem ga tam in čakala. Končno je prišel mail, v katerem mi je serviser sporočil, da je vse ok in da bom dobila nov zvočnik in novo DVD-RW enoto. Seveda sem bila vesela in vprašala, ali se da zamenjat posamezne tipke. Moram povedat, da je tale firbec nemirni od Sovice, izpulil tipko »k«, da bi videl, ali se da tipkovnico razstavit in očistit, tako kot tisto navadno. In je firbec videl, da je sistem malo bolj kompliciran in ... je ugotovil, da ne zna zložit tipke »k« nazaj. Zato je za vzorec, da bo videl, kako jo sestavit, razmontiral še desno smerno tipko »->«. In, uganite: Sovica je 4 mesece tipkala brez k-ja in ->!

Da se vrnem k servisiranju: po nekaj pink – ponk mailih »vprašanje-odgovor«, odgovora v zvezi s tipkami nisem dobila, sem pa dobila mail, v katerem so mi razložili, da so prišli skoraj vsi deli. Skoraj vsi? Ammm... A nista bila samo zvočnik in pekač?
Na servisu so kar naročili nov komplet tipk in jih montirali! Ko sem jim napisala, da sem samo VPRAŠALA, ali se dajo zamenjat posamezne tipke in koliko bi to stalo, mi je prijazen serviser napisal, da jih bom dobila zastonj, ker so me pustili toliko časa čakat (3 tedne). Da pa moram še čakat, ker so zamenjali zvočnik, in ugotovili, da tudi matična plošča ne dela. OMG! In to naj bi bil moj dober nakup! Heh, saj polovica stvari ne dela!


Skratka, namesto prvotnih napak zvočnika in pekača, sta se listi pridružila še tipke in matična plošča! Obljubili so mi, da me obvestijo, ko bojo vsi deli v Sloveniji. Vendar je trajalo dooooolgo časa in še me niso poklicali. In sem spet pisala mail. Kar težko mi je bilo... Kar naprej sem jim kaj pisala...

Ampak se je le zgodilo... V začetku junija sem dobila mojo miško nazaj in ... dela! Kot nova ! Popravek: še bolj kot nova! ;)

Zvok je odličen, pekač je celo Light Scribe(!) verzija, nova matična pa ne povzroča več zmrzovanj na vsake pol ure.


Zdaj mi je pa že nerodno jim spet pisat in težit. Računalnik je prevzel moj prijatelj. Mi ga je prinesel, zraven pa nobenega papirja, razen potrdila, da je bil sprejet v popravila. Ufff... res mi je nerodno, ampak... a jim moram jaz povedat, kako se to dela? Ali se jaz motim, ko mislim, da bi morala zraven dobiti dokumentacijo v zvezi z novo matično in pekačem? Ali tukaj zraven ne spadajo instalacijski CD-ji in garancije, s tem, da so to novi kosi (in bi morala bit garancija avtomatsko podaljšana – za ti dve stvari)?

Ker veliko šarim po datotekah, katere PC laik ne bi smel tikat, se velikokrat zgodi, da izbrišem gonilnike in druge pomembne sistemske datoteke... Saj se bom skušala držat stran od teh stvari, ma vseeno – prej ali slej jih bom potrebovala! Vem!


Sovražim to, da moram spet pisat in jih nadlegovat! Pa tako so se potrudili!!!



Vaša Tech razpoložena Sova

Delam, delaš, dela, delamo, delate, delajo

Čez eno uro grem delat. Ob 19h. Česte prebirali dosedanje prispevke, vam je jasno, da nisem zaposlena in niti ne delam preko študentskega servisa. Sem doma in pišem diplomo. Skratka, sem brezposelna, vsake toliko pa skočim prijatelju na pomoč. Govorimo o gostinstvu. Ki mi prinese 100, 200, tudi 300€ na mesec. Neto, neobdavčenih. Skratka, »črnih«.

Bi si morala še uredit frizuro, ampak se mi je zdelo bolj pomembno napisat ta post, v slučaju da kdo bere ;). Hecam se. Moram izkoristit začetniško navdahnjenost nove blogerke.

Hotela sem deliti z vami to razliko, kako je, če si navajen veliko delat (Sovica pred oktobrom 2006) in malo / nič delat (od oktobra do danes). Prej sem oddelala tistih 15 do 20 dni na mesec, ampak kljub temu, da ni bil ravno poln urnik, vam povem, da je bilo včasih precej naporno prenašat (nekatere) težke casinojevske goste. Če temu psihičnemu pritisku dodate še dejstvo, da sem polovico meseca oddelala ponoči, si lahko predstavljate, da je bilo kruto.

Ampak: če verjamete ali ne, mi je danes, 45 minut pred odhodom na delo, po skoraj mesecu fraj, težje, kot pa mi je bilo it v četrto zaporedno nočno. Zakaj? Ker se človek poleni! Saj, ko bom tam, mi ne bo hudo. Bo super muzika, ljudje ne bojo sitni, šef je podobnih let kot jaz in fer. Ampak jaz sem raje za računalnikom in pišem blog?

Razlog za to pisanje tiči v tem, da grem sama sebi na živce, ker si drznem jamrat, da se mi ne da it tja. In se spomnim na prijatelje, znance, ki ob vprašanju »kako je« vedno godrnjajo, da so utrujeni, da imajo zoprne sodelavce in prenizko plačo, da so polni kreditov, da komaj čakajo dopust, in podobno.

Sem že malo pozabila na stavek, ki sem ga nemalokrat omenila takim nergačem, še posebej kakemu gostu, ki se je delal pameten na drugi strani šanka. Zdaj je čas, da se »avtomotiviram« in šibam pod tuš in na delo: Bodi vesela, da lahko delaš, kajti to pomeni, da si zdrava in da s tabo ni nič narobe! Ja, to je ta stavek. Vsake toliko pomislim, kako bi bilo, če bi bila na primer invalid, in bi bila doma, breme domačim. Ali pa, da bi imela kako bolezen, ki bi mi preprečevala delo, ki ga imam rada. Ali pa, da bi bila gluha ali slepa.

Taka razmišljanja je spodbudil Tednik (TVS) pred mnogimi leti, ko je prikazal prispevek o invalidih in njihovih težavah, poudarili pa so, da ne morejo najti dela, čeprav so umsko v redu, in je njihova težava edino, na primer, invalidski voziček.

Prehitel me je čas, ura je 18:26. Šibam in jutri dokončam... Ah, pa saj sem povedala bistvo:

Bodite veseli, da MORATE delat, ker to pomeni, da LAHKO!

Kaj bom pa jaz brala???

Ammm... v zadnje pol leta, recimo da od jeseni 2006, odkar sem začela razmišljat, da bi tudi jaz pisala čisto svoj blog, je končalo pisat ali celo zaprlo in izbrisalo lasten blog kar nekaj meni ljubih piscev...

Sprašujem se, kdaj bo mene doletel tisti trenutek, ko začutiš, da ne želiš več pisat.
Vem, saj sem ravno na začetku, vendar... kaj je tisto, ki pretehta?

Še vedno upam, da se bo Neustavljivi le prikazal nazaj. Kljub včasih "%!?$&@#" pisanju, hehe, sem vedno komaj čakala naslednji dan, da preberem nadaljevanje od prejšnjega dneva. Ne morem govorit o ravno poučnem pisanju, vendar... slovnično odličen, reden in teasing post! Je še kje kdo, ki prav vsak dan ob isti uri objavlja?

Všeč so mi tako osebni blogi in razmišljanja (Volk, Dexter), kot blogi, ki me ažurirajo z dogajanjem po svetu, me nasmejejo z novimi vici (Klemen), naučijo kaj uporabnega (Hapax Legomena) ali so preprosto moje prvo srečanje z blogi (Miss Nymphee) in se jim kar ne morem odpovedat, ker so obred dneva, pred kopalnico in kavo!
Ali je SloScena bloganja na začetku (nova Blogorola, vedno več ponudnikov), ali v zatonu? To pisanje je navdahnilo dejstvo, da je konec mArkedzanijevega Secreta... Škoda!

Zdi se mi, da je vedno več blogov, ki svoje pisanje le izkoriščajo za izživljanje v prijetni senci anonimnosti.
Ampak: resnično ne more bit prav vsak bloger. Ok, priznam, lahko piše prav vsak, saj je, konec koncev, govora o dnevniških zapisih! Se popravljam: ne more bit vsak KAKOVOSTEN bloger!

Pogumno naprej, vsi v Sovini Bl*Oka*roli! Da bom imela še kaj brat! ;)

Just testing...

Totalno me je zasvojil blog svet, pa ne zaradi pisanja prispevkov. Zaradi tega, ker me je potegnilo noter dejstvo, da je tooooliko možnosti urejanja bloga! Obožujem učenje, in obožujem nove informacije! Sove so pač radovedne, ne? :) Če se le malo znajdeš in imaš voljo (ter čas, seveda), se učenje v zvezi s html-ji in podobnim, nikoli ne konča! Fascinantno!!!

Cele dneve sem iskala, kako na Bloggerju narediti, da je na glavni strani viden samo začetek posta, če bralca pritegne, pa lahko klikne na "beri dalje" oz. "read more" in dostopa do celotnega posta. Torej, kliknite vendar!! :)

Se smejete, verjetno, ampak vam povem, da ni bilo lahko:

1. Sploh nisem vedela, kako se temu reče

2. Ko sem si pri iskanju pomagala z izrazi "text wrap" in "read more", sem končno naletela na nekaj nasvetov, ampak, glej smolo - vsi nasveti so bili za vse mogoče platforme in ponudnike in ... razen Bloggerja! Damn!

3. Končno sem ugotovila, da se temu reče Expandable post summary.

4. Ugotovila sem tudi, da sem cel čas hodila okoli riti v žep, saj so bila navodila (in izraz) cel čas na voljo na Bloggerjevih straneh za pomoč uporabniku.

5. Ker se mi ne sanja o html svetu, mi Bloggerjeva pomoč ni prav nič pomagala :)

Skratka, prisurfam do tega naslova in, v nasprotju z Bloggerjevim pomočnikom, končno uspem spravit tisti "read more..." na stran. AMPAK - hehe, "read more..." se mi postavi na konec posta in ne tja, kamor bi jaz hotela, se pravi ZA PRVIM ODSTAVKOM POSTA. Skratka, tale post nastaja kot testiranje zadeve, ali bo uspelo ali ne. Še naprej sledim navodilom. ... No, da vidimo?

UPDATE @ 20:40 I DID IT!!! Prosim, bodite veseli zame ;). Še malo bo treba preštudirat pisave in prazne prostore, ampak... Jeeee!

p.s. upam, da to ne povzroča da se kje/komu osvežuje kar koli, ker ... haha, je bilo do sedaj enih 30 osvežitev. sorry! :p

Iskanje pozornosti?

Pred nekaj dnevi sem odgovorila na vprašanje na forumu STA, Študentske potovalne agencije. Ponavadi se mi ljubi na veliko pisat, če le kaj vem o temi.

Danes pogledam, če je na forumu kaj novega. In kaj vidim? Vidim, da je moj post nekdo totalno spljuval in poziva bralce, naj ga ne upoštevajo! Moja napaka je bila ta, da sem zaokrožila valuto. Ampak... dejmo malo tolerance, no, saj nismo na borzi... :)

Primerjajte prvotno napisane cene in tiste, ki sem jih kasneje popravila, po prijazni opombi Alana... in se nasmejte, kako ljudje iščejo pozornost in/ker bi radi bili pomembni:

Copy + paste s foruma STA, 5.6.2007 @ 20.00


niki - kuba
Koliko denarja zadošča za 3 tedensko potepanje po Kubi? Zasledila sem namreč veliko nasprotujočih informacij o cenah na Kubi. Kakšne so cene prevozov in ali cca 1000 eurov zadošča?
Hvala za odgovore!
30. 05. 2007 @10:28:38

s.o. - Re: kuba
samo nekaj cen, za pokušino, kar se spomnim od maja 2006. 1 CUC (konvertibilni peso) = 1$. Na banki zamenjaj Evre v CUC, ne nosit USD! € je zelo zelo močen!
* prenočišča casa particular 20 - 25$/sobo*
* pločevinka cocacole/fante/spritea v trgovini 1$, nacionalne pijače cola/naranja/chachito pa 0.55$*
* zajtrk na plaži v VRA (kava, sok, popečen toast z maslom, tortilla) cca. 2.5$*kosilo/večerja (riba/piščanec, pomfri/riž) 5-...$
*avtobus VRA - HAV 10$*
*vstopnina v diskoteke 1.5$*
*rent a skuter 20 - 25$/dan*
*sirov sendvič, cheese burger, pizza v fast food-u "El Rapido" manj kot 1$*
*sladoled (uvožen) tudi do 2.5$*
*jastog v casi particular 10$*
*30 min interneta 5$, odvisno kje*
*steklenica Havane Club Anejo Blanco 3.65$ v trgovini, malo več v diskoteki, pijejo jo s Sprite-om, ostale pijače iz uvoza stanejo podobno kot v SLO, se pravi od 15$ naprej. približno!*
*vrečka žemljic v pekarni 0.20$*
*uhani, prstani, zapestnice na stojnicah cca. 3S, kubanska zastava 20$*
... Skratka, postaja drago, vendar je vredno! Je pa res, da večina Kubancev (predvsem natakarji, prodajalci) vidijo turista kot "walking dollar". V restavraciji na Maleconu (HAV) sem preračunala, da bo račun 11$, natakar pa prinese račun 14$ in pove, da je to "postrežnina". Tako da... dejte prej vprašat, ali je že vključena v ceno. Drobiž vedno preštejte pred njimi. V trgovini obvezno preračunajte vse, preden pridete na blagajno, saj radi zaračunajo nekaj zraven, kar gre kasneje v žep :)
... Saj jim človek ne zameri, ker nimajo nič in nam ni težko pustit 1$ napitnine, vendar te včasih res spravi ob živce, ker te hočejo povsod prinest okrog.
... S sabo obvezno obvezno obvezno tampone in pribor za manikuro! :)
!Buena suerte! ;)
01. 06. 2007 @01:37:40

alan - Re: kuba
za s.o.:
a mi laho lepo prosim navedes v kateri menjalnici so ti dali 1 cuc za 1 usd?
pišeš NETOČNE informacije, stara moja!
tudi bi me zanimalo v kateri diskoteki je bila vstopnina 1,5 cuc, prav tako kje je to na kubi 30 minut internet 5 cuc...
moj nasvet je da post od s.a. ne upoštevate.
sicer pa, kakor hočete...
01. 06. 2007 @15:24:56

s.o. - Re: kuba
@Niki,
oprosti ker sem z netočnimi informacijami skoraj zaj*bala tvoje potovanje. Sporočam ti popravljene cene:
* prenočišča casa particular 18.6 - 23.25$/sobo * pločevinka cocacole/fante/spritea v trgovini 0.93$, nacionalne pijače cola/naranja/chachito pa 0.51$* zajtrk na plaži v VRA (kava, sok, popečen toast z maslom, tortilla) cca. 2.3$*kosilo/večerja (riba/piščanec, pomfri/riž) 4.65-...$*avtobus VRA - HAV 9.3$*vstopnina v diskoteke 1.4$*rent a skuter ... isto kot prenočišča*sirov sendvič, cheese burger, pizza v fast food-u "El Rapido" manj kot 1$*sladoled (uvožen) tudi do 2.5$*jastog v casi particular 9.3$*30 min interneta 5$, odvisno kje*steklenica Havane Club Anejo Blanco 3.4$ približno!*vrečka žemljic v pekarni 0.19$*uhani, prstani, zapestnice na stojnicah cca. 2.79$, kubanska zastava 18.6$*

Kot sem že prejšnjič napisala, so cene zelo odvisne od kraja. Prejšnjič sem ob nekaterih cenah tudi napisala "približno" in "cca". Skratka, 1000€ , kar je bil tudi moj budget za 3 tedne, je dovolj. Sva potovali v dveh, tako da so stroški za prenočevanje/os. prepolovljeni.
Upam, da bo potovanje uspelo. Ko se vrneš, pa le napiši, kako je bilo s cenami ;)
Pozdravček
05. 06. 2007 @14:12:06

s.o. - Re: kuba
@Alan:
- V nobeni menjalnici nisem menjala USD, ker jih nisem nesla s sabo. Menjala sem EUR. Tako sem svetovala tudi Niki.
- Vstopnina 1.5CUC je bila v Santa Clari, diskoteki Primavera in Carishow
- Internet je bil 5€/30 min v Trinidadu
Strinjam se s tabo, da nisem navedla točnih informacij. Sem tudi napisala, da so cene PRIBLIŽNE. In sem tudi napisala, da te velikokrat nadrsajo. Od tod gotovo tudi variacija cen. In variacija cen gre tudi na jezik - bolj ko znaš, manj si te bojo upali ogoljufat. In obratno.
Vsekakor pa - my fault, če tako hočeš. Svetujem ti, da drugič raje napišeš: "Moja izkušnja je pa taka..." in tam poveš, kako si TI doživel Kubo, čeprav bojo cene drugačne od tistih, ki sem jih jaz navedla. Toliko v vednost.
LP
05. 06. 2007 @14:30:02


Update, 6.6.2007 @ 14:00


alan - Re: kuba
najhujše je to da so nekatere cene, ki si jih navedla, totalna IZJEMA, recimo vstopnina v diskoteke je minimalno 5 cuc, če si ti šla v santa clari za 1,5 cuc gre res za izjemo.
Poleg tega, za 1 usd nikjer na kubi ne boš dobil 1 cuc, to je bila res napačna informacija. Je pa res da se za 1 euro dobi približno 1 cuc (to je pa cca trideset odstotkov več kot za usd)
ampak ok, vem da nisi imela nobenih slabih namenov, vse ok, lep pozdrav
06. 06. 2007 @10:49:40

s.o. - Re: kuba
@Alan:
oglasil si na tem forumu, nisi pa odgovoril Niki na vprašanje... Zdaj je že mene začelo zanimat, kake cene si ti "doživel" :)
Na Kubo se odpravljam jeseni, tretjič. Do sedaj sem vedno potovala samo do Trinidada, zato naprej od tega kraja ne poznam cen in sklepam, da je razlika. Napiši, koliko drago ali koliko poceni Kubo poznaš ti!
Tnx, pozdrav!
06. 06. 2007 @12:31:39


p.s.: No, v vednost: 1CUC = 0.93USD in ne 1USD, kot sem jaz napisala! ;)

Blog under construction

... PAGE UNDER CONSTRUCTION ... IZDELAVA STRANI V TEKU ...

Barve:
Torej, zahotelo se mi je drugačnih barv na blogu. Trenutno sem v fazi spreminjanja pisav iz svetlo sive (ki je prej lepo izgledala na temnomodri podlagi) v temno, da bo berljiva na novi, svetli podlagi.

Nova predloga:
Ker sem ugotovila, da pišem precej dolge poste, posledično lepše izgledajo na taki predlogi ki sega čez čim več strani. In to je to...

Ostalo:
Že prejšnji dan sem se pritoževala nad mojim (ne)znanjem urejanja strani, da ti pa v "editorju" noče zamenjat barve pisave, je prav adijo! In tako sem se odločila, da vse poste ROČNO popravljam v dobrem starem MS Wordu in jih spet objavim tukaj.
Zaradi dolgih postov iščem zadevo, ki na glavni strani objavi le del besedila posta, če pa bralca zanima vsebina, klikne na "beri dalje" ... ufff...

Potrpljenje, prosim ;)