Domišljija v kuhinji

Čez kako leto se želim smejat na moj račun, da kako se mi je zdelo fajn moje včerajšnje malo, a uporabno kuhinjsko odkritje. In ker veliko jamram, in poleg tega moja največja jamranja še objavijo na Drugem Svetu, naj bo tokrat post brez pritoževanja.

Sem si pripravljala toast. In se mi ni dalo čakat, da se maslo malo razpusti, da postane mehko. Jezijo me kosi in koščki trdega masla, ki se jih ne da enakomerno namazat na kruh.
(Lahko se smejete, lahko me ne berete več, lahko me vržete iz blogrolla. Bom razumela.
Vem, da bo tudi vam prišlo prav. Prej ali slej. Tudi če se zdaj smejete. Boste še hvaležni, ko boste dragi ali dragemu delali večerjo in hoteli izpast profiji. Prosim, nič žaljivih komentarjev :))

Namesto nad glavo, so se bolanemu umu Sovice Oke prižgale žarnice v očeh. Ker je videl lupilec za krompir v bližini, med umazano posodo. Um je vodil roko, da je vzela lupilec, in z njim z občutkom podrsela po kocki še trdega masla.
Rezultat je bil fantastičen: ravno prav debele oziroma tanke rezinice masla!
Tega nisem videla niti pri kuharjih, ko so potrebovali na tanko narezane lističe masla za dekoracije. Nekaj so se mučili z navadnim nožem. Uspeh je bil odvisen od spretnosti kuharja, seveda.

Če pa ste to že preizkusili, vzamem nazaj občutek genialnosti, v katerem se v mislih valjam še zdaj.
Ampak pustite me uživat vsaj še malo...

Dodano, 1.12.2007

Na banki

Jaz se še kako zavedam, da je delo s strankami naporno. V vseh dosedanjih službah sem se bojevala na prvi frontni liniji, direktno s sitnimi ljudmi. Kar v živo, nobenih telefonov, nobenih mejlov, nobenih: "Počakajte trenutek, pokličem šefa."
Ko sem bila v kateri službi še sveža, toliko, da si nisem upala stegnit jezika, sem se nasmehnila, povesila ušesca, se naredila majhno, nebogljeno, kdaj tudi neumno, in rekla: "Oprostite, sem nova..." In eni so odreagirali z obžalovanjem, da so me nahrulili, drugi so zmagoslavno uživali v nerodnem položaju uboge Sovice, tretji so še bolj bentili.

To pa ne pomeni, da mora uslužbenec, ker je nov, delat stranke neumne.
In ne toleriram samo tega, da se nekdo dela, da ve, čeprav nima pojma.
Če mi priznate, da ne veste, (in da se boste pozanimali), vam je oproščeno.

Hotela sem položit denar na banki. In dobiti potrdilo o stanju po pologu, da je na računu več kot xxx €. Tip izvede polog, narobe natipka potrdilo, ki sem ga mu morala jaz narekovat, po tem, ko je na računalniku iskal že narejene predloge(!), in ko da kolegici papir za podpisat, ona ugotovi, da kar je on pravkar naredil, v bistvu ne bi smel, ker teoretično ni mogel, čeprav praktično ja.

(Ne, ne, niste nič prebrali narobe, in ni vam treba brat še enkrat prejšnjega odstavka. Tukaj sem bila tudi jaz že zmedena.)

Ker je račun blokiran, je rekla ona. Ampak ker oni opolnoči vse odblokirajo, je ostal neblokiran, ker so ga pozabili spet blokirati.
(Stopnja zmedenosti še večja)

Aaaa? Blokiran? Prosim? Kaaaj? Kako? Zakaj? Od kdaj?

Sploh nisem vedela, ali spraševati o njihovi nesposobnosti in pozabljivosti v zvezi s tem, da so pač zaj., ali spraševat, kaj mi je storiti za rešit celotno situacijo.

Prvič v življenju mi ni bilo nerodno, da so za menoj v vrsti ta pogovor poslušali tudi drugi ljudje. Predstavljajte si: majhna vaška banka, smrtna tišina, nobene glasbene podlage, nobene množice ljudi, ki bi govorili na glas, in s tem zakamuflirali "naj-bi-bili-tajni" pogovore o bančnih računih, stanju, žicanju za kredite, in podobnem. Za nameček pa še par parov radovednih ušes, našpičenih, kar se je dalo. Kar pa obstaja tudi v mestih, vem, in ne samo na vasi.

Tišina, in vsi so poslušali moje razlaganje, da kako je možno, če nisem dobila domov nobenega obvestila. Blokada TRR-ja pa res ni kar tako, ane?
Še vedno malo zmedena in z WTF izrazom na obrazu, s pospešenim bitjem srca in nenadno shock/shame polivko sem se vseeno delala mirno. Vprašala sem, kaj naj naredim. Tisti klasični: And now what? Butast, nemočen, obupan.
Ja, je rekel tamali, da lahko račun odblokirajo le na NKBM v Mariboru, da oni ne morejo nič pomagat. Da naj grem na DURS, če mam tam kake... khm... neporavnane račune.

Še to sem uspela izvedet, da je račun blokiran že cel mesec. (Zanimivo, evra petinštirideset, nadomestila za vodenje računa pa se ne blokira skupaj z računom, a?!)

Danes sem se psihično pripravila na meni zoprno opravilo: telefoniranje. In s tem povezanimi živčnimi uradniki po davčnih uradih, bankah in podobnih ustanovah.
Presenečenje: vsi so bili prijazni! Na Davčni niso vedeli za nič. Ammm... čakajte malo: če davčna ne ve, ali imam dolgove do države, kdo bo vedel???
Ampak kaj, ko so me podajali naprej kot žogo, prevezovali in dajali nove telefonske številke. Dokler me ni gospod, ki je bil očitno ravno na malici, ko sem v strahu klicala, poklical nazaj. Z naglasom iz Idrije. Hehe, ne vem, če veste, kako je to slišat. Simpatično hudo. Hudo simpatično. Pojasnim mu problem in mi prijazno odgovori, da moram samo plačat Tisto in račun bo odblokiran. Prijazno mi je pojasnil tudi, kaj je Tisto. Je bila kazen od Policije. 41€, ki je prerasla v 61, zaradi stroškov nevemčesa. Gospod je še dodal, da bi morali na banki to vedet, še posebej na matični, da imajo vse podatke! (In to mi povejo po tem, ko sem govorila s skoraj vsemi davčnimi uslužbenci na Dursu in jih brezveze gnjavila??? )

Ni bilo prav tako lahko, kot je povedal Idrčan, in naslednja info točka v obliki (čuden dan, ampak že spet) prijazne gospe mi je povedala ves preprost postopek, le da se ga ne da izvesti danes, saj je bilo čez 15. uro. Pridite jutri, je rekla, in se z nasmeškom poslovila.

Kljub temu, da je moja krivda, da so mi blokirali TRR, mislim, da bom zamenjala matično banko. Toliko, kot se zdi, da je komot, ker je blizu, v vasi, toliko se ponavadi tolčem po glavi, ker ima urnik do 12h in potem od 15h do 17h. Ostale banke v okolici pa so odprte nonstop, do 18h.

Pa saj jim ne zamerim urnika, a taka neusposobljenost in nevednost nista opravičljiva in še: tak spodrsljaj se ni zgodil prvič. Pravzaprav jih mam že poln kufer. Draga vaška banka: Adijo! (Violeta Tomič @ Najšibkejši člen)

22.11.2007

22.11.2007 # 1

Nisem še dopolnila 7 let, in se je zgodilo, da je umrla pranona, v zavidljivi starosti 91 let. Lepo, spokojno, in prav zaradi nje sem si zaželela, da bi rada tudi sama umrla kot ona. Stara, a vedra, in predvsem – zdrava do zadnjega. Saj se je ne spomnim prav dobro, ampak spomini nanjo so tako bogati in polni hvaležnosti. Poleg tega, da je po osemdesetem pazila dva majhna poprčka, mene in sestro, medtem ko so bili starši v službi, mi je podarila nekaj, kar… za vse ostalo je Mastercard, če me razumete, in če lahko v naj-bi-bil-resen zapis vnesem kanček humorja.

Torej, v njenem naročju sem se naučila brati. Cicibana, z velikimi tiskanimi črkami, kakopak. Ampak dovolj impresivno za družino, da sem jim pri petih letih že gladko brala tekst. Moja mama ni verjela, da berem. Mislila je, da sem si zapomnila besedilo, in ga recitirala na pamet, zraven pa se delala, da berem. Tako, malo za šalo. Ampak sem jih presenetila, in na mamino prijetno osuplost, ko mi je obrnila stran, in izzivajoče rekla, naj preberem tisto besedilo, res brala. Gladko, in z občutkom za vejice in pike.

Torej, pranona je umrla nekega pomladnega dne in v vsem otroškem strahu pred smrtjo, ki je seveda izviral iz grozljivk in ostalih filmov, sem se bala. Prav nekaj mesecev pred njeno smrtjo sem si za Dedka Mraza želela 3 stvari, od katerih je bila taglavna (in zavedala sem se tega) čarobna palčka. Spraševala sem se, zakaj si, hudiča, potem želim ostali dve stvari, če pa lahko vsemogočna paličica pričara tudi žige in 6 Barbie in 7 Kenov (eno Barbie sem že imela in vse sem hotela popariti. Ne sprašujte zakaj; tudi sama ne vem). Čarobna palčka ne bi imela funkcij Aladinove svetilke in niti Zlate ribice, ki izpolnjuje tri, tudi najbolj bizarne želje. Čarobno palčko bi izkoristila samo za eno željo: biti nesmrtna.

Smrti sem se bala, ker sem jo predstavljala kot neko stanje da se še vedno zavedaš, in da si ujet nekje v… nekje, pač. Nekje, kjer ne moreš vplivati na nič. Nekje, kjer opazuješ z vrha in spremeniš mnenje o osebi, ki si jo cenil, prav tako kot spremeniš mnenje o tistem, ki si ga zaničeval. Ugotoviš, da so največje kače tisti najbližji. In obratno.

Smrt je bila tesno povezana s nočjo, temnim delom dneva. In duhovi. Kljub razlagam, da so duhovi znotraj votli, okrog pa jih ni nič, teorija o duhovih ni pomagala. Sanjala sem o dušah, ujetih v onostranstvu, o mejah med počivališčem dobrih in tistih slabih, in o tistih, ki so zaradi tega ali onega razloga obstali vmes.

Radovednica sem šla v sobo k noni, in se trezno, premišljeno hotela soočiti s truplom, približala telesu, ki je ležal tam. Tako spokojno in mirno. Kot da bi spala. Kot vsak dan, ko sem jo videla, ko je že zaspala ali pa, ko se še ni zbudila. Malo bolj bleda je bila. Je to to, sem se spraševala, ko mi je srce bilo zaradi adrenalina, ker so mi prepovedali hodit k mrtvi noni.
Ampak tako, kot sem rada odkrivala pred časom zakopane mačke in ptičke, in buljila v razkrajajoča trupla, že prežrta z belimi pra- črvi, tako sem želela videti kako zgleda mrtev človek. In sem šla, pogledat nono.

Bleda, mirna, spokojna. Se spomnite?
Ni bilo dovolj.

Po spominu detektivske serije sem ji odprla oči, z namenom, da bi videla, ali ima res manj prekrvljene žile v očeh. Bleda sled krvi.

Na pogrebu nisem smela bit prisotna. Ker so me starši zaupali v varstvo, ker je bil ubogi otrok premajhen za take stvari.


22.11.07 / #2

Danes je moj način soočenja s smrtjo precej drugačen.

Čarobno paličico je zamenjala želja - vsake toliko - da ko vidim zvezdni utrinek, si zaželim, da bi bili vsi moji bližnji zdravi, in da bi umrla, ko bo moj čas, srečno.
Umrla srečno. Kakšen oksimoron.

Ugotovila sem, da si ne želim umreti stara, in da me ne zanima prihodnost naslednjih generacij, kako bodo uredili okoljske probleme. In podobne floskule, ki jih kvasijo po TV.
Zaželela sem si umreti naravne smrti, samo da je hitro in brez bolečin. Kakšen kliše, kako neizvirno.

Ko hodim sama kje po cesti, se ne bojim, da bi me napadli roparji ali posiljevalci. Bojim se zablodelih duš. Tistih, ki jih ne moreš brcnit, čeprav obvladaš kako borilno veščino, in tistih, ki jih ne moreš pošpricat s solzilcem. Tistih, ki te hodijo strašit ob nočeh polne lune, ob katerih strah najlažje zamaskiraš z žuri do jutra. In ki so izstopili iz fantazije, s podporo knjig o resničnih dogodkih reinkarnacije ali pojavljanja duhov.

Prav zato strah pred smrtjo. Pred smrtjo drugih, ne sebe.
Pred strahom, da so res “nekje tam zgoraj” in “da te gledajo”.
In varujejo.

V prvo ne verjamem, v drugo upam, pravzaprav, ZAupam.


22.11.07 / #3

Tokrat mislim, da sem bila pripravljena.
Žalostno, ampak res: črni scenariji so pomagali. Obrnili so vrstni red vršitve, ampak so bili dobro zastavljeni. Toliko, da mi pomagajo.

Klic je bil rutinski.
Le malce drugačen je bil zven njenega glasu.
Človek čuti, če je v nadaljevanju dobra ali slaba novica.

V manj kot pol ure smo bili tam. Ležal je tam, tako kot je padel. Čakajoč na dežurnega zdravnika, da potrdi smrt. Pod glavo je imel blazine, tako kot da je še živ, da bi ležal čimbolj udobno. Kot da je važno. Kot da ga bo kasneje (haha) bolel vrat.
Kljub vsem C.S.I. scenam se mi je zdelo naravno se ga dokaknit. Mrtvega človeka sem videla samo enkrat. Ne, da je bilo neprijetno. tokrat je bilo absurdno.

Neverjetno.

Nesprejemljivo.



23.11.07 / #4

Srečna, da je minilo v nekaj sekundah, sem si oddahnila.

Ne poznam nobenega, vsaj ne moje starosti, da bi imel še vse štiri stare starše žive.
Eden je pač moral biti prvi.
Morbidno?

Začenja se odštevanje.

Še enkrat: morbidno?


Presenečena nad lastno ne-žalostjo nad dogodkom, sem se začela spraševati, kaj je narobe z mano in mojimi čustvi. Prijatelj me je potolažil z dejstvom, da nisem dolžna biti žalostna, in da vsak doživlja žalost po svoje.

Razmišljam, in kolebam med tem, ali se s tem, da grem čistit, tolažim ali pa čiščenje nima veze z mojim načinom prebolevanja krivic, žalosti, razočaranj in ostalih negativnih občutkov. (Ste vedeli, da je jeza pozitivno čustvo?)

Rezultat je bil fenomenalen. Minimalni detajli očiščeni. Haha, zanimivo pri meni je to, da tega ne skrivam; da vsi v hiši vejo, da me morajo, ko čistim, pustiti pri miru; kajti takrat je res nekaj narobe.

Živele razmetane sobe in omare!

Čistila sem cel dan.
Jemala čiščenje tal kot katarzo, in brisanje oken kot nadgradnjo te katarze.

Ni pomagalo.

Da bi vsaj bila tako patetična, in čustvena, in jokala cel dan.

Nono je bil točno tak, kot pred dvajsetimi leti njegova mama, moja pranona. Pač, bled. Ampak še vedno On. Moj nono. Tisti od vedno. S katerim sem še nekaj dni nazaj govorila in mu dala poljub v slovo, kot vedno, ko smo se pozdravili. Kot da ni nič. Kot da nismo vedeli, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Toliko resno, da ali danes , ali jutri.

Stopnja žalosti predvidena:
Nona, ljubezen njegovega življenja, s katero sta praznovala 55 let poroke lani, je bila … preprosto, in tako iskreno, kot jaz ne morem čutit… žalostna. Zbiram pogum, da ji rečem, da

“Nona, ti si ga imela tako rada, da raje ti trpiš, ker je šel pred tabo, kot da bi ga videla žalostnega, ker bi te on videl odit pred njim.”

Ne razumem žalosti.
Kadar jokam, pomeni, da sem jezna. Večinoma zaradi krivice.

Saj pravim: še vedno zbiram pogum za povedat tisto noni…



23.11.07 / #5

Sožalja so se mi zdela smešna, čeprav sem prvič v življenju razumela, da nekateri na pogreb resnično ne pridejo samo zato, da bi bili številka ali da bi opravili zoprno dolžnost.

Popoldne sem končno našla melodijo, ki me bo, nehote, spominjala na ta dogodek.
Preprosto, se je pojavila v oglasu za neko oddajo na POP in to, da sem si zapomnila nekaj besed teksta, je bilo dovolj, da sem jo našla na Googlu. Nehote. Besedilo nima zveze, melodija pa. Taka, primerna za te dni, za te dogodke. Melanholična, žalosta, pravkar se vrti (v najmanj dvajseto).

Mad World.

Nekoliko neumno sem se počutila, ko sem ugotovila, da gre za soundtrack iz filma Donnie Darko, film, ki sem ga tolikokrat preskočila na videomatu. Pač, ocenjujem po prvem vtisu.
In mi ni bil všeč.

In se tudi zmotim.

Dobro, ga imam. Komad.
Škoda, lepo in romantično, da ob taki priložnosti, ampak je zasedel polovico mojih misli danes.



23.11.07 / #6

Torej, smrt je samoumevna, normalna, naravna.
V naši družbi taka, da jo je treba objokovat.
V drugih pač ne.
Ampak to ni izgovor.

V jok me spravljajo situacije kot so videti nono, kako trezno in umirjeno zahteva, kljub nemoči, da še zadnjič poljubi njenega dragega. Fantje iz pogrebnega servisa rutinsko, a čutno, odprejo vrata in … vratca in... dovolijo noni, da se približa in na glavo poljubi ljubezen njenega življenja. “Adijo, zlati moj, adijo…” mu reče.

Je bila ljubezen na prvi pogled. Od osnovne šole, do včeraj.

In takrat me strese. Zaradi nje. Ker ne vem, koliko bo zdržala brez njega.

Je umrl, umrla od žalosti, pravijo, ko gre eden za drugim, v kratkem času...

Drobni užitki

Droben užitek je to,

da greš pod vroč tuš, da zamegliš ogledalo, da je tvoja koža vsa rdeča od vroče vode, da se je prah na kopalniških elementih spremenil v umazanijo zaradi vse pare, da ti na drugi strani vrat težijo da pridi že enkrat iz kopalnice, da ti je medtem zvonil telefon, ti pa si po dolgem času nisi sekiral, da bi napol nag skakal bo butast gsm, da se spomniš poletja, ko med tuširanjem gledaš v stropni svetilki nabran mrčes, da te ne briga za količino iztočene vode, da boš zavarovanje za avto že nekako plačal, da ti ni žal, da si pravkar porabil drag šampon za lase, da se zaviješ v po mehčalcu dišeč kopalni plašček, da prižgeš radio, in da slišiš pesem, ki te spomni na lepe trenutke,

in da greš ves vroč in z mokrimi lasmi samo v plaščku ven, na balkon, na minus ena, da opazuješ, kako se kadi s tebe, in da ti je kljub ohlajujočem telesu toplo pri srcu, ker ti je nekdo polepšal dan.

Can't you see,
life's easy
if you consider things
from another point of view...

O beračenju

V naših krajih je beračev, tistih tapravih, ki razcapani in umazani prosijo, malo. Ali jih sploh ni. Ali jih samo jaz ne vidim, ker ždim doma.

Več ali manj se mi smilijo, in vedno znova, ko jih vidim, sem kar malo jezna na uboge pare, ki mi poslabšajo dan, zato, ker sitnarijo za denar. Ali polepšajo, če jim kaj dam. Vseeno pa vedno ostane tisti grenak občutek, da obstajajo. In se sprašujem, kaj se jim je zgodilo v življenju, da so tako obupali.

Sem ne štejem džankijev. Teh je v Novi Gorici kar nekaj in na živce mi gre, da se zadržujejo na sredi parka in se obnašajo, kot da so tam na sprehodu in svežem zraku. Kar malo prepotentno. A o njih drugič.

Srečanje z beračem predstavlja zame stres. Stres zato, ker mi dotični ne gre iz glave še ves dan. Seveda je odvisno od mojega počutja: so dnevi, ko se mi smilijo in mi je žal za njih. In so dnevi, ko prihajam iz banke, ali kake podobne ustanove, kjer so me razpi... z nesposobnostjo opravljanja svojega dela, in tako nastradajo berači.
Ali jim kaj dam, je odvisno od njihovega zdravstvenega stanja. Težko je verjeti, da si zdrav štiridesetletnik ne more poiskati prav nobene službe. (Zamenjajte ne more z noče.) Izbral je drugačen življenjski stil, in srečen on, ker ga ne briga za nič drugega kot za preživetje.

Najbolj hudo mi je bilo gledati brezdomce po svetu. Brezdomec v Združenih državah je resnično brez-dom-ec, medtem ko naši, nekateri, seveda, živijo doma, pri starših. Toliko, da prespijo in pojejo kosilo, nažicajo nekaj drobiža od mamine penzije. Čez dan pa na ulice, pohajkovat s pivskimi kompanjoni. Takih, zares potrebnih petstotaka tolarjev, ki bi ga porabili za kruh, in ne za ceneno vino, sem pri nas videla le malo. In da sem le imela, sem dala.

V Ljubljani se mi je enkrat utrgalo, kar se zna zgodit, če sem lačna. Tudi jaz sem imela krizno obdobje. Pravkar sem vložila vse moje prihranke, delala vsak dan, tudi ob vikendih, ob tem pa se nekajkrat na teden vozila v več kot sto kilometrov oddaljeno šolo. Za 400 tisoč tolarsko šolnino. Ki sem jo sama plačevala. In takrat je šlo čez rob.
Na poti v Noč in dan, po tunin sendvič, je svetlobo na koncu tunela lakote prekinil mladenič, ki je prosil za sto ali dvesto tolarjev. Ampak me ni dobil v pravem trenutku, o ne... Da je bil njegov pristop simpatičen, sem definirala šele kasneje, ko sem se nehala tresti. Na kraju zločina sem ga imela za čisto zjb v glavo in znorela. Ok, res sem imela naporen dan, in ne morem reči, da sem se olajšala - s tem da sem ga nadrla. A vseeno, se je slišalo tako dobro, da sem zdravemu, polenjenemu človeku moje starosti povedala, da če lahko delam jaz, lahko tudi on. Ostalih ostrih besed se ne spomnim. Še vedno na moj vljuden način, a upam da je bolelo. Vsaj malo špiknilo.

To je bilo pred leti.
Po tem sem videla še veliko beračev, kvazi beračev. Wannabe beračev. Ljudi, ki so izkoriščali slabo vest ljudi, saj veste, v stilu če mu ne dam nič denarja, se lahko za kazen zgodi tudi meni nekaj takega v življenju.
Videla sem majhne otroke, s tistimi velikimi žalostnimi očmi, ki so prosili za drobiž. Sovir mi ni pustil, da jim dam denar. Kasneje sem ugotovila, zakaj. Ker so bili tudi ti mali, navidez nedolžni otroci, male barabe, ki so se za vogalom nesramno režali in med seboj tekmovali, kdo je dobil več.

Podobno je bilo z bratcem in sestrico narodnosti bližnjega vzhoda, ko sta z jokajočim glasom prosila za denar in prodajala neke fotografije z božjimi podobicami. Da sta siroti, brez staršev, sta rekla. S sestro sva se že skoraj omehčali, dokler se nisem spomnila, da imam prazno denarnico, denar pa pri sestri. In sem pokazala, revežem, denarnico: "Glejta, nimava prav nič, če ne bi vama dali!" Kar malo razočarana sta odšla. Nobenega sledu več o jokajočem in prosečem glasu. Kot bi odrezal.
Čez dobro uro sva videli tamala dva, skupaj z ostalimi pajdaši. Prešerni nasmeški na njihovih obrazih niso kazali na nobeno trpljenje ali žalost. Prej veselje, ko so si delili plen.

Težko mi je, da zaradi takih izkoriščevalcev ne bom dala zares potrebnemu. V dokumentarni oddaji TVS sem poslušala izpoved električarja, ki bi službo lahko dobil brez težav. Ampak se mu ne da, je rekel, in da mu je ljubše, in lažje, za denar prositi tujce na cesti.

Zmaga pa invalid brez nog na Andrejevem sejmu v Gorici. Popoldne smo šli mimo njega, sedečega ob stojnicah, in eden od druščine mu je dal deset tisoč lir, današnjih pet evrov.
Saj se še spomnite tistega občutka danes sem naredil nekaj dobrega za sočloveka?
No, potem pa si predstavljajte izraz na vašem obrazu, ko bi ob koncu sejma šli spet mimo njega, in videli, kako vstane, se preobleče v svileno srajčko, pospravi nabran denar, in se odpelje s kombijem.

Puzzles

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem s kom debatirala in bila začudena, kako lahko obstaja oseba, ki misli prav enako kot jaz o nečem. Tako enako, da je prav identično. In če sem sprva navdušena nad tem, češ, glej glej, kaka podobnost in kompatibilnost v mnenjih, se kasneje zavem, da je mnenje te osebe v bistvu - moje!


Po tem večinoma ne sledim več debati, ker razmišljam o tem, kdaj sem to rekla in če sem te besede uporabila pri tej osebi, ki stoji v tistem trenutku pred mano.

In sem jim nadela ime: sestavljanke, puzzles. Ker je njihova osebnost sestavljena iz mnogih delčkov osebnosti drugih ljudi.

Ni skrivnost, da želimo v določenem krogu ljudi ugajati, biti sprejeti, da nam ni vseeno, kaj si o nas mislijo za nas pomembni ljudje. A vendar - za takšno ceno? Da namesto svojih mnenj in prepričanj prisvajajo tuja in jih naprej prodajajo za lastna? In ravno tukaj se zafrknejo, očitno, ker si moje besede tako zelo prisvojijo, da pozabijo, da jih ponavljajo - sami avtorici.

Boste rekli, da kdo hudiča mislim da sem, in da je prav mogoče, da ima kdo tako mnenje kot ga imam sama. Hja, seveda, do tu vse OK, težava je v tem, da se zgodi, da za opis nekega dogodka uporabim specifične besede, in pazli potem ponovijo z istimi besedami! Ah, kaj z istimi besedami - nekdo mi je nekoč hotel prodat celo sam dogodek, ki sem ga doživela sama, kot da ga je doživel dotični!

Pravijo, da lepo pišem. Tudi, da se lepo izražam. In ravno zato vem, kakšne besede uporabljam za opis določenega dogodka. O politiki vem bolj malo, zato ne šminkarim s tujkami, ki jih ne poznam prav dobro. Pri psihologiji si upam malo več, in ko omenim pse Pavlova*, vem, o čem govorim. Če sem o neki zadevi prebrala, ali slišala o tem in onem, ne skušam prodat mnenja vira mojih informacij kot da je moje lastno, pač pa rečem, da sem slišala, prebrala,... Če mi povejo stvar, o kateri ne vem nič, sem vesela in sogovorniku tudi povem, da sem vesela, da sem izvedela nekaj novega. Ne bom pa prodajala informacij o pomembnosti izvornih celic kot da sem iz tega doktorirala ali jaz odkrila zadevo in da, posledično, vem največ o tem.

Sem kar žalostna za te ljudi, ker imam občutek, da oportunistično bleknejo nekaj, kar jim pride v določenem trenutku prav, ali se jim zdi kul izustit neko besedo, frazo, ki so jo slišali in - se je pač lepo slišala. Ali pa se vlečejo ven, ker ne poznajo dobro zadeve, o kateri teče beseda. In ne bojo za nič na svetu priznali, da pač ne vejo. To je vendar pod častjo.

In ko še bolj razmišljam, ugotovim, da če povzemajo mnenje o nečem z besedami drugih, očitno nimajo lastnega mnenja. In da ko govorijo z menoj, očitno iz njihovih ust prihaja tuja beseda.

In tako se vprašam, kdo pravzaprav je ta oseba, ki stoji pred mano in govori o...
Hmmm...


--------------------------------------------------------------------------------------------------
* Eksperiment, ki ga je izvedel Ivan Pavlov s psi: Postavil je hrano pred psa, pozvonil in počakal, da so se mu pocedile sline. To je ponavljal nekaj časa. Naposled se je zgodilo to, da so se psu pocedile sline že samo, če je zaslišal zvonec. (vir)

Primula je bila prima!

Hja, kaj čmo... Bomo pač izkoristili, da Blogger/Blogspot dovoljuje objave za nazaj, naprej, ...

To o Martinovem moram napisat, če bo kdo slučajno zašel v Novo Gorico in si zaželel nekaj dobrega pojesti v lepem ambientu. Če ste taki kot jaz, jeste tudi z očmi, in pri meni ne pomaga, da je hrana ekstra dobra, če je prt na mizi strgan ali stokrat prešit, natakar pa v kavbojkah z včerajšnjega žura.

Med restavracijami, ki so prišle v finale za večerjo, smo še štiri gosi (ostanimo v terminologiji, ki pritiče dnevu martinovanja), odločile za restavracijo, kjer nismo še bile.
Strateškemu načrtovanju budgeta je sledila prijateljičina opazka, da kaj pa če imajo cenik brez cen, po tem, ko smo odločile, da je proračun 50€, in da bo padla v vodo tista tehnika, da stopnjo lakote prilagodiš cenam.

Ambient restavracije Primula jemlje dih. Velik, prostoren, zračen, minimalističen, romantičen, topel, prijazen. Ni nam ušlo prijetno spoznanje, da so za razliko od večine lokalov, mize postavljene precej daleč ena od druge, tako da človeku ni potrebno prisilno poslušat pogovora pri sosednji mizi.

Sicer zgrešeni, (pre)sladki penini za aperitiv, je sledila simpatična hladna predjed v obliki špinačno-lososovega kolesca v hladni omaki.

Zdaj pa bi radi naročili. Natakar prijazno razlaga možnosti... Natakar razlaga? Zakaj že? Zato ker ni jedilnega lista, cenika! Aaaaaaa! Na hitro smo se zmenile, kdo ima Eurocard in kakšni so limiti enkratnega plačila, pač, just in case...

In pogumno naročale carpaccio in belo vino. Natakarjev čut, da nismo žene nogometašev, nam je šel na roko, saj je popolnoma razumel, da smo se prišle malo zabavat, ne pa kazat, katera si je upala povabit v takšno, tako drago restavracijo. Prijazno je ponudil, da nam morske dobrote razdeli na štiri krožnike in tako dobimo malo vsega.
Kljub strahu, da morsko pomeni drago, smo jedle odlično kombinacijo hobotnice, kapesante, kalamarov, škampa in nekaj drugih školjk. Tako dobro, da nam je bilo čisto vseeno, kolikšen račun bo na koncu. Ves čas so nam prijazno hodili natakat vino in dopolnili posodo za vino, ko je bila steklenica v njej prazna. Pozorno!

Sladici sem se odločno odpovedala, ker je tudi sicer ne jem, z izjemami glede na razpoloženje. Sem rekla, da bom raje en jeger. Ampak sem po prihodu iz veceja ugotovila, da je imela ena izmed treh udeleženk idejo, da nam predstavi njen top digestiv. In tako smo poplaknili večerjo z Grand Marnier likerjem, ki je služil za grenčico. (Je ekstremno sladek, mimogrede)

OK, in zdaj, ta-da-da-daaaaam moment: čakanje na šok za račun.
Ki se je spremenil v vzklik prijateljice, ki ga je prva pregledala: 4 pogrinjki, 4 penine, 4 predjedi I., 4 predjedi II., 4 glavne morske jedi, 1,5 litra vina, 0.5 l Radenske in 0.5 l vode, 4 digestivi. Skupaj 86 €. Deljeno štiri. Oddahnile smo si.

Zadovoljne s postrežbo in ceno smo si obljubile da moramo ponovit, pod pogojem, da bo delal isti natakar.

Pa se je samo posmejal, tako malo sramežljivo...

Uniforme

Pred časom sem bila obsedena s policisti, zaradi uniforme.

Potem je ta obsedenost poniknila.

In danes spet vzklila na tekmovanju v streljanju, kjer je bilo med udeleženci približno polovica seksi temnomodrih uniformirancev.

Mat'r!

O odpadkih

Nekaj dni nazaj sem sesala avto. In v žepu vrat našla nekaj tednov star olupek od banane. Saj sadne ogrizke in olupke ponavadi vržem skozi okno, a le, kadar je to mogoče. To pomeni, da če bom v križišču ravno dokončala jabolko, ga ne bom odvrgla prav tam. (Kaj pa jem sredi križišča?!?!) In tako zadevo odstranim iz avta kasneje, ali doma. Ali pa sploh ne in potem najdem že skoraj kompost v žepu vrat. In koliko krat ne poberem štoparjev prav zaradi tega, ker me je sram, da imam tako nasmeten avto.

To ni nobena ekologija in skrb za okolje. Saj ne, da me ne briga za okolje, a vendar: nimam srca vreč smeti kamor pač pride!
Doma v zadnjem času sortiramo odpadke: papir in karton vržemo na ogenj, steklo odnašamo v zaboje za steklo, kosovne odpadke zbiramo zraven hiše, z izgovorom, da moramo naročiti kombi da jih odpelje. To ponavljamo že leta, tako da imamo doma kar en mini odpad, hehe. Edino, kar nosimo v kontejner, so odpadki iz kuhinje.

Razpiiiiiip me to, da vsakič, ko grem po pošto v nabiralnik, zavijem z očmi, kajti skoraj praviloma tam blizu nabiralnika leži kakšna na novo odvržena škatlica cigaretov. Na drugi strani zida, ki ločuje parcelo od ceste, je polmetrski pas trave, ki služi za pločnik. In smetišče za voznike, ki se jim zdi priročno vreč iz avta odpadke. Ja, prav lepo. Se voziš in smeti odvržeš nekomu pred hišo. Čeprav je to samo pokajen čik. Ma smo normalni?

Me ima, da bi te ljudi zasledovala in jim "vrnila" smeti pred njihovo hišo...

Odtenki čokoladne barve

Ker vem, da so fotografije las modelov, ki nastopajo na škatlah za barvanje las, računalniško narejene, jim pač ne verjamem. Ampak:

bi prosila, da vsaj definirajo, da izraz čokoladna barva, katero sem kupila in s katero sem se danes pobarvala, označuje temno, jedilno čokolado, in ne tiste mlečne!


(Na srečo Sovirja sem temnejša)

Tiskana Blogorola: jaz pa mislim...

... da je tisk prispevkov iz blog sveta dobra ideja. 

City Magazine vzamem, recimo, zelo rada, če ga le kje vidim, in da je prav na dosegu roke. Koliko krat mi je prišel prav, ko sem ga, odvrženega, našla v čakalnici zdravstvenega doma, in si tako skrajšala čas. In niti ni šlo toliko za krajšanje časa, kot pa za to, da nisi zdolgočasen, ne veš kaj počet in kam gledat, in na koncu opazuješ stene ali oglasna sporočila farmacevtskih družb. S tem, da to lahko počneš nekaj minut. Potem se presenetiš, kako buljiš v nasproti sedečega, da te postane kar malo sram.

In sem pomislila, oziraje na ves cirkus, ki ga zganjajo v zvezi s tiskano Blogorolo, da kako bi bilo fino brat eno tako stvar v čakalnici, ali pa medtem, ko kadilski odvisneži grejo ven iz kavarne na en čik. Ti pa si sam, tam, pri mizi. In seveda začneš brskat po telefonu. Da ne bi zgledal kot zgoraj napisano, v čakalnici. Stene, pa to...
Če bi bil en tak časopisek nekje v bližini, bi ga z veseljem uporabila. In tudi nesla domov!

Še bolj pa me navdušuje to, da bi bili objavljeni prispevki od blogerjev, ki jih še ne poznam, in vem, da bi na tak način odkrila kakšnega všečnega pisca. Dejstvo je, da je e-Blogorola pač tam in čaka, da klikneš na najnovejši, najbolje ocenjen, naj... prispevek. Velikokrat izbiram branje samo zaradi imena. Velikokrat kliknem na prispevek, ki ima privlačen naslov. Velikokrat se zmotim, ko blog ocenjujem po imenu in mislim da je zanimiv, pa ni. In seveda obratno. V tiskani Blogoroli bralec nima te možnosti. Prispevki so tam in v tistem trenutku. Pred bralcem je tekst in seveda bo prebral najbolj zanimive objave. Če še ne bo na vrsti pri zdravniku, bo prisiljen brati dalje in tako mogoče spodbudi željo: "Jaz bi pa tudi pisal!". Ali približa neblogerjem svet bloganja in
blogerjev, kjer čaka na "talent scout" odkritje veliko dobrih avtorjev.
Ali pa preprosto samo skrajša čas.

Te dni berem pljuvanja čez to idejo, o tiskani verziji Blogorole.
Če nam ne bo všeč, je pač ne bomo brali, kajne? Ne mi pa z okoljevarstvenim sranjem o brezvezni porabi papirja...

En dan z malo spanja

Dragi dnevnik!

Včeraj je bil naporen dan.

Zaspala sem nekaj pred drugo uro zjutraj. Od neprijetnega občutka, ker ne vem, kaj je to bujenje, budilka in jutro, sem se zbudila ob 2:55 in ugotovila, da imam še skoraj poldrugo uro fore spanja. Ob 4:20 pa je prijetno, potihem začel zvonit alarm na telefonu, ravno toliko naglas, da me je zbudil in ne povzročil šoka. 
Ob 6:05 sem morala biti v Ljubljani.

Čez eno uro sem se že vzpenjala nad Ajdovščino in od tam zagledala dolg in počasen utrinek zvezde. In si seveda hitro nekaj zaželela. Saj res, prav vse želje, ki sem si jih zaželela, ko se je utrnila zvezda, so se mi izpolnile! (Zakaj si vendar ne zaželim tistega Martinovega loto dobitka za milijon evrov?!! :D)

Noč, ki je postajala dan, je bila mirna. Prav taka, da sem se počasi prebudila, tako, na moj način. Brez stresov, brez ljudi, ki hitijo, brez živčnosti. Da bi od Nove Gorice do Ljubljane prižgala radio? Ni govora! Je bilo preveč lepo. Preveč ... samo moj čas. Telefon seveda ne bi zvonil ob taki uri. Razen sestre, ki je preverjala, če sem že na poti in da nisem morda zaspala.

Torej, ob 6:10 sem prispela na železniško postajo v Ljubljano, kjer je že čakala Mia, da jo odpeljem domov. Po poti domov sem zvedela vse o Šri Lanki in najraje bi ji rekla, naj ona spiše en post ali dva, da meni ne bo treba. O potovanju, seveda.
Doma je odprla kovčke in iz njih potegnila dva krat več robe kot jo je nesla s sabo. Čajev nam verjetno ne bo zmanjkalo do leta 2010. Polna hiša lesenih slončkov različne velikosti. In svilenih šalov, ogrinjalc, krpic.
Da ne govorim o dišečih palčkah.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi doma Mia nadaljevala potopisno predavanje, ki ga je začela v avtu. Ampak sem morala, uboga, še vedno šokirana od zgodnje ure bujenja, it pomagat v Goriška Brda stekleničit vino. Dva tisoč smo jih napolnili. Prav vse steklenice so šle skozi moje roke. Uhhh....
Da nisem bila sitna je bilo krivo dejstvo, da sem spala samo dve uri in vstala tako zgodaj. Ker sem bila enostavno preveč apatična, da bi godrnjala. Po kosilu je bilo še slabše. 
Kako ne, če sem morala steklenice prekladat s polnim trebuhom...

Ta moja sitnoba se kaže v različnih oblikah. Kdaj pa kdaj se kar smejem, tudi brez veze, in sem kar bolj simpatična in dobrovoljna kot navadno. Mogoče zato, ker se trudim, da ne bi bila sitna. Ne, bolj verjetno da zato, ker se mi trga od utrujenosti in zaspanosti...
Sovirja sem že obvestila, da sem/bom sitna zvečer, ko se vidiva. Je sprejel izziv. 

Utrujena, in hkrati srečna, sem ob 20h končno prišla domov, in ugotovila, da z mojo fantazijo, to je vroča kopel, ne bo nič. Ker je manjkal ključni element za vročo kopel. Vroča voda, namreč. A sem si vseeno umila lase. Neverjetno: ko misliš, da si na koncu z močmi, te nekaj še kar žene naprej. Pravzaprav, še bolj!

Upajoč, da mi danes le ne bo treba nazaj, na še en horuk polnitve dvatistočih komadov, sem se zvrnila v posteljo in  uživala v planiranju preostalih dveh dneh vikenda. Potem je prišel Sovir... 

In danes sem morala spet it...
(Še dva tisoč...)

Kakor krava z zvoncem

Nisem obsedena z mobilnim telefonom, čeprav ga vedno vzamem s sabo, ko grem iz hiše. Security check: DDTT. Če je to v torbici, lahko grem. Denarnica, dokumenti, telefon, toaletna torbica.

Tale moj mobitel ne zvoni veliko. In tudi lastnica ne kliče dosti. Ker je lažje kot pisat sms, napisat mail. Nobenih omejitev s 160 znaki, nobenih večkratnih pritiskov na eno tipko, da dobiš določeno črko. Ker sem ves čas doma, seveda. Pa tudi drugače nisem bila preveč klepetava. Mesečna poraba... 5 tisoč tolarjev, vključno z naročnino in DDV-jem. (Takrat se predhodniki Itak paketa še nis(m)o pogovarjali za 1 cent na minuto čez vikende...)
Ampak vedno, ko ne vidim klica, je bilo kaj pomembnega in me čez nekaj ur ali dni prijatelji preklinjajo, da zakaj ne spremljam stanja telefona.

Skratka, tale moj telefon je pač nekje po hiši. Ali v sobi, ali v kopalnici, ali na polnilcu (bilo kje), ali v torbici v omari, ali... skratka, zgodi se, da ga potrebujem, ga najdem in vidim izpisan zgrešen klic ali opozorilo na sporočilo, ki je prispelo že pred nekaj urami. In je bilo po možnosti nekaj nujnega. Ponavadi je sicer zakopan pod povštrom, ker je pred nekaj urami služil za budilko. Jaz sem seveda skoraj vedno v prostoru, ki je različen od tistega, kjer je v danem trenutku gsm. Večinoma ga ne najdem in nato kličem s hišnega telefona ter poslušam, kje zvoni. Ne vprašajte: se je že zgodilo, da je zmanjkalo baterije ali da je bil "na tiho". In sem ga iskala tudi 2 dni.

In zdaj se sprašujem, kako bo, če bom imela kdaj službeni telefon. Saj ga ne bom pozabila doma; ampak... Si predstavljate, da bi dežurala doma, da bi telefon v dnevni zvonil, jaz bi bila medtem v kopalnici in ne bi videla nujnega klica? Zelo nadležno, verjetno!
Prav res mi gre na živce tisto stalno pogledovanje telefona. In prav tako tudi, ko drugi to počnejo v moji prisotnosti, recimo na pijači. Pa ne da so dežurni ali kako drugače pomembni.

Naj si telefon obesim okrog vratu, da bo vedno z mano? Potem bom kot krava z ... ah, saj res, saj telefon tudi zvoni, kot kravji zvonec :)