Fovšija?

Znajdem se v situaciji, ko odgovarjam na vprašanje kje si / kaj delaš / si še s sovirjem, in na podobne vljudnostne fraze. Ob tem je neizbežno povedat, da se selim v Italijo. Po začetnem šoku, ki ga omilim s pojasnilom, da je niti-ne štirideset metrov od meje s Slovenijo, sledijo, logično, vprašanja o cenah.

Preračunano, z vsemi popusti, subvencijami, stroški notarjev, priklopa elektrike/vode, jajcanji birokratskega tipa, da pridobiš potrebne dokumente, nova, neopremljena zadeva stane 1.600€/m2. V nasprotju z Novo Gorico (saj veste, niti-ne štirideset metrov stran, čez mejo) z bloki, ki so nastali v zadnjih dveh letih, kjer cena klavstrofobično majhnega stanovanja doseže baje 2.400€ in celo 2.600€.

Čisto vsi, ki sem jim do sedaj opisala pogoje za nakup takega stanovanja, vključno s 26.000 evri subvencije, ki jo "časti" regija Furlanije-Julijske krajine (se mi zdi?), pa morajo na koncu, ko slina iz ust visi nekje med koleni in gležnji, izstrelit tisto strupeno puščico, ki sicer tolažilno deluje na izpraševalca: Ja, ma so pa stroški skorej enkrat višji! (prevod: Budalo, sovica, a ne štekaš da kar prišparaš na kvadratnem metru, boš plačala, ali celo preplačala na stroških življenja v Italiji!)

Kar tolažite se, drage hijene. Verjetno se ne zavedate, da delate isto: kako bi če ne pojasnili odlog plačila, plačila na obroke, kredit, in podobne oblike finančnih "ovinkov"? Kaj je lažje odplačevat: mega kredit za dvesto tisoč evrov ali malo višje zneske na položnicah vsak mesec? Ali niso višje položnice na dolgi rok, recimo 10 ali 15 ali morda celo 20 let v bistvu - kredit?

;)