Misli o globalizaciji

Pustimo ekonomske izraze, s katerimi so nas filali v šoli.

Z besedo globalizacija sem se srečala kot majhna. Ampak nisem še razumela, da se temu reče globalizacija in kaj pravzaprav je to. Fajn mi je bilo, da nama je teta iz Londona prinesla take fensi cunje, meni in sestri. Mami pa take posebne čokolatine ali škatlo piškotov. Ali pa parfum, ki bi si ga še danes ne mogla privoščit. Panthere de Cartier je ostal sinonim za drag špas, topclass, VIP odjemalce, in navsezadnje - bogataše. Še vedno šparam stekleničko, iz katere po več kot petnajstih letih še vedno začutiš London. (Mami se je zdelo butasto)

Cunje so bile res posebne. Vedno iz kvalitetnih materialov, celo toliko kvalitetnih, da še danes (prisežem!!!) nosim roza pižamco na medvedke, ki sem jo dobila pri kakih desetih, mogoče dvanajstih letih. Saj veste, da jih imam 29, ne? Tiste oblekice so tako posebno dišale: po Londonu, sem rekla. In zdelo se mi je tako fino obleč nekaj, za kar sem vedela, da ne bom videla v razredu na sošolkah. Kar ponosna sem bila! S tem, da nisem bila nikoli mahnjena na cunje, prej na flomastre. In barvice!

Danes mi teta prinese iz Londona škatlo čokolatinov. Tako, simbolično. Saj ve, da se Lindte dobi tudi pri nas. Ampak v naši družini je tista škatla ostala simbol za trendy London, noro mesto brez omejitev, sinonim za nekaj eksotičnega, dragega, ekstravagantnega. Za promisedland. Majčke, o katerih sem pisala zgoraj, so bile več ali manj iz Top Shopa, roza pižamca na medvedke je iz Marks & Spencerja. Nič kaj posebnega, ane? Pa vendar!

Po eni strani se veselim tega, da poznam McDonald's. Zdi se mi, da nekako spada v kulturo popotnika, da se - v primeru da ne prenaša hrane na destinaciji - lahko zateče v McD. In čeprav je meni najbližji šele v Vidmu (oziroma v Ljubljani?), se tolažim s tem, da je to konckoncev dobro - kajti mekdonalds jem "samo" nekajkrat na leto.
Po drugi strani mi ni niti malo všeč, da je globalizirani svet tako - globaliziran! Če preskočim ponorele otroke, ki hodijo v šolo tekmovat, kdo ima več, boljše in dražje, ugotovim, da sem tudi sama, kot odrasla, malo zmedena. Verjetno je prav, da ima človek enako trgovino v Ljubljani, Londonu, New Yorku in Madridu in Tokiu. In mogoče tudi to, da so v vseh teh trgovinah cunje zložene enako: ob vhodu tele majčke, na levi steni one hlače, za blagajno pa ličila, moški oddelek pa... [vstavi poljubno]

Jaz pa se utapljam v tej možnosti izbire in nemalokrat se zgodi, da mi je všeč preveč stvari. Ne mislite, da je težava finančnega značaja: zmedena sem, rada bi imela stil, a ugotovim vedno znova, da v neomejenih možnostih izbire pravzaprav preveč vsega. V trgovini je pogosto preveč modelov majčk, preveč modelov črnih majčk, preveč modelov črnih majčk z V-izrezom. Saj veste - ene so bolj telirane, druge manj. Ene so krajše, druge daljše; rokavi črne majčke z V-izrezom so lahko kratki, manj kratki, tričetrt, ali dolgi.
Vsega je povsod preveč. Velika izbira mi otežuje nakupe. Razvajenost, da se V-izrez tiste majčke lušno poda na one čevlje. In da za druge čevlje paše bolj črna majčka - puli! In jaz nisem bolana na cunje!

Prenosnik sem kupovala pol leta. Uganite zakaj? Ker jih je bilo preveč! Se ustavim na bencinski in stojim tam pred hladilnikom: benzinaio bobna s prsti po pultu, ker zapirajo. Uganite kaj je narobe? Prišla sem po vodo. Pa me je zmotil viseč lepljiv listek z oglaševanjem novega okusa vode. In mozgam ali bi poskusila tanov okus (nikakor ne gresta skupaj tista dva okusa, ki sta napisana na etiketi, vsaj, ko si ju skušam predstavljati) ali grem ziheraško na Odo. Da ne govorim o 30+ vonjih mehčalcev, ki sem jih naštela prejšnji teden v trgovini.

Spet. Isto sranje. Preveč izbire. Ki vodi v neodločenost! Preseravanje, če vprašate mene, beseda, ki bi jo slovenski črkovalnik za Firefox komot "posvojil", namesto, da jo podčrta!

Na Kubi nimajo izbire. Tudi veliko drugih držav je nima. Ampak o Kubi lahko govorim iz prve roke. Ravno tako so srečni. Ravno tako se zabavajo, hodijo v šolo ali v službo in pač - preživijo. Spominjajo me name: tisto veselje, tako iskreno, ki veje iz oči Kubanca: hvaležnost, kot sem jo občutila jaz za tisto majčko iz Top Shopa ali pižamco iz Marks & Spencerja. Tako odvisni so od zunanjega sveta! S tem, da smo mi vedno imeli ali Italijo ali Avstrijo zraven, od koder se je dalo vsaj kaj pretihotapit. Čeprav majhno, mičkeno malenkost. Paket kafeta. Kavbojke, baje. Higienske vložke!

Muzikaličnemu Kubancu sem pustila moj mp3 player. Še sto bi jih prinesla tja, glede na stopnjo veselja, ki jo taka igračka za dvajset evrov prinese narodu, ki ne more živet brez glasbe. In kako poceni sem se ob tem počutila: jaz njega "zadovoljim" z dvajsetimi evri, njemu pa je to neprecenljivo! To, da bo lahko imel glasbo v majhni napravci vedno s sabo. In da se bo lahko malo postavljal pred prijatelji, med katerimi je vedno bolj važno, koliko kdo ima. Gigabajtov, D&G-jev, evrov.

Jebenti globalizacijo.
Lahko je to reči, ko živiš v razvitem svetu... Včasih si želim, da bi letalo strmoglavilo na kak samotni otok, v neciviliziran svet, kjer je važno, da preživiš. In si zvečer poješ ob ognju. Nag, ali oblečen v palmine liste in kjer je ogenj privilegij in pitna voda neprecenljiva dobrina. Kjer ne obstaja vprašanje ali boš oblekel zlatočrno ali srebrnočrno kombinacijo za sobotni izhod.