Katastrofa! Tragedija!

Prepričana sem, da je Tomaž Humar umrl na najlepši možen način za njegove pojme. A vendar se me njegova smrt dotakne na zoprn način, in vse prej kot spoštljiv, pa ne zaradi njega samega in njegovih dosežkov. Objave v stilu "kdo bo prvi" me razpiiiiiiiiiipzdijo (zvok cenzure na TV). In točno tako sem izvedela  novico ob 11h soboto. Preko Facebooka. Vsekakor je bil to šok, saj sem verjela, da gre še za en  ponesrečen šov alpinista, ki je povzročil že marsikatero zavijanje oči zaradi dejavuja: "A spet?"

Facebook skupine kova Tomaž Humar - RIP me ne ganejo prav nič. Čeprav bi tako rada, da bi nas oni  na drugem svetu gledali od tam zgoraj, vseeno mislim, da ni tako. Enako kot rečejo za mojo mojo nedavno preminulo nono, da škoda, da ni videla pravnuka. Ravno za mesec sta se zgrešila... Halo?! Pranona ni na oni strani vsa žalostna, da je zamudila pravnuka!

Ok, ok, nisem hotela zaiti...

Smrt pomembne osebe zame izničijo - ali vsaj v veliki meri zmanjšajo - mediji. Danes za dobro jutro pri kosilu kriči z naslovnice Tomaž Humar, in članek, ki je posvečen njemu, na vse možne tragične načine opisuje domneven potek dogodkov. Oja, pogosto se dogaja, da ob senzacionalni novici zavijam z očmi, ker že vidim veselje novinarjev, da bo ob dolgočasnih političnih novicah, in tistih iz gospodarstva, en nov naslov  z oznako "škandal" ali "nesreča" in "tragedija". Verjetno si predstavljate, kateri časopis imam v mislih?

Tomaža Humarja sem si na mogoče neprimeren način izposodila, želim pa kritizirat medije. Rednemu branju sem se popolnoma odpovedala, zavestno. Saj jih tudi prej nisem brala, le če sem koga čakala za kavo. Prav zoprno mi je gledat tiste naslovne, čez pol strani objavljene novice. Res je, tudi novinarji morajo prislužit svoj dopust (za kruh menda imajo?) in njihova naloga je, da naredijo naslov članka čim bolj privlačen, da ga bo potencialni kupec v množici listja v trafiki opazil. Pa vendar, koliko je to prijazno do prizadetih? Prepričana sem, da je le malokdo v stanju žalovanja razpoložen odgovarjat na novinarska vprašanja, ki v lovu za senzacionalno novico marsikdaj preskočijo mejo rahločutnosti. Okej, njihova naloga je informirati. Vendar opažam vedno večjo agresivnost, morda kar tekmovalnost med konkurenco pri objavljanju novic.

Kakorkoli, ubogi Tomaž Humar se mi je zameril, ker že tri dni poslušam in berem (je to neke vrste posilstvo?) samo o njem, tale zapis, ki nastaja že dva dni, pa je dokončno spodbudila naraščajoča številka belomodrega F-prijatelja, ki vztrajno obvešča, da se v skupini množijo virtualni kliki prijateljev, ki žalujejo za njim. Žalujejo? Je potrditveni klik v Facebook skupino žalovanje? Koliko ljudi je sploh vedelo, kdo je Tomaž Humar, vsaj pred letom 2005, ko so ga (prvič) reševali, in je bila velenovica spet na naslovnicah?

Naslednja katastrofa, potres, HnNn virus, požar, vojna, Fritzl? Zgleda kot da bi bili veseli takih novic. Takšne vendar najbolj gredo v prodajo! Ljudje so lačni katastrof in tragedij. Vsaj sklepam. Po tem, da vsi vejo za Fritzla, za to, kdaj je slovenski dan samostojnosti, kdaj pa dan državnosti pa ne ravno vsi!

V tolažbo mi je misel, da mogoče z veseljem berejo o tragedijah drugih, da se katarzično veselijo, da le ni najhuje ne prejemat plače politika ali direktorja, in da so na svetu še druge, hujše stvari, ter da je morda bolje bit povprečen in neviden, kot bogat tajkpizdun, ki ga zasačijo pri kraji in vlačijo po časopisih.