Jaz imam tako rada življenje!
Prijatelj mi je pred nekaj meseci jamral, da zakaj do all good things come to an end. In sem čez nekaj dni našla na nekem blogu kratek in simpatičen odgovor, in mu ga poslala, da se vse lepe stvari končajo zato, da naredijo prostor novim lepim stvarem. (Moram najt ta blog)
Vedno rečem, da je življenje sestavljeno iz hribčkov in dolin in da je lepo prav zaradi dolin, v katerih pristanemo. Takrat nam je hudo. Ampak preden smo prišli v dolino, smo bili na varnem, visokem hribu, kajne, in prej ali slej se zopet povzpnemo nanj. Torej, dokler smo na hribu, ne vemo, kako kur... je bit v dolini, na dnu. In šele takrat znamo cenit življenje na hribčku.
Ravno tako je s soncem in dežjem. Kjer sonce pripeka skoraj 365 dni na leto, ga gotovo niso veseli tako, kot bi ga bili veseli Ljubljančani v zimskih dneh! Zato je prav, da obstajata dež in megla. Ker smo sončka toliko bolj veseli, kadar končno posije!
Kakšna razlika med Sovičinim decembrom in januarjem. Decembra sem bila v deževno-megleni dolini, zdaj pa sem še više od hribčka, od kjer name trenutno sije sonce. Tisto najbolj zaželeno. Prvo spomladansko. Uživam v utrujenosti od 12-urnega delavnika, in v bolečini stopal, ki so cel dan preživele v visokih petah. Stoje. Utrujena glava, polna informacij in že nekajkrat sem se zalotila, da razmišljam v italijanščini, glede na to, da sem tam že osmi dan zaporedoma in da govorim italijansko celih 12 ur. Šest do sedem ur spanja in potem spet. Bolj ko sem utrujena, bolj letim. Manj spim, več je adrenalina.
Ampak paše.
Vsaka bolečina stopal in vsaka neprijazna stranka je vredna dejstva, da tistih 12 ur uživam v tem, da sem se končno premaknila z ničle, in da je moj svet po dolgem času ušel iz okvirja monitorja od računalnika. In po dolgih letih mi komplimenti italijanskih šestdesetletnih sluzavcev božajo ušesa, čeprav bi jim najraje zapičila svinčnik v oči, ko me želijo prepričat, da Slovenija to, Slovenci ono,... Jaz pa jim kimam, se jim smejim, in obenem razmišljam, kako bom, ko bo konec tega tedna, vse to spravila na blog. In pokasirala tistih 500€ za teden prodajanja nasmeškov in prijaznosti.
Življenje, hvala ti za vsako dolino in za vse deževne dni!
Prijatelj mi je pred nekaj meseci jamral, da zakaj do all good things come to an end. In sem čez nekaj dni našla na nekem blogu kratek in simpatičen odgovor, in mu ga poslala, da se vse lepe stvari končajo zato, da naredijo prostor novim lepim stvarem. (Moram najt ta blog)
Vedno rečem, da je življenje sestavljeno iz hribčkov in dolin in da je lepo prav zaradi dolin, v katerih pristanemo. Takrat nam je hudo. Ampak preden smo prišli v dolino, smo bili na varnem, visokem hribu, kajne, in prej ali slej se zopet povzpnemo nanj. Torej, dokler smo na hribu, ne vemo, kako kur... je bit v dolini, na dnu. In šele takrat znamo cenit življenje na hribčku.
Ravno tako je s soncem in dežjem. Kjer sonce pripeka skoraj 365 dni na leto, ga gotovo niso veseli tako, kot bi ga bili veseli Ljubljančani v zimskih dneh! Zato je prav, da obstajata dež in megla. Ker smo sončka toliko bolj veseli, kadar končno posije!
Kakšna razlika med Sovičinim decembrom in januarjem. Decembra sem bila v deževno-megleni dolini, zdaj pa sem še više od hribčka, od kjer name trenutno sije sonce. Tisto najbolj zaželeno. Prvo spomladansko. Uživam v utrujenosti od 12-urnega delavnika, in v bolečini stopal, ki so cel dan preživele v visokih petah. Stoje. Utrujena glava, polna informacij in že nekajkrat sem se zalotila, da razmišljam v italijanščini, glede na to, da sem tam že osmi dan zaporedoma in da govorim italijansko celih 12 ur. Šest do sedem ur spanja in potem spet. Bolj ko sem utrujena, bolj letim. Manj spim, več je adrenalina.
Ampak paše.
Vsaka bolečina stopal in vsaka neprijazna stranka je vredna dejstva, da tistih 12 ur uživam v tem, da sem se končno premaknila z ničle, in da je moj svet po dolgem času ušel iz okvirja monitorja od računalnika. In po dolgih letih mi komplimenti italijanskih šestdesetletnih sluzavcev božajo ušesa, čeprav bi jim najraje zapičila svinčnik v oči, ko me želijo prepričat, da Slovenija to, Slovenci ono,... Jaz pa jim kimam, se jim smejim, in obenem razmišljam, kako bom, ko bo konec tega tedna, vse to spravila na blog. In pokasirala tistih 500€ za teden prodajanja nasmeškov in prijaznosti.
Življenje, hvala ti za vsako dolino in za vse deževne dni!
WOW! Tista izjava, da se lepe stvari končajo zato, da naredijo prostor drugim lepim stvarem je res specialen! Pa imamo odgovor. :)
OdgovoriIzbrišiWaw, zaradi takšnih postov še sama postanem bolj "high", hvala ti :)
OdgovoriIzbrišiDebeli tisk iz prvega odstavka pa sem shranila v možgane.
Jp, življenje je vrtiljak, včasih nam je na njem slabo tako od dobrega kot od slabega. A če ne bruhaš ni feelinga...
OdgovoriIzbrišiVse okrog tistih tvojih hribčkov in dolin me je pripravilo do tega, da »škilim« proti hribom iz svoje pisarne kot kuža proti "zreli" psički sredi obdobja parjenja...ker bi raje imel laptop v naročju nekje na sončku in klel slabo wireless povezavo, kot pa da sem notr in kolnem slabo "sončevo" povezavo in primanjkljaj D vitamina...Amapak…. ne smeš pozabit, da sonce privabi na plan tudi vse tiste kače in kuščarje in polže, ki napolnijo našo ljubo Slovenijo do zadnjega kotička. Med njimi tudi 60 letne Briljantina-Italijane. Si opazila da Italjanom uspe izvohati še tako zakotno in »zahojeno« jaso, kjer poleg nje stoji oštarija in kjer vsaj približno diši po hrani. Mogoče imajo to v genih.?? Ko te že v 1 uri teka na smučeh poderejo 3 Italijani, 2 x te skorajda napičijo na palce, 4 x te spotaknejo, začneš, rahlo nergajoč, ko se odpravljaš proti avtu, razmišljati o tem kako »fajn« bi bilo če bi padal dež in bi se vsi skrivali po hotelih in prekladali po svojih usnjenih kavčih, in jaz bi imel mir in narava sredi Tamar-ja nebi izgledala kot pašnik. Ob 8h je bil sneg bel, mehak, pot mirna in tiha. Prišel sem iskat mir, SONČEK in par minut tišine. Odšel sem nervozen, rahlo depresiven, 4x sem potrobil in 2x skorajda povozil veverico,...zaradi »mičkene« nervoze seveda.
OdgovoriIzbrišiDoma sem si rekel, če bo bog dal, bo naslednji vikend dež. No. Toliko o sončku in hribčkih. Tvoja zgodba je idealna samo pozabila si, da se na teh hričkih gužva še 40 drugih... Tako da odloči se. Hribček s 40 ali dež in ti in hribček..sama ? Blažen dež pravim jaz. LIONHEART
Renton, Beba: Ja, tista misel je svetovna! Upam da bom izbrskala avtorico tega bloga in dala povezavo nanjo!
OdgovoriIzbrišiVprašanje pa izhaja iz pesmi Nelly Furtado - All good things (come to an end) :)
Dicky: heh, ta tvoja misel se odlično poda k temu zapisu!
Levjesrčni: Lool, sem se nasmejala "slabi sončevi povezavi" :)
Drugače pa je bil post mišljen precej bolj egoistično, s temi metaforami v zvezi s soncem/dežjem in hribi/dolinami... Sem imela tak smotan december, torej sem bila v megleno-deževni dolini, januar pa je pravo nasprotje. Tako nekako, kot rečejo: ko ima hudič mlade, jih ima vedno več kot enega. Se pravi, da se ti zdi, da gre vse narobe.
Zdaj sem na hribčku: sem dobre volje, prišel je denar, poštimale so se zadeve, ki so mi povzročale skrbi. Kar naenkrat se je vse obrnilo. Kot da bi novo leto res bilo "novo", v smislu novih začetkov.
Tako da... ja, vidiš: če ne bi bilo slabih trenutkov, ne bi znali cenit tistih talepih. Zato je lepo, da imamo deževne in meglene momente. Ker če ne ne bi znali cenit tistih sončnih.
(Pismo ja, ti 'Taljani... vem, vsepovsod so, haha, tako kot si napisal - samo da je oštarija blizu)
Kako gre že una pesm...Everywhere you go always take the weather with you..
OdgovoriIzbrišiLP!
Kul. Pa uno, da brez dežjani mavrice pa teke reči ... sej če bi šlo pa vse kul in po planu, pa nebi več vedl, kaj je kul in kaj ni :)
OdgovoriIzbriši