Napitnina: pogled z obeh strani šanka

Imam nenavadno prakso v zvezi z napitninami.

Zelo diskriminacijsko, po faci, ocenim ali si zaslužijo ali ne. Ne znajo vsi dobro igrat prijaznosti. In tako se dogaja, da prijazne besede in izrazi na obrazu niso sinhronizirani. Smola - jaz namreč vidim; Enkrat natakar'ca - vedno natakar'ca! (In ponosna na to!)

Vidim, da bi gospodična rada šla na čik, pa ravno nameravam nekaj naročit. In tudi to se začuti, da sem nedobrodošla, čeprav mu bom pomagala zaslužit tisti študentski novčič, ko vstopim v lokal in prepotentni mulc zavije z očmi, pa čeprav samo v mislih. Prav nič ne skriva, da sem mu skalila mir, ki ga je imel do takrat. Med gledanjem filma na prenosniku! Sori, no!

Ne čudim se, da gostinske šole ukinjajo programe za natakarje. Le kdo si želi bit natakar, če ima že beseda tako negativen, prav slabšalen izraz!? Tudi trud za napitnine zna bit poniževalen. Prekleto težko je ostajat prijazen, ko veš, da te imajo za norca. Ker se vse skupaj spusti na osebno raven, in zdi se ti, da so se prišli izživljat nad teboj, in ne samo nad natakarjem.

Najbolj prepotentni gostje so bili najbolj zahtevni. Kako smešno. Verjetno so videli v kakem filmu, ali bolje, v mehiški telenoveli, da bolj ko težiš in zahtevaš od služničadi, bolj se te bojijo in imajo rešpekt do tebe. Taki so ponavadi manjši direktorji, nepomembni, ali pa manj pomembni, in ker se v podjetju niso mogli izkazat kot najboljši, se izživljajo med poslovnim kosilom. Nad strežnim osebjem. In se delajo frajerje pred sodelavci in poslovnimi partnerji.

Jaz se nisem dala. Inteligentna sem bila dovolj, da sem vedela, kje je meja med provociranjem in žaljenjem. Najbolj smešno je bilo, ko je kdo grozil, da bo povedal gospodu L, direktorju. Z največjim nasmeškom in odobravanjem sem ga povabila, naj mu kar pove. In si v mislih predstavljala, kako bo gospod L debelo pogledal, če mu bo sitnoba šel res pravit, kako nesramne natakarice ima. Gospod L namreč ni direktor tistega lokala že najmanj pet let! Auch!

Najodličnejši gostje se ne bodo nikoli pritožili zaradi nepomembnih malenkosti. Vrhunski direktorji, ki so vrhunski predvsem po obnašanju, pridejo na kosila in večerje zaradi poslov in praviloma ne bojo težili niti zaradi ostankov šminke na kozarcu. Mirno bojo prosili za zamenjavo kozarca in ne bodo nahrulili natakarja, naj pokliče upravnika, da se mu pritožijo. Ja, tudi tega sem se naučila od gostov, in tako začela razlikovat med direktorji in Direktorji. Zgodilo se je, da sem, ko je gost že pil iz kozarca, opazila šminko na njem, in hotela kozarec zamenjat. Po opozorilu je tip mirno obrnil kozarec, kjer ni bilo odtisa šminke, in rekel, da če do zdaj ni umrl, ko je ljubčkal ženo, tudi tokrat ne bo umrl od malo šminke. Vsi smo se posmejali in nato sem mu prinesla nov kozarec.

Prav delo na tisti strani šanka, kjer se večina ponavadi nikoli ne znajde, botruje temu, da se drugače obnašam, kadar sem sama gost. Če naletim na nesramno natakarico ali natakarja, mi je v največji užitek pri plačilu računa stisnit tistih nekaj centov v roko, in ji/mu reč: "To je pa za prijaznost!" Garantirano: je vredno pustit napitnino nekomu, ki si je ne zasluži. Tistih nekaj fičnikov je še kako vrednih za videt presenečen in ponižan izraz na obrazu. Gotovo se bo zamislil ali zamislila!

Vsaj jaz sem se, ko so meni tako naredili...