Na zaposlitveni razgovor

Sem imela namen napisat en tak polstrokoven zapis, ki že meji na članek, na temo o zaposlitvenih razgovorih. Še vedno si mislim, da je moj blog kolumna in ne dnevnik...

S Tamalo sva si ob kozarcu vina dajali prav o tem, da informativni razgovor ne bi smel biti razlog za živčnost. Ja, zakaj smo živčni, ko gremo na razgovor? Ali ni trg dela sestavljen iz povpraševanja in ponudbe, kot vsak drugi trg: delodajalec ponavadi povprašuje po določenem profilu človeka, iskalec zaposlitve pa ponuja njegova znanja, sposobnosti in pripravljenost za delo v zameno za plačilo.

Ugotavljam, da sem bila leta nazaj na razgovorih živčna, ker sem preveč prebirala nasvete o tem, kako se obnašati na razgovoru.

In zakaj so me nasveti delali živčno?
Zato, ker mi je bilo logično, da se bom predstavila (jaz prva) tistemu, ki me bo sprejel na razgovoru. Nasveti so namreč svetovali, da ne, da je prav, da se počaka, da ti kadrovik ponudi roko. Hmmm... Nasveti so svetovali tudi, da se moram obleč kakor da bi se potegovala za eno pozicijo višje od tiste, za katero se prijavljam. Kaj pa ko (če) me sprejmejo, kako se bom potem oblačila, če pa nimam desetih kostimov? Nasveti so nadaljevali s stvarmi tipa "Na prvem razgovoru nikar ne sprašujte po višini plače!" Hudiča, a čem tvegat, da že rečem ja, podpišem pogodbo, in nato čakam do naslednjega petnajstega v mesecu, da vidim izpis na plačilni listi? Pišejo še, da je treba bit iskren. Ali je taka iskrenost, da poveš, da si šel z zadnjega delovnega mesta zaradi lastnih principov, torej ponosa, v redu? Ali ne bojo potem mislili, da se zna enako zgoditi tudi pri njih?

Na Zavodu nas "naučili", da delodajalec NE SME vprašati kandidata nekaterih vprašanj. Na primer tega, da kdaj nameravam imeti družino. Zakaj že ne smejo? Je to preveč osebno? Ustavite konje! Tukaj je tudi druga stran, ne samo mi! A se je že kdo vprašal, da je delodajalcu pomembno, da ima opravka s kandidatko, ki se je prišla zaposlit samo zaradi tega, da bo imela finančno krit hrbet za enoletni porodniški? Smo res toliko nefer, da mislimo samo na ugodnosti, ki bi jih radi dobili od zaposlovalca, da pozabljamo, da je to enakovreden trg dam-daš in obratno: daš-dam? Zakaj želimo samo pravice, in pozabljamo na dolžnosti?

Mislim, da ni čudno, da so ljudje na razgovorih živčni. Ne tega, ne onega, pazi to, glej da ne boš tisto,... Lahko se najlepše oblečemo. In imamo najboljše reference. Če delodajalcu ne bomo všeč (še vedno stavim na kemijo), nas ne bo zaposlil. Vsaj jaz ne bi zaposlila profija, ki se med pogovorom ne zna nasmehniti (smile, not laugh).

Je pa ena stvar, za katero sem se odločila bit iskrena na razgovorih. Sicer me še ni doletela, a vendar spremljam na forumih, da je pogosto vprašanje tisto kaj imaš raje, pse ali mačke. Baje iz tega sklepajo, kakšen si, in je to eden izmed kriterijev za ocenit človeka ali je go ali no go. Aja, psa moraš izbrat. Jaz ne. Mačke so mi ljubše kot psi. Fizično in metaforično. Mačka je bolj čista kot pes, bolj fina, in zdi se mi pametnejša. Če za psa velja, da je zvest (ali je v tem štos, torej?), ker tako brezglavo in (oprostite, naivno) sledi gospodarju, za mačke velja da so samosvoje, ane? Hej, to ne pomeni, da ne bom lojalna, torej zvesta podjetju, ampak velja, da bom samostojna! No, bom poročala, če me bo doletelo to vprašanje...


Čas me je prehitel... Nadaljevanje sledi v torek...