Ferrari

Nisem neka pleharca, ampak vseeno mi je lep videt lep avto in občutit kurjo kožo, ki jo povzroči zvok zverine, ki šibne mimo. Če se zadeva imenuje Ferrari, se sline še toliko bolj pocedijo. Zaradi želje po adrenalinu pospeška, ne tisti po lastništvu. Ime Ferrari sem imela rada v Formuli 1 do prihoda neprebavljivega Schumacherja. Za Alesija in Bergerja sem kar nekaj let tiščala pesti in spremljala dirke. (Jaz?! Šport?! Nemogoče!)

V iztekajočem se vikendu je imela Nova Gorica priložnost videt in slišat nekaj takih zverin. Baje dvaindvajset. Ferrariste, ki pridejo vsako leto, sem letos videla bolj od blizu. Stereotip, da je lastnik take macchine vzvišen 'taljanski šestdesetletnik, poln denarja, ne drži. Vsaj kar sem jih imela priložnost spoznat.
Vozniki so bili tako mladi kot starejši, čisto vsi pa so dajali vtis, da je v ferrariju pač lepo se vozit in da so to zgolj izpolnjene sanje in življenjski stil, ne pa preseravanje jaz imam ferrarija!

Ja, točno zato so lastniki večinoma sivolasi šestdesetletni gospodje. Če sem prav razumela enega od njih, mi je rekel, kako se da prit do takega avta: s pol plače ješ, pol jo daš na stran. Dobrovoljček v roza srajci se smejal, ko mi je to razlagal, in pravil, kako je pomembno, da v življenju znaš uživat v stvareh kot so otroci in vnuki.

Za astronavtski pospešek od nič do ... bom morala počakat do kdaj drugič. Kako nesramno matrat tak avto po slabih cestah in kakšna škoda imet tak avto, s katerim lahko hodiš samo na zbore ferraristov nekajkrat na leto, niti ne vsako nedeljo iz mesta.

foto: sovica