Lučko ali denar!

Joj, tale blog bo postal eno samo jamranje v zvezi z nategovanjem kupca.

Prejšnjič sem pisala o "nateganciji" z vzmetnico. Na kupljeno blago in sam nakup sem postala še bolj pozorna po prebiranju mnenj kolegic blogerk Nine in Mojce. Še bolj? No, odvisno od stvari, vendar se ponavadi pozanimam, kaj grem kupit, če to ni spontan nakup. En tak se mi je zgodil predvčerajšnjim. Tokrat bom kupljeno zadevo vrnila v trgovino in začela težit. Mojca, Nina, vama gre zahvala, da bo svet bogatejši za še eno "tečno" stranko. Ki pa bo z vsem veseljem tečna, predvsem pa z vso pravico.

V trgovini z igračami sem pasla oči in nisem imela namena ničesar kupit. Ampak ker je bilo znižano, me je premamilo. To, da sem srčkano otroško nočno lučko kupila, sem utemeljila s tem, da saj ne more mali za vedno spat v taki svetlobi. Tista taka svetloba prihaja od solne lučke, ki je dokaj velika, in posledično tudi močno sveti. Že pred leti sem si jo obljubila, da bo celo noč prižgana na hodniku stanovanja in da ne bo nikoli temno. Ampak svetloba je v sobi vseeno preveč močna, zdaj, ko smo se navadili na majhnega dojenčka. Vendar dojenček ne sme biti v popolni temi, so rekle babice in patronažne sestre. In da morajo starši otroka vedno videt. In da je majhne otroke strah teme. (Preverjeno pri sebi!)

Tale otroška lučka nežne svetlobe v obliki lune je pravšnja, da bi bdela nad dojenčkovo posteljico. Če le ne bi bilo nekaj narobe z njo.

Deklaracijo sem pozorno prebrala že v trgovini. Piše, da dela gumbek na lučki na tri načine: prvi pritisk na gumb lučko prižge, drugi povzroči, da se svetloba zmanjša, tretji pa lučko ugasne. Vsa vesela sem stlačila baterije od daljinca v lučko in prižgala. Fantastično! Ammm... fantastično je bilo le do drugega pritiska na gumb, ko sem ugotovila, da svetloba ne pojenja, kot obljubljeno, ampak začne utripat. Kaj?! Lučka za lahko noč bo zdaj disko-lučka, pravzaprav mini stroboskop?

Prebrskala sem polno vrečko smeti (še dobro, da ločujem organske odpadke, in da mi ni bilo treba mešat po olupkih zelenjave in ostankih kosila) in nisem našla računa. Spraševala sem se, če nisem v vsej evforiji nemara pustila prekleti košček papirja v trgovini, češ, saj je butasta lučka, kaj mi rabi račun. Že sem se jezila nase, da kako je splavala odlična priložnost za it vadit pritoževanje (Mojca in Nina sta me pač fajn podkurili :)), in sem ga našla v cvetličnem lončku, ki sem ga kupila v drugi trgovini. Račun drugače vedno, ampak res VEDNO vzamem.

Tam sta, na pultu. Račun, in škatla, katere sem se navadila odpirat tako, da jih kasneje lahko vrnem v prvotno stanje: barabe trgovske pogosto zamenjajo blago le z nepoškodovano embalažo...

Bom javila. Lučka je bila zadnja, dobropisa in/ali (za božjo voljo, ne že spet:) bonov nočem! Hočem delujočo lučko ali denar!