O vikanju in tikanju

Maloprej sem ogovorila gospodično, ki ima kakih sedem, osem let. In glede na to, da ne poznam njenega imena, sem jo poklicala z "gospodična". Potem sem jo, seveda, nagovarjala s tikanjem, in se zamislila, kako je bilo meni všeč, če so mi rekli gospodična ali mlada dama. To se je zgodilo le dva- ali trikrat, a radovedno otroče sem se vseeno počutila starejšo in pomembno, da so me obravnavali kot (malo bolj) odraslo.

Malo starejše, a še vedno radovedno otroče danes razmišlja o tem, kaj sproži vikanje oziroma tikanje drugega.Velikokrat nimamo časa razmišljat, kako bomo naslovili človeka, ker so ponavadi take situacije spontane!

Vikamo starejše, kajne? Kaj pa to pomeni? Kje je meja, kdo je mlajši in kdo starejši? Vikamo nekoga, ki ga ne poznamo? Hja, tiste punčke prej nisem poznala, pa vendar sem si dovolila ji reč ti. Torej vikamo nekoga, ki je starejši (od nas?) in ki ga ne poznamo? Tako nekako, z dodatkom pripadajočega spoštovanja. Torej bomo vikali učitelje, uradne uslužbence, prodajalko v trgovini, serviserja, ki nam je premontiral avtoplašče, in tako naprej, do župana in podobnih "funkcionarjev" ter oseb na pomembnih položajih.

Jaz se držim zgoraj napisanega, s tem, da vikam tudi osebe, katerim pripisujem mojo starosti, ali so celo mlajše od mene. Ne predstavljam si, da bi na upravni enoti tikala uslužbenko, čeprav vidim, da je na praksi, in da nima več kot dvajset let. Če ona predlaga tikanje, bom z veseljem sprejela predlog in vrnila željo, da tudi ona tika mene.

Ustavi se, kot ponavadi, v baru. Vsekakor sem za štirideset-in-plus letnike mula. Nekega dne mi je postalo zoprno, da so me kar tako, po defaultu, tikali. Dokler nisem nekomu, ki me je poklical "Ej ti, pupa!", odbrusila nazaj nekaj, kar mu je dalo mislit in se je - sicer v hecu - popravil. Da ne govorimo o tem, da je marsikomu zelo zelo ZELO težko izustit gospodična. Naši zahodni sosednje so gotovo bolj kulturni, kar se tiče naslavljanja.

Tistemu gospodu sem na ej ti pupa odgovorila: "Kaj je, stari?"

Vem, zelo predrzno.

Ali pa ne, kakor komu!

Drugemu (čudno, spet je bil moški) sem rekla, da sem počaščena, da me ima za tako mlado, ampak da imam skoraj trideset let, in vseeno nisem tako mlada, da si s tako gotovostjo privošči tikanje. Ja, vse se je končalo s smehom, in tudi ne vem, če sem te tiče kaj naučila za naslednjič. Ah, saj ni tako važno, važno da sem si jaz olajšala dušo in se naučila vsaj malo skregat zase, čeprav sem izpadla prepotentna. 

Vsake toliko sem po tistem ej ti pupa dogodku komu, ki mi je rekel ti, odvrnila s ti nazaj. Veliko je bilo presenečenih pogledov in povešenih čeljusti. Verjetno so razumeli.

Kdaj pa kdaj se mi kdo smeje, ko mu rečem vi, a vseeno mislim, da je bolje začeti z vi in počakati na predlog za tikanje, kot pa koga užaliti.