Jaz pa po navadi...

Včasih premišljujem kar nekaj časa, preden objavim kaj o sebi. Ali pa sploh povem. V skoraj tridesetih letih so čisto vsi odvečni kilogrami posledica zarečenega kruha. Zato se vedno bojim reč: to pa zame ne velja, jaz pa ne bi nikoli, in podobne.
Zadnje čase mi neizmerno težijo (dobronamerne) pozornosti prijateljev in znancev. Prav te so sprožile razmišljanje in samoopazovanje zadnjih nekaj mesecev.

Bojim se, da sem človek brez navad.

Veliko blogerjev je že napisalo, veliko prijateljev je že izreklo, veliko navad sem že opazila: grejo zjutraj na stranišče. Ob kavi spijejo deci radenske. Čisto vedno jejo pizzo s kečapom - brez ne obstaja. V službi najprej preberejo maile. Ob sobotah gredo v naravo. Pred spanjem preberejo nekaj strani knjige. Avto obvezno operejo ob nedeljah. V času kosila vedno pokličejo partnerja/otroke. Ko so slabe volje ali žalostni, poslušajo točno določen CD. Dopust je lahko samo na Hrvaškem. Brez da bi se naličile, ne gredo ven iz stanovanja. Za posebno priložnost oblečejo vedno isto srajco. Kupujejo jogurt iste blagovne znamke že dvajset let. Na malico gredo vedno ob pol dvanajstih, čeprav ni tako določeno. Kavo doma spijejo iz priljubljene skodelice, ki je spomin na [vstavi poljubno]. Ob četrtkih gledajo Prijatelje; žur z zastonj pijačo jih ne bi spravil izpred ekrana! Ponedeljke imajo rezervirane za kartanje s prijatelji. Časopis obvezno listajo od zadnje strani proti prvi. Obvezno gredo prvi vikend sezone kostanjarjev na eno porcijo. Če vidijo črno mačko, ki jim gre pred avtom, trikrat pljunejo ali potrkajo na vrata. Po koncu smučanja obvezno zavijejo na štamprli močnega. Ob prihodu v stanovanje se brez izjeme sezujejo/preobujejo v copate.

Skratka, kup hotenih ali nehotenih navad. Večkrat me je razjezilo - in prav to je sprožilo razmišljanje o mojih (ne)navadah - da sem se v kavarni usedla in čakala na natakarja. Ki se je prešerno -poševnica- zmagoslavno prikazal ob meni z belo kavo in jabolčnikom z vodo brez ledu.

Razumem: hotel je samo dobro in marsikdo bi bil takega načina postrežbe vesel. Tudi jaz bi morala bit vesela, da si me je natakar zapomnil in da ve, kaj pijem. Kombinacija bela kava plus jabi z vodo je že znosna za si zapomnit, a da nočem ledu sredi poletja, je že težje. Skratka, znorela sem, ker: jaz želim danes in zdaj belo kavo, za kar pa ne morem garantirat za jutri! Če mi danes paše jabolčnik, bom jutri presenetila z željo po kokakoli z ledom in limono, zraven pa pila macchiato! In čeprav vsi vejo za mojo obsesijo z Jägermeistrom, bom mogoče čez vikend želela raje tekilo s pomarančo in cimetom, da veste.

In počasi ugotavljam, da sploh nimam navad? To zna bit prav zoprno, če me želijo ljudje presenetit s kako malenkostjo. V katero velikokrat buljim in ne razumem, zakaj so mi jo želeli podarit, pa se zgodi, da na tisti velik vprašaj v mojih očeh sami odgovorijo: saj si rekla da imaš rada, da ti je všeč...
Oh, a res? Ma ste prepričani? Kdaj že? Lahko sem v nekem trenutku, ali dnevu res skoraj umrla od želje po neki stvari, nikakor pa si ne smete zapomnit preveč natančno mojih trenutnih prebliskov :)

Vse moje življenje je random. Edina moja stalnica je sprememba. Sovražim ustaljenost in navade. Ne razmišljam. Nočem urnikov in nočem komandiranja, nočem opredeljevanja, kaj mi je in kaj mi ni všeč. Če mi v melanholičnem razpoloženju danes paše klasična glasba, se bom naslednjič zgražala in izjavila, da me dela živčno. Rada bi sledila Begu iz zapora, in seriji Las Vegas, a mi ne uspe. Sobotno popoldne bom en mesec preživela s Kanalom A, čez dva tedna pa se ne bom spomnila, če Las Vegas sploh še predvajajo. Nočem pisat postov dva - ali trikrat na teden. Hočem pisat, ko se mi piše.

Kar na živce si grem, ker včasih neupravičeno nap!zdim koga, ki je nehote zgrešil, ker v bistvu sploh ni nič zgrešil, ker je kriva samo moja muhavost.

Mater! Težko je to življenje dvojčka...