Grozljivo je po več kot mesecu odpreti Bloggerjevo stran,

ker se je spet spremenila in ima en kup novih elementov ter nadgradenj. Človeku, ki zadnje čase tako malo bloga, in je totalno padel ven iz tega, je to čisto pravi majhen šok. Ah, kje je tista sovica, ki je vsake tri mesece spremenila predlogo bloga, ker je bilo toliko lepih, da bi jih menjala kar vsak teden?

Ko sem na računalniku, pa naj bo to urejevanje besedil, bloganje ali gledanje filmov, potrebujem mir. Ne prenesem, da ljudje kar naprej hodijo okrog mene, da mi čez ramo kukajo v ekran, še najbolj od vsega pa me živcira, da vidijo in vejo, da imam rada mir v mojih virtualnih svetovih, in da me kljub temu nekaj sprašujejo. Čeprav zahteva odgovor le nekaj sekund, je to dovolj, da me zmoti pri osvajanju novih html kod, razmišljanju, kako povezati besede v smiseln, strokoven-a-spet-ne-preveč-strokoven stavek, in podobno.

Podobno se dogaja, če berem knjigo. Podobno se je dogajalo, ko sem se učila. V naši hiši ne obstaja prostor ali čas, da bi se človek lahko zagvišal, da bo imel mir. V štirih etažah te gotovo najdejo. Bivanje v dnevni sem že zdavnaj opustila, ker tam kraljuje mama. Računalnico je zasedla sestra. Gotovo mislite, da če sta ta dva prostora zasedena, se lahko umaknem s sobo, kajne? Ja, seveda. Ali pa kopalnico. Medetažna hiša omogoča zoprno klicanje po sistemu pokliči iz katerega koli nadstropja v katero koli nadstropje in slišali te bodo. Na žalost. Odkar je sestra osvojila MSN me je gnjavila kar preko njega iz etaže -1 v +1. Pa ne z vprašanji za pomoč online. Z vprašanji za pomoč: Pridi dol v računalnico mi pomagat.

Tako zdaj uživam v miru sovirjevega stanovanja. Telefon lahko izklopim, stacionarnega nimava. Tudi interneta še (vedno) ni. Odkar se da pošto pogledat preko telefona pa ga pravzaprav niti ne pogrešam. Bl*Oka*roll-ovci vedno manj pišejo, jaz pa tudi. In tako se dogaja, da doma Doma prižgem internet glih za najt kako informacijo in pa za vreč očke na Facebook, ki je postal najbolj priljubljen način za komuniciranje s prijatelji in znanci, ter za sporočat, kaj se dogaja z mano in v moji glavi.

Moje pisanje v zadnjem letu, od leta in pol, kar pišem, je bilo veliko bolj nesproščeno kot je bilo na začetku. Čeprav sem rekla, da bi pisala blog za passatempo in zato, da bi znanci vedeli, kaj se dogaja z mano, je bil ravno to kiks sovičine blogerske kariere. Zoprno je pisat o nečem, pri čemer so sodelovali bralci. Ker sem z bloganjem tudi želela "malo vadit pisanje", bi seveda dogodek malo spremenila, mu dodala ščepec čilija in ga naredila bolj zanimivega za brat. S tem, ko soudeleženi pri dogodku bere blog, pa je brezveze.
Bloger, vsaj takega bloga, doživljajsko-izpovednega, kot ga pišem jaz, se razkriva. In s tem postane ranljiv, ker daje svoje misli in s tem dušo na vpogled drugim. Še toliko bolj nerodno je, če ga bralci poznajo, kot sem že napisala, in si po prebranem mislijo svoje. Preveč lahko. Preberejo, premeljejo, izoblikujejo svoje mnenje o tem, brez da bi jim bilo potrebno sodelovati v dvogovoru z menoj, kot bi se to zgodilo, če bi se pogovarjali v živo. Eh...

To je bila torej moja napaka: povedat za obstoj bloga. In posledično pazit, kaj napišem, da koga ne užalim, ali pa skušat zakamuflirat post, da se dotični ne bi prepoznal. Iz tega sledi, da pisanje ni spontano in človeka mine volja do filtriranja besed.

Imam še nekaj ur na razpolago. Mogoče bom še kaj napisala. Kaj nevtralnega. Ali pa bom šla iskat kako lušno novo predlogo :)


Vaša sovica