Haha, sama sebi se smejim, ker sem mislila, da potrebuješ za bloganje le ustvarit blog, potem pa samo še dodajaš poste. In da je edini problem najti izvirno temo... Joj, naivnica!
O vsebini in izgledu:
Po prvih nekaj napisanih prispevkih sem ugotovila, da sploh ne vem, kakšen blog želim, tako glede barv kot samega izgleda (layout, template, ponudnik,...). Vem, važno, da je berljiv, v smislu barvnih šokov za oči in seveda vsebinsko zanimiv ter jezikovno spodoben. Vendar... zakaj sem že izbrala Blogger-ja? Je na Večeru bolj prijazno pisat? Ima Siolov Blogos več pisav? Bi si ime ednevnik.si/sovicaoka bolj zapomnili?
Kaj pa vsebina - imajo bralci raje razmišljanja ali raje prebirajo blog, na katerem so objavljene novice, povezave do raznih zabavnih strani, in, ali si dejansko želijo brat izpovedi neznank/neznacev? Je zaželeno, da je blog poln utripajočih animacij? Kdaj je "enter" dejansko prehod v novo vrstico, in kdaj ni? Kot kdaj! Hehe. Ali pa, recimo, povezave na druge strani. Za privzeto sem nastavila, da so zelene barve, zadnjič pa so bile modre! Da ne govorimo o tem, da sem, kar se tiče tipkanja, navajena na MS Word, kar pomeni, da če zmanjka elektrike ali zmrzne računalnik, ostane vse shranjeno. Tukaj pa ne!!! Ne vprašajte - se je zgodilo več kot enkrat. Haha!
Upam, da se bom temu zapisu nekoč smejala, ker bom do takrat že obvladala vse te zvijače in spretnosti.
O stilu pisanja:
Po dveh letih branja blogov drugih piscev sem ugotovila da v mojih postih ne bom pretiravala s popačenkami iz drugih jezikov in niti s preveliko količino narečnih izrazov. Obstaja nekaj blogov kjer lublanščina tako kriči z njih da... hehe... tri pikice... Računalnik je friznil? Oprostite, ampak: WTF??? Saj, ok, razumem kaj to pomeni, vendar... Ah, kdo sem jaz, da bi kritizirala? :) Trudim se, da bi pisala čim bolj razumljivo, nekje med pogovornim in knjižnim jezikom. Včasih res bolj paše kaka tujka. Ampak frizniti? :)
Odkrila sem tudi, da ni nujno, da prispevek dodaš prav vsak dan, samo zato da bo blog izgledal ažuriran. Nesmiselno je napisat nekaj, samo zato da je tam. In ponavadi se čuti, da prispevek nima duše! Seveda je odvisno od vrste bloga... Bogve, če bom želela še pisat čez eno leto, glede na to, da za en post porabim toliko časa, dokler se mi ne zdi čitljiv in sprejemljiv? To pa vključuje: dobiti idejo, začeti pisat, ugotoviti, da sem malo zašla od teme, popravljati in kombinirati te "ovinke", spreminjati barve, pisave, poravnavo teksta, dodajati povezave, slovnično pregledati, končno objaviti in ... potem še enkrat popravljati, ker ugotovim, da je še nekaj napak ali/in napačnih linkov :) Skupaj povprečno eno uro.
Pa še o blogerski etiki:
Meja med okusnim in neokusnim ni samo zelo tanka, ampak celo zabrisana. Nekateri se bojo zgražali zaradi kletvic, drugi zaradi slik, tretji zaradi same vsebine. Spomnite se Neustavljivega! Marsikdaj so bli njegovi prispevki zares težki, ampak - kot za koga! Nekateri so ga zagovarjali in jim je bilo njegovo pisanje všeč. Drugi se zgražali. Vendar, vam povem: kljub ne vedno najbolj sprejemljivim zapisom mi je bil pri njem všeč slog pisanja, pestra uporaba besed in tvorjenj odličnih novih kombinacij, razumljivost napisanega ter nenazadnje - iskrenost! Ali ni blog dnevnik? O blogerski etiki je bilo že nekaj napisanega, predvsem kot reakcija na Dajanin poziv k sestavi blogerskega kodeksa. Sama ne verjamem v potrebo, da bi sestavili kodeks bloganja zaradi otrok in mladostnikov. "Umazane" besede in slike verjetno ne škodijo toliko kot pijan oče ali anoreksična mama. Sem pa proti temu, da se dobesedno tekmuje, kdo bo napisal najbolj provokativen post ali upravljal najbolj šokanten blog. Saj veste - če vam ni všeč brat določenega bloga, ga pač ne berite.
In o komentarjih:
Velikokrat se je že zgodilo, da sem prebirala neprebavljive komentarje. Komentarje ljudi, ki kritik niso znali utemeljit, ampak so le popljuvali pisca. Kar tako, ker so tisti dan pač vstali z levo nogo, ali pa zato, ker jim je zapis povzročil slabo vest, moralnega mačka in so prepričani, da je namenjen njim. Skratka, vzeli so ga preveč osebno. Zavedajmo se, da pisec preko posta izraža svoja mnenja in stališča. Če jaz napišem, na primer, da ne maram Albancev, enostavno ne morem tolerirat komentarjev tipa: Kako si lahko taka rasistka!?!?! Sram te bodi!! %$&# ipd... To je pač moje mnenje!
In blogi so namenjeni izražanju, kajne?
O vsebini in izgledu:
Po prvih nekaj napisanih prispevkih sem ugotovila, da sploh ne vem, kakšen blog želim, tako glede barv kot samega izgleda (layout, template, ponudnik,...). Vem, važno, da je berljiv, v smislu barvnih šokov za oči in seveda vsebinsko zanimiv ter jezikovno spodoben. Vendar... zakaj sem že izbrala Blogger-ja? Je na Večeru bolj prijazno pisat? Ima Siolov Blogos več pisav? Bi si ime ednevnik.si/sovicaoka bolj zapomnili?
Kaj pa vsebina - imajo bralci raje razmišljanja ali raje prebirajo blog, na katerem so objavljene novice, povezave do raznih zabavnih strani, in, ali si dejansko želijo brat izpovedi neznank/neznacev? Je zaželeno, da je blog poln utripajočih animacij? Kdaj je "enter" dejansko prehod v novo vrstico, in kdaj ni? Kot kdaj! Hehe. Ali pa, recimo, povezave na druge strani. Za privzeto sem nastavila, da so zelene barve, zadnjič pa so bile modre! Da ne govorimo o tem, da sem, kar se tiče tipkanja, navajena na MS Word, kar pomeni, da če zmanjka elektrike ali zmrzne računalnik, ostane vse shranjeno. Tukaj pa ne!!! Ne vprašajte - se je zgodilo več kot enkrat. Haha!
Upam, da se bom temu zapisu nekoč smejala, ker bom do takrat že obvladala vse te zvijače in spretnosti.
O stilu pisanja:
Po dveh letih branja blogov drugih piscev sem ugotovila da v mojih postih ne bom pretiravala s popačenkami iz drugih jezikov in niti s preveliko količino narečnih izrazov. Obstaja nekaj blogov kjer lublanščina tako kriči z njih da... hehe... tri pikice... Računalnik je friznil? Oprostite, ampak: WTF??? Saj, ok, razumem kaj to pomeni, vendar... Ah, kdo sem jaz, da bi kritizirala? :) Trudim se, da bi pisala čim bolj razumljivo, nekje med pogovornim in knjižnim jezikom. Včasih res bolj paše kaka tujka. Ampak frizniti? :)
Odkrila sem tudi, da ni nujno, da prispevek dodaš prav vsak dan, samo zato da bo blog izgledal ažuriran. Nesmiselno je napisat nekaj, samo zato da je tam. In ponavadi se čuti, da prispevek nima duše! Seveda je odvisno od vrste bloga... Bogve, če bom želela še pisat čez eno leto, glede na to, da za en post porabim toliko časa, dokler se mi ne zdi čitljiv in sprejemljiv? To pa vključuje: dobiti idejo, začeti pisat, ugotoviti, da sem malo zašla od teme, popravljati in kombinirati te "ovinke", spreminjati barve, pisave, poravnavo teksta, dodajati povezave, slovnično pregledati, končno objaviti in ... potem še enkrat popravljati, ker ugotovim, da je še nekaj napak ali/in napačnih linkov :) Skupaj povprečno eno uro.
Pa še o blogerski etiki:
Meja med okusnim in neokusnim ni samo zelo tanka, ampak celo zabrisana. Nekateri se bojo zgražali zaradi kletvic, drugi zaradi slik, tretji zaradi same vsebine. Spomnite se Neustavljivega! Marsikdaj so bli njegovi prispevki zares težki, ampak - kot za koga! Nekateri so ga zagovarjali in jim je bilo njegovo pisanje všeč. Drugi se zgražali. Vendar, vam povem: kljub ne vedno najbolj sprejemljivim zapisom mi je bil pri njem všeč slog pisanja, pestra uporaba besed in tvorjenj odličnih novih kombinacij, razumljivost napisanega ter nenazadnje - iskrenost! Ali ni blog dnevnik? O blogerski etiki je bilo že nekaj napisanega, predvsem kot reakcija na Dajanin poziv k sestavi blogerskega kodeksa. Sama ne verjamem v potrebo, da bi sestavili kodeks bloganja zaradi otrok in mladostnikov. "Umazane" besede in slike verjetno ne škodijo toliko kot pijan oče ali anoreksična mama. Sem pa proti temu, da se dobesedno tekmuje, kdo bo napisal najbolj provokativen post ali upravljal najbolj šokanten blog. Saj veste - če vam ni všeč brat določenega bloga, ga pač ne berite.
In o komentarjih:
Velikokrat se je že zgodilo, da sem prebirala neprebavljive komentarje. Komentarje ljudi, ki kritik niso znali utemeljit, ampak so le popljuvali pisca. Kar tako, ker so tisti dan pač vstali z levo nogo, ali pa zato, ker jim je zapis povzročil slabo vest, moralnega mačka in so prepričani, da je namenjen njim. Skratka, vzeli so ga preveč osebno. Zavedajmo se, da pisec preko posta izraža svoja mnenja in stališča. Če jaz napišem, na primer, da ne maram Albancev, enostavno ne morem tolerirat komentarjev tipa: Kako si lahko taka rasistka!?!?! Sram te bodi!! %$&# ipd... To je pač moje mnenje!
In blogi so namenjeni izražanju, kajne?
In tvoj blog zaenkrat, kolikor sem ga uspela prebrati, resnično deluje super. :) Vse pohvale!
OdgovoriIzbriši@Nárëlaimë: hvala,hvala, hvala! Mislim, da nisem še nikjer na blogu zapisala, da pri meni ni toliko važna ideja za post (kot baje pri mnogih blogerjih)...
OdgovoriIzbrišiNajbolj pomembno je, da naredim post/blog le toliko zanimiv (s samim načinom pisanja) za bralce, da me kliknejo ...
V prvi vrsti pa - pišem zase, za malo vežbat ;)Se pa trudim (in do sedaj je uspelo, da resnično pišem, kar se mi dogaja in da ostajam dokaj unikatna kar se tiče naslovov postov), da bi bilo branje zanimivo, priznam!
Oglasi se še kaj!
Pozdravček,
S.O.