Veste, nisem "170/55/4" bejba, pa tudi tako slaba ne... Vendar, me vseeno špikne, če kdo komentira moje kilograme, ki so se nabrali, odkar sem doma in končujem šolo.
Sprašujem vas: ali je res tako nujno, po tem, ko človeka nisi videl nekaj mesecev ali celo let, komentirat fizične spremembe? Zakaj je potrebno na pozdrav: "Živijo!" odgovoriti: "O, glej jo! Ma si se zredila, ne?" in se zraven tako, malo privoščljivo posmehnit?
In, ko spremeniš barvo las - in še nikoli nisi bil tako zadovoljen z delom frizerja - zakaj mora nekdo bleknit, brez da bi ga vprašali za mnenje: "Neeee! Dooh! Ti ne paše!"
Smo normalni? Od kje ljudem pravica?
Zadnjič sem bila v trgovini in srečam žensko, ki je nisem (pre)poznala in še vedno ne vem, kdo je. Me ogovori: "A si taprava?" (hmmm... kaj naj odgovorim? Odvisno koga misli, ane?). V odgovor ji povem ime svoje mame, ker sem nekako sklepala, da pozna njo, ne pa mene -glede na starost. Mogoče je njena sodelavka ali bivša sošolka?
Skratka, namesto kako si-kje delaš-si še v šoli, in podobnih vljudnostnih vprašanj, mi ženska izjavi: "Ma si se malo poredila, ne?"
HALOOO??? Kakšno vezo ima to s čemer koli??? A so ljudje res tako zelo omejeni, da reagirajo samo na fizične spremembe? In naslednja stopnja omejenosti: a so res še bolj omejeni, da to izjavijo??? Ha ha! Svašta, vam rečem! Glejte, jaz ne vem, kaj bi se dogajalo, če bi hodili po svetu in delili naše misli z drugimi tako, kot je tale gospa njene delila z mano. Heh, mislim da bi bila brez prijateljev! Pa tudi službe ne bi dobila! :)
Si predstavljate, da vas spoznam v ... no, pa dejmo napisat v Globalu, in da vam po nekaj minutah pogovora rečem: "Hvala za pijačo, ampak me ne zanima prijateljstvo s tabo, ker: imaš prevelik trebuh/nimaš mišic/ti smrdi iz ust/imaš plešo/nimaš modrih oči/si premajhen/vstavi poljubno."? Ali pa, da bi kar pristopila k vam (hehe, brez pijače) in delila z vami moje mnenje o vašem nepopolnem nosu in rekla, da poznam dobrega rinoplastika? Ali pa, da bi vas med čakanjem na pijačo pri šanku vprašala, ali niste še videli reklame za Proaktiv solution - saj veste, tisto zadevo proti mozoljem iz Topshopa.
Pomanjkanje bontona, lepe vzgoje? Ne, pač pa OBČUTKA ZA ČLOVEKA. Kaj ja in kaj ne. Kdaj ja in kdaj ne. In ČE in KO JA, KAKO? Taktnost! Utemeljenost! Diplomacija! So zadeve, ki jih je nujno povedat, na primer sodelavcu, ki zaudarja po potu. Ker to vpliva na nas. Mogoče se bo užalil, čez čas pa bo sprejel in nam bo gotovo potihem hvaležen, saj smo ga morda rešili pred še več neugodnimi situacijami! Gotovo razumete, da to ni enako kot v pozdrav človeku omenit njegov kosmat hrbet?
Kaj imamo od tega? Zakaj bi hoteli nekoga namerno užalit, prizadet? Je to po človekovem defaultu?
Ni komentarjev:
Objavite komentar