The Wizzair Experience

Maj 2006. Proti Brniku.
Po Celovški zagužvani avtomobili, vse do Aerodroma, saj se je očitno odvijal nek protokolaren event. In ravno to, da smo morali dat prednost koloni črnih maffia style avtom z zastavicami, je botrovalo temu, da smo na Wizzairov šalter prispeli v zadnji minuti. 18:55.

Ruta: Ljubljana - Bruselj - Varadero, Kuba! Midve s sestro.

Vsa panična prihiti sestra do pulta, od koder se je pravkar odpravil očitno zadnji potnik in izroči uslužbenki na šalterju potna lista. Afna hladnokrvno reče, da smo zamudili!
Halo?!?! Pa, kako smo zamudili, če je okence še vedno odprto, ona še vedno tam in naš predhodnik ni niti še na carinski kontroli pet metrov stran???
V tem času prihitim tudi jaz, s kovčki. Sestra mi reče, da se kura na šalterju verjetno zajebava, ampak nas ne pusti na let!!! Pa kaj je to, skrita kamera?!?!
Gospodično lepo prosim, da naj nas vendar spusti na let. Nič. V istem vsaj-nekje-sem-pomembna-in-odločam-jaz ledenem stilu pove, da smo pač zamudili in da je let zaprt. In da ona ne more odpret leta. Moja sestra je totalno znorela in kljub temu, da je zares impulzivna, moram priznat, da je tako penaste nisem še videla!
V tem času sta tja prispela tudi dva druga potnika, »zamudnika«.
Rešujem situacijo: vprašam, kdo je pristojen da lahko odpre let. Ja, da headquaters na Poljskem. Ok, naj mi da številko. Kličem, tam pa niso sploh imeli pojma, kaj naj naredim in kaj naj sploh kdo naredi! In so rekli, da lahko samo na letališču odprejo let! Dooh!

Ni treba poudarjat, da je od začetka te kalvarije do konca klica minilo najmanj 15 minut, ne? Halo, v tem času se pa res počasi zapirajo leti!

Da skrajšam: Gospod G., ki je prišel za nami, in nam pomagal se kregat z gospodično, ki se je predstavila kot Urška Sevčnikar (upam da ne delam krivice komu drugemu!) je vprašal, če moramo nujno it do Bruslja. Seveda! Nas je čakal let do Kube čez 12 ur!!!

In ja, dragi bralci, hvala gospodu G.-ju smo šli z avtom do Bruslja. Naslednji dan, glih za glih, sva bili na glavnem BRU letališču. G.D. ... RESPECT!!! Najina SREČA v nesreči!

Ko sem s Kube ogorčena poročala preko emaila prijateljem doma, kaj se je zgodilo, mi prijateljica odgovori da je nekaj dni pred tem zamudila 15(!) minut na Belgijsko Charleroi letališče, kamor leti Wizz, in jo je prijazna zemeljska stevardesa spustila naprej na carino in ji še pomagala ujet let!
Ko sva se vračali nazaj z najinih počitnic, sva na letališču (Charleroi) zagledali prijatelja iz Slovenije, ki se je z istim letalom kot midve vračal domov. Še ves paničen nama je hitel razlagat, da kako je zamudil 15 minut ker... ah, ne vem več zakaj... Dejstvo je, da se vse da, če se le hoče...


Vaša Sova.