Mudilo se mi je na izpit. Na prazni cesti Krasa se je z gozdne poti pripeljal bel avto in mi izsilil prednost, tako da sem morala kar pošteno zavirat. Mrmrala sem si vse mogoče kletvice in se spraševala, zakaj, hudiča, ni mogel počakat, da grem mimo, saj je cesta prazna. Čez nekaj kilometrov se ustavimo. Prometna nesreča. Še danes se sprašujem, ali je bil beli avto tisti, ki je preprečil, da bi se jaz zaletela.
Včasih se mi zdi, da je življenje dolga železnica. Odločitve, ki v življenju sprejemamo, lahko razumemo kot prestavljanje kretnic. Ponavadi jih prestavljamo sami. Včasih nam jih prestavijo drugi. Z našim dovoljenjem ali brez. Včasih se znajdemo na nedokončani progi. Včasih tudi iztirimo. Prej ali slej pa se vedno znova znajdemo na tirih in nadaljujemo.
Spomnite se filma Sliding doors, oziroma Helenini ljubezni. V njem Gwyneth Paltrow (Helen) odigra tisto, čemur jaz pravim Kaj bi se zgodilo, če bi takrat naredila drugače, kot sem?
Današnji dan je minil v duhu takega razmišljanja. Čeprav sem na splošno zadovoljna z mojim premikanjem kretnic, včasih ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala "Ali bi bilo bolje da bi...?"
Kje in kakšna bi bila danes, če ne bi zamenjala osnovne šole? Bi bila ekonomistka ali pravnica, kot so danes moje tedanje najboljše prijateljice? Bi se zaljubila v tipa, ki bi kasneje postal džanki - in z njim tudi jaz?
Je bila zavrnitev za vpis na tisto šolo kretnica, da sem končala drugo, zame bolj primerno? Ali bi pisala (tale) blog, če ne bi sprejela mojega prvega dela preko študentskega servisa? Ali bi bila v tisti nesreči hudo poškodovana? Ali bi le razbila blatnik, in bi dala zavarovalni kupon človeku, ki bi kasneje postal moj mož?
Če bi se katera od teh situacij zgodila in se ni, in/ali obratno, ali bi vseeno spoznala mojega Sovirja? "Taka razmišljanja brez koncev se mi ponavadi dogajajo ko skušam zaspat. Pa mi ne uspe, ker me tok misli odnese tako daleč, da ne vem niti, kako sem prišla do tja.
Poznate ta občutek?
Včasih se mi zdi, da je življenje dolga železnica. Odločitve, ki v življenju sprejemamo, lahko razumemo kot prestavljanje kretnic. Ponavadi jih prestavljamo sami. Včasih nam jih prestavijo drugi. Z našim dovoljenjem ali brez. Včasih se znajdemo na nedokončani progi. Včasih tudi iztirimo. Prej ali slej pa se vedno znova znajdemo na tirih in nadaljujemo.
Spomnite se filma Sliding doors, oziroma Helenini ljubezni. V njem Gwyneth Paltrow (Helen) odigra tisto, čemur jaz pravim Kaj bi se zgodilo, če bi takrat naredila drugače, kot sem?
Današnji dan je minil v duhu takega razmišljanja. Čeprav sem na splošno zadovoljna z mojim premikanjem kretnic, včasih ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala "Ali bi bilo bolje da bi...?"
Kje in kakšna bi bila danes, če ne bi zamenjala osnovne šole? Bi bila ekonomistka ali pravnica, kot so danes moje tedanje najboljše prijateljice? Bi se zaljubila v tipa, ki bi kasneje postal džanki - in z njim tudi jaz?
Je bila zavrnitev za vpis na tisto šolo kretnica, da sem končala drugo, zame bolj primerno? Ali bi pisala (tale) blog, če ne bi sprejela mojega prvega dela preko študentskega servisa? Ali bi bila v tisti nesreči hudo poškodovana? Ali bi le razbila blatnik, in bi dala zavarovalni kupon človeku, ki bi kasneje postal moj mož?
Če bi se katera od teh situacij zgodila in se ni, in/ali obratno, ali bi vseeno spoznala mojega Sovirja? "Taka razmišljanja brez koncev se mi ponavadi dogajajo ko skušam zaspat. Pa mi ne uspe, ker me tok misli odnese tako daleč, da ne vem niti, kako sem prišla do tja.
Poznate ta občutek?
Ni komentarjev:
Objavite komentar