Naj vas spomnem, da je Sovica Oka njeno delo.
Razmišljanje o ukradenem imenu je privedlo do razmišljanja o knjigah. Vedno manj berem (ker si ne vzamem časa za to) in vedno manj ljudi poznam, ki bi (radi) brali! Ljubezni in spoštovanja do knjig me je naučila pranona. Kot njena prva pravnukinja sem bila deležna zanimivih ur, preživetih v njenem varstvu. Barbik in podobnih punčkastih stvari nisem nikoli marala. Če sem se že morala igrati, sem izbrala Lego kocke. Fantastično se mi je zdelo, koliko stvari lahko ustvariš z njimi - v primerjavi z nikoli razumljenim preoblačenjem in česanjem peroksidnih blondink.
Najljubša zabava zame je nujno vključevala papir. V kakršni koli obliki. Ali z že natisnjenimi črkami ali pa prazen, katerega sem porisala in popisala.
Nekega dne sem presenetila mamo: "Mama, mama, znam brat! Poslušaj me, kaj ti bom prebrala!". In sem ji prebrala odlomek pravljice iz Cicibana. Mama je bila sprva presenečena, nato pa je pomislila, da sem se pač naučila na pamet in ji recitiram. Obrnila je nekaj strani Cicibana naprej in me izzvala, naj preberem pesmico. In sem jih! Hkrati z branjem me je pranona naučila tudi tega, da se po knjigah ne čečka in da se jih lista s čistimi rokami. Tudi tiste iz knjižnice si zaslužijo enako ravnanje!
Kljub praktičnosti e-knjig, ali pa filmov, posnetih po nekaterih od njih, ne bi nikoli zamenjala tistega občutka, ko jih držiš v rokah. Feeling, ko si moraš junake predstavljat, kako izgledajo. Ure, ali celo dnevi po tistem, ko jo prebereš - ko kar ne nehaš mislit na prebrano. Včasih nemogoče situacije, ki se lepega dneva zgodijo tudi tebi! In se ob tem spomniš na tisto knjigo. In primerjaš sebe z glavnim junakom. In mogoče prav zaradi tega odreagiraš tako kot je treba. Ker si se naučil iz knjige.
Vrnimo se k Svetlani Makarovič. Na krajši način, kot bi ga jaz napisala, lepo opisujejo njena dela za otroke v Wikipedii: Njene živalske zgodbice so značilne po humorju in navidezni nepoučnosti, ki vzpodbuja otroka k razmišljanju o pravilih sobivanja. Razposajenost, nagajivost, radovednost, igrivost in predvsem drugačnost so vzorne lastnosti njenih literarnih likov.
Razmišljanje o ukradenem imenu je privedlo do razmišljanja o knjigah. Vedno manj berem (ker si ne vzamem časa za to) in vedno manj ljudi poznam, ki bi (radi) brali! Ljubezni in spoštovanja do knjig me je naučila pranona. Kot njena prva pravnukinja sem bila deležna zanimivih ur, preživetih v njenem varstvu. Barbik in podobnih punčkastih stvari nisem nikoli marala. Če sem se že morala igrati, sem izbrala Lego kocke. Fantastično se mi je zdelo, koliko stvari lahko ustvariš z njimi - v primerjavi z nikoli razumljenim preoblačenjem in česanjem peroksidnih blondink.
Najljubša zabava zame je nujno vključevala papir. V kakršni koli obliki. Ali z že natisnjenimi črkami ali pa prazen, katerega sem porisala in popisala.
Nekega dne sem presenetila mamo: "Mama, mama, znam brat! Poslušaj me, kaj ti bom prebrala!". In sem ji prebrala odlomek pravljice iz Cicibana. Mama je bila sprva presenečena, nato pa je pomislila, da sem se pač naučila na pamet in ji recitiram. Obrnila je nekaj strani Cicibana naprej in me izzvala, naj preberem pesmico. In sem jih! Hkrati z branjem me je pranona naučila tudi tega, da se po knjigah ne čečka in da se jih lista s čistimi rokami. Tudi tiste iz knjižnice si zaslužijo enako ravnanje!
Kljub praktičnosti e-knjig, ali pa filmov, posnetih po nekaterih od njih, ne bi nikoli zamenjala tistega občutka, ko jih držiš v rokah. Feeling, ko si moraš junake predstavljat, kako izgledajo. Ure, ali celo dnevi po tistem, ko jo prebereš - ko kar ne nehaš mislit na prebrano. Včasih nemogoče situacije, ki se lepega dneva zgodijo tudi tebi! In se ob tem spomniš na tisto knjigo. In primerjaš sebe z glavnim junakom. In mogoče prav zaradi tega odreagiraš tako kot je treba. Ker si se naučil iz knjige.
Vrnimo se k Svetlani Makarovič. Na krajši način, kot bi ga jaz napisala, lepo opisujejo njena dela za otroke v Wikipedii: Njene živalske zgodbice so značilne po humorju in navidezni nepoučnosti, ki vzpodbuja otroka k razmišljanju o pravilih sobivanja. Razposajenost, nagajivost, radovednost, igrivost in predvsem drugačnost so vzorne lastnosti njenih literarnih likov.
Spoštovana gospa Svetlana: če boste kdaj prišli do tega bloga, mi sporočite, ali lahko uporabljam to ime! :)
Zanimiv članek o prvi dami slovenske poezije, ki rada šokira - tako Urša Matos v Mladini, si lahko preberete tukaj.
Zanimiv članek o prvi dami slovenske poezije, ki rada šokira - tako Urša Matos v Mladini, si lahko preberete tukaj.
Kaj pa vi (radi) berete?
Ni komentarjev:
Objavite komentar