Malo denarja kupi malo muzike. Ali res?

Razmišljanja o blagovnih znamkah segajo v čas srednje šole, ko so nas učili osnovnih pojmov v zvezi z ekonomijo in podjetniškim svetom. Nekateri učitelji so zagovarjali višje cene znanih blagovnih znamk z utemeljitvijo, da podjetja denar porabijo za ideje, testiranja, nove materiale, nove postopke obdelave, in tako dalje. Drugi so bili prepričani, da so lahko neznane prav tako dobre, nemalokrat celo boljše od že uveljavljenih dragih sorodnih znamk. Da so širokemu krogu potrošnikov neznane, pa je krivo večinoma dejstvo, da pač ne vlagajo toliko denarja v oglaševanje.

Že uveljavljene znamke res vlagajo. In malo manj uveljavljene res ne/manj oglašujejo. Kaj to pomeni?

To pomeni, da smo leta nazaj kupili računalnik znamke IBM, ki je računalniškemu laiku neke vrste zagotovilo, da bo izdelek dober. Zaradi dobrega imena. Nobeden v naši hiši se ni razumel na računalnike, fensi pa je bilo slišat aj-bi-em. Kasneje smo kupili iks znamko. Razlika? Neverjetno, ampak manj se je kvaril kot IBM! Kako to? Hja, preprosto… Z IBMom pač nismo znali delat, ker je bil prvi, testni zajček. Iks znamka laufa še zdaj, po hudi kapi od udarca strele je še boljši. Manjka mu samo malo delovnega spomina, tudi pekač bi bil že za zamenjat. Ampak, kdo bi mu zameril, saj je letnik 2001.
Sestra je hotela kupit ultra fensi avtoradio. In je izbrala Sonyja, po tem, ko se je smejala mojemu … Panasonicu. Panasonic bi verjetno delal še zdaj, če ga ne bi ukradli. Za razliko od Sonyja, ki je prvič začel nagajat nekaj mesecev po nakupu, dve leti kasneje, pred kratkim, pa totalno crnil. Hvala lepa!

Torej, ali je res, da malo denarja kupi malo muzike, in obratno?

Poglejmo oblačila. Boom moje mladosti, statusni simbol in pokazatelj, ali ima družina denar, so bile rdeče kavbojke znamke Energie. Poleg tega, da je bilo šivanje zares kvalitetno (večino cunj te znamke bi lahko oblekla tudi danes), so bile majčke Energie tudi lepe. Preprosto: lepe. Ampak jaz nisem padala na znamke. Meni je bilo važno, da kavbojke zmanjšajo rit, recimo, in pa to, da so lepe barve.
Po osnovni šoli smo zrasli, in ugotovili, da ne glede na etiketo na zadnjem žepu, vse cunje šivajo na vzhodu. In smo se začeli spraševat, kje je torej fora, da so fensi znamke tako drage.

Presedlali smo na filozofijo, da raje kot nosit dva para kavbojk celo leto, raje kupiš kakšne bolj poceni in imaš za isti denar pet ali šest parov. Mislim, da kavbojke ne zaslužijo stat več kot bivših 15.000 SIT. Ne glede na kvaliteto. Ne glede na znamko. Ne vem, kako naj vam obrazložim, da imam trenutno na riti kavbojke, ki sem jih našla slučajno (in ne znižane), ki niso od znamke, in jih nosim že 4(!) leta. Me je kar sram napisat: stale so 16€. Šestnajst!!! Znano znamko kupim le, če se ne morem upreti kosu, ki mi je zelo všeč. Da bi kupila kavbojke D&G, samo zato, da bi me prijateljice gledale in se grizle od zavisti? Haha, niso vredne. Prijateljice, ne kavbojke.

Hrana. Odvisno. Jogurta iz Lidla nisem jedla nikoli. In ga tudi ne bi. Zaradi predsodka, da je zanič, ker stane tako smešno in neverjetno malo. Tako nekako: kje je finta, da je tako poceni? Če bi mi zvezali oči, in mi dali za ocenit, kateri od jogurtov je iz Lidla, in kateri je od Yovilanda, verjetno ne bi ugotovila. Priznam. Ampak kaj dejansko loči cenen poceni jogurt iz Lidla od kakega drugega? Hja, slab primer, glede na to, da ga nisem jedla. OK, vzemimo čokolado. Kaj loči Milko od čokolade iz Lidla? Okus. Oziroma delež kakava, verjetno. Pri meni pa vsekakor tisto prepričanje, da je pač poceni in da je zato zanič. Ampak zanimivo, sir brie je v Lidlu prav zakon. Prav tako kava, ki sem jo enkrat podtaknila doma, z namenom preizkusit, ali domači občutijo razliko med 50% cenejšo kavo, in tisto, ki jo kupujemo ponavadi. Je bila odlična, so rekli. Coca Cole spet ne bi menjala. Ben Cola in podobne gnerične nekaj-kole so ogabne.

Kakšen odnos imate do ponaredkov? Si upate nositi torbico Prada, ki ste jo kupili v Bosni, s tako samozavestjo, kot da bi bila originalna? Kaj vas prepriča za nakup nečesa? Cena, kakovost, razmerje med ceno in kakovostjo? Trenutno finančno stanje? Radi prihranite denar na vsem, ali le na luksuznih dobrinah? Je bolj pomembno imet čim večjo plazmo neznane znamke, ali manjšo, za isti denar, ampak da je od znamke, ki vam ustreza?

Torej, edina stvar, kjer sem občutljiva na znamko, je kozmetika. Ko najdem izdelek, ki mi je všeč, in ustreza, mu večinoma ostanem zvesta dolga, ampak res dolga leta. Pri istem dezodorantu in pudru vztrajam že več kot 10 let. Seveda z vmesnimi testnimi obdobji konkurence, ampak neuspešno. Nekajkrat sem se fajn zafrknila, ker sem se prepričevala, da Oriflamov parfum prav tako lepo diši kot ostali, dizajnerski parfumi. Niti podarit si ga nisem upala. V smeti.

O trgovskih blagovnih znamkah (Spar, Tuš, Mercator,...)imam deljeno mnenje. So take, ki so čisto v redu, take, ki niso v redu niti v originalni obliki, in so take, ki so enake, kot je original. Sem ugotovila, da se nekateri ljudje zgražajo nad sokovi blagovne znamke Mercator. Ostalih ne poznam, ker kupujem samo v Mercatorju. (Nimamo Spara v Novi Gorici, veste? Tudi Lidla ne. Tuš pa je ... mini market) Da so slabi, sokovi, so rekli, in se zmrdovali nad njimi, češ, kako lahko kupiš kaj takega. Ampak niso vedeli, da so Fructalovi (ne prepričate me, da obstaja kaj boljšega), le pakirani v tiste grde Mercatorjeve oblekce. Bistvo je očem nevidno, saj veste. Seveda ne verjamem, da je kvaliteta prav enaka originalu, a malo bolj razredčen jabolčni sok name nima vpliva. Važno, da je od Fructala. Tako sem jim svetovala, naj na embalaži poiščejo napis: “Za [ime trgovske družbe] polni/pakira [ime proizvajalca]"

In še o znamkah Made in Slovenia. Kako, hudiča, bi me radi slovenski proizvajalci prepričali v nakup njihovih izdelkov, če so cene njihovih izdelkov na domačih policah enake tistim priznanim izdelkom iz uvoza? Hmmm... Recite, da sem plehka, ampak... že samo zaradi bolj privlačne embalaže bi izbrala tujca. In renomeja.

Vaše izkušnje, mnenja?