Točnost, lepa čednost.

Sem prepričana, da če hitiš, (lahko) narediš več škode kot ... bi jo sicer, če ne hitiš. Zadnja leta sem osvojila, pravzaprav si jo izmislila, neko tehniko, ki niti ni tehnika, ki mi omogoča, da ne zamujam.
Več.
Toliko.

Tako nekako zgleda, da če me čaka obveznost ob določeni uri, ne grem dan prej prat in likat cunj, tako da visijo na obešalniku, v opomin, da je naslednji dan tako zelo pomemben. Razmišljam samo o tem, da bo treba narediti dober, prijeten vtis. Če je dogodek resne narave. Razgovor za službo, recimo. Ob tem me bolj skrbi, kaj bo, če zaide debata v politične vode, kjer mi ne pomaga noben rešilni obroč, kot pa to, ali bojo opazili, da so konice mojih čevljev že rahlo okrušene. In raje poklikam nekaj strani s politično vsebino, ravno toliko, da vem, kje se nahaja Rupel, če je slučajno na kakem obisku, ali pa se spomnim, da bi lahko izpadla ažurirana s tem, da bi navrgla kaj o Castru. Trač revij ne berem, tako da ne vem, kako napreduje romanca med JJ in zdravnico Urško.

In tako ne paničarim. Lase umijem tik pred zdajci. Če je čas. To pa ocenim sproti. Zelo se prilagajam in če ni časa, bom pač nekaj pričarala. Če ni časa likat las, pač ne bom likala. Preprosto. Make-up? Če znese, OK, če ne, pač ne. Vseeno mi je. Da se pobarvat tudi med vožnjo, veste, pri rdečih semaforjih. Ki pa so itak pravilo, ko se ti mudi, kajne?

Sploh ne razumem, kako je lahko kdo jezen, če drugi ni točen. (Vem, vem, kar napadite me :)) Ne recite, da niste nikoli zamujali, čeprav ste na koncu prišli točno, ali celo kako minuto prej. Ne recite mi, da ne veste, kako je, ko cunje letijo po sobi, kako skačete po stanovanju z eno hlačnico oblečeno in drugo ne, in ne govorite mi, da v avtu ne gledate ure kar naprej, koliko še manjka do ure iks. Ne razumem, kako lahko gledate grdo tiste, ki so zamudili, čeprav ne veste, kaj se jim je zgodilo po poti. In včasih se res kaj zgodi, in niso prazne gume samo izgovori. Ni mi jasno, kako niste veseli, da je dotični sploh prišel do cilja, glede na to, da je divjal po cesti, in bi lahko sploh ne prišel na cilj, samo zato, ker ve, da ne prebavljate zamudnikov.
Še letalo čaka, zakaj ne bi tudi navadni smrtniki?

Skratka, zgodi se, da se dobim s kom. Doma se napravim po zgoraj opisanem postopku. Na dogovorjeno mesto prispem kako minuto bolj pozno, odvisno seveda od tega, s kom sem zmenjena. Na razgovor za službo ravno ne, čeprav... Delodajalci nimajo časa čakat? Gimme a break... Koliko krat ste prišli točno, pa so vas pustili čakat, tudi pol ure? Mene več kot enkrat. Oni pa lahko, seveda... Oni so tam zaradi nas, ne mi zaradi njih. Hmmm... bi se dalo debatirat o tem. Vem za primere, ko si je podjetje zaj... odlične potenciale, samo zato, ker so bili tako vzvišeni in preponosni, da bi sprejeli kandidate, ki so zamudili. Prav jim bodi! :)

Torej, velikokrat se zgodi, da zmenka še ni tam.
A mislite, da sem jezna? Zakaj že? Če imam po zmenku naprej obveznosti, je zmenek sam kriv, da si je skrajšal čas z mano, in je škoda v njegovo breme, hihi. Drugače pa mi je prav vseeno, če zamudi. Ne verjamem, da ste jezni na zamudnika, ker to pomeni, da ste za mizo sami, in vam je nerodno gledat v zrak. Če ja, je to vaš problem, ker ste tako nesamozavestni in neiznajdljivi. Če sem jaz tista, ki čaka, gotovo ne bom zamerila. Zmenku napišem sms, da čakam v avtu, pred lokalom, ali v lokalu. Zmenek odgovori, da potrebuje še 10 ali 15 minut. Odlično. Vedno obstaja kaka obrv, ki je ostala neizpuljena. Se mi je mudilo, in nisem utegnila pobarvat trepalnic? Naj vam ne bo nerodno z mano na pijači - ne bo prvič, da sem jih mazala za mizo. Glej, glej, beli rob francoske manikure nohtov je okrušen. Ha, še 5 minut imam! In pač popravim nohte.
In kako, pri oštji, bi potem lahko zamerila zmenku, ker bo zamudil nekaj minut?

V tolažbo: če so vaše obrvi popolne, manikura sveža in trepalnice namazane, sem prepričana, da obstaja v vašem telefonskem imeniku kup prijateljev, ki jih niste slišali že več kot leto. Napišite jim sporočilce, da ste se pač spomnili nanje in jim tako polepšajte dan. Kaj pa oni vejo, kakšen razlog tiči za tem...
Skoraj v vsakem lokalu boste našli kak časopis. Naročite si aperitiv, da boste vsaj en kozarec v prednosti pred zmenkom, in tako manj živčni, in ... sprostite se, zaboga! Ne igrajte ultra zaposlenega človeka, ki se ga ne sme pustit čakat. Ne obstaja.

Si ne predstavljam, da bi nekdo porabil nekaj ur, da bi se v nulo uštimal zame, nato pa še prišel pred dogovorjeno uro. (Ne drznite si, z mano). Vtis o takem človeku? Ne, da sem mu pomembna. Prej tak, da človek nima kaj počet, in da ima časa na pretek. Kakšen dolgčas... Gotovo je tudi človek dolgočasen...

Če pa boste hoteli kdaj na pijačo z mano, evo... bolj preprosto, kot da sem vam napisala navodila, ne gre. ;)