Čas daril

V preteklosti mi je bilo kupovanje daril toliko lažje, čeprav sem imela manj denarja kot danes.

Ko sem bila majhna, mlajša, je bilo očitno, kaj si kdo želi za rojstni dan, za božič, novo leto, in ostale praznike, pri katerih je v navadi obdarovanje. Pravzaprav sem tudi jaz vedela, kaj si želim, in kot otrok vneto pisala sezname želja. Čisto realne želje so bile v zvezi s pisarijo. Tako kot bi si mogoče danes zaželela nov tiskalnik, sem bila takrat najbolj srečna za paketek flomastrov, kasneje za otroški pisalni stroj, še pred kratkim sem Sovirju naročila komplet Post-It listkov, danes pa bi bila še vedno vesela za kako pisalo a la Parker. Svetleče, srečne, hvaležne oči!

Barbika, ki sem si jo zaželela, ni bila tista z mojega seznama. Moja sestra je dobila Barbie Hawaii, ali nekaj takega, in je imela lase do gležnjev. V nevoščljivosti, da nisem tudi jaz dobila take, malo bolj fensi, sem opletala z njo po zraku, dokler ji ni glava odletela v novoletno smrečico in tam obvisela, ujeta z lasmi v iglice. Takoj naslednji dan, ko sem prespala, me je bilo tako sram, in še zdaj me je, da sem starše tako užalila. Čeprav tega nista kazala. Takrat se še nisem znala opravičiti. Sploh se nisem vprašala, kako sta starša zadovoljna z darilom. Ki je bilo sicer skromno, a vedno domiselno in uporabno. Omejeno na klasično trgovino takratnega YU trga.

Danes se srečujem z drugačnim problemom, pravzaprav ravno obratnim, kot je bil takrat: omejena sem bila z denarjem in izbiro. Danes nisem omejena z denarjem (no ja, ne podarjam ravno verižic Swarovski ali letalskih kart na Bali) in niti z izbiro. Pravzaprav je prav ponudba tista, ki mi povzroča težave. Z globalizacijo so do nas prišle svetovne trgovine, ki so bile prej eksotika. In če sem kot otrok dobila za darilo trenirko iz Italije, ali majčko iz Londona, in se tako počutila frajerka, sem danes kar malo izgubljena v poplavi ponudbe, ki zija iz izložb in internetnih strani.

Nekateri rečejo, da je lažje kupiti darilo za nekoga, ki ga poznaš, kot pa za nekoga, ki ga ne poznaš. V osnovi naj bi bilo tako, vendar verjemite, da raje izvem, da je sodelavka reciklirala moje darilo, torej ga podarila naprej, kot pa da pomembna oseba ne nosi puloverja, ki sem ji ga podarila. Izbiranje daril ni preprosto, in tudi če poznamo okus obdarovanca, zlahka zgrešimo in ob samozavesti, da vemo, da je sodelavki všeč zelena barva, kupimo majico odtenka trave namesto olivno zelenega, ki je sicer njen priljubljen.
Ja, ja, vem da je važna misel, ampak... Ampak je potrata denarja kupiti drag parfum, v opravičilo, da mora ja bit dober, če stane veliko, in s tem očistimo vest, da se nismo v iskanje darila bolj poglobili in se pozanimali, kaj bi oseba pravzaprav rada. Velikokrat ni potrebno dosti; mislim, da smo obremenjeni s tem, da nas skrbi, da bi bilo darilo prepoceni.

Zanimiva oblika, ki je postala priljubljena v zadnjih letih, je darilni bon. Nekateri jih ne marajo, in so užaljeni, ker se jim zdi tako neosebno. Zame je bon sanjsko darilo. Ne vem, če lahko blefiram, in kiks-nakup vonjavo uporabljam, samo zato, da ne bi užalila tistega, ki mi je podaril parfum. Kdo bi se branil bona za masažo? Ali bona v računalniški trgovini, kjer je bila webcam čisto predraga, ker je stala 35€, z bonom pa je lažje "le" dodati tistih 15€, ki zmanjkajo do polne vrednosti kamere.

V naši družini smo že večkrat obšli obdarovanje pod jelko. Lani smo, recimo, kupili monitor za računalnik. Vsi. In to je bil božiček. Pod jelko so se znašli le majhni paketki s simbolično vsebino: nogavice, uhani, komplet kozarcev za penino, šal, in podobno. Brez pretiravanj.
Za rojstni dan sem si zaželela, da mi nekdo plača račun za telefon, hehe, zraven tega pa sem dobila brisačo za na plažo, ki se je ujemala z barvo kopalk. Posrečeno, ane?

Prav tako kot darilni boni so mi pri srcu doma narejena darila: prijateljev CD z animacijo fotografij in glasbeno podlago, z naslovom "The best of Sovica Oka", zapestnica, narejena od malih sestričen, romantična večerja, papirnata (in ne virtualna) voščilnica, obesek za verižico, narejen lastnoročno, steklenica Jaegermeistra, reklamna majica, ki se je ne da dobiti v trgovini.

Za letošnjega božička, dedka Mraza spet nimam želja... Imam vse, kar potrebujem. Jaz uživam v predbožičnem in prednovoletnim časom, v lučkah okrašenega mesta, v vonju klinčkov in cimeta, v pričakujoči atmosferi. Ki se itak razblini prvega januarja zjutraj...