Decembrski PMS

Ah, sem vedela, da bi morala to napisat že včeraj, dokler je bilo še sveže...

V osnovni šoli sem bila ena izmed redkih, če ne edina v razredu, da nisem hodila k verouku. Kot dvanajstletnica sem se počutila kar malo izključeno iz debat, ki so sledile dnevu, ko so ostali imeli verouk. Pravzaprav sem verouk jemala kot druženje, kot pripadnost neki posebni skupini, s statusom klike, in ne kot VERO-UK.

Ne vem, če sem bila že kdaj pri maši. Poročni obredi ne veljajo. Prav tako ne veljajo polnočnice. Seštevek vseh obiskov pa se vrti okrog številke 3 ali 4.
Včeraj sem torej bila pri maši, na željo none. In si želela, da bi imela zraven kos papirja in pisalo, da bi lahko zapisala vse občutke in napade jeze ter ogorčenja za zapis na blog. Tavžent misli, ki se je rodilo med mašo, je že izpuhtelo, ampak so ostale taglavne.

Moje včerajšnje reakcije (glej kategorijo zapisa) so bile mogoče pretirane, in do danes sem že prespala. A ko sem prišla iz cerkve, sem oblajala vse živo okrog mene. So me morali celo mirit, da nisem delala scene pred tisto zgradbo. No, ja, scene ravno ne, a vendar sem govorila dovolj naglas, in z zelo razburjenim tonom.
Razpiiiiiip me je že sama pojava župnika. Ledeno hladen. Tako po mimiki, kot po govoru in intonaciji, in tudi dejanjih. Da ne govorim o pogledu. Ponavadi so župniki majhni, prijazni, topli, z nekim izrazom vsesplošne pomirjenosti s svetom na obrazu. Ustnice z rahlim, le nakazanim nasmeškom. In pogledom, ki potrjuje iskrenost nasmeška na obrazu.
Tale včerajšnji je bil podoben mafijskemu botru, ali pa, če hočete, in si boste lažje predstavljali, pripadniku Cerkve, ampak tistemu, ki je na drugi, tahudobni strani. Poskušajte si priklicat v spomin kako barabo iz Grofa Montecrista. Ali pa koga iz Da Vincijeve šifre.
Žal mi je, da moram tako napisat, ampak poleg te asociacije sem nehote dobila le še eno: zgledal je kot kak pedofil. Ne sprašujte zakaj. Verjetno iz časopisov, ko ujamejo koga od njih, in objavijo sliko. Zaradi temperature njegovega pogleda, verjetno.

Tako kot je deloval po videzu, je tudi govoril. Naveličano, zguljeno, na pamet, obredno, brez čustev, brez občutka za slovnična ločila. Kot stroj.

Sem se trudila "not past" in sem resnično prisluhnila temu, kar je govoril. Tudi, če je bilo smiselno, in se je v tistih besedah kdo našel, je bila intonacija tega človeka tako poudarjeno nezainteresirana, da je vse skupaj izpadlo plehko. Tako plehko, da me je spomnilo na pisanje Trubarja, na Pridigo proti zidavi cerkva. Preberite še enkrat. ...proti zidavi cerkva. Kdaj že? Enih 500 let nazaj! Čeprav me takrat ni ravno zanimala ta tematika, ki zame sovpada s politiko, sem vseeno prisluhnila, in ugotovila, da moje srednješolsko domače branje le ni tako zavoženo, kot se je zdelo takrat. Cerkev primerjam s politiko preprosto zato, ker menim, da imata skupno točko, po kateri težita: moč. Malo bolj izobraženi (takrat), in malo bolj lumpi (danes) ljudje, ki želijo diktirati ostalim ovcam. Z namenom pridobivanja koristi.

Da ne bo pomote: Trubar je bil veren, le zavzemal se je za to, da bi vsak posameznik našel lasten način stika z bogom, in da se da boga najdi tudi izven cerkve, brez bližine pozlačenih in dragih kipcev ter podob. To mi deli!

S Sovinimi očmi, se pravi zelo velikimi, in na široko odprtimi, sem gledala, kako si je tip župnik nalil cel deci vina, s tako vnemo, da je teklo kar iz obeh odprtin tiste posebne bučke, in ne samo iz tiste, kjer bi moralo. Nato je dolil vodo. Ne vprašajte, koliko. Govorimo o mililitrih. In spil. Da je spil z užitkom, sem sklepala, ker je po tistih nekaj požirkih tako okuševal okus v ustih, kot profesionalen sommelier.

Malo mi je dvignilo pritisk.

Nadaljeval je z branjem, enako monotonim, in enako naveličanim, kot prej. Skušala sem se skoncentrirat na vsebino, ampak mi je pogled uhajal na njegove čevlje, ultra modne, sicer, in nisem mogla drugače, kot da sem mislila na to, kakšni so ti ljudje kadar so off-duty, če me razumete. Kaj počnejo, kaj razmišljajo, ali res verjamejo v... Njega, in podobno. Ali ni vse skupaj le farsa. Priznam, dotaknila se me je tudi misel o spolnosti in prav nič mi ni šlo na smeh, ko sem pomislila, da kako, če, zdržijo brez... no, saj veste. Brez ... praznjenja, pač.
Ampak moje že v perverzijo usmerjene misli niso trajale dolgo, ker me je zmotila sapa na vratu. Ugotovila sem, da gospa v klopi za menoj z vso svojo bitjo moli. (Pravzaprav, sploh ni poslušala župnika!?) Bogve čemu se je zahvaljevala, ali za kaj je prosila. In ali res verjame v to, ali je bolj važno, da jo vidijo sosede.

In takrat je pritisk narasel.

Za boga (haha, kako pripravno) milega: kako, pri Devici Mariji, brezmadežnem spočetju, vseh angelih in svetnikih, lahko verjamejo v to "(cenzura)"??? Srečni oni, ker jim to daje mir. In da ko naredijo napako (ki je vnaprej določena, saj veste - sedem smrtnih grehov in podobne fore za obvladovanje ljudi in pranje možganov), potrebujejo le hiter skok do spovednice, kjer tam opravičijo napake. Kako preprosto: narediš p*zdarijo, ampak koliko ti je dejansko žal, če veš, da te čaka odpuščanje s tem, ko zmoliš n-krat Očetanašega? Seveda je lahko grešit, če vnaprej veš, da boš z nekaj besedami odgnal grožnjo za pekel!

Haha, in ja, pekel.
Ne morem drugače, kot da se spet spomnim literature in Sartra, da "kako vemo, da ni to, kar zdaj doživljamo, pekel nekega drugega sveta in nekih drugih, predhodnih življenj".

Stanje pritiska: ekonom lonec. V najbolj intenzivni fazi kuhanja.

Ker je do mene prispela košarica, kamor ovce mečejo denar (saj poznate tisto anekdoto, češ da je po uvedbi evra neka župnija pozvala farane, naj v izogib težki košarici darujejo raje bankovce, in ne kovancev?), in kjer sem videla 20 evrski bankovec!!! Moram omenit, da sem se ob košarici spomnila, koliko ljudi zapusti v oporoki imetje prav... Cerkvi! Kaj pa vsi zlati in pozlačeni elementi, ki jih najdemo v cerkvah?


Zaključek: Ogabno.
Živa manipulacija z ljudmi. Če ne boš priden, boš šel v pekel. In kaj že pomeni bit priden? To, da delaš kar ti rečejo v cerkvi in kar ti narekuje Cerkev. Sam bog.
Se spomnimo, kako so se grški, rimski in egipčanski ekscentriki samooklicali za bogove, in se na ta račun valjali po bivališčih, ki so jih gradili ljudje-ovce? Ali pa tisto, da so morali jest leže, saj jih je v sedečem položaju preveč tiščalo v trebuhu? Vse popito vino, vse orgije?
Preprosto: samo z ustrahovanjem se je dalo doseči, da je bila masa ljudi ponižna in ubogljiva. Da ni prišlo do anarhije.

Če bi se jim res šlo za vero, bi to propagirali drugače.
Neustrezen marketing? Zame prav gotovo. Verovati in hoditi v cerkev ni isto.

Ampak se ne gre za vero. Sicer pa - kaj bi imeli od ljudi, ki bi hodili v cerkev kar tako, zastonj?




Dodatno branje: Ne morem da ne bi... (Iz akvarija)