Presenečenje na pokopališču

Sva nesli s sestro včeraj zvečer, bilo je okrog devetih, rože na pokopališče. Pri grobu naju je čakalo presenečenje. Nekaj minut sva lovili zrak in misli. Kar stali sva tam in buljili v nekaj belega, kar ne spada tja. Po nekaj sekundah tišine in zmedenosti, in ko so se oči privadile temi sva ugotovili, da je zadeva, ki leži tam na okrasnem lubju - pes! In nikjer nobenega človeka, da bi mu pripisali lastništvo.

Pa ja ga ni kdo pustil tam z namenom, da se ga reši, ker mu njegova družba ni bila več všeč? Hmm... to bi sklepali, če bi videli, da je zanemarjen, ampak ko sva ga božali sva opazili, da je lepo rejen in z lepim kožuhom, torej so z njim lepo ravnali. Ko sva si opomogli od začetnega šoka, sem malo stran opazila plastično skledico in v njej ostanke hrane. Torej nekdo nosi hrano psu na pokopališče? Malo sva ga spraševali, čigav je, in kaj počne tam, on pa je samo užival v božanju.
Zvabili sva ga do izhoda iz pokopališča, a ko sva hoteli zapret vrata, je stekel nazaj in nama dal vedet, da je razumel, da sva ga hoteli spravit s pokopališča!

Ker nama zadeva ni dala miru, sva čez nekaj ur znova odšli na pokopališče in mu nesli ostanke od večerje, v primeru, da bi bil še tam. Pes je bil še vedno tam, vendar na drugem grobu. Pokopališki pes, madona, kaj zaboga...?! Pustili sva mu hrano v njegovi posodici in si rekli, da prideva danes po svetlem. Ko sva že odhajali pa sva opazili nekaj, česar prej nisva, zaradi teme. Meter stran od našega je grob, kamor so v teh dneh očitno nekoga pokopali. In tako sva rešili misterij pokopališkega psa in njegove skledice.

Živalca je tam, k(j)er še naprej čuva pokojnega gospodarja...