Sama tako kronično ne pazim na stvari, da me je včasih prav sram. Še posebno, ko mi dajo v roke kaj dragocenega in se jim kar zamegli pred očmi, verjetno mislijo da kako lahko zadevo primem s tako lahkoto in s tako majhno mero spoštovanja.Notebook prenašam velikokrat kar v papirnati vrečki. Od avta do knjižnice bi ga nesla kar v rokah, ampak bi kmetje (po stanju duha, seveda) buljili in v skladu stanja duha mislili, da se delam frajerko in da se važim, da imam prenosni računalnik. (Ne pozabite, da nisem v Ljubljani)
Zgodi se tudi, da računalo prespi noč zunaj, na terasi. Marsikomu se zdi to neumno in izpostavljanje nevarnosti, vendar, saj veste - ne pozabite, da nisem v Ljubljani, ampak na vasi.
Tale moj menefregističen odnos, ki ga imam do sicer ljubljenih igrač, ne pomeni, da imam zadeve obtolčene, ker mi kar naprej padajo na tla, in nobena ni še bila polita. Nisem nerodna. Huje, s temi zadevami ravnam nemarno pri polni zavesti! Ne glede na ceno, vedno rečem: ah, pa kaj, če se uniči, saj bom kupila drugega. Resnično nimam spoštovanja. Zato pa znorim, če kdo ne zna obračat listov knjige tako, kot bi bilo to prav. Zelo nežno in z zgornje strani. Tudi tiste iz knjižnice, ki niso moje.
Ko fotoaparata nisem našla cel mesec, sem mislila, da so mi ga ukradli iz nahrbtnika, ki ga je bilo potrebno pustit pred vhodom pri zadnji atrakciji v Gardalandu. Seveda mi je zatežilo, ampak ni bil konec sveta! Pa je prišel ven. Ne vem več, od kje.
Je pa res, da sem snemljivo komandno ploščico avtoradia skoraj vedno spravila (v žep na vratih, haha), ko sem šla delat ponoči. Vedela sem, da po parkirišču ponoči krožijo sumljivi ljudje, taki, ki bi za nekaj evrov za šus ali za denar za casino' prodali še sebe - torej kako jih ne bi zamikal spodoben avtoradio...
Ja, ampak to je ponoči. In se je zgodilo, da sva s prijateljico ob petih popoldne šli po nakupih, pri največji možni svetilnosti sonca, in ko sva se vrnili, naju je namesto avtoradia pričakala zevajoča praznina z ven štrlečimi kabli.
Haha, Sovica je pozabila, da je bila v Ljubljani!
Ja, tistega radia mi je bilo res žal. Poleg radia so mdrfkn lopovi našli še telefon, ki je bil sicer pospravljen, a je normalno - in tudi jaz bi naredila tako - da ko je vlomilec enkrat v avtu, preišče predale in predalčke. Še dobro, da so mi pustili dokumente avta. (Zakaj bi jih pravzaprav vzeli?)
Za tisti ukraden gsm se še vedno smejim in naslajam, da kakšno slabo kupčijo so naredili s tem, da so tvegali, da jih dobijo. Zaradi radia in telefona, ki me je ravno začel zabejavat in zmrzovat, tako da je bil skoraj za vreč stran. Hihihi.
No, spet sem zablodila z zapisom... Hotela sem z vami deliti to, da sem našla stran Baza-ukradenih-gsm.com, kjer lahko s pomočjo številke IMEI pogledate, če je kdo našel vaš izgubljen telefon. Lahko ga prijavite kot ukradenega/pogrešanega ali v bazo vpišete IMEI telefona, ki ste ga našli, ali preprosto preverite, ali je rabljeni telefon, ki ga nameravate kupiti, mogoče ukraden/pogrešan.
foto: http://www.oreillynet.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar