Gospod policist, slučajno sem vozila tako hitro, saj ponavadi ne...

Prav žalostna sem bila včeraj, ko sem peljala mimo enega izmed elektronskih merilcev hitrosti, tistih tablic, ki so postavljeni ob cesti, da te opomnijo, kako hitro voziš. Pokazalo je 42km/h! Tako nizkega "izmerka" nisem videla še nikoli in pri sebi sem bentila čez novi zakon. Seveda nisem vozila prva, ampak za tremi avti v koloni. Po vasi. !Ay, mi madre! Mimo tistega merilca ponavadi peljem od 60 do 80, čeprav ni prav, da skozi vas, kjer je omejitev petdeset, peljem toliko. Ampak kaj, ko ima tako lep nov asfalt in široko cesto in ob treh ponoči ni malih otrok in kolesarjev, da bi se jih morala bat in pazit nanje.

Žal moram napisat, da verjamem, da bo promet počasnejši z novimi, strožjimi ukrepi. Jaz sem gotovo taprva, ki skozi tisto vas ne bo več vozila osemdeset, ma - žal - ne zaradi tega, ker to ni prav, ampak zaradi bojazni pred kaznijo. Spomnila sem se prvih postrožitev kazni. Niso pomagale, smrtnih žrtev je bilo v naslednjih letih še več. Kasneje smo dobili tisti simpatičen zakon, ki po 21. uri prepoveduje prodajo alkohola v trgovinah, bencinskih, itd. Saj ni tako napačen, daleč od tega, vendar nisem čisto prepričana, da ga zaradi tega kaj manj cuknemo. Še en zakon, uveden pred nekaj leti, kjer smo se prvič srečali z nekoliko višjimi kaznimi, tudi ni pomagal. O tem lahko le sklepam, saj bi jih v nasprotnem primeru, torej če bi bil učinkovit, ne višali ponovno. In tako drastično.

Sprašujem se, ali je nov prometni zakon mogoče dvigovanje samozavesti policistom, da se jih bomo spet bali. Kot v Jugoslaviji. Malo so izgubili na ugledu in kar nekaj policistov, ki jih poznam, je pustilo slabo plačano službo in so raje šli za varnostnike v casinoje. Višja plača za enako delo v treh izmenah, ob vikendih in praznikih. Obravnavanje prometnih nesreč in gledanje trupel so zamenjali za posredovanje powerpoint slajd šovov in neumnih filmčkov.

Pišejo na strani Policije, da je namen preventivnih akcij prispevati k večji varnosti vseh udeležencev v prometu. Aja? A se zavedajo, kako refleksno stopi voznik na žlajf, ko zagleda tisti bel avto z modro črto? Verjetno da ja. Zato menim, da bi zadostovalo že to, da bi na kritičnih mestih, kjer se rade dogajajo nesreče, še vedno stali policisti. Samo stali. In s tistim "stanjem" tam, na nevarnem mestu, tako upočasnjevali (pre)hitre voznike.
Da kaj takega ne bo nikoli mogoče, lahko sklepam po tem, kako so zanimiv način opozarjanja na smrt na cesti umaknili, ker ni bil v skladu z zakoni oz. cestno prometnimi predpisi.

Od Solkana proti Tolminu se peljemo po nevarni smotani cesti, ki ji rečemo Soška, zaradi tega, ker je speljana ob Soči oziroma malo nad njo. In ja, cesta se vije prav tako kot reka, in je zaradi ovinkov in ožine (moram omenit dotrajan asfalt?) vzela že veliko življenj. Pred dvema letoma, ali tremi, so se na Soški, tam, kjer je najbolj nevarna, pojavili prometni znaki, za katere smo se lep čas spraševali, kaj hudiča pomenijo. Znaki so bili kvadratni, če se prav spomnim beli z modro obrobo, v sredini pa je bil narisan velik vprašaj. Kakih deset jih je bilo.
Pozneje smo izvedeli, da je bil tak znak postavljen na mestu, kjer je nekdo umrl. V opozorilo. V razmislek. Še pozneje so jih umaknili, ker - kot sem že omenila - pač ne obstajajo po CPP-ju.

Da nadaljujem.
Če sem prej, še pred nekaj tedni, razmišljala o delu v območju sto kilometrov od mojega doma, zdaj iščem delo maksimalno deset, petnajst kilometrov stran. Ker se bom v kratkim selila v bližino centra mesta, vedno bolj razmišljam, kako bom iskala službo, ki bo le kak kilometer stran, da se bom lahko vozila s kolesom. Neprijetno mi je it na cesto. Ne pijana. Kar tako. Zaradi sistema preverjanja. V desetih/dvanajstih kilometrih, ki jih rabim prevozit do Nove Gorice, sem včeraj prevozila najmanj šest do sedem točk, kjer je možno, da bi bili postavljeni radarji. Ne, ne, ne mislim policijskega vozila s policistom, ki strelja vame. Mislim na potuhnjene novodobne radarje, ki na nas prežijo pod pretvezo da so pač parkirani ob cesti, med drugimi avtomobili.

Ker smo vajeni tega, da nas radarji pričakajo od spredaj, so tisti, ki bi radi naredili naše ceste bolj varne, uporabili drugačno tehniko. Radar v belem cliu je montiran na zadnji polici, ta pa je parkiran pred frizerskim salonom, skupaj z avtomobili strank salona, v naši smeri vožnje. Ker ne vemo, da je radar, mirno peljemo mimo tistih nekaj kilometrov na uro več od predpisanih, podlasica pa nas poslika, po možnosti s prstom v nosu, in domov dobimo fotospominček s položnico.

Pred kratkim so Goričani dobili tudi moder avto, opremljen z displejem, kjer sporočajo večinoma: ustavite, policija, pa tudi prometna nezgoda.

Tako se zdaj bojim vseh:
- belih avtov
- avtov z LJ registracijo
- modrih octavij karavan
- avtov nenavadnih barv (baje zlatorumena marea karavan)
- parkiranih(!) avtov

Saj pravim: nedvomno bo učinkovalo, da bom vozila počasneje. Ampak škoda, ker to mojemu vzorcu povzročanja prometnih nesreč ne bo pomagalo. Prbijem se večinoma, ko iščem telefon, ali pa iščem pesem na cedeju, in ne vidim, da je vozilo pred mano ustavilo.

OK, promet smo torej rešili.
Zdaj pa se spravimo na narkomane in prodajalce drog ter morilce.