Kofetkanje

Na kafe ne grem nikoli sama. Dozo kofeina, ki je sicer ne rabim, ker nisem ravno ljubiteljica kave,
bi si lahko v žile pognala kar doma. In še za manj denarja. Torej hodim na kafe kadar sem v mestu in se s kom dobim, da si kaj povemo. In prav to je zame smisel kofetkanja.

Velikokrat pa se mi je zgodilo, da sem med razlaganjem (po možnosti česa pikantnega) začutila, da me nekdo gleda. Občasno sem pomislila, da sem v razburjenem tonu pač preglasna in da me zato gledajo, z namenom, da bi mi poslali tisti ubijalski pogled, ko se bom zavedla, da nečesa ne delam prav.
Kasneje sem ugotovila, da ni kriva moja glasnost (čeprav menim, da govorim ravno prav naglas, da se ni treba nagibat proti meni, da bi me bolje slišali), in niti tema, o kateri govorim, če sem slučajno kdaj rekla besedico na f.

"Krivo" je bilo to, da bil je osebek, ki je sedel zraven, pač sam pri mizi. Seveda je normalno, da ob pitju kave ne buljiš v šalico in se delaš da si neviden. Logično je tudi to, da nehote uloviš pogovor pri sosednji mizi. Še posebno, če nimaš s kom se pogovarjat in nimaš čtiva s seboj. Do tukaj vse lepo in prav in razumljivo.

Ne razumem pa kako dva človeka, ki prideta na pijačo, sedita tam v tišini in namerno poslušata pogovor pri sosednji mizi! Ja, sranje! Kar nekaj tistih, ki berete ta zapis, lahko potrdite, ker sem vas na take dogodke opozorila v času zločina. Se spomnite?

Kako dolgočasen mora biti par, da gresta partnerja na kafe izključno samo zaradi kafeta? In da sta po deset, petnajst minut tiho in da je edini zvok, ki pride o njiju: "A greva?"