Zmeden zapis o umikih

Velikokrat se zdi ljudem, ki so mi blizu, absurdno in totalno neracionalno, da počnem … pač, kar počnem, in da se obnašam, kakor se obnašam. Dejstvo je, da nikoli ne počnem stvari brez razloga v ozadju, in to dobrega, in dobro premišljenega. Četudi ni vedno pravilno. Izbrani premiki, taktike, besede, obnašanja. Načrt mora bit. Tudi če je načrt to, da ni načrta. Konec koncev, je le načrt, da nimaš načrta!

So trenutki, ko se umaknem. Pravzaprav jih je veliko. Pravzaprav se vedno umaknem.

Za razliko od narejenih frajerjev, ki ponosno razlagajo okrog, da se borijo za to in ono, da so rojeni fajterji, ki se bojujejo z namišljenimi sovražniki, vestjo, moralo, preteklostjo, prihodnostjo, in fikcijami, da jim prijatelji, ali namišljeni prijatelji, želijo speljati to, prevzeti ono, in tako dalje, ter da so sodelavci nevoščljivi na nedavno napredovanje, in da je življenjsko pomembno se borit s takimi in podobnimi mlini.

Zabavno je opazovat ljudi, ko, in kako, na kak način ter sploh za kaj, se v določenih situacijah počutijo ogrožene. Celo od mene. Kako smešno; pa ravno od tiste, ki se vedno umakne, ki se nikoli ne bori. Simpatično je, ko preidejo v obrambno fazo, tisto, iz katere reagirajo z napadom. Ah, da bi prej vedela, da so razumeli tisto nekaj (Kaj že? Kaj sploh?) kot napad… Bi pristopila k njim, in jim prepustila tisto pač, za kar se borijo, kar takoj. Tipa, naklonjenost šefa, zanimanje fitnes trenerja, vlogo glavnega zabavljača omizja, lasten prav, pozornost naključnih obiskovalcev lokala… Ja, eni se počutijo ogrožene, če niso glavni. Jaz tega ne potrebujem. Pravzaprav, bi mi bilo kot zabavljaču omizja kar malo nerodno pravit vice, če dobro pomislim… Pretirana pozornost ni zame.

Če vidim, da je mnenje sogovornika nasprotujoče mojemu, je logično, da ne bom za vsako ceno želela vsilit mojega mnenja. In tako se, že spet, umaknem. In si mislim svoje. Ne, da dotični vedno misli slabo. Ali napačno. Le jaz nisem mislila enako. Zato pa se nam še ni treba kregat, ane? Ljudje smo vodje in kimavci. A vendar je več vrst vodij, in več vrst kimavcev. So tudi vodje, ki se ne ozirajo na ostale, in ki se odločajo v imenu ostalih. In so kimavci, ki kimajo zaradi različnih razlogov. Včasih sem vodja, včasih kimavec. Odvisno od strukture skupine, torej razmerja vodij in kimavcev. Včasih je treba pokimati, čeprav si vodja. Iz vljudnosti. Ker smo pač lepo vzgojeni, in se ne moremo vedno kregat, ko želimo uveljavit lastni prav. Ali preprosto ni še čas, da bi ostali razumeli, zakaj tako razmišljamo in ukrepamo. Čeprav v nasprotju z nami in vsemi logičnimi teorijami.

Najbolj sladko je kimat tistim, ki si niso dali dopovedat. Ki niso pomislili na alternativo ali na koga drugega. Ker je bilo važno, da njim tisto ne ustreza. Bognedaj pomislit, da se motijo in da mogoče tokrat oni nimajo prav. Takrat se umakneš. Seveda že vnaprej veš, da bodo skrušeno pricapljali nazaj. Umakneš se samo toliko, da je bolj dramatično na koncu, ko te prosijo, da se vrni, in se ti opravičujejo, da so mislili napak o tebi, da so narobe sklepali, da… da niso poznali vseh dejstev, ki bi jih morali, saj bi če ne drugače odreagirali, in …

Ah, saj sem napisala, da je to zmeden zapis… Verjetno so krive tiste odvajalne tablete… Ne razmišljajte preveč, kaj sem hotela povedat… J