Voajerji, spet

Udeleženci: možnost zaslužka (v obliki nagrad).
Gledalci: novo kratkočasenje ob teveju.

Udeleženci: medijska prepoznavnost.
Gledalci: nova tema za h kavi.

Udeleženci: spoznanje, da bit udeleženec ni tako zabavno kot bit gledalec?
Gledalci: kukanje v spalnice, kopalnice, privoščljivo smehljanje ob nerodnih dogodkih in uživanje v moči "jaz te vidim, ti pa mene ne moreš".

Da ne govorimo, kako velika in okusna je tista rumeno obarvana kost za glodanje. Na njej ne zmanjka mesa do konca oddaje.

Videla sem oglas za Kmetijo. In to je rodilo idejo za današnji zapis o resničnostnih šovih...

Sama izvedba je za produkcijske hiše relativno zelo poceni, saj tekmovalci tako rekoč »igrajo« zastonj, plačati morajo le zmagovalnega tekmovalca. Prinašajo jim pa lahko lepe dobičke in zveste gledalce. Slednjim ponujajo »vsakdanjo običajnost«, tako da ti lahko verjamejo, da gledajo resnično življenje, kot je na primer pri sosedovih, le da se jim v tem primeru ni potrebno pritajiti, da so priča dogajanju.(vir)

Spremljala sem BAR II. Za razliko od ostalih RŠ imajo udeleženci BARa možnost komunikacije z zunanjim svetom in mogoče je bilo tudi / prav zaradi tega tako... umazano. Tekmovalci, ki so se v šov prijavili iz različnih razlogov, so bili deležni nečloveških blatenj osebnosti, značajev, navad, celo narečja, preko komentarjev, ki so jih udeleženci lahko spremljali in nanje odgovarjali. Verjamem, da se v nekaj dneh človek navadi na kamere in kar pozabi, da so le-te še vedno tam. Kar pa ni vedno dobrodošlo, kajti pretirana sproščenost (beri: kot da si doma) le ni priporočena. Koliko posmehovanja je bilo na račun spanja z odprtimi usti, smrčanja, vrtanja po nosu. Povejte: ali vi tega ne delate?

Nekateri pravijo, da so jim RŠ všeč, ker so spontani. Ja, spontani my ass. Ogabno, koliko režije je zadaj, pa ne govorim o tisti režiji, ki moderira dogajanje. Saj veste - če ne med trajanjem oddaje, pa po koncu - ampak vedno pridejo informacije o zakulisnem dogajanju na dan. In slišala sem jih kar nekaj, iz prve roke, ki so pričale o izključenih mikrofonih takrat, ko ne bi smeli bit izključeni. Pa še marsikaj, verjemite.


Torej, kaj nas vleče k gledanju RŠ?
Zgolj kratkočasenje zvečer?
Radovednost, kakšni so drugi pri intimnih opravilih?
Nas živcira določen tekmovalec in zaradi njega kar ne moremo nehat gledat, ker komaj čakamo, da bo odletel ven? Je to zabavno?
Ali je res, da začnemo gledat trenutni RŠ samo zato ker zadnjič v debati s prijatelji edino mi nismo vedeli, kdo je "ime"?
Ali komaj čakamo, da se bo zgodil kak homemade seks, ker smo naveličani silikona in zaigranih vzdihov klasičnih porničev? ;)

"Problem našega vsakdanjega življenja je, da ga velika večina odpade na čisti dolgčas. Zato v oddajah, kot je Jerry Springer Show, resničnost zgolj igrajo, jo prevajajo v fikcijo. Resničnost moramo prevesti v čisto fikcijo, da ne bi bila dolgčas. V tem je umetnost."(vir)

Obrazložitev pojmov, dodatna literatura, opombe pod črto :)
Voajer #1 , Voajer #2 ,
Kmetija
RŠ #1 , RŠ #2 , RŠ #3