Wannabe Computer Geek

Mat'r sm jezna!

Ljudje, s katerimi se družim, me imajo za računalniškega odvisnika. Več ali manj. Računalnika imajo poln kufer na delu, zato niti ne pomislijo nanj v prostem času. Mogoče imam jaz preveč prostega časa, hehe. In se čudijo, kako lahko nonstop visim na računalniku. Maksimum je bil 14 ur, ko nekaj ni delalo, in sem hotela biti bolj trmasta od njega, še nekaj več ur rekorda pa pripada prvi sezoni Prison Break-a, katero sem pogledala v malo več kot enem dnevu. Ampak filmi ne štejejo. Štejejo samo ure in/ali dnevi, ko se z računalnikom borim, kdo bo zmagal. Ponavadi ne odneham.

In kadar odneham, in se odločim za ga peljat k zdravniku, je ponavadi tako hudo, da tudi na servisu rečejo: "Hja, n'č... Najbolje da ponovno naložimo vse skupaj."
OK, priznam, to je bilo leta nazaj, še preden sem se naučila, da je treba vse pomembne podatke shranjevat. Še dobro, da takrat ni bilo digitalcev in posledično niti dragocenih izgub v obliki jpg formata.

V nedeljo sem čistila okolico računalnika. Monitor, tipkovnica, kabli. Kabli. Iz podaljška sem izklopila ruter. O moj bog, kot da sem ga prvič! Ne vprašajte: internet ni več delal. Nekaj sem šarila po kablih, in preklapljala, pa je enkrat delal hišni računalnik, drugič pa prenosnik, preko brezžične povezave. Oba hkrati nikakor ne. Tako vztrajam na tem, da je prenosnik brez interneta, to pa pomeni, več ali manj, da blog sameva. Najlepše je pisat post z računalnikom v naročju, ponavadi pa kar v postelji, kajne?

Pomoč prihaja v naslednjih dneh.
Pa tako vesela sem že bila, da sem se naučila formatirat računalnik, delat particije, nalagat Windowse in podobno. Zdaj pa ruter...

Ja, rada bi bila računalničar, ampak tako hitro kot se tehnika in tehnologija razvijata, enostavno ne morem sledit, kaj šele, da bi obvladala! ;)