Hipohondrija

... je po Wikipedii namišljena bolezen, bolezenski strah pred boleznimi, ki obstajajo zgolj v bolnikovi domišljiji. Znano je tudi, da lahko človek zares zboli, samo od misli, da je bolan.

Še bolje od Wikipedie piše revija Viva tukaj.

Sama nisem hipohonder, ravno obratno. Čudim se prijateljicam, ki dejansko lahko opazijo spremembe na njihovih telesih. Tako zunanje kot notranje. Recimo zmanjšanje celulita. Ali gube. (Kaj pa je to? :))In izpadanje las. Da ne govorimo o tem, da (se jim zdi da) imajo bolj bele zobe po uporabi te-in-te zobne paste za beljenje zob. Jaz pač tega ne opazim!
Ne samo, da na zganjam panike za vsako malenkost, pač pa grem v drugo skrajnost. Ker se mi ne ljubi naročit pri zdravnici, raje malo potrpim. Le toliko, da mine. In, klasično, ko udari drugič, udari bolj močno. Toliko, da ne pomišljam, in takoj letim k dežurnemu.

V soboto pa sem dobila pravi histerično-hipohondrski napad.

V noči na soboto sem prišla z dela ob 3:30. Ker se mi ni spalo, sem se odločila pogledat nove dele Bega iz zapora ( > ). Približno uro sem uživala v napetih momentih, dokler nisem začutila bolečine v prsnem košu. Seveda sem bolečino pripisala sključeni, pol ležeči-pol sedeči pozi med gledanjem filma v postelji, a vendar se stanje ni hotelo izboljšati niti čez pol ure. Še huje - vedno bolj me je bolelo, stiskalo in celo začelo dušiti. Prigovarjala sem si, da me verjetno duši od panike, ker me boli. In v mislih sem si govorila Pomiri se, štej do ... in globoko izdihni, ter vse tiste fore, ki sem jih kdaj videla v Urgenci (ER) in filmih.

Mislila sem, da bo bolje, če se uležem in se umirim. Ha, lahko je bilo reči, malo manj lahko pa je bilo, ko sem to poskusila izvest v praksi. Dihalne poti niso hotele niti slišat, da je leže bolj komot kot pa sede. Svašta...
Začela sem paničarit in vrtet filme, da je to infarkt, saj se bližam tridesetim in so taki primeri vedno bolj pogosti, razmišljala sem o tem, kaj sem prebirala o krvnih strdkih, trombozah in brskala sem po medicinskem védenju v moji glavi, kaj bi lahko to bilo. Spomnila sem se ljudi, pri katerih je srčni napad trajal nekaj ur, celo dni, pa niso niti vedeli, da je to TO. Prepričevala sem se, da je mogoče to napad tesnobe, zaradi zaskrbljenosti, o čemer sem tudi nekaj brala.

Mislila sem na tisti obisk pri zdravnici leta nazaj, ko sem ji potožila, da me špika pri srcu, in mi je rekla, da tisto špikanje nima zveze s srcem, čeprav je blizu, in kako me je kasneje poslala na EKG in je pokazalo, da sem še kako zdrava. Spomnila sem se celo na nek mail, v katerem opisujejo postopke, kako ravnati v primeru infarkta. Vsaj mislim. Pisalo je, da je potrebno kašljat, ker naj bi te to obdržalo pri življenju, vsaj do prihoda reševalcev. Uhhh...

Ko sem se že skoraj obupana začela obračat na tiste stvari zgoraj, saj veste, eni jim pravijo bog, drugi vesolje, energija, It, Kozmos, in podobno, sem doživela hladen tuš, ker sem se spomnila, da zadnjega obroka dopolnilnega zavarovanja nisem še plačala. In kaj bo, če me bojo peljali na urgenco. Hladen tuš, ni kaj reči, ki pa je (namesto da bi me streznil in v mislih oklofutal), še poslabšal stanje. Svašta.

Nadalje, razmišljala sem, kako sem vesela, da s sestro velikokrat v šali govoriva: "Če umrem pred tabo, naredi to in to ...", skratka, točno veva za "zadnje" želje od druge. Ker sva zmenjeni, da če eno ali drugo najdejo mrtvo, z znaki samomora, je treba preiskovalce prepričat, da je bil umor, hehe. Ve tudi za vsa gesla, tako da bi v primeru moje smrti lahko dostopala do stvari in informacij, ki bi kriminalistom pomagali razrešit primer. Ko se igrava s Sovirjem, da umiram (ho-ho-ho, ali je bilo to za javnost? ;)), mu v zadnjih besedah vedno rečem, da mu zapuščam vse moje imetje, potem pa me zlomi smeh, in ne morem "izdihnit", ker mi reče, da hvala lepa za tisti moj star avto in prenosnik.

Mislim, da preveč gledam televizijo. No more C.S.I. for me! :)

V nedeljo sem se zbudila, ampak sem še vedno mislila, da umiram, zato sem, preden me je začelo spet bolet, hitro nazaj zaspala. In se popoldne zbudila. Skoraj v redu.

Včeraj sem že lahko prižgala računalnik, danes pa se že nehvaležno obnašam, kot da ni bilo nič.

Ah, važno da sem uspela spisat tale post.

Do zdravnice pa bom stopila enkrat v tem tednu.