Ena o frizerstvu

Je danes (bad) hair day? Tudi Volk piše o frizurah, hehe... in zdaj (23:27) sem naletela še na frizersko objavo Missbee1206 tukaj. Funny... Veriga gre naprej! (00:17)

Včeraj se mi je pokvaril likalnik za lase. Ne dela več. Pravzaprav, popravljam: dela več! Ja, dela namreč še bolj kot prej, čeprav je pokvarjen. Zgleda, da je šel termostat.

Ker je imel likalnik očitno nastavljeno tako-in-tako najvišjo temperaturo in če je šel termostat, to pomeni, da se sedaj segreva na višjo temperaturo od tiste predvidene nastavljene. Da je šel, sem ugotovila, ker se je začelo iz njega kadit. Ni bil sicer oblak črnega dima, vendar je bilo jasno, da se nekaj žge. Najprej sem mislila, da je kriv lak za lase, ki je na ploščicah ravnalca ostal od zadnjič, a je bil vonj drugačen. Bolj nevaren, če me razumete. Tak... svareč, hehe.
Poizkusila sem popeglat pramen las in z veseljem ugotovila, da hudič dela še bolj kot ponavadi! Z izmeničnim vklapljanjem in izklapljanjem sem uspela zravnat lase. In zdaj že veste, da moje male in malo večje dogodivščine pristanejo v pisani besedi na blogu. Tako se je rodila ideja o zapisu o laseh, haha.

Stopnja simpatije do frizerjev je bila z moje strani vedno zelo majhna, v nasprotju z običajnimi damami, ki jih obisk frizerja ponavadi veseli. Pravzaprav, ta simpatija verjetno sploh ni obstajala. Kot majhna sem imela vedno kratke lase. Seveda ne po moji želji. Tata je bil prepričan, da so kratke frizure praktične in da je vzdrževanje kratkih las bolj preprosto kot tadolgih. Prišli smo tudi do tega, da je bilo striženje pogoj za odhod na morje. In kaj sva hoteli s sestro, kot pa da sva privolili v striženje, uboga otroka, ki nista razumela, da bi se na morje šlo v vsakem primeru, ne glede na frizuro? (Ali moram prav povedat, da so me v neki trgovini zamenjali za fanta, zaradi mojih kratkih las?)

Občasni obiski pri frizerki so bili pogosto upanje, da se bo vendar zgodil čudež. Da bojo frizerke, vajene le friziranja starih babnic, ki k frizerju hodijo bolj zaradi osamljenosti kot pa zaradi same frizure, končno razumele, kakšno frizuro hočem.
Saj niso nalašč. Ampak jim je prav vedno uspelo, da sem prišla domov in jokala. Da kako lahko tako zaf.... frizuro dekletu v najobčutljivejših letih. Da kako ne razumejo, da so kodrasti lasje zaj... za striženje in friziranje. In prav nič jih ni brigalo. Spraševala sem se ali morda to vendar počnejo nalašč in prepričana sem bila, da imajo tiste škarje iz pravljice Šivilja in škarjice, kjer hudobnica, ki si želi prisvojiti čarobne škarje, ne pozna dobro ukaza in ji škarjice za kazen zrežejo vse obleke.
V mislih sem jih preklinjala, da bi še Edvard Škarjeroki bolje opravil.

V sedmem razredu sem šla zadnjič k frizerki. Potem sem odkrila čudovito napravo, ki je rešila moj problem. Likalnik za lase, daljnega leta 1993, ko se še skoraj frizerjem ni sanjalo, kaj je to.
Paževsko pričesko sem vzdrževala sama. O ja, strigla sem sebe in sestro. Zadoščenje, da sem samozadostna, in da frizerjev ne rabim več, je bilo nepopisno! Od takrat naprej sem imela, imam dolge lase. Čez nekaj let pa sem ugotovila, da pisarniške škarje, s katerimi sem obdelovala lase, niso več dovolj za striženje las, razcepljenih zaradi pogostega likanja. Prijatelj, ki je poznal moj strah pred frizerji, je predlagal, da me ostriže njegova punca, frizerka, in je zagotovil, da bom zadovoljna.

Po osmih letih abstiniranja od frizerjev sem se na stolu v salonu počutila kot da bi bila na zobozdravniškem. Ne ravno prijetno, torej. Rezultat nekajurnega tretmaja je bil osupljiv. Moje lase, čeprav deset centimetrov krajše, so bile tako zdrave! Ah, kaj zdrave - ozdravljene! (Aja, tukaj, pri nas rečemo lasem láse. In so ženskega spola. Tiste lase in ne tisti lasje. Podobno, kot salami rečemo šalam, ki je moškega spola, hehe.)
Vsa srečna sem si lase cel dan gladila in tikala, toliko, da so bile naslednji dan že za umit. Ponovno sem pridobila zaupanje do frizerk, čeprav sem se še kako zavedala, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Sem pa imela najmočnejše orožje na svetu: likalnik! Tako se je dogajalo, da sem občasne kikse frizerjev reševala z likanjem. Samo da so ravne. SAMO DA SO RAVNE!

Ob neki priložnosti, verjetno takšni, da je bilo veliko napitnine, sem frizuri pridružila svetle pramene. Ki jih je mojster Sandi zelo lepo skril, ker nisem hotela šoka. Ravno toliko, da se bodo videli, ko si boš popravila lase, je rekel.
Veliko časa sem porabila, da sem ugotovila, da potrebujem frizerja in ne frizerke. V vsej jezi, ki se je nabrala do frizerk, sem izoblikovala mnenje, da so frizerji boljši od frizerk zaradi dejstva, da se za ta poklic odločijo iz strasti in kreativne žilice, ne pa zaradi premajhnega števila točk, potrebnih za vpis na željeno šolo. (Ja, sori, večina meni poznanih frizerk je izbrala frizersko ker jim ni uspelo prit na ekonomsko ali zdravstveno... jeb*ga...) Poleg tega se mi zdi, da če bo moški oblikoval frizuro, jo bo oblikoval tako, da mu bo všeč. Posledično je to tisto, kar bi večinoma vsaka ženska rada. Da jo pogleda moški!

Sandija so premestili iz Nove Gorice v Ajdovščino in tako sem ga izgubila. Da ga ni več, sem izvedela, ko sem že sedela na stolu in me je mlada pripravnica ovijala v zaščitno pregrinjalo. Da bova pohiteli, je rekla, ker konča ob osmih. Deklica mi je med barvanjem razlagala, kako je bila pred tremi meseci še natakarica, zdaj pa je končno dobila službo za njen poklic. Vam povem, da čeprav takrat še nisem bila Sovica Okica, sem imela oči točno takšne, kot kaka sova. In to zelo prestrašena! Ampak dobro, sem si mislila, striženje konic in barvanje izrastka vendar ne zahteva svetovnega trendsetterskega frizerja! In sem bila mirna, še celo smejala sem se s to kozo, da itak ne more nič zgrešit, saj odkar obstajajo likalniki sem čisto varna pred... (glej zgodbo zgoraj).

Barvanje izrastka. Umivanje, sušenje, barvanje pramenov. Umivanje, striženje konic, sušenje, likanje. To je procedura. In ker sem jaz bolj družboslovne sorte kot naravoslovne, se na kemijo prav nič ne zastopim. Avša mi je nanesla barvo za izrastek in čez še tisto za pramene. Mah, kaj pa jaz vem, a ona že mora vedet, kaj počne. Ja, magari, dragi bralci! Se spomnite, da se ji je mudilo? No in jaz sem rekla, da se odpovem likanju, samo naj mi posuši na hitro lase, da jih zvežem v čop in da grem domov, ona pa tudi, ker je bilo že čez osmo.

Vsi, ki se barvate in tisti ki se ne barvate: ste že kdaj slišali za umetno narejen lasni izrastek? Jaz ne, sem ga pa doživela! Šok, ko sem videla, da imam umeten temen izrastek, dva centimetra bolj dol pa blond pramene, je bil tako velik, da sem ji celo plačala vseh 14 tisoč tolarjev, v katerih je bilo vračunano tudi likanje oziroma oblikovanje pričeske.
Že res, da se ponavadi ne pritožujem nad malenkostnimi napakami, a so ponavadi krivci za napake toliko uvidevni, da naredijo vsaj popust! Tale veretno-ji-škodi-preveč-dela-s-kemikalijami pa je čisto mirno zaračunala še oblikovanje pričeske, se pravi ravnanje las, v mojem primeru, čeprav sem šla iz salona z napol mokrimi lasmi!

IN SVEŽIM UMETNIM IZRASTKOM!

Ker sem šla naslednji dan na dopust, je moja želja po tem, da se oglasim v salonu in lastnika opozorim o neusposobljenosti dotične, minila.

Potem sem našla mojstra Boštjana...
In spet je vse v redu.

OMG, ste dejansko prebrali ves ta tekst?
Hvala ker me razumete ;)