Pravkar sem prišla s srečanja s sošolcem s faksa.
Nekaj let nazaj sem bivala v stanovanju, polnem študentov, kjer sem spoznala eno izmed šestih so-prebivalk, ki je izjavila naslednje: "Oh, dobila sem vabilo na obletnico srednje šole..." Jaz: "Oooo, super, zakon!" Ona, začudeno: "Zakaj pa? Jaz te stvari ful sovražim. Niti pod razno ne bom šla!"
Kar malo sem ostala, glede na to, da sem mnenja, da je treba na obletnice hodit, ne glede na stopnjo priljubljenosti v določenem obdobju. Zakaj?
Preprosto zato, da si z ostalimi poveš, da tisto, kar si prijateljici zamerila, ali ona tebi, je bil samo hec, ali morda stava. In zato, da izveš tisto, kar ti pogreje dušo, da je bil takrat najbolj popularen in lušten fant v resnici zaljubljen v tebe, čeprav si smrtno sovražila deklico, v katero naj bi domnevno bil zaljubljen tvoj princ.
Ljudi, ki na obletnice ne hodijo iz protestov, češ da so se zamerili temu-in-temu, ne toleriram - okej, ne razumem: kako, hudiča, lahko pomislijo, da se deset let kasneje sploh kdo še spomni tistega spora, da so bele majice zmagale pri telovadbi proti rdečim, samo zato, ker je udeleženka bele ekipe prijateljevala s hčerko učiteljice telovadbe?!
Ravno to je smeh in zabava obletnic... Da se rešijo spori, ki to nikoli niso bili, in da se človek nasmeje in poplakne grenke trenutke, za katere je mislil, da ga bodo stale življenja. Prepričana sem, da veste, da govorim o ljudeh, ki so nam po letih priznali, da so bili takrat zaljubljeni v nas, mi smo pa takrat pisali dnevnike - danes bloge - o neuslišanih ljubeznih.
Po dolgem času sem imela s sošolcem, ki na naše konce zaide poredkoma, srečanje, in posledično, odlično debato. A on vsaj zaide k nam, za razliko od mene, ki sem štajerski konec obiskala le dvakrat v celem življenju. Prijetna, pet ur trajajoča debata, ni imela konca. Omejila sva se le na jutranje obveznosti, ki bodo začele čez par ur.
In ja, prijetno je bilo debatirati brez bojazni, da bi zmanjkalo snovi, gradiva, kar se mi sicer pogosto zgodi z ljudmi, s katerimi grem na pijačo iz dolžnosti, ker so mi naredili kakšno uslugo, ali pa jaz njim.
Priznam, se je že zgodilo, da sem si v mislih pripravila seznam tem, ki jih bom uporabila v primeru, da se zatakne debata, da ohromi jezik, da se iztroši umetna sproščenost. Se je tudi zgodilo, da sem porabila vso listo, približno sedem tem, in ostala brez rezerve. Še huje: ko sem vedela, da je človek brezupen primer za pogovor, sem celo naročila fejk telefonski klic, s katerim me je prijateljica rešila, češ da ji je zmanjkalo bencina in da če ji lahko prinesem v 20 kilometrov oddaljen kraj rešilno kantico...
Nekaj let nazaj sem bivala v stanovanju, polnem študentov, kjer sem spoznala eno izmed šestih so-prebivalk, ki je izjavila naslednje: "Oh, dobila sem vabilo na obletnico srednje šole..." Jaz: "Oooo, super, zakon!" Ona, začudeno: "Zakaj pa? Jaz te stvari ful sovražim. Niti pod razno ne bom šla!"
Kar malo sem ostala, glede na to, da sem mnenja, da je treba na obletnice hodit, ne glede na stopnjo priljubljenosti v določenem obdobju. Zakaj?
Preprosto zato, da si z ostalimi poveš, da tisto, kar si prijateljici zamerila, ali ona tebi, je bil samo hec, ali morda stava. In zato, da izveš tisto, kar ti pogreje dušo, da je bil takrat najbolj popularen in lušten fant v resnici zaljubljen v tebe, čeprav si smrtno sovražila deklico, v katero naj bi domnevno bil zaljubljen tvoj princ.
Ljudi, ki na obletnice ne hodijo iz protestov, češ da so se zamerili temu-in-temu, ne toleriram - okej, ne razumem: kako, hudiča, lahko pomislijo, da se deset let kasneje sploh kdo še spomni tistega spora, da so bele majice zmagale pri telovadbi proti rdečim, samo zato, ker je udeleženka bele ekipe prijateljevala s hčerko učiteljice telovadbe?!
Ravno to je smeh in zabava obletnic... Da se rešijo spori, ki to nikoli niso bili, in da se človek nasmeje in poplakne grenke trenutke, za katere je mislil, da ga bodo stale življenja. Prepričana sem, da veste, da govorim o ljudeh, ki so nam po letih priznali, da so bili takrat zaljubljeni v nas, mi smo pa takrat pisali dnevnike - danes bloge - o neuslišanih ljubeznih.
Po dolgem času sem imela s sošolcem, ki na naše konce zaide poredkoma, srečanje, in posledično, odlično debato. A on vsaj zaide k nam, za razliko od mene, ki sem štajerski konec obiskala le dvakrat v celem življenju. Prijetna, pet ur trajajoča debata, ni imela konca. Omejila sva se le na jutranje obveznosti, ki bodo začele čez par ur.
In ja, prijetno je bilo debatirati brez bojazni, da bi zmanjkalo snovi, gradiva, kar se mi sicer pogosto zgodi z ljudmi, s katerimi grem na pijačo iz dolžnosti, ker so mi naredili kakšno uslugo, ali pa jaz njim.
Priznam, se je že zgodilo, da sem si v mislih pripravila seznam tem, ki jih bom uporabila v primeru, da se zatakne debata, da ohromi jezik, da se iztroši umetna sproščenost. Se je tudi zgodilo, da sem porabila vso listo, približno sedem tem, in ostala brez rezerve. Še huje: ko sem vedela, da je človek brezupen primer za pogovor, sem celo naročila fejk telefonski klic, s katerim me je prijateljica rešila, češ da ji je zmanjkalo bencina in da če ji lahko prinesem v 20 kilometrov oddaljen kraj rešilno kantico...
Nekateri celo izjavijo, da so bivši sošolci preveč butasti, kmetje in idioti, da bi blagovolili darovati njihovo prisotnost na srečanju...
Potem se pa zgodi, da je tukaj tridesetletnica mature, in si ljudje ne upajo iti na srečanje, kljub veliki želji, samo zato, ker jim je nerodno, ker ne poznajo nobenega.
Ker so izgubili stike, ker niso hodili na pet- ali desetletna srečanja...
Škoda, kajne?
Ja, res škoda.
OdgovoriIzbrišiMi se s sošolci iz srednje šole srečujemo skoraj vsako leto. In pravkar smo praznovali 15. obletnico. Bilo je prijetno in ob enih zjutraj se kar nismo še mogli posloviti. Smo še malo klepetali na parkirišču.
Strange,...
OdgovoriIzbrišiJaz nimam z nikomer vec nobenih kontakov. Nihce me se ni povabil na noben reunion, ce je ze kak bil.
Maybe I was so unpopular! ;)
Bi pa sel, ce bo kdaj kaj podobnega organizirano.
V bistvu, ce prav pomislim, nevem, ce sem srecal tri sosolce/sosolke iz osnovne/srednje sole od kar sem to dvoje zapustil. Resno. Ne na ulici, ne kje drugje.
Spooky...
Ne vem če se sploh spomnim svojih sošolcev iz srednje... sem bil ali zadet kot čep, odsoten zaradi kakšnega krajšega bivanja v "popravnih ustanovah", ali pa me preprosto niso zanimali.... no, saj verjetno tudi jaz nisem njih
OdgovoriIzbrišiPoleg tega sem v 3 letniku maknil v Bosno za 7 mesecev, in ko sem končno nadaljeval šolanje, se je zamenjala generacija, spet novi tujci
No, da ne omenjam dejstva, da sem bil 3 leta mlajši od svojih sošolcev, kar takrat(poleg moje očitne asocialnosti) ni pomagalo pri sklepanju prijateljstev
So, reunions? A no no for me(čeprav bi bilo zanimivo videt kakšne sošolke.... hm, bom premislil)
ne hodim na reunione. vsaj tiste iz srednje šole. preveč travm. nič ne pogrešam ne tistih časov ne ljudi. bljak.
OdgovoriIzbrišibi pa šla na srečanje osnovne šole. me zanima kdo ima froca, kdo je v zaporu. škoda, da teh ljudi nisem videla že 12 let!
Je že res, da so generacije, ki se niso razumele, in srečanj sploh ne prirejajo. Je pa tudi res, da je najlažje kar dobit vabilo in se (ne) odzvat nanj. Malo težje je vse skupaj organizirat, iskat naslove, telefonske številke, ipd...
OdgovoriIzbrišiZ ene OŠ sem ohranila veliko prijateljskih stikov, z druge skoraj nobenega takega, da bi se slišali in dobivali, razen na obletnicah. Pač ni interesa.
V SŠ je večina sošolcev živela le za sobotne noči, da so se na mrtvo napili, potem pa o tem ponosno poročali v ponedeljek, in se kregali, kdo je bolj bruhal. No go.
Drugi del je sanjal o službi v računovodstvu ali na banki in družinskem življenju po končani SŠ. Ne, hvala! Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak meni je bilo to na smrt dolgočasno! :D
In tako so ostali sošolci s faksa, za katere je razumljivo, da so mi bliže kot tisti iz OŠ; navsezadnje ima človek z leti vedno bolj razdelano osebnost. Hitreje oceni, kaj mu ustreza in kaj ne.
Z vsemi pa se pozdravim in na hitro poklepetam, če jih le srečam.
@ Fish: Uh, zajebano... :S :)
@ Andy: Travme? A je blo res tako hudo? :O
Mi bi se najbrž dobili, če bi bil interes organizirat kakšno srečanje. Ker pa nihče ni zainteresiran za samo organizacijo se po vsej verjetnosti vsi skupaj še nekaj časa ne bomo videli. Vsake toliko časa se srečamo na cesti, hitro izmenjamo informacije in končamo s klasičnim stavkom "Dej se slišimo za kakšno kavico". V večini primerov ostane samo pri tem stavku. To je za OŠ.
OdgovoriIzbrišiZa SŠ... Sem toliko sošolcev in sošolk zamenjala, da se mi ne da vseh 60+ klicarit. Tisti s katerimi sem se razumela smo itak ohranili stike. Ostali pa... nimam neke čustvene navezanosti na njih.
da vidim, kaj moja "teta" z nage pisarne bere ;)
OdgovoriIzbrišiiz OŠ - sram me je, da nsimo v stikih, ker živimo tako skupaj, da je sramotno vse skupaj, da noben izmed nas ni v kontaktu. in potem se srečamo v trgovini in si "obljubljamo" tiste kavice. Ja, sedaj pa že 6let ni od nikogar nič. In potem smo se nazadnje srečali na pogrebu. Pa sem si prisegla nikoli več. Evo, pa je že od pogreba minilo kar nekaj časa. Nekaj let.
SŠ? O madona. Glede na to, da me organizatorka teh mitingov na njih VEDNO povabi, ampak na cesti pa obrne glavo stran, ker sva imeli zelo nesramen spor izpred 3let, se niti ne trudim iskat parkirplaca za te mitinge. Iz srednje pa ljudi še vidim ne.
Fax? Iz starega faxa imam enega super kolega in bi bila zelo žalostna, če bi se najine poti razšle.
Z novega faxa - se še tipamo .. ampak glede na starostno razliko, bo na temu tudi ostalo ...
sem v zadnjih letih spoznala toliko super ljudi, da mi pošteno dol visi za vse sošolce. Če se glavo obrne stran, ko se človeka sreča na cesti, nimam jaz tudi nobenega namena se z nobenim ukvarjat.
Eni so pa itak že skoz taki sladkorčki, s tistimi si pa večinoma sredi Čopove izmenjamo kar nekaj besed, potem pa se zgubimo v množici ljudi ... in taka srečanja imam najraje ...
drgač pa fajn blog ;)
Jaz grem na vse obletnice, na katere me povabijo. In se vsakič znova spomnim, zakaj nismo ohranili stikov :D
OdgovoriIzbrišiNa faksu imam pa vsako leto nov kompletek sošolcev (no, večinoma so sošolke :)) in se mi ne da več. Stike ohranjam samo z nekaterimi iz prvega letnika.
Imam teorijo, da v takih na silo oblikovanih skupinah niti ne moreš spoznati kaj dosti ljudi, ki bi ti ustrezali tako zelo, da bi se hotel z njimi družiti tudi zasebno ...
Bejbika, Tamala: Lol za "teto iz nage pisarne" :) in Bejbika, tnx za pohvalo!
OdgovoriIzbrišiNina: je to, da menjaš sošolce vsako leto, povezano z vašimi zaj.... profesorji na FF? Vem, da imajo na italijanščini enega hudega zmaja (Miklič, hehe), kjer veliko študentov ne izdela letnika...
Očitno se ne družimo s sošolci, ker si jih nismo izbrali za prijatelje, pač pa so nam bili "dodeljeni"?
Ja, a vidiš kako me poimenujejo.. za vse sem Tamala iz gole pisarne. :)))
OdgovoriIzbrišiKhm, ponekod tudi kot Tamala gola v pisarni.
ja, res je bilo bedno. 4 leta, ki jih nikoli in nikakor ne bi ponovila. 2 leti po maturi smo imeli srečanje. jaz sem se v tistem času spremenila v čisto drugo osebo. pa se mi je vseeno tisti 2 uri zdelo, da se je čas zavrtel nazaj. res... ne hvala :)
OdgovoriIzbrišiAndy, to pa poznam: letos sem bila na osnovnosolski obletnici (10.), kjer je 9/10 ljudi zacudeno opazovalo 1/10, ki smo se popolnoma spremenili, medtem ko jih je 9/10 ostalo popolnoma enakih. Po desetih letih ... Hm ... Kdo je tu cuden?
OdgovoriIzbrišiSovica, jaz sem zamenjala sosolce iz zelje po novih poznanstvih ;)
@ Tamala: "Tamala, gola v pisarni"? Not bad! Razmišljam, da bi te spremenila v blogroli! :)Ops, glej, no, glej, nova ideja za post! :D
OdgovoriIzbriši@ Andy: Tudi jaz ne bi šla nazaj!
:S
@ Nina: "spremenila" - kako? Fizično, ali v smislu "zrasla", postala bolj zrela, ipd?
Jaz sem ZAČELA PISAT BLOG, v želji po novih poznanstvih!
In, hvala vsem, ki jih (vas) imam, čeprav virtualno! Lov' you all!
Spremenila v vseh pogledih :D
OdgovoriIzbrišiPredvsem pa smo osebnostno zrasli, imamo prijatelje, ki smo jih našli izven šole, interese, ki jih v osnovni šoli še nismo imeli (kdo bi si mislil) ... Tista nespremenjena večina je pa strašno šokirana, ko nisi več tak, kot te imajo oni v spominu ...
Zanimivo ... Par dni preden sem šla v Argentino sem srečala sošolca iz OŠ in sem razmišljala, da bi bil to dober post za blog. :-)
OdgovoriIzbrišiJaz bi se z veseljem srečala z starimi sošolci in sošolkami ... Morda pa zato, ker se še nisem bila na nobenem srečanju, čeprav je od OŠ minilo že ... uffff ...12 let? Od SŠ pa 7. Rada bi jih srečala, ker marsikoga niti ne bi prepoznala, če bi ga srečala na ulici. Pa zanimivo bi mi blo slišat kaj delajo, kje so ... Seveda z določenimi ljudmi sem vedno v stikih in tudi, če se ne bi z nobenim ujela, bi se s tistimi s katerimi smo ostali prijatelji. Z ostalimi pa poklepetaš ... tako, če ne drugega o vremenu. :-D
Saj tudi ta srečanja na ulici, so tako ... nerodna. Kaj pa rečeš človeku, ki ga nisi videl 12 let? Jaz sem vesela, da jih vidim, ampak nimam pojma kaj bi jim rekla. Obujanje spominov na OŠ? Ne hvala. Vprašaš jih kje so, kaj delajo in to je to. Teme o partnerstvih, porokah in otrocih niti ne lotevam, ker je marsikdo na to občutljiv ... Potem pa zaključim: "No, saj se še kdaj vidimo ... tako, ko najmanj pričakujemo." Pijačk ne obljubljam, ker vem, da bo tega prišlo le izjemoma in pod čudnimi pogoji. Že tako nisem blazno zgovorna, v takih situacijah pa še manj.
Dejstvo pa je, da se ne bi vrnila v OŠ. Če bi se v SŠ ...? Hm, če mi se, bi naredila določene stvari ZELO drugače. Ampak v splošnem HVALA BOGU, DA NISEM VEČ NAJSTNICA!!!!! Hvala Bogu, da so tista leta mimo ...